VSL Sodba II Cp 2405/2018

Jedro

Denarna sredstva na dan zapustnikove smrti zapustniku niso več pripadala. Volja zapustnika ni bilo le prenakazilo denarnih sredstev, ampak darilo ženi. Zahtevek za ugotovitev, da sodi polovica zatrjevanih denarnih zneskov (10.500 EUR, 710 EUR in 420 EUR) v zapuščino po pokojnem, ker gre za sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje zapustnika in njegove žene, tako ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da v zapuščino po pokojnem A. A., po katerem poteka zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. ..., spadajo tudi denarna sredstva v višini 2.608,94 EUR, kar vse je tožena stranka dolžna priznati v 15 dneh pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 212,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 281,39 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A., po katerem teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. ..., spadajo denarna sredstva v višini 8.800 EUR. V presežku - da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva v višini 2.608,94 EUR in 210 CHF - je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožnici povrne 849,16 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge.

3. Tožnica meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP), ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnice in ostale dokazne predloge. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica za neudeležbo na poravnalnem naroku in na naroku za glavno obravnavo ni navedla opravičljivega razloga. Tožnica na narok ni prišla, ker na zaslišanje ni bila pravilno vabljena. Ker je bila zaslišana zgolj toženka, ne pa tudi tožnica, je sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb o tem, koliko denarja je bilo na računu zapustnikove žene T. A. v času zapustnikove smrti, ker naj bi to izhajalo iz listine v spisu (A6). Sodišče vsebine listine ni povzelo, zato njena vsebina ni znana niti ni jasno, koliko denarja je bilo na računu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevo po poizvedbah o tem, koliko denarja je zapustnik plačeval za dodatno zavarovanje svoje pokojne hčerke L. L., kdo je plačeval zavarovalne premije in v kakšni višini. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede zneska 210 CHF, češ da tožnica ni dokazala, da znesek predstavlja skupno premoženje zapustnika in njegove sestre. Sodišče je štelo, da naj ne bi bil pridobljen z delom, ker je pokojni prejemal pokojnino v EUR. Dokazno nepodprt je zaključek sodišča, da ta znesek ne sodi v zapuščino. Sodišče ni upoštevalo vloge zapustnikove žene T. A. v zapuščinskem postopku po pokojnem možu D 94/2012 z dne 23. 11. 2012, v kateri je navedla, da je bil 6. 2. 2012 na njen račun iz zapustnikovega računa dejansko prenakazan znesek 17.600 EUR in 410 CHF in da gre za skupno premoženje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni upoštevalo. Glede razlike denarnih sredstev do zneska 22.817,87 EUR na računu T. A. na dan 21. 2. 2012 sodišče ugotavlja, da je stanje na njenem računu ne le posledica prejetih pokojnin, temveč tudi drugih rednih prihodkov v višini 80 do 90 EUR. Ugotovitev sodišča, da to predstavlja rento iz naslova izgnancev, kar naj bi izhajalo iz izpovedi toženke, nima podlage v trditveni podlagi toženke. Zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, ker je podan izključitveni in odklonitveni razlog, saj zapuščinski postopek po pokojnem A. A. vodi ista sodnica. Pritožnica še vztraja, da bi moralo sodišče ta pravdni postopek združiti s postopkom pred Okrožnim sodišče v Krškem.

