VSL Sodba II Cp 1962/2018

Jedro

Ker tožnik po spornih stopnicah pred škodnim dogodkom v dežju ni hodil in zato tudi ni vedel, da streha oziroma loputa na strehi pušča, zaradi barve stopnic pa mokrota ni bila opazna, je upravičeno pričakoval, da so stopnice suhe in kljub obrabljenosti protizdrsnih trakov nedrseče. V takšnih okoliščinah pa mu tega, da se ob hoji ni oprijel ograje, ni mogoče šteti v breme oziroma kot opustitev potrebne skrbnosti.

Zavarovalnica se ne more izogniti plačilu nastale premoženjske škode zgolj s sklicevanjem na 40. člen ZZVZZ, ki sicer ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnik je upravičen zahtevati prevozne stroške od toženke, ker gre za pravno priznano škodo, ki jo obsega zavarovalno kritje.

Izvedenec je potrebo po tuji pomoči objektiviziral z oceno, ki temelji na povprečnem poškodovancu z istimi poškodbami, zato tožnik z zavzemanjem, da je rabil več pomoči, ne more uspeti.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroškov prevoza in prehrane, ki so vezani na dejansko prisotnost na delovnem mestu, tožnik ne more uveljavljati v okviru škode iz naslova izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža. Zmotno pa je takšno stališče sodišča v zvezi z dodatki k plači (za delo v nedeljo, nočno delo, izmensko delo itd.), ki so del plače oziroma skupaj z osnovno plačo sestavljajo osnovo, od katere se plačujejo prispevki in davčni odtegljaji. Pri ugotavljanju povprečnega mesečnega zneska, ki bi ga prejemal tožnik, če bi delal, se zato ti dodatki upoštevajo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV in V. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.344,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2016 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 10.552,50 EUR od 4. 3. 2016 do 15. 7. 2016 ter od zneska 705,60 EUR obračunati in plačati davke.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.824,09 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča plačati 187,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe in postopek za plačilo zneska 3.257,78 EUR s pripadki ustavilo zaradi umika tožbe (I. in II. točka izreka), razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 7.189,15 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2016 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 10.552,50 EUR od 4. 3. 2016 do 15. 7. 2016 (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v znesku 2.430,95 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper zavrnilni del, toženka pa zoper ugodilni del, oba posledično tudi zoper stroškovno odločitev. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe, tožnik z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, toženka pa z njegovo zavrnitvijo.

3. Tožnik najprej izpodbija prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Opozarja, da sodišče prve stopnje kljub sklicevanju na sodno prakso, pri odločitvi o višini prisojene odškodnine ne navede nobenega konkretnega primera. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izpostavlja, da je v nesreči utrpel zlom spodnjega dela leve koželjnice. Med zdravljenjem se mu je razvil KRBS (kronični regionalni bolečinski sindrom), emg preiskava pa je pokazala pojav sindroma karpalnega kanala. Po oceni izvedenca je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo. Sodišče poškodbe živca in karpalnega sindroma ni upoštevalo pri odmeri odškodnine, čeprav je izvedenec na zaslišanju potrdil, da je nastanek karpalnega sindroma najverjetneje posledica nastanka poškodbe. Sodišče v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo emg preiskave. Tožnik je bil zaradi poškodbe več kot leto dni v bolniškem staležu. Preden je začel delati s polnim delovnim časom, je delal s polovičnim dober mesec. Sodišče je spregledalo, da je bil operiran v splošni anesteziji in ni upoštevalo, da je moral po odstranitvi mavca nositi mitelo. To pomeni, da je imel imobilizacijo dlje kot le do 22. 10. 2014. Opozarja, da je že v pripombah na izvedensko mnenje podrobno opisal, kaj pomeni KRBS. Zaključuje, da je bilo bolečinsko obdobje glede na medicinsko dokumentacijo daljše, kot ga ugotavlja izvedenec in upošteva sodišče. Bolečine hude intenzitete naj bi trpel tri dni in srednje intenzitete vsaj pet mesecev. Ker je moral jemati analgetike pred vsakim izvajanjem fizioterapije, meni, da je bilo bolečinsko obdobje s hudimi bolečinami daljše od treh dni. Sodišče bi moralo bolj kritično presoditi dokumentacijo in mnenje izvedenca ter upoštevati tudi subjektivni vidik tožnika, saj vsi oškodovanci nimajo enakega praga bolečine. Izvedenec je podal mnenje zgolj na podlagi statistike in izkušenj. Ravno zaradi stalno prisotnih bolečin je bil tožnik napoten v ambulanto za terapijo bolečin, kjer mu je bilo predpisano poleg običajnih močnih analgetikov tudi zdravilo za pomiritev nevropatske bolečine, tožnik je dvakrat prejel tudi protibolečinsko blokado. Vse to ugotavlja tudi izvedenec, pa kljub temu ocenjuje trajanje hudih bolečin le v obdobju treh dni, medtem ko je tožnik izpovedal, da jih je trpel kar pol leta, kar je možno objektivno potrditi z medicinsko dokumentacijo. Iz opisa KRBS je možno razbrati, da je bila z njegovim razvojem huda bolečina prisotna daljše obdobje. Izpostavlja nekaj primerov iz sodne prakse in pojasnjuje, da je bilo pri zelo lahkih poškodbah prisojeno skoraj toliko, kot je prisodilo sodišče v tem primeru.

