VSL Sodba in sklep I Cp 1146/2018

Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da bi toženci še razpolagali s spornimi premičninami, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega (vrnitvenega) zahtevka zoper prve tri tožence pravilna.

Tožnica je podredni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami o odvzemu in razpolaganju z njenimi stvarmi s strani tožencev brez pravnega naslova, zaradi česar naj bi utrpela škodo, kar pomeni, da je uveljavljala odškodninsko podlago, česar pa sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo, saj je na eni strani ugotavljalo, kakšna škoda je tožnici nastala zaradi odtujitve spornih predmetov, zahtevku pa je nato ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

Tožnica je sporno računovodsko dokumentacijo ponudila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je to storila na zahtevo (intervencijo) izvedenca, ki je (očitno) ocenil, da ta dokaz potrebuje za izdelavo (dopolnitve) mnenja (drugi odstavek 252. člena ZPP). S tem je pogoj nekrivde v smislu 286. člena ZPP izkazan.

Izrek

I. Pritožba četrte toženke in pritožba tožnice v delu, v katerem se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje glede četrte toženke, se zavržeta.

II. Pritožbi tožnice se v delu, v katerem se nanaša na II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede prvih treh tožencev, pritožbi prvih treh tožencev pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

III. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem so toženci dolžni tožnici v 15 dneh solidarno izročiti celoten material, ki se je nahajal v skladišču in je specificiran v pregledu trenutne zaloge z dne 2. 10. 2014, računalnik, tipkovnico in ostale stvari, naštete v 1. točki primarnega tožbenega zahtevka (točka I izreka). Glede podrednega tožbenega zahtevka je odločilo, da so toženci dolžni tožnici v 15 dneh nerazdelno izplačati vrednost premičnin v skupni višini 7.325,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2015 dalje (točka II/1 izreka), zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače od dosojenega zneska (točka II/2 izreka), ter tožnici naložilo, naj tožencem v 15 dneh povrne njihove pravdne stroške v višini 1.649,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obstajala zaloga blaga v skladišču, nepravilno pa je ugotovilo, kakšna je bila zaloga in kakšna škoda je posledično nastala tožnici. Izvedenec je stanje zalog ocenjeval po dveh različnih metodah ter pri tem dobil dve vrednosti, ki se bistveno razlikujeta. Gre za skoraj 100 % odstopanje vrednosti, kar ni sprejemljivo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo tretji izvedenčevi metodi, zaradi česar tožnica ne more podati konkretnih pritožbenih navedb. Izvedenec kljub pripombam tožnice ni dal razumljivih pojasnil svojih izračunov. Sodišče je tudi napačno upoštevalo zgolj nabavne in ne tudi prodajne vrednosti zaloge. Če tožnici zaloga ne bi bila odtujena, bi jo lahko prodala in prejela tržno vrednost artiklov. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo nabavne vrednosti. Ker je bila tožnici odtujena celotna zaloga, kar je ugotovilo tudi sodišče, tožničina škoda ne znaša 6.319,00 EUR, temveč 32.103,70 EUR. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je napačno štelo, da je bil uspeh tožnice v pravdi le 22 %. Treba je namreč upoštevati tako uspeh po temelju (100 %) kot uspeh po višini (22 %), saj je bil temelj zahtevka sporen in so tudi v zvezi z njim nastali pravdni stroški. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Tožena stranka (v nadaljevanju toženci) se pritožuje zoper točki II/1 in II/3 izreka sodbe. Toženci pritožbenemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je glede prodajanja tožničinih barv s strani drugega toženca, glede dejanske oblasti nad premičninami tožnice in njihove zlorabe ter glede ugotovitev izvedenca zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa tudi nima razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), še posebej upoštevaje trditve in dokaze tožencev, ki jih sodba v celoti spregleda (enostranski razlogi). Ocena sodišča, da je izvedenec ugotovil razliko v zalogah v znesku 6.319,00 EUR, je pavšalna in napačna. Izvedenec je v prvotnem izvedenskem mnenju poudaril, da tožnica v spis ni vložila knjigovodskih evidenc, kar bi omogočilo navzkrižne kontrole izračunanih podatkov, kontrole knjiženja poslovnih dogodkov ter olajšalo dokazovanje, temveč je do tedaj vložila le evidence iz računalnika, ki niso nobena verodostojna poslovna listina, kar so toženci ves čas trdili in dokazovali. Med drugim so podali ugovor v zvezi z barvo Texiplas 5000 in Texilac Airtex, ki so ga podkrepili z dopisom italijanskega dobavitelja, česar tožnica ni prerekala, sodba pa se do tega ni opredelila. Izvedenec je sicer ugotovil, da so bile zaloge, kar toženci priznavajo, vendar le v znesku 264,00 EUR, pri čemer se zadeva ustavi pri ugotavljanju škode v računovodskih izkazih, ki izgube iz tega naslova ne potrjujejo. Izvedenec je tudi pojasnil, da je lahko na manjko v znesku 6.319,00 EUR samo špekuliral na podlagi podatkov tožnice. Zaključek sodišča, da je izvedenec ugotovil zaloge v višini 6.319,00 EUR, je tako v nasprotju z izvedenskim mnenjem ter z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida, do česar se sodišče ni opredelilo. S strani tožnice predložene listine so bile neverodostojne, kar so toženci dokazali s tem, da je tožnica prodajala barve, last drugega toženca. Drugi toženec je imel v spornem skladišču svoje barve, ki jih je prodajal, vmes pa jih je prodajala tudi tožnica, pri čemer jih je brez kakršnegakoli računa beležila v svojih zalogah kot svoje. Svoje blago pa so v spornem skladišču skladiščile tudi druge pravne in fizične osebe. Napačna je ugotovitev sodišča, da je drugi toženec prodajal blago tožnice, saj ni šlo za njeno blago, temveč za blago drugega toženca, kar so toženci zatrjevali v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2015, za te trditve pa so ponudili tudi dokaze, kar vse je sodišče spregledalo. Glede na tožbeni zahtevek in trditveno podlago bi moralo sodišče z gotovostjo ugotoviti, katere posamezne artikle v vrednosti 6.319,00 EUR je tožnica imela na zalogi. Ker tega ni ugotovilo, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Nejasna je tudi pasivna legitimacija, saj ni nobenega dokaza o tem, kdo je zaloge odtujil, prav tako ni jasno, v kakšnem svojstvu sta ravnala prvi in drugi toženec. Sodba o tem, kljub ugovorom tožencev, nima razlogov. Prav tako nima razlogov o pričanju Š. in M., o tem, da sta slednja imela dostop do skladišča ter da se je po skladišču prosto sprehajalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožencev, da se račun za računalnik in predračun za tiskalnik ne glasita na tožnico. Ob pravilni oceni dokazov je ugotoviti, da tožnica ni dokazala, katero blago in v kakšni vrednosti je imela v skladišču, niti kdo naj bi ji ga odtujil (če kaj). Podana je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212. in 286. členom ZPP, ki so jo toženci pravočasno uveljavljali v vlogi z dne 20. 1. 2016. Tožnica je po prvem naroku izvedencu neposredno dostavila skladiščne kartone. Ker toženci niso imeli možnosti, da se o njih izjasnijo, saj jim niso bili vročeni, in ker so bili predloženi prepozni, sodišče ne bi smelo upoštevati dopolnitve izvedenskega mnenja, ki temelji na navedenih listinah. Priglašajo pritožbene stroške.

6. Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencem.

7. Pritožba prvih treh tožencev je v celoti utemeljena. Pritožba tožnice je, kolikor se nanaša na sodbo glede prvih treh tožencev, delno utemeljena, kolikor se nanaša na sodbo glede četrte toženke, pa je nedovoljena. Nedovoljena je tudi pritožba četrte toženke.

O pritožbi tožnice v delu, v katerem se nanaša sodbo sodišča prve stopnje glede četrte toženke, in o pritožbi četrte toženke

8. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil zoper četrto toženko na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 000 z dne 8. 6. 2018, začet stečajni postopek ter da je bila četrta toženka na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 000 z dne 9. 10. 2018, o končanju stečajnega postopka (brez razdelitve upnikom) izbrisana iz sodnega registra (prvi odstavek 378. člena v zvezi s 377. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP).

9. Ker je bil zoper četrto toženko začet stečajni postopek, je bil pravdni postopek 8. 6. 2018 prekinjen po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Pred prekinitvijo so bila opravljena vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku, zato prekinitev ni vplivala na odločanje pritožbenega sodišča (drugi odstavek 207. člena ZPP).

10. Skladno z 80. členom ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Navedeno velja tudi za pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, ko odloča o pritožbi pravdnih strank. Ker je četrta toženka z izbrisom iz sodnega registra prenehala obstajati in zaradi zaključka stečajnega postopka nima pravnih naslednikov, pomanjkanja sposobnosti biti stranka pa se v konkretnem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva pri četrti toženki ne da odpraviti (peti odstavek 81. člena ZPP), je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe četrte toženke in pritožbe tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje glede četrte toženke.¹ Pritožba četrte toženke in pritožba tožnice v obravnavanem delu sta posledično nedovoljeni. Na podlagi 352. člena ZPP ju je pritožbeno sodišče zato zavrglo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

O pritožbi tožnice v delu, v katerem se nanaša sodbo sodišča prve stopnje glede prvih treh tožencev, in o pritožbi prvih treh tožencev

11. Tožnica v tej pravdi primarno zahteva od tožencev vrnitev zalog blaga, ki je specificirano v Pregledu trenutne zaloge z dne 2. 10. 2014, in drugih predmetov (osnovnih sredstev), katerih lastnica je (bila) po tožbenih trditvah tožnica in ki so se nahajali v njenem skladišču na naslovu ... Vrnitveni zahtevek je utemeljevala s trditvami, da so ji bile obravnavane premičnine odvzete s strani tožencev ter da toženci premičnine uporabljajo in z njimi razpolagajo brez kakršnegakoli pravnega naslova. Za primer, da toženci s premičninami ne razpolagajo več in so jih odtujili, s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da ji toženci solidarno plačajo njihovo vrednost (33.762,73 EUR). Med drugim je pojasnila, da ji je z odtujitvijo spornih zalog nastala škoda v višini tržnih cen (prodajna vrednost), saj bi jih po teh cenah prodala. Dobavne cene (nabavna vrednost) blaga po njenem mnenju niso relevantne.

Glede primarnega tožbenega zahtevka

12. Eden izmed pogojev za utemeljenost vrnitvenega zahtevka je, da ima toženec stvari, katerih vrnitev zahteva lastnik, v dejanski oblasti. Trditveno in dokazno breme glede te okoliščine je na lastniku (92. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi toženci še razpolagali s spornimi premičninami, tožnica pa s pritožbo te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zoper prve tri tožence pravilna.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

