VSL Sodba II Cp 2477/2018

Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vrednost tožnikovega avtomobila pred škodnim dogodkom znašala 5.714,29 EUR, stroški popravila pa so znašali 4.734,77 EUR, kar je več kot 70% vrednosti vozila, se višina škode po splošnih zavarovalnih pogojih ugotavlja kot v primeru popolne škode, zato se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka poravnati celotno višino stroškov popravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 734,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženki 112,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o nejasnih določbah Splošnih pogojev glede pojma tržne vrednosti rešenih ostankov. S tem je kršilo tožnikovo pravico do izjave v postopku in njegove ustavne pravice. Posledično je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, saj si povprečen zavarovanec razlaga prvi odstavek 16. člena Splošnih pogojev tako, da avtomobil lahko popravi do višine vrednosti vozila pred nezgodo. Tudi v zadevi II Cpg 1244/2016 je šlo za kasko zavarovanje in ne za zahtevek po odgovornosti, le da se je obravnaval v sekundarni regresni pravdi. V tej zadevi je zavarovanec lahko avtomobil popravljal do vrednosti vozila pred nezgodo, tožniku v tej pravdi pa je to zavrnjeno, s čimer je postavljen v neenak položaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, se postopek vodi po določbah, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Predmet spora med pravdnima strankama je neplačani del zavarovalnine iz sklenjenega kasko zavarovanja za tožnikovo vozilo Renault Clio, reg. št. ..., poškodovano v prometni nezgodi 15. 12. 2017 pri G. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na sledeče, v odločilnem delu nesporne ugotovitve med pravdnima strankama, na katere je vezano tudi pritožbeno sodišče:

- tožnik je sklenil s toženo stranko zavarovalno pogodbo, ki vsebuje tudi zavarovanje avtomobilskega kaska;

- po prometni nezgodi, za katero je bila odgovorna voznica zavarovanega vozila, je tožnik uveljavljal kasko odškodnino v višini izračuna za popravilo poškodovanega vozila v A., d. o. o. v znesku 4.734,77 EUR;

- vrednost vozila pred škodnim dogodkom je bila ugotovljena v višini 5.714,29 EUR;

- vrednost rešenih delov na vozilu znaša 30%.

Tožena stranka je na tej dejanski podlagi obravnavala in obračunala tožniku škodo kot totalno škodo v višini 4.000,00 EUR ter mu ob upoštevanju odbitne franšize 155,00 EUR izplačala 3.845,00 EUR.

6. Za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava so v tej zadevi relevantne določbe Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 01/17 (priloga B 2, v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe in s tem tudi del pogodbeno dogovorjenega prava. Ugotavljanje višine škode, ki jo krije zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera, navedeni Splošni pogoji urejajo v 14. členu. V 1. točki prvega odstavka 14. člena je določen način ugotavljanja škode, ki jo krije zavarovalnica v primeru uničenja ali kraje zavarovanega vozila (popolna škoda), in sicer po dejanski vrednosti zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje vozila neposredno pred nastankom zavarovalnega primera. V 2. točki prvega odstavka tega člena se ugotavlja škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodovanja zavarovanega vozila ali kraje sestavnih delov vozila (delna škoda) po višini stroškov popravila. Po določbi tretjega odstavka 14. člena pa se višina škode v primeru, če stroški popravila na dan ugotavljanja višine škode dosegajo 70% vrednosti vozila, ugotavlja tako kot v primeru uničenja ali kraje zavarovanega vozila (popolna škoda).

7. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vrednost tožnikovega avtomobila pred škodnim dogodkom znašala 5.714,29 EUR, stroški popravila pa so znašali 4.734,77 EUR, kar je več kot 70% vrednosti vozila, se višina škode ugotavlja kot v primeru popolne škode, zato se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka poravnati celotno višino stroškov popravila. Določba 14. člena Splošnih pogojev je jasna in je ni mogoče razlagati tako, kot jo tožnik v pritožbi, in tudi ne v povezavi s prvim odstavkom 16. člena pogojev, saj se določbi ne izključujeta. Na pritožbeni očitek o drugačni sodni praksi, ki naj bi izhajala iz sodbe VSL II Cpg 1244/2016, je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Navedena sodba v gospodarskem sporu sicer res obravnava v okviru regresa med dvema zavarovalnicama pravilnost obračuna škode, ki jo je zavarovalnica plačala svojemu zavarovancu za škodo na osebnem vozilu na podlagi zavarovalne pogodbe, vendar je pravilnost tega obračuna sodišče presojalo le po določbi prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika, medtem ko so v obravnavani zadevi relevantne določbe Splošnih pogojev, ki so del pogodbeno dogovorjenega prava.

8. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prezrlo tožnikov ugovor o nejasnem pojmu tržne vrednosti rešenih ostankov vozila, se tako glede na zgoraj navedeno izkaže za neutemeljeno. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 443. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 268/2020
• Sodba III Ips 23/97
• VSM sodba I Cp 1149/2009