VSL Sklep I Cp 1957/2018

Jedro

Tožbene trditve o doplačevanju stroškov oskrbnine zapustnice zaradi ohranitve njenega premoženja, ker bi bile sicer z njim poplačane terjatve socialne ustanove za oskrbo zapustnice, kažejo na terjatev tožnikov do pokojne zapustnice oziroma na kondikcijski zahtevek zaradi podlage, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla. Pravni temelj tožbenega zahtevka je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo po 419,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2010 najprej, vsakemu od tožnikov (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (do višine 17.778,72 EUR) je v točki II izreka zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, in sicer tako, da je tožnik dolžan povrniti tožencem stroške postopka v višini 1.271,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v obsodilnem delu. Obe uveljavljata vse zakonsko dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in se zavzemata za ustrezno spremembo sodbe z ugoditvijo oziroma zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Tožena stranka se podrejeno zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na svojo trditveno podlago. Vtoževana terjatev je bila priglašena v zapuščinskem postopku in upoštevana kot pasiva pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine. Od nje je bilo izračunano prikrajšanje nujnega deleža. Celotno skrb za mater in doplačevanje stroškov oskrbe v domu starejših je prevzel pravni prednik tožnikov, ker mu je ob sklenitvi prodajne pogodbe za stanovanje mati obljubila, da mu bo svoj solastniški delež do 1/2 prepustila po smrti. Šele ob razglasitvi oporoke (23. 8. 2010) je izvedel, da se ta podlaga ni uresničila in da je bil za celoten znesek doplačila oskrbnine (19.526,59 EUR) neupravičeno prikrajšan. Gre za glavnico dolga zapustnice iz naslova doplačila za preživljanje, ki preide na dediče in za katero dediči odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja. Tožnik je bil postavljen materi za skrbnika, toženec kot dedič po materi pa odgovarja za dolgove zapustnice do višine podedovanega premoženja v sorazmerju s podedovanim deležem. Sodišče se v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZPP v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditve tožnikov in njihovih izpovedi o neuresničeni pravni podlagi. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe glede zastaralnega roka. Obljuba pokojne A. po vsebini predstavlja dogovor o odplatku doplačila domske oskrbe, odloženem za čas po njeni smrti in zato je pravni prednik tožnikov oskrbo doplačeval. Če obljube sinu mati ne bi dala, bi prišlo do prodaje njenega solastnega deleža nepremičnine in doplačevanje domske oskrbe iz kupnine. Zaradi prodaje nepremičnine bi imela dovolj lastnih likvidnih sredstev za preživljanje v DSO. Zaradi neuresničene podlage je bila zapustnica neupravičeno obogatena, pravni prednik tožnikov neupravičeno prikrajšan. Gre za njegovo terjatev do zapustnice in do zapuščine in ne do toženca kot zakonitega in oporočnega dediča zapustnice. Zato je sodišče zmotno uporabilo določbe o splošnem zastaralnem roku. Zaradi skrbniškega razmerja med zapustnico in B. B. bi moralo uporabiti 3. točko 358. člena OZ². Zastaranje ne teče med varovancem in njegovim skrbnikom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi. Tožnikom je treba priznati poseben položaj tudi zaradi upoštevanja te terjatve znotraj zapuščinskega postopka kot pasive zapuščine pri ugotavljanju nujnega deleža pravnega prednika tožnikov. Vse pravdne stranke so sodelovale v zapuščinskem postopku (tožniki kot dediči in hkrati kot upniki do zapuščine, toženec kot dedič). Na podlagi 220. člena ZD³ jih pravnomočen sklep o dedovanju veže. Sodišče se ni opredelilo do sklepa višjega sodišča, izdanega v zapuščinskem postopku, iz katerega izhaja, da razlogov za napotitev na pravdo v zvezi z navedeno terjatvijo v zapuščinskem postopku ni bilo. Podana je nadaljnja kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in posledično različno odločanje sodišča. Iz previdnosti in podrejeno tožniki izpodbijajo tudi odločitev o stroških, ker je upoštevan le uspeh po višini, čeprav je bil sporen le temelj. Zato bi bilo treba o stroških postopka odločiti po 155. členu ZPP.

