VSL Sodba II Cp 2033/2018

Jedro

Zavarovanka tožeče stranke in toženec sta bila udeležena v prometni nezgodi. Ker je policija v zapisniku ugotovila, da je za nesrečo odgovorna zavarovanka tožeče stranke, je tožeča stranka s tožencem sklenila poravnalno pogodbo. Na njeni podlagi je tožencu izplačala določen znesek, on pa se je zavezal, da bo v primeru, da bi se za ta zavarovalni primer naknadno ugotovila njegova sokrivda, takoj povrnil prejeto odškodnino z obrestmi. V kazenskem postopku, ki je tekel proti zavarovanki tožeče stranke, je izvedenec ugotovil, da za prometno nesrečo ni odgovorna ona, temveč toženec, zato je tožilec odstopil od kazenskega pregona. Tožeča stranka na podlagi sklenjene poravnave od toženca utemeljeno zahteva vrnitev izplačanega zneska, ki ustreza odstotku njegove odgovornosti.

Med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava je pravna podlaga, ki tožeči stranki daje podlago za uveljavljanje tu obravnavanega tožbenega zahtevka. V njej ni nič, kar bi nasprotovalo prisilnim predpisom ali morali. Nasprotno. Nemoralno bi bilo, da bi toženec obdržal prejeti znesek, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je 70 % odgovornosti za prometno nesrečo mogoče pripisati prav njemu.

Podpisana poravnava namreč tožeči stranki ni preprečevala, da vloži tožbo, v kateri zatrjuje, da se je izpolnil v pogodbi zapisan pogoj (primerjaj tretji odstavek 59. člena OZ) in ji je torej toženec dolžan prejeto vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zavarovanka tožeče stranke in toženec sta bila udeležena v prometni nezgodi. Ker je policija v zapisniku ugotovila, da je za nesrečo odgovorna zavarovanka, je tožeča stranka s tožencem sklenila poravnalno pogodbo. Na njeni podlagi je tožencu izplačala 14.000 EUR, on pa se je zavezal, da bo v primeru, da bi se za ta zavarovalni primer naknadno ugotovila njegova sokrivda, takoj povrnil prejeto odškodnino z obrestmi. V kazenskem postopku, ki je tekel proti zavarovanki, je izvedenec ugotovil, da za prometno nesrečo ni odgovorna ona, temveč toženec, zato je tožilec odstopil od kazenskega pregona. Tožeča stranka na podlagi sklenjene poravnave od toženca zahteva vrnitev izplačanega zneska.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 12.740,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja 70 % izplačanega denarnega zneska (to ustreza odstotku v postopku ugotovljene toženčeve odgovornosti za prometno nesrečo). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

3. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da iz sodbe ni razvidna pravna podlaga, ki jo je uporabilo sodišče pri odločitvi, zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Tožeča stranka je postavila napačen zahtevek, zato je tožba nesklepčna. V nobenem postopku ni bilo ugotovljeno, da je toženec povzročil prometno nesrečo. Sodišče je napačno ocenilo tudi (ne)poštenost toženca. V postopku je bilo kršeno razpravno načelo, saj je sodišče ugotavljalo dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva in enostranska ter celotne sodbe vsebinsko ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev celotnega zahtevka, podredno pa novo sojenje.

4. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da poravnava, ki sta jo sklenili pravdni stranki, velja. Tožeča stranka je s tožbo ne izpodbija, prav tako ni mogoče pritrditi toženčevim (smiselnim) ugovorom o njeni ničnosti. Pogoji za ničnost poravnave, kot jih predvideva 1058. člen OZ, po oceni pritožbenega sodišča niso podani. Prav tako obravnavana zadeva ni primerljiva s tistimi iz sodne prakse, na katere se sklicuje toženec.¹ Med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava je torej tista pravna podlaga,² ki tožeči stranki daje podlago za uveljavljanje tu obravnavanega tožbenega zahtevka. V njej ni nič, kar bi nasprotovalo prisilnim predpisom ali morali. Nasprotno. Nemoralno bi bilo, da bi toženec obdržal prejeti znesek, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo (in temu pritožnik pravzaprav ne nasprotuje), da je 70 % odgovornosti za prometno nesrečo mogoče pripisati prav njemu.