4. Toženka v bistvenem navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov, ki se nanašajo na njen ugovor, da je zapustnik svojo polovico denarnih sredstev, ki so predmet tega postopka, podaril ženi T. A., zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Zapustnik je dne 6. 2. 2012 pred svojo smrtjo (21. 2. 2012) prostovoljno in po lastni volji razpolagal z denarnimi sredstvi, in tako ob smrti ni imel denarnih sredstev. Denarna sredstva so bila skupno premoženje zapustnika in njegove kasneje umrle žene T. A. Polovica teh sredstev je bilo nakazanih kot njen del skupnega premoženja, med tem, ko ji je drugo polovico sredstev, za katera tožnica uveljavlja, da sodijo v zapuščino po pokojnem, zapustnik podaril, kar je razvidno iz njene izjave z dne 23. 11. 2012. Tudi toženka je izpovedala, da je kot pooblaščenka na zapustnikovem računu nakazala denarna sredstva, ker jih je želel zapustnik podariti svoji ženi. Sicer pa so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Na eni strani je razbrati, da sodišče prve stopnje razloguje, da sporna denarna sredstva predstavljajo darilo zapustnika T. A., kar pomeni, da ob smrti niso bila več njegova in tako ne spadajo v zapuščino po njem. Po drugi strani pa obrazlaga in odloči, da denarna sredstva v znesku 8.800 EUR (polovica zneska 17.600 EUR) sodijo v zapuščino. Toženka še opozarja, da je T. A. v letu 2011 prejela izplačilo zavarovalnice v znesku nekaj več kot 11.000 EUR kot upravičenka po zavarovalni pogodbi, ki jo je imela z zavarovalnico sklenjeno njena pokojna hči L. L., kot upravičenka v primeru smrti, pri čemer je hčerka sama plačala celotno zavarovalno premijo. Zavarovalnina predstavlja posebno premoženje zapustnikove žene. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da je neutemeljena. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da ni utemeljena.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločilo, ko je s sklepom z 11. 7. 2018 pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka je zoper drugostopenjski sklep vložila pritožbo (357.a člen ZPP), Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom z 22. 11. 2018 njeni pritožbi ugodilo. Ugotovilo je, da iz obrazložitve pritožbenega sodišča, zakaj o zadevi ni dokončno odločilo samo, niso implicitno razvidni razlogi, ki bi utemeljevali izjemo po prvem odstavku 354. člen ZPP. Vrhovno sodišče je zato sklep pritožbenega sodišča (v celoti) razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v nov pritožbeni postopek.

8. Pritožbeno sodišče je na seji ponovno obravnavalo obe pritožbi in pri tem prišlo do drugačnega zaključka kot na seji 11. 7. 2018 in kot izhaja iz sklepa z 11. 7. 2018. Ob ponovnem pretresu obeh pritožb je (ponovno) ugotovilo, da sta pritožbi delno utemeljeni in jima je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Razlogi, ki so narekovali tako odločitev izhajajo iz nadaljnje obrazložitve.

9. Tožnica v tem sporu, v okviru napotitvenega sklepa v zapuščinski zadevi po A. A.¹, opr. št. D 94/2012 s 24. 10. 2016, uveljavlja, da sodi polovica denarnih sredstev 10.500 EUR, 7.100 EUR in 412 CHF v zapuščino po pokojnem A. A. Trdi, da so bila denarna sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje zapustnika in njegove žene, pridobljena z delom, 6. 2. 2012, še pred zapustnikovo smrtjo, z njegovih bančnih računov nakazana na račun (tedaj še živeče) zapustnikove žene T. A. Glede vtoževanega zneska 2.608,94 EUR pa trdi, da predstavlja polovico sredstev v znesku 5.217,87 EUR, ki so bila ob smrti zapustnika na računu zapustnikove žene T. A., in predstavljajo razliko med stanjem na računu zapustnikove žene v znesku 22.817,87 EUR in prenesenimi sredstvi v višini 17.600 EUR. Gre za skupna sredstva zapustnika in njegove žene, pridobljena z delom, na katerem imata enak delež, zato sodi polovica teh sredstev v zapuščino po zapustniku A. A.

10. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek tožnice, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 359. člena ZPP, ker sodišče ni ugodilo trem dokaznim predlogom. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, je bila tožnica vabljena na narok (poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, opravljen 3. 10. 2017) in na zaslišanje. Iz vročilnice pripete k list. št. 16, je razvidno, da je tožnica 19. 8. 2017 osebno prejela vabilo na narok in vabilo stranki na zaslišanje. Ker tožnica brez opravičljivega razloga ni pristopila na narok in se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem tožnice pravilno ni izvedlo. Glede na navedeno o neenakem obravnavanju strank ni mogoče govoriti. Dokazni predlog za opravo poizvedb, koliko denarja je bilo na računu zapustnikove žene T. A. v času zapustnikove smrti, je bil pravilno zavrnjen, saj ni bil potreben. Podatki o tem so razvidni iz listine v spisu A6, ki jo je predložila ravno tožnica in je na njej gradila svoj tožbeni zahtevek (glej tožbo – list. št. 3 spisa). Razvidno je, da je imela zapustnikova žena na dan smrti svojega moža na računu 22.818,87 EUR. Tudi poizvedbe o tem, koliko je plačeval zapustnik za dodatno zavarovanje hčerke L. L. so nepotrebne, saj ti podatki za postopek niso pravno pomembni. Kot je razvidno iz razlogov sodišča prve stopnje, izhaja iz (neprerekanih) trditev toženke, potrjenih z izpovedbo toženke in dokazno listino (priloga B4) – da je zapustnikova žena T. A. prejela po pokojni hčerki L. L. zavarovalnino oziroma čisto skupno vrednost zavarovanja, izplačano v znesku 11.398,48 EUR (14. 4. 2011) kot upravičenka (za primer smrti) iz zavarovalne pogodbe. Ne glede na to, kdo je plačeval zavarovalne premije, je edino odločilno, kdo je upravičenec iz zavarovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da predstavlja izplačana zavarovalnina upravičencu, ki bi lahko bil tudi nekdo tretji, njegovo posebno premoženje. Okoliščina, kdaj je bila izplačana in kdo je plačeval premije, tako ne more biti pravno pomembna za ugotovitev, da ta sredstva iz razmerja do upravičenca iz zavarovalne pogodbe predstavljajo njemu lastno premoženje in ne last tistega, ki je morebiti prispeval k plačilu premij. Sicer pa tožnica s tožbenim zahtevkom niti ne uveljavlja, da bi del sredstev iz naslova izplačila čiste odkupne vrednosti predstavljal delež zapustnika na skupnem premoženju, ki bi sodil v zapuščino po njem.

11. Na tožbeno trditev, da so bila denarna sredstva (10.500 EUR, 7.100 EUR in 420,00 CHF) skupno premoženje zapustnika in njegove žene, saj so bila pridobljena z delom, nato pa 6. 2. 2012, še pred zapustnikovo smrtjo, z njegovih bančnih računov nakazana na račun zapustnikove žene, zato sodi polovica teh denarnih sredstev v zapuščino po pokojnem A. A., je tožena stranka odgovorila z navedbo, da je zapustnik ta sredstva svoji ženi T. A. podaril, prenakazilo pa je izvedla toženka po zapustnikovem naročilu. Denarna sredstva zato na dan zapustnikove smrti zapustniku niso več pripadala. Volja zapustnika ni bilo le prenakazilo denarnih sredstev, ampak darilo² ženi (primerjaj 1. točko odgovora na tožbo z 19. 1. 2017). Tožeča stranka navedbam tožene stranke, da je šlo za darilo, ni nasprotovala. Ker neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), navedeno pomeni, da je šlo pri nakaznih denarnih sredstvih za darilo, zato ta sredstva niso bila več pokojnikova last.³ Zahtevek za ugotovitev, da sodi polovica zatrjevanih denarnih zneskov (10.500 EUR, 710 EUR in 420 EUR) v zapuščino po pokojnem A. A., ker gre za sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje zapustnika in njegove žene, tako ni utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu (ugotovitev, da sodi polovica denarnih sredstev 10.500 EUR, 7.100 EUR in 420 CHF v zapuščino) zavrnilo.

13. Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka, da sodi znesek 2.608,94 EUR, ki predstavlja polovico sredstev v znesku 5.217,87 EUR⁴ v zapuščino po pokojnem. Tožnica trdi, da gre za skupna sredstva zapustnika in njegove žene, pridobljena z delom v času trajanja zakonske skupnosti, na katerem imata enak delež ter zato polovica sredstev sodi v zapuščino po zapustniku A. A. Toženka je glede teh sredstev ugovarjala, da so posebno premoženje zapustnikove žene, saj predstavljajo sredstva, ki jih je prejela iz naslova zavarovalne pogodbe za dodatno zavarovanje, ki jo je sklenila pokojna hčerka L. L., zapustnikova žena pa je bila upravičenka v primeru smrti zavarovanke. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da predstavlja izplačana zavarovalnina posebno premoženje upravičenke. Tožena stranka ni trdila, da bi (preostali) prejeti mesečni prilivi na račun zapustnikove žene predstavljali kaj drugega kot njene prihodke.