Glede prisojene odškodnine za strah v višini 0,5 povprečne plače opozarja, da ne odraža dejanskega stanja. Sodišče je prezrlo dolžino zdravljenja, ki se je podaljšalo zaradi komplikacij in je bil zato strah temu ustrezno daljši in intenzivnejši. Izvedenec je potrdil, da je bil strah za izid zdravljenja prisoten vse do njegovega zaključka. Takšna višina odškodnine za strah se prisoja v primeru nastanka lažje poškodbe, kar potrjuje sodna praksa, ki jo v pritožbi opisno izpostavlja. V teh primerih je bilo zdravljenje bistveno krajše.

Glede prisojene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da tudi ta ne ustreza pojmu pravičnega zadoščenja. Tožnik v primeru večje obremenitve roke trpi bolečine. Strah, kaj bo z njegovo roko, je še vedno prisoten. To je izvedenec potrdil in bi sodišče moralo upoštevati. Tožnik je sicer desničar, a dela z obema rokama. Izvedenec je naštel dejavnosti, pri katerih mora biti tožnik pazljiv oziroma jih ne sme in ne more opravljati. Omejen je pri vseh, tudi lažjih delih, ki se opravljajo z obema rokama. Onemogočeno mu je dvigovanje bremen nad 5 kg, zaradi česar tudi poklicno dela lažja dela kot prej. Gibljivost zapestja je omejena na 30 %, zmanjšana je gibljivost vseh prstov leve roke, s tem pa tudi moč stiska pesti in s tem funkcionalna sposobnost za fizična opravila s prsti. Tožnik je izpovedal, katere dejavnosti in športne aktivnosti je moral opustiti. Duševne bolečine niso samo lažje stopnje, kot je zapisal izvedenec, saj roko uporablja pri vseh opravilih in mora pri tem ves čas paziti na njeno pravilno uporabo. Pritožba izpostavlja tri primere iz sodne prakse. V dveh je bilo za to vrsto škode prisojeno od 9 do 13 plač, v tretjem pa (za manjši obseg trajnih posledic) 21 plač. Poudarja, da pri lažjih poškodbah ni bilo prisojeno manj kot 9 plač. Iz teh razlogov tudi celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki predstavlja 14,7 plače, ni primerljiva s podobnimi primeri. Upoštevajoč sodno prakso je za hudo poškodbo prisojeno od 19 do 28 plač.

Glede premoženjske škode tožnik izpodbija višino urne postavke in ugotovljen obseg potrebne tuje pomoči. Meni, da je izvedenec dnevno potrebo po tuji pomoči ocenil prenizko. Potrdil je, da je do 22. 10. 2014 potreboval pomoč pri vseh osnovnih opravilih. Pri tem pa je izvedenec spregledal, da je moral tožnik po odstranitvi mavca nositi mitelo in je imel roko še vedno imobilizirano. Kot tuja pomoč se upošteva pomoč pri vseh delih, ki jih je oškodovanec lahko izvajal sam, upošteva se tudi čas, ki ga porabijo tisti, ki nudijo pomoč (na primer čas vožnje in čas čakanja). Že samo s prevozom je tožnik potreboval najmanj dve uri pomoči. Glede urne postavke pritožnik navaja, da jo sodišča redno priznavajo v višini 6 EUR tudi v primerih, ko ni bila potrebna posebno zahtevna pomoč in jo nudijo družinski člani. Izpostavlja nekaj primerov iz sodne prakse, ki to potrjujejo.

Glede zahtevka iz naslova izgube na osebnem dohodku opozarja, da pri tem ne gre zgolj za zmanjšanje dodatkov, ampak za to, da si je tožnik z nočnim delom in delom med prazniki zviševal dohodek. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je dohodek plača z vsemi dodatki vred.

Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni, da ni jasno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo. Skupni priglašeni odvetniški stroški znašajo bistveno več.

4. Toženka v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Zagotovljena mu je bila ustrezna obutev, tudi osvetljenost stopnišča je bila primerna. Delodajalec je zagotovil redno čiščenje stopnic. Izvedenec je potrdil, da so stopnice ustreznih dimenzij in da so na njihovem robu nameščeni protizdrsni trakovi. Napačna je ugotovitev sodišča o njihovi obrabljenosti in izgubljeni funkciji, saj je do padca prišlo tri leta pred ogledom. Fotografije, predložene s strani tožnika, ne dokazujejo obrabljenosti trakov. Ne strinja se, da ni nasprotovala trditvam, da so bile stopnice mokre. Izpodbijala je, da so bile stopnice mokre zaradi uriniranja neznane osebe, kar je sprva trdil tožnik. Ker tožnik uriniranja ni dokazal, ni dokazal niti mokrote. Šele po prvem naroku, po zaslišanju prič, je navedel tudi možnost, da je ob dežju zamakalo skozi lupo. Teh trditev ni ponudil pravočasno. Sodišče ni upoštevalo, da nobena priča ni potrdila tožnikovih trditev, da je bil po padcu moker. Tožnik ni dokazal ne zatrjevane mokrote stopnic ne tega, da je zato padel. Če bo pritožbeno sodišče štelo trditve tožnika za pravočasne, pa je treba upoštevati izpoved priče J. K., ki je izpovedal, da se ob dežju izlije le kakšna kaplja in zato mokrota ni vzrok tožnikovega padca. Že običajna previdnost terja, da se uporabnik pri sestopanju po stopnicah oprime ograje, saj je ta namenjena varnejši hoji. Če bi se tožnik držal, bi lahko padec preprečil. Ker je ravnal drugače, ni ravnal s potrebno skrbnostjo in je v 30 % soprispeval k nastanku škode.

