VSL Sodba I Cp 2100/2018

Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, kdo naj bi po njegovem mnenju opravil nedovoljeno sečnjo. Materialno dokazno breme ni bilo na tožniku, ampak na toženki, ki je v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev proti tožniku. Toženka pa v pravdi dokaznega bremena ni zmogla, saj ni uspela dokazati, da je tožnik dodatno označeval drevesa, za katera naj bi naročil, da se posekajo. Toženka bi morala dokazati, da ji je tožnik povzročil škodo, šele nato pa bi tožnik moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ni pa bil tožnik dolžan dokazovati, kdo naj bi opravil nedovoljeno sečnjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožniku v roku 30 dni dolžna plačati 9.895,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila. Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor toženke v višini 25.132,00 EUR ter odločilo, da je toženka v roku 15 dni dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.269,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče neargumentirano verjelo le tožnikovim navedbam, da je posekal zgolj toliko, kot je bilo dovoljeno z odločbo Zavoda za gozdove. Tožnik je navajal, da sam ni sekal, vendar tega ni dokazal niti ni predlagal dokaznih predlogov v smeri, kdo naj bi po njegovem mnenju opravil nedovoljeno sečnjo. Sodišče pa neargumentirano ni upoštevalo izpovedbe A. A., B. B. in C. C., ki so vsi skladno izpovedali, da je bil tožnik tisti, ki je označeval posamezna drevesa in naročil sečnjo vseh označenih dreves. Nadalje navaja, da je bila nedovoljena sečnja ugotovljena pri popolnem prevzemu sečišča v avgustu leta 2012, kar nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj bi D. D. 13. 8. 2012 ustavila sečnjo ter je zato tožnik ni več opravljal. Izpovedala je namreč, da ni mogla vedeti, da je tožnik prenehal s sečnjo, prav tako pa je izpovedala, da ji je tožnik sam povedal, da je posekal več, kot je bilo dovoljeno. Tudi iz izpovedbe E. E. izhaja, da je bilo že na začetku septembra posekanega bistveno preveč lesa. Opozarja, da je sodišče tudi nekritično povzelo vsebino dobavnice, pri tem pa ni upoštevalo izpovedbe priče A. A., da dejansko posekana kubatura ni ista kot v odkaznem manualu ter da je dobavnico izdala na zahtevo tožnika. Neskladna je tudi ugotovitev sodišča, da sta bili izpovedbi C. C. in B. B. neverodostojni in neprepričljivi, ker nista skladni z izpovedbami, ki sta jih podala v kazenskem postopku in postopku pred inšpekcijo. Navedeno ne drži, saj sta izpovedbi skladni z izpovedbo v kazenskem postopku oziroma priči nista spreminjali svoje izpovedbe, dane v kazenskem postopku, v primerjavi z izpovedbo, dano v pravdnem postopku. Da pa je B. B. izpovedoval drugače pred inšpekcijo, pa je posledica predhodnega prijateljevanja s tožnikom. Posledično je neargumentiran zaključek sodišča, da izpovedbam prič ne more slediti. Tudi F. F. je izpovedal, da mu je B. B. povedal, da je tožnik hotel narediti golosek gozda. Poudarja, da tožnik ni ponudil konkretnega dokaza, da ni prejel 5.000,00 EUR gotovine, medtem ko iz dobavnic Gozdarske zbornice izhaja dejanska količina, to je znesek, ki ga je tožnik tudi dobil (30.125,00 EUR). Sodišče navedenega ni povzelo, čeprav sta priči dejansko potrdili, kar izhaja iz listinskih dokazov. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval vrnitev prvega obroka kupnine, zmanjšanega za vrednost posekanega gozda. Tožnik je namreč odstopil od dveh sklenjenih prodajnih predpogodb, zato ni podlage, da bi toženka obdržala plačan prvi obrok kupnine, medtem ko vrnitve are ni zahteval. Toženka je zoper tožnika podala pobotni ugovor v višini 25.132,00 EUR, kar predstavlja odškodnino za škodo, ki naj bi jo tožnik povzročil toženki, ker ni posekal zgolj dreves, ki so bila odkazana z odločbo Zavoda za gozdove, ampak je naročil, da se posekajo vsa označena drevesa, pri čemer naj bi dodatna drevesa označeval tožnik sam. Zoper tožnika in B. B. sta se vodila tudi ločena kazenska postopka zaradi očitane tatvine lesa. Kazenski postopek zoper tožnika (I K 16328/2014) se je končal z zavrnitvijo obtožbe zaradi umika obtožnega predloga iz razloga, ker ni bilo zadosti dokazov, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje. Ločeni kazenski postopek zoper soobdolženega B. B. (I K 14499/2014) pa se je zaključil s sklepom o ustavitvi postopka zaradi sklenjene poravnave. Toženka v obravnavani pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožnika, v posledici česar naj bi bil utemeljen njen pobotni ugovor.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Utemeljena je v popolnih, jasnih in pravilnih razlogih. V njih ni pomanjkljivosti, protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Procesnih kršitev pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi tistih ne, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati odškodninske odgovornosti tožnika, ni storilo procesne kršitve z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca gozdarske stroke v zvezi z višino škode. Dokazna ocena pa je natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le tistih, ki koristijo toženki (npr. del izpovedbe F. F., da mu je B. B. povedal, da je tožnik hotel narediti golosek gozda). Dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih je ugotovljeno pravilno in popolno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo prvega odstavka 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni, razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, kdo naj bi po njegovem mnenju opravil nedovoljeno sečnjo. Materialno dokazno breme ni bilo na tožniku, ampak na toženki, ki je v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev proti tožniku. Toženka pa v pravdi dokaznega bremena ni zmogla, saj ni uspela dokazati, da je tožnik dodatno označeval drevesa, za katera naj bi naročil, da se posekajo. Toženka bi morala dokazati, da ji je tožnik povzročil škodo, šele nato pa bi tožnik moral dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ni pa bil tožnik dolžan dokazovati, kdo naj bi opravil nedovoljeno sečnjo.

8. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedbam B. B., C. C. in A. A., ker naj bi skladno izpovedali, da je tožnik označeval drevesa in izrecno naročil sečnjo vsega. Sodišče prve stopnje je argumentirano in prepričljivo obrazložilo, zakaj izpovedbam navedenih prič ni sledilo. Obrazložilo je, da je verjelo izpovedbi tožnika, ker je ves čas postopka navajal, da ni označeval dreves in ni naročil nedovoljenega poseka, njegovo izpovedbo pa potrjuje tudi dobavnica z dne 10. 9. 2012. Iz dobavnice sicer izhaja, da je bilo posekanega 413 m³ lesa, medtem ko je bila z odločbo Zavoda za gozdove odobrena sečnja 382 m³ lesa, vendar je sodišče prve stopnje glede na to, da je tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek, da je le-ta ustrezal dobavnici, razliko utemeljeno pripisalo ugotovitvi o sicer dovoljeni dodatni sečnji poškodovanih dreves. Nasprotno pa iz kazenskih spisov I K 14499/2014 in I K 16328/2014 izhaja, da sta C. C. in B. B. svoji izpovedbi spreminjala (sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na kazensko zadevo I K 16328/2014, v kateri je C. C. izpovedal, da se ne spomni, da bi kdo v njegovi navzočnosti označeval drevesa). Pritožbeno sodišče navedene argumente sodišča prve stopnje kot pravilne sprejema, saj drži, da izpovedbi prič v kazenskih postopkih nista bili konsistentni in prepričljivi. Skladnost njune izpovedbe v pravdnem postopku z izpovedbo na glavni obravnavi v kazenskem postopku I K 14499/2014, ki se je vodil zoper B. B., zato ne pomeni, da sta njuni izpovedbi verodostojni. Priča A. A. pa je v predmetni pravdi izpovedala, da tožnika ni videla označevati dreves, ampak da je po vsej verjetnosti označbe napravil tožnik. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je škodo toženki povzročil tožnik.

9. Dvoma o dokazni oceni sodišča prve stopnje pritožbenemu sodišču tudi ni vzbudilo pritožbeno zatrjevanje, da je priča D. D. izpovedala, da ji je tožnik povedal, da je posekal več, kot je bilo dovoljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikova navedba, da je posekal nekaj več dreves od dovoljenega, nanašala na poškodovana drevesa, saj je glede na izpovedbe ostalih prič to običajno, prav tako pa je to potrdila tudi D. D. Ne drži, da se je prevzem sečišča opravil avgusta 2012. Priča D. D. je izpovedala, da je tožniku naročila, da s sečnjo preneha, kar je tudi storil, ne more pa tega vedeti zagotovo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da je s sečnjo prenehal po danem opozorilu, glede na to, da so tudi druge priče izpovedale, da je sečnja potekala do 12. avgusta 2012.

10. Tudi pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal, da ni prejel 5.000,00 EUR gotovine, ni utemeljena. Dokazno breme je bilo na toženki, pri čemer sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič, ki jih je ocenilo kot neverodostojne, brez drugih zanesljivih dokazov o prejemu gotovine in brez logične vzročne povezave, ni moglo prepričljivo ugotoviti, da je tožnik odgovoren za povzročeno škodo. Pritožbeno sodišče se s tem strinja.

11. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 464/2019
• Sodba II Ips 505/2005
• sodba U 492/2008