14. Prvostopenjsko sodišče je sicer napravilo zaključek, da je bilo stanje na računu T. A. na dan zapustnikove smrti posledica ne le prejetih pokojnin, temveč tudi drugih rednih mesečnih prihodkov v višini 80 do 90 EUR, ki predstavljajo rento iz naslova izgnancev, kar ne sodi v skupno premoženja, saj renta ni z delom pridobljeno premoženje. Takšen zaključek prvostopnega sodišča pa je sprejet mimo trditvene podlage toženke. Ob trditvah tožeče stranke o obstoju skupnega premoženja in ugovoru tožene stranke, da gre za posebno premoženje, saj je nastalo iz sredstev iz naslova zavarovalne pogodbe za dodatno zavarovanje in pomanjkanju trditev, da bi preostali prejeti mesečni prilivi (oziroma razlika v znesku 5.217,87 EUR) na računu zapustnikove žene predstavljali kaj drugega kot njene prihodke, je treba zaključiti, da so denarna sredstva v znesku 5.217,87 EUR, ki so bila ob smrti zapustnika na računu zapustnikove žene T. A., njuno skupno premoženje in sodi polovica teh sredstev v znesku 2.608,94 EUR v zapuščino po pokojnem A. A. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

15. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi celovite presoje trditev pravdnih strank in dokazov, pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da v zapuščino spada 2.608,94 EUR, v ostalem pa zahtevek tožeče stranke in pritožbi zavrnilo (358. člen ZPP).

16. Tožničin uspeh je približno 1/4 (26 %), toženkin pa približno 3/4 (74 %), tak delež uspeha je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo na obeh stopnjah. Pritožbeno sodišče je priznalo za postopek na prvi stopnji tožnici naslednje stroške: sestave tožbe (500 točk), zastopanje na naroku (500 točk), posveta s stranko (50 točk), kilometrine (106 km), odsotnosti iz pisarne (60 točk), materialne stroške (2 %), DDV in stroške sodnih taks za tožbo, kar skupaj znese 1189,65 EUR, 26 % od tega zneska pa 309,30 EUR. Toženki je priznalo stroške odgovora na tožbo (500 točk), stroške pristopa na naroku (500 točk), posvet s stranko (50 točk), materialne stroške (2 %) in DDV, kar skupaj znese 705,57 EUR, 74 % pa 522,12 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna povrniti tožnica toženki 212,82 EUR prvostopenjskih stroškov. Podrobnejši obračun je razviden iz stroškovnika v spisu.

17. Na pritožbeni stopnji je sodišče priznalo tožnici stroške za sestavo pritožbe (375 točk), materialne stroške (2 %), DDV in stroške sodnih taks, kar skupaj znese 409,18 EUR, 26 % pa 106,38 EUR. Za pritožbo zoper sklep višjega sodišča pa stroške za sestavo pritožbe (625 točk), materialne stroške (2 %), DDV in sodne takse, kar skupaj znese 389,97 EUR, 26 % pa 101,39 EUR. Skupaj torej 207,77 EUR. Toženki je priznalo stroške za sestavo pritožbe (500 točk), materialne stroške (2 %), DDV in stroške sodnih taks, kar skupaj znese 661,03 EUR, 74 % pa 489,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožnica povrniti toženki 281,39 EUR pritožbenih stroškov. Ker odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča nista pripomogla k rešitvi zadeve, pritožbeno sodišče stroškov v zvezi s odgovoroma na pritožbo strankama ni priznalo (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnica je zapustnikova hči in zakonita dedinja. Zakonita dedinja zapustnika A. A. je bila tudi njegove žena T. A., ki je umrla tekom zapuščinskega postopka po njem. Edina dedinja po zapustnikovi ženi, in sicer na podlagi oporoke s 7. 5. 2011, je toženka, ki je tudi dedinja zapustnika po oporoki s 7. 5. 2011.
² Tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva vrnitve darila v zapuščino, ampak ugotovitev, da sodi določeno premoženje (1/2 skupnega premoženja zakoncev) v zapuščino po pokojnem. Tekom zapuščinskega postopka lahko dedič z izpodbojno tožbo zahteva vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža po 34. členu Zakona o dedovanju (primerjaj dr. M. Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, PiD 6-7/2008, GV Založba, stran 1548 – 1559).
³ Neprerekana dejstva lahko ugotovi in upošteva tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (primerjaj odločbo VS RS III Ips 18/2011).
⁴ Gre za razliko med stanjem na računu zapustnikove žene v znesku 22.817,87 EUR in prenesenimi sredstvi v znesku 17.600 EUR.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1014/2018
• VSL Sklep II Cp 1169/2017
• VSL Sklep in sodba II Cp 1037/2018