Toženka izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova tuje pomoči in prevoznih stroškov. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo njen ugovor, da lahko tožnik prevozne stroške zahteva od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj so vključeni v obvezno zavarovanje. Tožnik je upravičen le do povračila stroška goriva. Pritožnica meni, da je tožnik upravičen le do 255 ur tuje pomoči. Poškodoval si je levo roko, ki ni dominantna, zato ne drži, da je bil tožnik prvih šest tednov popolnoma nesposoben za kakršnokoli delo. Zaslišani priči sta tudi povedali, da sta tožnikova partnerica in mama že pred poškodbo pripravljali hrano za vse družinske člane ter opravljali druga gospodinjska opravila. Obseg potrebne tuje pomoči je bil zato manjši. Tuja pomoč od 31. 8. 2015 dalje je bila nepotrebna oziroma tako minimalna, da ni podlage za prisojo odškodnine.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Glede temelja

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo podlage zahtevka, soglaša pa tudi s pravnim zaključkom, da je zavarovanec toženke v celoti odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik padel in se poškodoval pri sestopanju po notranjih požarnih stopnicah. Le te so bile na delu, na katerem je prišlo do poškodbe, mokre in so drsele. Tožniku je zato spodrsnilo in je padel ter se poškodoval. Stopnišče je bilo primerno osvetljeno, a mokrote na stopnicah, ne glede na hitrost hoje, ni bilo mogoče zaznati. Suho stopnišče ni bilo drseče, mokra stopnica pa je bila. Protizdrsni trakovi, ki so bili vdelani v ploščice, so bili obrabljeni in drsnosti niso zmanjševali. Stopnišče je imelo ograjo, a se je tožnik pred padcem ni držal.

9. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca, na podlagi izpovedb prič in fotografij, ki jih je tožnik priložil k tožbi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so bile v času škodnega dogodka stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, neustrezne, saj so bili protizdrsni trakovi, ki so sicer namenjeni preprečitvi zdrsa, komaj vidni in tako obrabljeni, da so stopnice po ugotovitvah izvedenca v mokrem stanju drsele kljub uporabi ustrezne obutve. Drži sicer, da so bili v času ogleda trakovi zagotovo bolj obrabljeni kot v času škodnega dogodka, a ne do te mere, kot to skuša toženka prikazati v pritožbi. Že na tožnikovih fotografijah, ki so nastale bližje škodnemu dogodku, so protizdrsni trakovi komaj opazni in kažejo, da je ugotovitev izvedenca, da svoje funkcije niso opravljali, pravilna. Trditev, da sporne stopnice oziroma na njih pritrjeni protizdrsni trakovi ob škodnem dogodku niso bili obrabljeni, zato nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

10. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je padel zaradi mokrote na stopnišču. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, toženka temu ni ugovarjala. Ugovarjala je le s strani tožnika ponujenemu vzroku za to. Tožnik je namreč sprva dopuščal in ugibal, da je mokrota posledica uriniranja neznane osebe, po zaslišanju prič, ki so izpovedale in potrdile, da so bile lahko stopnice v času nalivov mokre, ker je loputa oziroma streha na stropu stopnišča puščala, pa je dodal, da ni nikoli prej uporabljal stopnic v času dežja, in da ni vedel, da takrat streha pušča in za to možnost nastanka mokrote ni mogel vedeti. Ker trditev v tej smeri, saj za puščanje strehe ni vedel, prej ni mogel ponuditi, le-te niso prepozne. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izpovedb prič tudi dovolj zanesljivo prepričalo o mokroti stopnic. Pri tem je izpovedbo priče J. K., ki mokrote zaradi dežja ni izključil, sodišče prve stopnje vključilo v dokazno oceno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izpovedbe te priče in ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ni mogoče zaključiti, da stopnišče ni bilo mokro. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tega ne spremenijo niti toženkine navedbe, da nobena priča ni potrdila, da je bil tožnik ob padcu moker po oblačilih, saj na to takoj po dogodku zagotovo niso bile pozorne.

11. Toženka neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ker se pri sestopu ni držal ograje. Do padca je namreč prišlo na notranjem stopnišču, na katerem mokrota ni nekaj, kar mora uporabnik pričakovati in zato temu prilagoditi način hoje. Ker tožnik po spornih stopnicah pred škodnim dogodkom v dežju ni hodil in zato tudi ni vedel, da streha oziroma loputa na strehi pušča, zaradi barve stopnic pa mokrota ni bila opazna, je upravičeno pričakoval, da so stopnice suhe in kljub obrabljenosti protizdrsnih trakov nedrseče. V takšnih okoliščinah pa mu tega, da se ob hoji ni oprijel ograje, ni mogoče šteti v breme oziroma kot opustitev potrebne skrbnosti.