4. Toženec v pritožbi kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča, da vtoževana terjatev ni terjatev do zapuščine zapustnice, ampak terjatev do toženca v smislu 124. člena ZZZDR⁴. Zato je sodišče pravilno upoštevalo splošni petletni zastaralni rok in pravilno ugodilo njegovemu ugovoru zastaranja. Nepravilna pa je odločitev, da je toženec za ugotovljeno obdobje (januar, februar, marec in april 2010) dolžan karkoli prispevati ali plačati za materino oskrbo. Vztraja, da je B. B. samovoljno in nezakonito odvzel materi prostost zato, da je lahko oddajal stanovanje za profitno najemnino. Sam je odgovoren za svoja ravnanja. S tem se je tudi zavezal za plačevanje oskrbnine za svojo mater. Upoštevati je treba specifične okoliščine konkretnega primera. Mati ni želela v dom. Njena namestitev v dom je bila skrbno zrežirana, da bi B. B. sam pridobil določene koristi – oddajal stanovanje in imel profit. Ugotovljeni so zapleti z njegovim skrbništvom. Sodišče je v dokaznem postopku nedvomno ugotovilo, da je bila mati nameščena v dom proti svoji volji. Toženec je bil pripravljen poskrbeti za njeno preživljanje na drug način. Glede na ugotovljene specifične okoliščine v konkretni zadevi ni pravilno in pravično, da se toženca obremenjuje s plačilom v obliki povrnitve dela domske oskrbe v smislu 124. člena ZZZDR. Tudi ni mogoče uporabiti 133. člena ZZZDR, ki določa povračilo potrebnih izdatkov zaradi preživljanja kakšne osebe. Ker je B. B. ravnal samovoljno, ni mogoče govoriti o potrebnih izdatkih. Tožbeni zahtevek bi bilo treba v celoti zavrniti. Iz previdnosti ugovarja obrestnemu delu. Ne drži, da temu delu zahtevka ni ugovarjal. Tožbeni zahtevek je prerekal v celoti, torej smiselno tudi obrestni del tožbenega zahtevka.

Nepravilne so ugotovitve ugovoru pobotanja v znesku 30.800,00 EUR. Ne drži, da toženec stanovanja ni uporabljal po lastni volji. Za tak zaključek sodišče ni imelo nobene podlage. Napačno je ocenilo njegovo zaslišanje. Stanovanje je ves čas potreboval, ker ima nizko pokojnino in je nezmožen za delo. Dokazni postopek je po njegovem mnenju pokazal, da stanovanja ni mogel uporabljati, ker mu je bilo s strani pravdnega prednika tožnikov to ves čas sistematično preprečevano. Drugačne ugotovitve sodišča o tem so neutemeljene, nerazumljive in nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku.

5. Pravdni stranki na vročeni nasprotni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožniki kot dediči pokojnega B. B. v tem postopku s tožbo, vloženo 28. 1. 2015, od toženca terjajo plačilo 17.788,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 naprej iz naslova povračila stroškov domske oskrbe za pokojno mater toženca (umrla 1. 4. 2010) za čas od septembra 2010, za katere trdijo, da je jih je plačal B. B. Trdili in dokazovali so, da je doplačevanja domske oskrbe matere prevzel zaradi dogovora z njo, da mu bo po smrti prepustila sebi lastno 1/2 stanovanja (katerega solastnik do druge 1/2 je bil sam), sicer bi se stanovanje prodalo, oskrbnina pa plačevala iz kupnine, ker bi imela mati na ta način dovolj lastnih sredstev za preživljanje⁵. Prvenstveno so tožbeni zahtevek temeljili na neupravičeni obogatitvi zapustnice, ker je slednja z oporoko svoj solastninski delež na stanovanju naklonila tožencu, s čimer je podlaga za doplačevanje oskrbnine s strani pravnega prednika tožnikov odpadla.

8. Toženec se je branil z ugovorom privolitve v prikrajšanje in z ugovorom zastaranja, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo. Trdil in dokazoval pa je tudi, da je pokojni B. B. (nezakonito) oddajal materino stanovanje za neprofitno najemnino. Vtoževani terjatvi je postavil v pobot pobotni ugovor v višini 30.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu (od 31. 10. 2005 do 31. 5. 2015), in sicer od posamičnih mesečnih zneskov 275,00 EUR, ki naj bi po njegovih navedbah predstavljali 1/2 mesečne najemnine za stanovanje z garažo, ki jo je prejemal pravni prednik tožnikov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje isti znesek vtožuje z nasprotno tožbo zoper tukajšnje tožnike tudi v drugi pravdi, o kateri v času odločanja na prvi stopnji še ni bilo odločeno.

9. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na materialnopravne določbe ZZZDR o preživninski obveznosti polnoletnih otrok do staršev in povračilnem zahtevku za povračilo potrebnih izdatkov, plačanih zaradi preživljanja kake osebe (124 ter 133 člen ZZZDR). Ocenilo je, da pri vtoževani terjatvi ne gre za terjatev do zapuščine pokojne, temveč za verzijski zahtevek zaradi preživljanja do toženca kot preživninskega zavezanca do pokojne matere. Upoštevaje toženčev ugovor zastaranja in 346. člen OZ je tožbenemu zahtevku ugodilo le za povračilo (sorazmernih) zneskov, plačanih pet let pred vložitvijo tožbe (za januar, februar, marec in april 2010). V presežku je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Pobotni ugovor toženca za uporabnino je obravnavalo in v razlogih ugotovilo, da je deloma zaradi zastaranja in v celoti zaradi nedokazanosti neutemeljen. Kljub delni ugoditvi tožbenemu zahtevku o pobotnem ugovoru v izreku odločbe v nasprotju s tretjim odstavkom 319. člena ZPP ni odločilo.