7. Toženec zmotno meni, da bi morala biti njegova krivda/odgovornost (oziroma nekrivda/neodgovornost zavarovanke tožeče stranke) ugotovljena v nekem (smiselno zatrjuje v pravnomočno končanem) postopku. Kaj takega iz pogodbenega določila poravnave ne izhaja. Pa tudi sicer je bilo dejstvo, da za prometno nesrečo ni odgovorna zavarovanka tožeče stranke, ugotovljeno v kazenskem postopku. To, da se ta ni zaključil s pravnomočno sodbo, temveč iz procesnih razlogov, ni pomembno. Nenazadnje (in to je pravzaprav bistveno) je odgovornost toženca po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v konkretnem postopku. Podpisana poravnava namreč tožeči stranki ni preprečevala, da vloži tožbo,³ v kateri zatrjuje, da se je izpolnil v pogodbi zapisan pogoj (primerjaj tretji odstavek 59. člena OZ) in ji je torej toženec dolžan prejeto vrniti.

8. Prvostopenjsko sodišče je do svoje odločitve prišlo na podlagi skrbne ocene dokazov. Prepričljivo je ugotovilo, da je za nesrečo delno (70 %) odgovoren toženec, zato je pravilna tudi odločitev, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 70 % (natanko tolikšen mora biti) del zneska, ki mu ga je izplačala.

9. Ker je podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku pogodbena, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na tisti sklop pritožbenih navedb, ki se tičejo vprašanja (ne)upravičene obogatitve. Med te določbe sodi tudi 195. člen OZ, ki ga v primeru, ko je podlaga pogodba in ta ni odpadla, temveč še vedno velja, ni mogoče uporabiti, zato so ugotovitve o toženčevi nepoštenosti (ki jim pritožbeno sodišče sicer lahko pritrdi, saj je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča logična, popolna in prepričljiva) prav tako pravno neodločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožba torej ni utemeljena, višje sodišče pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožnika je posledica zavrnitve njegove pritožbe, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V zadevah VS RS II Ips 783/2008 s 26. 1. 2012 in VSL II Cp 1524/2016 s 17. 8. 2016 je bila obakrat tožena zavarovalnica, ki je uveljavljala ugovor, češ da tožniku ne pripada nič več, ker se je s poravnavo odpovedal uveljavljanju vsakršnega odškodninskega zahtevka. Ker sta sodišči ugotovili, da si je zavarovalnica sočasno s takim dogovorom še pridržala pravico, da s poravnavo določen znesek izterja nazaj, je zaključilo, da je bil tak dogovor sklenjen izključno v korist ene, močnejše pogodbene stranke, zato je poravnavi razglasilo za nični. Na tak način je tožniku/oma omogočilo uveljavljanje dodatne odškodnine.
² Ker poravnava še vedno velja, je to tisti pravni temelj, na podlagi katerega bo toženec zaradi soodgovornosti zavarovanke tožeče stranke lahko obdržal 30 % zneska, ki ga je prejel. V primeru, da bi bila poravnava nična, bi morala vsaka stranka drugi vrniti, kar je prejela, kar za toženca pomeni celoten prejeti znesek. Glede na naravo zahtevka in čas, ki je potekel od prometne nezgode, je vprašljivo, če bi lahko toženec 30 % škode, za katero je v postopku ugotovljeno, da mu pripada, v primeru ugovora zastaranja sploh še iztožil od tožeče stranke.
³ Vložitev tožbe bi ji preprečevala le sklenjena sodna poravnava, ki predstavlja izvršilni naslov, ne pa poravnava kot vrsta pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 141/2007
• VSL sodba I Cpg 364/2010
• Sodba III Ips 66/2003