Glede nepremoženjske škode

12. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

13. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.500 EUR in prestani strah 500 EUR, skupaj torej 16.000 EUR, kar predstavlja približno 14,8 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe.¹

14. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 23), pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevana tudi izpovedba tožnika. Iz teh razlogov izhaja, da je tožnik v delovni nezgodi 10. 9. 2014 utrpel zlom spodnjega dela leve koželjnice, med zdravljenjem pa se je razvil še KRBS, ugotovljen pa je bil tudi popoškodbeni sindrom karpalnega kanala, kar se po Fischerjevem sistemu uvršča med hude poškodbe (IV. skupina). Sodišče prve stopnje je med številnimi nevšečnostmi, ki jih je ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke in na podlagi zaslišanja tožnika, upoštevalo vse, kar tožnik izpostavlja v pritožbi. Takoj po nesreči so tožniku naravnali zlomljene dele v splošni anasteziji in mu namestili mavec, ki ga je nosil šest tednov. Po odstranitvi mavca je nosil mitelo, vendar pri tem ne gre za imobilizacijo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik zaradi razvoja KRBS za delo dalj časa nesposoben in občutno omejen. Tožnik je bil 18-krat izpostavljen rentgenu, zaužil je večjo količino (močnih) analgetikov (iz izvedenskega mnenja je razvidno katera zdravila je jemal), imel je 17 pregledov pri specialistih (iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je v tem okviru upoštevana tudi emg preiskava), opravil je pet ciklusov fizioterapije in dobil dve blokadi. Zaradi razvoja KRBS in pojava karpalnega kanala, se je pri tožniku občutno podaljšalo zdravljenje poškodbe in trajanje bolečin. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je trpel in jih bo tudi v bodoče trpel tožnik, ugotovilo pravilno. Ponovno obširno pritožbeno opisovanje, kaj pomeni KRBS, na odločitev ne more vplivati, saj je vse to izvedenec pri oceni trajanja in intenzitete bolečin upošteval, dejstvo pa je, da je tisto, kar je opisoval tožnik, ustrezno objektiviziral. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzitete dejansko pojavljale. Aktivno zdravljenje tožnika je trajalo do 7.10.2015, tudi v bolniškem staležu je bil dobro leto.

15. Je pa sodišče prve stopnje, glede na svoje ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih, po presoji pritožbenega sodišča odškodnino dmerilo v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče jo je zato zvišalo za 2.500 EUR, to je na znesek 8.500 EUR (kar predstavlja 7,9 povprečne plače). Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča tudi ustrezno umeščen med lažje, podobne oziroma hujše primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja primere VS RS II DoR 184/2015², II DoR 265/2015³ in II DoR 47/2016⁴. Primeri, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi so, razen enega, primeri, ki niso bili revizijsko preizkušeni. Primer v zadevi II Ips 688/2009 pa se umešča v okvir prisojene odškodnine.

16. Prenizko je bila odmerjena tudi odškodnina za strah. V tej višini se prisoja v milejših okoliščinah nastanka poškodbe in njenega zdravljenja. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel hipni primarni strah za življenje, nato pa relativno hud strah za izid zdravljenja do pregleda v bolnici, nato pa prvih nekaj dni stalen, nato pa pet mesecev občasen strah srednje intenzivnosti, preostali čas zdravljenja pa strah lažje intenzivnosti. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu, ki na pritožbeni stopnji nista sporna ter upoštevaje, da je šlo za zdrs in padec na stopnici, pri katerem ni prišlo do poškodbe vitalnega organa, je po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina, ki je umeščena med podobne primere iz sodne prakse, odškodnina v višini 1.000 EUR (0,9 povprečne plače). Pritožbeno sodišče tu izpostavlja primer II DoR 347/2010⁵ in II DoR184/2015⁶. Primer II Ips 688/2009, ki ga navaja pritožnik, od postavljenega okvira ne odstopa. Res je oškodovanec, ki je prejel odškodnino za strah v višini 1,1 plače, trpel primarni strah le nekaj sekund, vendar pa sekundarnega strahu (zaradi poškodbe glave) ni bilo mogoče zamejiti. Primera II DoR 45/2017 (zastrupitev s hrano) in II DoR 354/206 (udarnina prsnega koša in pok rebra) sodita v pogledu strahu med milejše primere z minimalno odškodnino za strah in višje odškodnine v tem primeru ne opravičujeta. Pri odločbi VDSS Pdp 704/2016 gre za odločitev višjega sodišča, ki ni bila revizijsko preizkušena.

