VSL Sodba I Cp 1864/2018

Jedro

Določbe o zastaranju so kogentne narave in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2016 dalje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške predmetnega postopka v znesku 1.128,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, pri čemer je v točki 14 najbrž zgolj zmotno zapisalo, da sta pogodbo sklenili dne 27.10.2007, saj sicer iz drugih zapisov v sodbi in listin jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki denar posodila dne 27.11.2007. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno ugotovilo odločilno dejstvo, kdaj bi lahko tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vrnitev posojenega zneska. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je terjatev zastarala. Obe stranki sta izpovedali, da sta se pogovarjali o tem, da tožeča stranka tri leta (sodišče ob tem izpusti večkrat poudarjeni besedi pravdnih strank „vsaj“ oziroma „najmanj“) denarja ne bi potrebovala in da tožena stranka denarja pred potekom treh let ne bi mogla „vzeti iz družbe“ oziroma izstopiti iz družbe, kot to izhaja iz Družbene pogodbe družbe I, d.o.o. & I., k.d. (B3). Sodišče se izrecno sklicuje na člena 14 in 15 te pogodbe, ki urejata dve različni možnosti izstopa iz družbe glede na potek časa od njene ustanovitve. Sodišče napačno zaključi, da bi lahko glede na navedeno tožeča stranka od tožene stranke vrnitev posojenega zneska terjala 28.11.2010 in da je terjatev tožeče stranke zato zastarala 28.11.2015. Glede na vsebino družbene pogodbe bi tožena stranka lahko izstopila iz družbe najprej dne 31.12.2011, vrednost poslovnega deleža pa bi ji bila izplačana do 31.12.2012. Zastaralni rok bi tako lahko iztekel najprej dne 31.12.2016. Tožeča stranka je v navedbah in izpovedbi pojasnila konkretne razloge, zakaj izpolnitve obveznosti ni izrecno zahtevala že takoj po poteku treh let in tudi vse svoje aktivnosti v tej smeri. Takšna zahteva bi bila v nasprotju z namenom posojila, ki ga daš prijatelju. Prijatelju verjameš in v odnosu do njega ravnaš drugače, zaupno in bolj prijazno, kot bi z osebo, s katero imaš le poslovni odnos. Tožena stranka je izpovedala, da so največ denarja imeli, ko so bili v Singapurju in najlažje bi takrat vrnila denar tožeči stranki in nato še, da je to bilo edino obdobje, ko bi ji tožeča stranka rekla za vračilo, s čimer je tožena stranka potrdila trditve tožeče stranke, da bi vrnitev posojila toženi stranki pred tem obdobjem zanjo predstavljalo finančno breme in tudi, da je šele takrat prišel primeren čas za vrnitev posojila. Sodišče bi moralo pri presoji o tem, kdaj bi bil primeren rok, da tožeča stranka terja vračilo posojila, upoštevati namen tega posojila. Že od začetka je bilo tožeči stranki jasno, da je tožena stranka denar potrebovala za nakup delnic G., zato je po njenem prepričanju potrebno primernost roka vračila vezati tudi na to naložbo. To dejstvo je tožeča stranka sprejemala od samega začetka in ga je upoštevala. Tožena stranka je potrdila, da jo je tožeča stranka vsaj enkrat na kvartal vprašala, kako je s temi delnicami. Izpovedala je tudi, da sta se s tožečo stranko po treh letih začeli pogovarjati o tem, ali se denar dvigne ven ali ne in da se niso nič dogovorili, temveč so rekli, da počakajo, da kriza bo trajala pet let, takoj pa, ko se bo situacija začela popravljati, takrat pa se splača to ven vzet. Sodišče bi moralo izpovedbi obeh strank presoditi tudi v povezavi z namenom posojila, saj bi tako prišlo do drugačnih zaključkov glede primernega roka za izpolnitev in sicer, da je med strankama prišlo do dogovora za odlog vračila posojila. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta se pravdni stranki dogovorili za odlog vsaj za pet let, kar bi bilo do najmanj dne 28.11.2015. Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da so se po preteku treh let dogovorili, da počakajo vsaj „par“ let, kar gramatikalno pomeni vsaj še dve leti, torej vsaj do dne 28.11.2012. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da je konkretno tožeča stranka bila neaktivna (kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP). Pred tem pa sodišče v sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka toženo stranko oziroma njeno ženo spraševala o delnicah G., da pa ni izrecno terjala vračila posojila. Taka utemeljitev pomeni nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih (kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP). Tožena stranka ugovora zastaranja ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje pa je posledice nedokazanosti zatrjevanih dejstev v zvezi z zastaranjem prevalilo v breme tožeče stranke, namesto da bi v skladu z 215. členom ZPP o tem sklepalo na podlagi dokaznega bremena in nedokazanost zatrjevanih dejstev štelo v breme tožene stranke. Posledično je odločitev sodišča zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu nepravilna in nezakonita. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi bila neaktivna, sploh ne v smislu odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 404/2008, z dne 17.6.2010. Tožeča stranka ni bila pasivna in ni za deset let kar pozabila na posojeni denar. Toženo stranko je spraševala, kaj je z delnicami, kar je potrdila tako tožena stranka kot priča Š. J. Tožeča stranka zaradi trditev tožene stranke v zvezi z delnicami (da ni pravi čas za prodajo, da jim je vrednost povsem padla, da je kriza, da naj počaka ipd.) in upoštevajoč prijateljsko vez, ves ta čas ni preklicala posojila, saj tožene stranke oziroma njene družine ni želela finančno obremenjevati, sama pa tudi ni potrebovala tega denarja, ki je bil namenjen varčevanju. Dne 24.5.2016, ko pa je tožeča stranka ugotovila, da sploh ne gre za delnice in da ji tožena stranka denarja očitno ne namerava vrniti, saj ji je direktno rekla, da tega denarja več ni, pa je tožeča stranka takoj odreagirala in toženo stranko pozvala na vrnitev posojenega denarja, nato pa terjatev uveljavljala s tožbo. Opisane kršitve predstavljajo kršitev jamstev oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tudi posojilodajalec ima pravico do pravne varnosti. Stališče o zastaranju terjatve pred njeno zapadlostjo preprečuje tožeči stranki, da bi po lastni presoji odločala o tem, kdaj bo terjala vračilo in ji s tem onemogoča svobodno razpolaganje s svojim premoženjem, ki je tudi v tem, da se odloči, da vračila svojega premoženja v določenem trenutku še ne bo terjala. Stališče o začetku nastopa zastaranja ne prestane testa sorazmernosti, vsaj ne v delu, ki terja, da je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Sodišče je prisodilo dvakrat stroške kilometrine na relaciji B. - L. in nazaj, čeprav toženo stranko zastopa odvetnik iz L. Na B. biva tožena stranka osebno, ki pa po Odvetniški tarifi ni upravičena do povračila stroškov prihoda na sodišče in ji zato teh stroškov sodišče ne bi smelo priznati.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je terjatev tožnice zastarala. V zvezi z ugovorom zastaranja je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako pa ni storilo ne zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

6. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena posojilna pogodba in to dne 27.11.2007. Pritožba pravilno navaja, da gre v 14. točki obrazložitve sodbe zgolj za pomoten zapis datuma 27.10.2007. Datum 27.11.2007, ki izhaja iz zapisa v listini na prilogi A2, med strankama niti ni bil sporen.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožena stranka je v zvezi z ugovorom zastaranja navedla, da bi tožeča stranka glede na borzni zlom leta 2009 morala pokazati aktivnost v smislu izterjave dolga v letih 2009 in 2010, to je v roku najkasneje treh let, kar bi bil tudi primeren rok. Tožnica je nato navedla vse okoliščine, zaradi katerih ni terjala vračila posojila pred 26.5.2016 (gmotno stanje toženčeve družine, iskanje zaposlitve s strani žene tožene stranke, da je tožena stranka ostala brez zaposlitve ipd.). Sodišče prve stopnje je nato na podlagi zaslišanja obeh strank ugotovilo, da sta se ob sklenitvi posojilne pogodbe stranki pogovarjali o tem, da tožnica tri leta denarja ne bi potrebovala, toženec pa denarja pred potekom treh let ne bi mogel vzeti iz družbe. Na podlagi te ugotovitve je pravilno zaključilo, da je bila dospelost terjatve določljiva iz okoliščin primera in je torej zapadla dne 27.11.2010, to je po preteku treh let od sklenitve pogodbe (574. člen Obligacijskega zakonika¹). Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na vsebino družbene pogodbe, ki stranki ni v ničemer vezala, saj je šlo za posojilo, tožnica sama pa celo trdi, da z njo ni bila seznanjena. Zato je neutemeljeno sklicevanje na določbe družbene pogodbe. Prav tako ni odločilnega pomena, da sta stranki izpovedali, da „vsaj“ oziroma „najmanj“ tri leta denarja ne bi potrebovali oziroma bili zmožni vrniti. Bistveno je, da je bilo govora o treh letih, ko tožeča stranka denarja ne bi potrebovala oziroma ga tožena stranka ne bi bila zmožna vrniti.