13. V tej pravdi je bilo glede na ugovore tožencev sporno: ali se je v tožničinem skladišču nahajalo blago, ki je razvidno iz Pregleda trenutne zaloge z dne 2. 10. 2014, in druge premičnine, naštete v primarnem tožbenem zahtevku, ali so bile sporne premičnine tožničina last ter njihova vrednost. Sodišče prve stopnje je nadalje moralo odgovoriti na vprašanje, kdo konkretno jih je odtujil iz predmetnega skladišča. Glede prvih dveh tožencev je bilo tudi sporno, v kakšnem (čigavem) svojstvu sta ravnala - ali sta ravnala v svojem imenu in za svoj račun (kot fizični osebi) ali pa v imenu in za račun tretje oziroma četrte toženke.

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku zoper vse tožence z obrazložitvijo, da so sporne premičnine odtujili toženci, vendar pa sodba ne vsebuje jasnih in zadostnih razlogov o tem, kdo je odtujil sporne premičnine oziroma kdo je prodajal blago, ki naj bi bilo last tožnice. Preizkus izpodbijane sodbe v obravnavanem delu zato ni mogoč, s čimer je podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnica dolgovala tretji toženki najemnino za skladišče, pri čemer je slednja tožnici zagrozila z odpovedjo in izvršbo dolga, posledica tega je bila tudi odtujitev blaga tožnici iz skladišča. Nadalje je ugotovilo, da je drugi toženec v spornem obdobju (od 28. 9. 2014 do 27. 11. 2014, ko tožnica ni imela dostopa do njenega skladišča) trgoval s tožničinim blagom kot z blagom tretje toženke, pri čemer je tožničine dobavnice zamenjal z dobavnicami tretje toženke. V nadaljevanju pa je navedlo, da iz datumov dobavnic (3. 10. 2014 in 19. 11. 2014) izhaja, da so toženci, natančneje tretja toženka, prodajali blago tožnice, ki se je takrat nahajalo v skladišču, ter da je iz dobavnic razvidno, da je sporno blago izdajal drugi toženec. Iz povzetega ne izhaja jasno, ali je sporno blago prodajal oziroma odtujil drugi toženec (kot fizična oseba) ali pa tretja toženka (v imenu in za račun katere je ravnal drugi toženec), kateri je tožnica dolgovala najemnino za skladišče. V zvezi z odtujitvijo tožničinega blaga s strani prvega toženca pa je obrazložitev pomanjkljiva, saj je glede njega konkretno ugotovljeno zgolj, da je imel ključe od nove ključavnice na vratih tožničinega skladišča² (ni konkretno ugotovljeno, da je tudi on razpolagal s spornimi predmeti oziroma da si jih je prisvojil), kar pa še ne zadošča za sklep, da je slednji tudi odtujil predmete, ki naj bi se nahajali v skladišču, ob ugotovitvi, da so imeli ključe tudi drugi toženci ter da sta drugi toženec oziroma tretja toženka prodajala blago tožnice. Toženci so sicer trditvam tožnice, da so imeli zgolj oni dostop do skladišča, na katerih je gradila očitek, da so toženci odtujili njene zaloge in druge stvari, nasprotovali z navedbo, da so imeli dostop do skladišča tudi M. M. in J. Š. pa tudi druge osebe, za kar so ponudili dokaze, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. V zvezi s prodajo spornega blaga s strani tožencev, ki jo po ugotovitvah izpodbijane sodbe dokazujejo zlasti že omenjene dobavnice, so toženci, kot pravilno opozarjajo v pritožbi, tudi navajali, da se v spornem obdobju ni prodajalo blaga, ki je bilo last tožnice, temveč blago, ki je bilo last drugega toženca. V pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2015 so tako trdili, da je bilo blago, ki je bilo dobavljeno S., d. o. o., last drugega toženca ter da ga je tožnica samovoljno prodajala tej družbi, zaradi česar je bilo naknadno, v dogovoru z lastnikom (drugim tožencem) in tretjo toženko, prefakturirano na tretjo toženko kot prodajalko. Z navedenimi trditvami so toženci nasprotovali trditvam tožnice, da so toženci odtujili oziroma prodajali tožničino blago ter da je bilo (vse) blago, ki se je nahajalo v spornem skladišču, njeno. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je obstajala (tožničina) zaloga blaga v predmetnem skladišču, in sicer v vrednosti 6.319,00 EUR, se tudi do teh pravno relevantnih ugovorov tožencev ni opredelilo.