17. Pritožnik neutemeljeno izpodbija prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi vseh omejitev v življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Telesnih bolečin, ki jih bo tožnik trpel pri obremenjevanju leve roke, v okviru te vrste škode ni mogoče upoštevati, saj so bile upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega tožnik ni imel pripomb, ugotovilo, da so mu zaradi poškodbe (zloma leve roke, v posledici katere se je razvil tudi kronični regionalni bolečinski sindrom in sindrom kapalnega kanala) ostale trajne posledice. Po objektivnih ugotovitvah izvedenca, ki so v razlogih izpodbijane sodbe v bistvenih delih povzete, tožnik zaradi manjše gibljivosti levega zapestja in prstov ter manjše moči prstov, ne zmore brez bolečin opravljati težjih fizičnih del in dolgotrajnih lažjih fizičnih del in ne more dvigovati bremen težjih od 5 kg. Zmanjšana je funkcionalna sposobnost stiska pesti in prstov leve roke. Tožnik je zato pri intenzivnih športnih aktivnostih, kjer je potrebna uporaba obeh rok, omejen. Izvedenec je ugotovil, da gre za stalno oviranost lažje stopnje, ki bi sodila v III. stopnjo invalidnosti. Sposoben je za lažje fizično delo, kjer ni potrebno vsiljeno ponavljanje gibov in dvigovanje težjih bremen. Z izpovedjo tožnika in prič A. C. in C. G. je bilo potrjeno, da se je tožnik pred poškodbo športno udejstvoval (igral odbojko in košarko) ter doma opravljal težja gospodinjska dela (kidanje, sekanje drv), česar več ne more. Tudi v službi težjih fizičnih del ne more opravljati. Tožnik je zaradi tega nedvomno prizadet (gre za oviranost lažje stopnje) in duševno trpi, čemur tožnik ni ugovarjal. Takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema. Drugačne pritožbene trditve v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage.

18. Glede na ugotovljeno okrnjeno funkcioniranje na različnih področjih, ob tem, da je tožnik desničar, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča višina prisojene odškodnine v znesku 9.500 EUR, kar ob izdaji prve sodbe predstavlja 8,8 plače, ustrezna tako v subjektivnem kot objektivnem pogledu. Ustrezno je namreč umeščena v razpon odškodnin za podobne primere. Pritožbeno sodišče izpostavlja primer II DoR 265/2015⁷, II DoR 184/2015⁸ in II DoR 347/2010⁹. V zadevi VS001958 (II Ips 62/2009), ki jo izpostavlja tožnik, je bila res prisojena višja odškodnina, a je bilo upoštevano, da je bila oškodovanka, ki je utrpela poškodbo roke z primerljivimi posledicami, bila že pred tem prizadeta in odvisna od hoje z oporo. V zadevi VS002056 (II Ips 872/2006), v kateri je bila oškodovancu za ZŽA prisojena odškodnina v višini 21 plač, pa je šlo za zdravstvenega delavca, ki je zaradi poškodbe oviran v svojem delu tako, da ne more masirati, dvigati težjih bremen in ne nositi zaščitnih rokavic, kar je glede na poklic, ki ga opravlja, huda omejitev. Omejitve ima tudi pri gospodinjskih opravilih in športu. Ostala dva primera nista bila revizijsko preizkušena, zato ne predstavljata relevantnega primera sodne prakse.

19. Ustrezna je tudi skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 19.000 EUR (17,6 plače), saj je, upoštevaje sodno prakso, umeščena v okvir odškodnin za podobne primere. Odškodnine v hudih primerih se namreč gibajo med 6 pa tudi 162 povprečnimi plačami¹⁰. Tudi odločbe VS RS, ki jih je tožnik priložil k pritožbi¹¹ in se nanašajo (tudi) na poškodbo roke, ponujajo okvir za odmero takšne odškodnine. V izpostavljenih primerih je namreč šlo večji obseg škode bodisi pri posamezni škodi ali skupno.

Glede premoženjske škode

20. Toženka neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi moral tožnik potne stroške zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, gre za stroške v zvezi z delovno nesrečo, ki so tožniku nastali (174. člen OZ) in jih je toženka dolžna kriti na podlagi zavarovalne pogodbe. Toženka se ne more izogniti plačilu nastale premoženjske škode zgolj s sklicevanjem na 40. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki sicer ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnik je upravičen zahtevati prevozne stroške od toženke, ker gre za pravno priznano škodo, ki jo obsega zavarovalno kritje.¹²

21. Toženka ne more uspeti z očitkom, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za prevoz v višini 0,37 EUR/km. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da priznani strošek kilometrine vključuje poleg stroška bencina tudi obrabo vozila. Ker toženka ugotovitvi, da je tožencu nastala škoda tudi z obrabo vozila, konkretizirano ne ugovarja, je posledično neutemeljen tudi njen pritožbeni očitek, da bi bilo treba potne stroške oziroma toženčevo škodo iz tega naslova izračunati le ob upoštevanju vrednosti porabljenega goriva pri osebnem vozilu (to je 8 litrov na razdalji 100 km ter ceno litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, oziroma ceno prevoženega kilometra v višini 8 % cene goriva, kar znese 0,11 EUR na km). Ker tudi sodna praksa v primerih, ko škodo predstavlja tudi obraba vozila, oškodovancem priznava 0,37 EUR na kilometer¹³, se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik potreboval tujo pomoč v obdobje 14-tih mesecev in sicer prvih 6 tednov 3 ure dnevno, od 22. 10. 2014 do 31. 6. 2015 2 uri dnevno, od 31. 8. 2015 do 20. 11. 2015 pa 1 uro dnevno, skupaj 833 ur.