8. Tožeča stranka bi nedvomno morala pokazati določeno aktivnost v smeri izterjave dolga, namesto tega pa je toženca oziroma njegovo ženo zgolj spraševala o delnicah G. Izrecno bi morala terjati vračilo posojila, kar pa pred 26.5.2016 ni storila. Okoliščine, zakaj tega ni storila, pa niso pomembne. Določbe o zastaranju so kogentne narave in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Tega ne spremeni niti zatrjevano dejstvo, da je šlo za posojilo med prijatelji. Stranki sta s sklenitvijo posojilne pogodbe vstopili v poslovno razmerje, ki je podvrženo predpisom obligacijskega prava. Če je nekaj predpisano (pravila o zastaranju), pa teh pravil ni mogoče prilagajati oziroma obiti zaradi zatrjevanega prijateljskega odnosa med pravdnima strankama. Po mnenju pritožbenega sodišča tako tudi ni bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ali načelo sorazmernosti. Pomen instituta zastaranja je v zagotovitvi pravne varnosti obeh udeležencev posameznega obligacijskega razmerja. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o tem, zakaj šteje, da tožnica ni bila aktivna in katera dejanja je mogoče šteti za aktivna v smislu zahteve za vračilo posojila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Pritožba tudi navaja, da sodišče v sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka toženo stranko oziroma njeno ženo spraševala o delnicah G., da pa ni izrecno terjala vračila posojila, kar naj bi pomenilo nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih oziroma kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj ni podano nobeno nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih. Iz takšnega zapisa je mogoče razbrati stališče sodišča prve stopnje, da spraševanje o delnicah G. še ne predstavlja zahteve za vračilo posojila.

9. Trditve tožeče stranke o tem, da sta se pravdni stranki dogovorili za odlog vračila posojila, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Tožeča stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj teh trditev ni podala že v postopku na prvi stopnji. V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, temveč za investicijo tožeče stranke v družbo I. d.o.o. V zvezi s temi trditvami je tožena stranka podala tudi trditev, da so se sporazumno odločili, da s prodajo kapitalskega deleža počakajo še par let. Te trditve tožene stranke pa ni mogoče razlagati v smislu, da sta se stranki dogovorili za odlog vračila posojila, saj tožena stranka ni priznavala, da je šlo za posojilo.

10. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo tudi potne stroške za prihod na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo in na narok, na katerem je bila zaslišana. Sodišče je priznalo stroške za prihod stranke same in ne njenega pooblaščenca. Tudi stroške stranke za prihod na poravnalni narok in narok, na katerem je zaslišana, je gotovo šteti za potrebne stroške v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.

11. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2855/2015
• Sodba II Ips 1032/2008
• VSL sodba II Cp 2753/2015