16. Na tem mestu velja še dodati (tudi kot napotek za novo sojenje), da je tožnica utemeljevala podredni tožbeni zahtevek s trditvami o odvzemu in razpolaganju z njenimi stvarmi s strani tožencev brez pravnega naslova, zaradi česar naj bi utrpela škodo, kar pomeni, da je uveljavljala odškodninsko podlago³, česar pa sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo, saj je na eni strani ugotavljalo, kakšna škoda je tožnici nastala zaradi odtujitve spornih predmetov, zahtevku pa je nato ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Ob dejstvu, da je tožnica zatrjevala solidarno odgovornost tožencev za nastalo škodo, so relevantne določbe 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer glede na trditve tožnice, da so premičnine odtujili vsi toženci, pri čemer naj tožnica ne bi vedela, ali je prvi toženec skladišče izpraznil kot fizična oseba ali kot zakoniti zastopnik tretje in četrte toženke, zlasti določba prvega odstavka navedenega člena OZ, po kateri za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, pa tudi določba četrtega odstavku 186. člena OZ, v skladu s katero, kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo solidarno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so sporne predmete odtujili vsi toženci, kar bi narekovalo sklep, da so solidarno odgovorni za nastalo škodo, vendar pa jasnih razlogov o tem odločilnem dejstvu, kot že pojasnjeno, ni podalo.

17. Glede ugotovitve izpodbijane sodbe, da je obstajala zaloga blaga v tožničinem skladišču (v vrednosti 6.319,00 EUR), toženci v pritožbi tudi pravilno opozarjajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih ugovorov, da listine, s katerimi je tožnica dokazovala obstoj zatrjevanih zalog, niso verodostojna poslovna listina, saj iz popisa zalog tožnice izhaja, da je imela tožnica na zalogi barvi Texiplas 5000 in Texilac Airtex, ki pa se nista več prodajali v času poslovanja tožnice in jih tudi ni bilo mogoče naročiti, kar so dokazovali z dopisom italijanskega dobavitelja. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovitev, da so obstajale zaloge in da Pregled trenutne zaloge z dne 2. 10. 2014 ustreza dejanskemu stanju, oprlo na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, iz katerih pa tudi ne izhaja jasen odgovor na povzete trditve tožencev (izvedensko mnenje z dopolnitvijo navedenih barv oziroma dobavnic in računov zanje ne omenja). Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožencev, da je tožnica prepozno predložila skladiščne kartone, na katerih temelji dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožnica je sicer res sporno računovodsko dokumentacijo ponudila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je to storila na zahtevo (intervencijo) izvedenca⁴, ki je (očitno) ocenil, da ta dokaz potrebuje za izdelavo (dopolnitve) mnenja (drugi odstavek 252. člena ZPP). S tem je pogoj nekrivde v smislu 286. člena ZPP izkazan. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da skladiščni kartoni niso bili vročeni tožencem, saj iz vročilnice, pripete k list. št. 148 spisa, izhaja, da je njihov pooblaščenec dne 6. 1. 2017 prejel dopolnitev izvedenskega mnenja s prilogo, priloga dopolnitve mnenja pa so prav skladiščni kartoni. Res pa je, da je tožnica izročila skladiščne kartone neposredno izvedencu in ne (najprej) sodišču prve stopnje, kar ni pravilen način postopanja v primeru, ko izvedenec zahteva izvedbo dodatnih dokazov. Dodatni dokaz mora, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 252. člena ZPP, izvesti sodišče in ne sam izvedenec.⁵

18. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta bila Lap top in tiskalnik, katerih plačilo vrednosti je bilo z izpodbijano sodbo tudi naloženo tožencem, tožničina last. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo zgolj na račun za računalnik (priloga A48) in predračun za tiskalnik (priloga A49), ki pa se ne glasita na tožnico, kar je bilo kljub temu, da so toženci to ugovarjali, spregledano.

19. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi prvih treh tožencev v celoti, pritožbi tožnice, ki se zavzema za višjo odškodnino, pa delno ugodilo, izpodbijano sodbo v II. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni izvedlo pritožbene obravnave in samo odpravilo ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi s tem, ko bi samo (prvič) navedlo (jasne) razloge o celem sklopu odločilnih dejstev in se opredelilo do številnih ugovorov tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Razveljavitev sodbe je narekovalo tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi moralo pritožbeno sodišče zaradi načela neposrednosti ponavljati obširen dokazni postopek (sodišče prve stopnje je zaslišalo zakonitega zastopnika tožnice, prvega in drugega toženca ter pet prič). Ker je sodišče prve stopnje prezrlo več pravno relevantnih trditev tožencev, tožnici pa v več delih pritrdilo brez jasne obrazložitve zakaj, je sodišče druge stopnje odločilo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. člen ZPP).

20. Pritožbi tožnice je bilo treba glede podrednega zahtevka ugoditi brez vsebinskega obravnavanja, saj v fazi, ko še ni ugotovljen temelj odškodninskega zahtevka, tudi ni moč presojati višine odškodnine. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je utemeljen njen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je kljub njenim pripombam na izvedensko mnenje sledilo tretji izvedenčevi metodi ugotavljanja zalog oziroma njihove vrednosti in ne prvi oziroma drugi metodi, po katerih je vrednost zalog višja. To bi moralo pojasniti, še zlasti glede na to, da je ugotovilo, da je bila tožnici odtujena celotna zaloga (iz sodbe izhaja, da je izvedenec ugotovil, da pregled trenutne zaloge po dobaviteljih in skladiščih z dne 2. 10. 2014 ustreza dejanskemu stanju), česar pa tretja metoda, po kateri so relevantni (zlasti) računovodski izkazi, ne upošteva (v celoti). Prav tako ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo nabavno in ne prodajne vrednosti zalog, za kar se zavzema tožnica, ki poleg navadne škode (nabavna vrednost zalog) vtožuje tudi izgubljeni dobiček (marža). Gre za pomanjkljivo obrazložitev o višini vtoževane denarne terjatve, kar onemogoča preizkus sodbe (procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

21. V preostalem delu je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo v I. točki izreka, kolikor se nanaša na prve tri tožence, saj v tem delu niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

22. Ker je bilo treba pritožbi prvih treh tožencev ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih njihovih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

23. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene procesne kršitve in o podrednem tožbenem zahtevku ponovno odloči.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper II. točko izreka te odločbe (sklep) sodišča druge stopnje je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa (odločbe), zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sklepa VSRS III Ips 34/2007 in III Ips 184/2008 ter sklepa VSL I Cpg 498/2017 in I Cpg 419/2017.
² Na vratih tožničinega skladišča je bila zamenjana ključavnica, pri čemer je prvi toženec po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe izročil tožnici 27. 11. 2014 nove ključe zamenjane ključavnice.
³ V pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2015 je tožnica kot podlago podrednega zahtevka navajala neupravičeno pridobitev, vendar pa iz njene trditvene podlage kot celote izhaja, da gre za odškodninski zahtevek, poleg tega sodišče na zatrjevano pravno podlago zahtevka ni vezano.
⁴ Glej dopolnitev izvedenskega mnenja na list. št. 124 spisa.
⁵ To nepravilnost bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju odpraviti z vpogledom v skladiščne kartone.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 419/2017
• VSL Sklep I Cpg 498/2017
• VSM Sklep II Kp 25827/2016