23. Pritožbeno sodišče v pravilnost povzetih ugotovitev ne dvomi. Obseg tuje pomoči je bil namreč ugotovljen ne le na podlagi izpovedi prič in tožnika, ampak tudi s pomočjo izvedenca. Ta je potrebo po tuji pomoči ocenil glede na povprečnega človeka s poškodbami, kot jih je utrpel tožnik. Končna ocena obsega nujne tuje pomoči ni matematični izračun, ampak rezultat ocene, pri kateri je treba individualne posledice poškodbe in s tem povezan obseg pomoči pri opravilih tudi objektivizirati. Čeprav je imel tožnik poškodovano levo roko, je bilo z izvedencem in pričami potrjeno, da je bil tožnik prvih šest tednov, ko je imel roko v mavcu, nesposoben za vsa (lažja in težja) opravila in dela, ki terjajo (tudi) uporabo poškodovane roke, zato je zagotovo potreboval pomoč bližnjih in drugih v večjem obsegu kot kasneje, ko so mu odstranili mavec. Da je bila tuja pomoč (pri težjih in dalj časa trajajočih lažjih opravilih) potrebna še v obdobju po 31. 8. 2015 do konca bolniškega staleža, je prav tako potrdil izvedenec, zato je neutemeljeno vztrajanje toženke, da tožnik pomoči ni več potreboval. Je pa izvedenec pri svoji oceni izvzel tista opravila, ki so jih za tožnika že pred nesrečo opravljale druge osebe.

24. Neutemeljen pa je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče potrebo po tuji pomoči ugotovilo v premajhnem obsegu. Drži, da je tožnik po odstranitvi mavca nosil še mitelo, a tega izvedenec ni spregledal. Ob zaslišanju je namreč pojasnil, da je mitela trikotna ruta, ki jo poškodovanci nosijo ali pa ne in roko v tem obdobju lahko uporabljajo glede na bolečine. Kot je bilo pojasnjeno že v zvezi s pritožbenimi navedbami toženke, je izvedenec potrebo po tuji pomoči objektiviziral z oceno, ki temelji na povprečnem poškodovancu z istimi poškodbami, zato tožnik z zavzemanjem, da je rabil več pomoči, ne more uspeti. Na to ne vplivajo niti njegove trditve o času, ki je bil s strani tretjih porabljen za prevoze in spremstvo, saj gre za pomoč, ki ni bila nujno potrebna. Tožnik bi namreč lahko, kot je povedal izvedenec ob zaslišanju, koristil javni prevoz (glej zapisnik z dne 24. 4. 2018, list. št. 310). Tudi spremstvo in čakanje po presoji pritožbenega sodišča, glede na poškodbo, ki jo je tožnik utrpel, ni bilo nujno.

25. Tožnik pa utemeljeno izpodbija vrednost urne postavke za tujo pomoč. V konkretnem primeru je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šlo v večji meri za manjšo in lažjo pomoč tožniku osebno in v gospodinjstvu, za katero ni bila potrebna posebna kvalifikacija. Deloma pa je bila tožniku nudena tudi pomoč pri nekoliko težjih in zahtevnejših opravilih. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tako pomoč, ob upoštevanju 216. člena ZPP, ustrezno vrednotiti upoštevajoč urno postavko za nekvalificirano malo delo. Sodna praksa pa se je pri višini urne postavke za tako delo ustalila pri 5 EUR na uro¹⁴. Glede na vsebino tuje pomoči in načelo enakosti, ki terja, da so primerljive oblike pomoči ovrednotene kar se da enako, je tudi tožnik upravičen do plačila odškodnine iz naslova tuje pomoči z upoštevanjem zgoraj navedene urne postavke. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo potrebnih 833 ur tuje pomoči, gre tožniku zato iz tega naslova dodatnih 833 EUR (poleg že prisojenih 3.332 EUR).

26. Tožnik se delno utemeljeno pritožuje tudi zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljen zaslužek v času bolniškega staleža (14 mesecev). Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka (174. člen OZ) se upošteva zaslužek, ki bi ga tožnik prejel glede na normalen tek stvari, če do poškodbe in s tem odsotnosti z dela ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnik zaradi poškodbe v času bolniškega staleža ni mogel doseči. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroškov prevoza in prehrane, ki so vezani na dejansko prisotnost na delovnem mestu, tožnik ne more uveljavljati v okviru tovrstne škode. Zmotno pa je takšno stališče sodišča v zvezi z dodatki k plači (za delo v nedeljo, nočno delo, izmensko delo itd.), ki so del plače¹⁵ oziroma skupaj z osnovno plačo sestavljajo osnovo, od katere se plačujejo prispevki in davčni odtegljaji. Pri ugotavljanju povprečnega mesečnega zneska, ki bi ga prejemal tožnik, če bi delal, se zato ti dodatki upoštevajo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje tožnikovega prikrajšanja zaradi izpada dodatkov k plači ni ugotavljalo, je to na podlagi 355. člena ZPP (ob upoštevanju listinskih dokazov) storilo pritožbeno sodišče.