10. Pritožbama je treba pritrditi, da je sprejeta odločitev najmanj preuranjena. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, češ da gre za opuščeno izvirno preživninsko obveznost toženca do pokojne matere in ne za (podedovano) obveznost njegove matere, je zmotno omejena na presojo verzijske podlage (133. člen ZZZDR). Prezrta pa je ostala trditvena in dokazna podlaga obeh strank, ki sta se opirali na splošne določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (190. in naslednji OZ). Tožbene trditve o doplačevanju stroškov oskrbnine zapustnice zaradi ohranitve njenega premoženja, ker bi bile sicer z njim poplačane terjatve socialne ustanove za oskrbo zapustnice, namreč kažejo na terjatev tožnikov do pokojne zapustnice oziroma na kondikcijski zahtevek zaradi podlage, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla. Tožniki so primarno postavili obogatitveni zahtevek. Njegov pravni temelj je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Tudi toženec se je smiselno branil z ugovorom privolitve v prikrajšanje (češ da je B. B. vedel, da plačuje nekaj, česar ni dolžan – 191. člen OZ), in med drugim zatrjeval, da zaradi lastnih sredstev zapustnice ne toženec ne B. B. nista bila dolžna poravnavati oskrbnine zanjo po določbah ZZZDR⁶. Preživninska obveznost polnoletnih otrok, da po svojih zmožnostih preživljajo svoje starše, nastopi šele, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter niso podane okoliščine iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR (124. člen ZZZDR)⁷.

11. Zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje doslej dejanskega stanja o tej podlagi ni ugotavljalo. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Prvo ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o drugem pravnem temelju in višini tožbenega zahtevka pred pritožbenim sodiščem bi nesorazmerno poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. Ponovno sojenje na prvi stopnji bo obema strankama omogočilo pritožbeni preizkus novo ugotovljenega dejanskega stanja. Hkrati ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje v novem sojenju odpravilo tudi procesne kršitve pri odločanju o pobotnem ugovoru, ki jih je zagrešilo ob prvem odločanju in ponovno preverilo ugovor litispendence, na katerega so opozarjali tožniki. To vse so razlogi, da se pritožbeno sodišče ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi.

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v smeri ugotavljanja potrebnih predpostavk za zatrjevani obogatitveni zahtevek. S ponovnim in natančnim zaslišanjem strank in popolno oceno zbranega listinskega dokaznega gradiva naj ugotovi, ali je bila zaradi doplačevanja oskrbnine zapustnica res obogotena na račun pravnega prednika tožnikov, kot trdijo slednji, ali ne, kot trdi in dokazuje toženec. Za prikrajšanje tožeče stranke na eni strani in obogatitev zapustnice na drugi strani je odločilno, ali je tožeča stranka doplačevala oskrbnino za zapustnico iz svojih sredstev, kot trdi, ali (vsaj delno) z najemnino, ki jo je prejemala z oddajanjem stanovanja, katerega solastnica je bila tudi zapustnica do 1/2, na kar nakazuje toženec. Sodišče je doslej o tem sicer zasliševalo pravdne stranke, vendar niti njihovih izpovedb niti s strani toženca predloženih listin, ki naj bi potrjevale njegove navedbe, ni ocenilo.

13. Če bo po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila oskrbnina (vsaj delno) doplačevana s sredstvi, ki so pripadala zapustnici, do neupravičene obogatitve (do višine nanjo odpadajoče najemnine) ni prišlo. Če pa bo ugotovilo, da so bile predpostavke za obogatitveni zahtevek izpolnjene, bo moralo ponovno odločati o ugovoru zastaranja. Glede na ugotovljeno medsebojno razmerje med pravnim prednikom tožnikov in zapustnico bo moralo upoštevati 3. točko 358. člena OZ, po kateri med varovancem in njegovim skrbnikom zastaranje ne teče, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi.

14. Kar zadeva podani pobotni ugovor toženca, naj sodišče natančno preveri, ali so glede na uveljavljanje istovrstnega zahtevka po nasprotni tožbi podane procesne predpostavke za odločanje o njem v tej pravdi. O ugovoru litispendence naj ponovno odloči.

15. Če bo ponovno vsebinsko odločalo o pobotnem ugovoru, naj tudi v zvezi z njim ponovno ugotovi vsa pravno relevantna dejstva, odločitev utemelji s pravilnimi in popolnimi razlogi, o pobotnem ugovoru pa odloči tudi v izreku odločbe skladno s tretjim odstavkom 319. člena ZPP.

16. Kočno bo moralo ponovno odločati še o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožencu za zastopanje v postopku na prvi stopnji in v tem pritožbenem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč. Zato je treba pri odločanju o pravdnih stroških upoštevati 46. člen ZBPP⁸, kar je v izpodbijani sodbi sodišče zmotno prezrlo. Pri ponovnem odločanju naj torej upošteva, da je treba morebitne tožencu dosojene pravdne stroške za njegovo zastopanje povrniti v proračun RS.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišči in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁵ Primerjaj navedbe na list. št. 37 spisa.
⁶ Primerjaj navedbe v točki 2 na list. št. 27 spisa.
⁷ Primerjaj sodba VSRS II Ips 178/2016 z dne 10. 8. 2017.
⁸ Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 219/2019
• VSL sodba I Cpg 6/2013
• VSL Sodba II Cp 50/2018