27. Tožnik je v tožbi zahteval za čas bolniške odsotnosti plačilo razlike med prejetim mesečnim nadomestilom, ki je znašal 600 EUR in povprečno mesečno plačo v višini 889 EUR, ki jo je prejemal pred nezgodo in v kateri so bili vključeni vsi stroški in dodatki povezani z delom. Po ugovoru toženke, da je prejemal 100 % nadomestilo plače, je tožnik v vlogi (l. št. 48 ) iz naslova izgube zaslužka v času bolniške odsotnosti zahteval le še 800 EUR (neto) in navajal, da je res prejel 100 % nadomestilo plače, a odmerjene od osnovne plače, brez upoštevanja dodatkov za nočno delo, za delo v nedeljo, za izmensko delo in dodatka za stimulacijo, ki jih je pred nastopom redno mesečno dobival. Toženka je vztrajala, da s prejemom 100 % nadomestila plače tožniku ni nastala izguba na zaslužku, da pa tudi sicer višina ni dokazana (l. št. 61).

28. Toženka trditvam, da je tožnik v času bolniške odsotnosti prejemal 600 EUR nadomestila, ni ugovarjala (214. člen ZPP), je pa taka višina nadomestila razvidna tudi iz dokaznega gradiva, ki ga je tožnik po pozivu sodišča prve stopnje (pravočasno) predložil (list. št. 64)¹⁶. Gre za štiri plačilne liste iz časa, ko je bil tožnik v bolniškem staležu (priloge A60-63). Na njihovi podlagi, v povezavi s tremi plačilnimi listi, ki izvirajo iz obdobja pred škodnim dogodkom (A 57-59), je mogoče ugotoviti, da je tožnik pred nezgodo (vsaj tri mesece pred nezgodo) poleg osnovne plače redno dobival dodatke (za nočno delo, delo v nedeljo in izmensko delo), njegova neto plača pa je bila višja od nadomestila, ki ga je prejemal v času bolniške odsotnosti. Iz priloge A 57 tako izhaja, da je bil v juniju tožniku izplačan (neto) dohodek v višini približno 662 EUR, mesec kasneje v višini približno 617 EUR in še mesec kasneje v višini 689 EUR. To pomeni, da je bil njegov neto dohodek za povprečno 56 EUR višji od kasneje prejetega nadomestila. Zato je mogoče zaključiti, da bi za toliko višji dohodek prejemal tudi v spornem obdobju, če bi delal¹⁷. Iz naslova izgube zaslužka je zato upravičen do plačila zneska 784 EUR (56 x 14). Upravičen je tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 4. 3. 2016, ko se je iztekel rok, v katerem bi toženka po prejetju tožnikovega zahtevka škodo morala plačati (299. člen OZ v zvezi s 943. člen OZ). Sicer pa začetek teka zamudnih obresti med strankama niti ni bil sporen.

29. Tožnik je upravičen do plačila odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku (tako je tudi zahteval). Ker pa je takšna odškodnina po določbi 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva, je treba od nje plačati dohodnino. Obračun akontacije dohodnine in plačilo v korist javnih prihodkov mora izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka. To je v konkretnem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine v neto znesku, toženka pa je poleg tega zneska dolžna obračunati in plačati tudi davek¹⁸.

Sklepno

30. Tožniku glede na obrazloženo za nepremoženjsko škodo pripada odškodnina 19.000 EUR, za premoženjsko škodo pa 5.329,95 EUR (4.165 EUR iz naslova tuje pomoči, 380,95 EUR iz naslova prevoznih stroškov in 784 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka), skupaj 24.329,95 EUR.

31. Tako prisojeno odškodnino pa je treba zmanjšati še za odbitno franšizo (za 10 %, vendar ne manj kot 400 EUR in ne več kot 5.000 EUR) ter za že plačano odškodnino. Odbitna franšiza ob upoštevanju spremenjene odločitve, znaša pri odškodnini za nepremoženjsko škodo 1.900 EUR, kar pomeni, da je toženka dolžna iz tega naslova tožniku plačati 17.100 EUR, upoštevaje delno plačilo za nepremoženjsko škodo v znesku 10.552,50 EUR, pa 6.547,50 EUR. Pri premoženjski škodi znaša odbitna franšiza 532,99 EUR (10 % od 5.329,95 EUR; od tega 78,4 EUR odpade na izgubljeni zaslužek), kar pomeni, da je toženka iz naslova premoženjske škode dolžna tožniku plačati 4.796,96 EUR.

32. Po povedanem je toženka tožniku dolžna plačati skupno še 11.344,46 EUR odškodnine (6.547,50 EUR + 4.796,96) z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zamude, to je od 4. 3. 2016 dalje. Pri tem je, kot je bilo pojasnjeno v točki 29 te odločbe, od odškodnine zaradi izgubljenega dohodka, zmanjšane za odbitno franšizo, to je od zneska 705,60 EUR (784 - 78,4), dolžna poravnati tudi davčne obveznosti.

Stroški

33. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP).

34. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej zavrača tožnikov očitek, da odločitev (oziroma odmera) ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku priznalo pravdne stroške po specificiranem stroškovniku in jih ovrednotilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Katere od priglašenih stroškov je priznalo in katere ne, pa je razvidno iz v spis vloženega stroškovnika, kar omogoča pritožbeni preizkus in vložitev konkretizirane pritožbe. Pritožnik s pavšalno pritožbeno navedbo, da je priglasil stroške v bistveno višjem znesku, pri čemer ne konkretizira, katerih stroškov sodišče ni priznalo, pa bi jih moralo, oziroma jih je priznalo, a v napačni višini, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato pri odločitvi upoštevalo, da je imel tožnik pred sodiščem prve stopnje 7.620,39 EUR potrebnih stroškov.

35. Ob upoštevanju spremenjene odločitve se je uspeh tožnika povečal na 39 %, toženkin pa zmanjšal na 61 %. Ob upoštevanju odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, tožniku zato pripada pravica do povračila 39 % stroškov, to je do povračila zneska 2.971,95 EUR, toženki pa pravica do povračila 61 % stroškov, to je do povračila zneska 147,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju toženka tožniku dolguje 2.824,09 EUR.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožba tožnika je glede na obrazloženo delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

36. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel približno s 13 % (glede na v pritožbenem postopku še sporen znesek), toženka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti sorazmeren del stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju OT in ZST-1 priznalo: 1000 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št 21 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV in sodno takso v višini 873 EUR. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša skupaj 1.444,18 EUR. Glede na tožnikov 13 % uspeh, mu je toženka dolžna povrniti 187,74 EUR stroškov. Plačilo je dolžna izvršiti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo tožnik krije sam, saj je bil ta glede na vsebino nepotreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.078,95 EUR.
² V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 7,9 plače s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel tudi zelo hude bolečine, obdobje hudih bolečin je bilo bistveno daljše, krajše pa obdobje srednje hudih bolečin; trpel je tudi številne nevšečnosti, vključno s tridnevno hospitalizacijo in z nošnjo opornice za roko.
³ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 8 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel več hudih in manj srednje hudih bolečin ter podobno kot tožnik trpel številne nevšečnosti, vključno z splošno anestezijo, RTG preiskavami, opravili so mu tudi več CT preiskav, EMG, operacijo ter imobilizacijo.
⁴ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 12 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel več hudih, a manj srednje hudih bolečin ter večji obseg in hujše nevšečnosti (bil je dvakrat operiran, 41 dni hospitaliziran, štiri mesece vezan na uporabo bergel, prejemal je infuzije in protitrombotično terapijo, bil je tudi dva tedna v zdravilišču).
⁵ Oškodovancu je bila za strah prisojena odškodnina v višini 1,4 plače. Pri tem je trpel nekajminutni hud strah ob nesreči (oškodovanca je v hrbet zadel viličar in ga dva metra potiskal pred seboj), 11 mesecev sekundaren strah, upoštevan pa je tudi bodoč strah zaradi ponovne operacije.
⁶ Oškodovancu je bila za strah prisojena odškodnina v višini 1,9 plače. Pri tem je trpel primarni strah ob nesreči (ob trčenju dveh motorjev), nato pa hud sekundarni strah tri dni, srednje hud šest tednov in blag strah 14 dni.
⁷ Oškodovancu je bila iz naslova ZŽA priznana odškodnina v višini 10 plač. Podobno kot tožnik ima oškodovanec težave pri dviganju bremen, ima pa težave tudi pri prisilni drži ter težave pri opravilih, ki zahtevajo dvig roke. Omejitve ima tako pri poklicnem kot gospodinjskem delu.
⁸ Oškodovancu je bila iz naslova ZŽA priznana odškodnina v višini 5,9 plače zaradi težav ob dviganju predmetov težjih od 8 kg, dolgotrajni drži roke v določenem položaju in sunkovitih gibih. Ugotovljena je bila tudi zmanjšana sposobnost za hojo navkreber, vožnjo s kolesom, dolgo hojo, športne aktivnosti z žogo in igranje tenisa.
⁹ Oškodovancu je bila iz naslova ZŽA priznana odškodnina v višini 7,4 plače zaradi težav pri dviganju bremen nad 15 kg, vijačenju, oškodovanec je opustil igranje košarke, hokeja in rezljanje figuric iz lesa.
¹⁰ Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, 2001, stran 762.
¹¹ VS001958, VS 000309, VS002066 in VS002456.
¹² Glej tudi odločbo tega sodišča II Cp 2349/2017.
¹³ Glej odločbe VSL II Cp 796/2017, I Cp 2682/2016, II Cp 3308/3012, II Cp 2349/2017 in druge.
¹⁴ Glej odločbe II Cp 2831/2009, II Cp 317/2009, II Cp 2117/2015, II Cp 653/2015, I Cp 1105/2016, I Cp 1163/2018 in druge.
¹⁵ Po drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Dodatki se (ob upoštevanju drugega odstavka 127. člena istega zakona) določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, pa se lahko določijo s kolektivno pogodbo.
¹⁶ Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, da sam opravi poizvedbe o plači v času pred poškodbo in v času bolniške odsotnosti in predloži listine.
¹⁷ Glej odločbi II Ips 147/2013, II Ips 337/2014.
¹⁸ Glej odločbo II Ips 337/2014.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 993/2013
• VSL Sodba I Cp 826/2017
• VSL Sodba II Cp 2018/2021