VSL Sodba II Cp 1687/2018

Jedro

Če se toženec z izvedenskima mnenjema ne strinja, to izvedenskima mnenjema ne vzame teže. Toženčeva lastna ocena o izvedenskem mnenju prepričljivosti izvedenskega mnenja ne more izpodbiti. Sklicevanje na izvedenska mnenja iz drugih postopkov, prav tako ne. Če sodišče oceni, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, nepopolno oziroma obstoji utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti odpravi z zaslišanjem izvedenca, če to ni možno pa s postavitvijo novega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru tega ni ugotovilo. Nasprotno, izvedenska mnenja obeh izvedencev je v celoti sprejelo. Zakon pa ne določa obveznosti ponavljanja dokazov z novimi izvedenci, če stranka z izvedenskim mnenjem ni zadovoljna.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo 6.944,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 dalje do plačila tožnici (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 1.504,38 EUR (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povrnitev stroškov izvedenine v višini 1.197,58 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje toženec in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožnica iz istega škodnega dogodka že prejela odškodnino v višini 350 EUR na podlagi Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Sodišče se ne bi smelo sklicevati na določilo 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in v tej zvezi na načelo popolne odškodnine. Takšno stališče je napačno, ker se citirani člen nanaša na povrnitev premoženjske škode, v obravnavani zadevi pa tožnica zahteva povrnitev domnevno nastale nepremoženjske škode. Tožnici je bila nepremoženjska škoda iz dogodka že povrnjena, sama tožnica pa se je odločila, da bo povrnitev škode zahtevala tako, da je na Ministrstvo za pravosodje naslovila zahtevo. Komisija je tožnici priznala za prestane telesne bolečine odškodnino v višini 150 EUR in za duševne bolečine 200 EUR. Če bi tožnica menila, da ji pripada več od priznanih 350 EUR, bi morala odločitev izpodbijati, česar ni storila, kar pomeni, da se je tej pravici odpovedala. Zoper odločitev komisije bi morala sprožiti upravni spor, ki ga ni. Stališče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za res iudicata, je napačno. Tožnica bi lahko zahtevala plačilo odškodnine iz drugih postavk, ki jih ZOZKD ne predvideva, ne pa na podlagi istih predpostavk, pri čemer zoper odločbo komisije ni vložila pravnega sredstva, kar pomeni, da se je z višino strinjala.

Sodišče ni presojalo toženčevih ugovorov zastaranja in ugovorov, da je tožnica v tem postopku že uveljavljala iste posledice, na katere se je sklicevala že v drugih postopkih. Tožnica je sama zatrjevala, da naj bi se že od leta 2007 zdravila zaradi hude stresne situacije, kar pomeni, da uveljavlja odškodnino za čas, ko je že nastopilo zastaranje. Tožnica je v postopku P 239/2010 od toženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 5.000 EUR iz naslova strahu in iz naslova hude stresne situacije, zaradi katere je postala depresivna. Tožnica je bila že v letu 2007 napotena na psihoterapevtsko obravnavo. Že v postopku P 239/2010 ji je bila priznana odškodnina, ki se je nanašala na zatrjevano porušeno duševno ravnovesje. Tožnici je bila iz tega naslova že priznana odškodnina in je nedopustno, da bi se dosodila ponovna odškodnina. Če bi sodišče pribavilo celoten spis P 239/2010 in ne le sodbe, bi se sodišče lahko v to prepričalo. Sodišče pa se do ugovorov o že priznani odškodnini sploh ni opredelilo.

Sodišče je glede temelja upoštevalo pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva. Sodišče pa ni upoštevalo dejstva, da je toženec vložil ustavno pritožbo, s katero je uveljavljal kršitev človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS. Sodišče je na določila Ustave RS vezano in bi moralo upoštevati toženčeve navedbe v tej zvezi in se ne le zadovoljiti s sklicevanjem na 14. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče je tožnici prisodilo pretirano visoko odškodnino, ki znatno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. To je odraz tega, da ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke, čeprav je toženec to predlagal. Izvedenec ortoped je sledil tožničinim navedbam in zatrjevanjem, da naj bi imela več mesecev po izjemno blagi poškodbi zapestja težave z zapestjem. Tožničina medicinska dokumentacije ne daje podlage za zaključke, ki jih je navedel v postopku angažiran izvedenec. Toženec je pripombe in pomisleke glede pravilnosti zaključkov izvedenca utemeljil na drugih mnenjih, ki so jih podali drugi izvedenci ustreznih strok, do katerih se izvedenec ni ustrezno opredelil, niti ne sodišče v obrazložitvi sodbe. Niso redki primeri v sodni praksi, ko se izkaže izvedensko mnenje prvotno angažiranega izvedenca za neustrezno, zato je bil toženčev predlog po angažiranju drugega izvedenca utemeljen. Član komisije za odločanje odškodnin žrtvam kaznivih dejanj je bil tudi dr. V. S., specialist travmatologije, komisija pa je tožničin primer označila za lahek. V kazenskem postopku je izvedensko mnenje izdelal dr. F. D. in glede iste poškodbe navedel, da gre za lažji zvin desnega zapestja. Izvedenec dr. B. Z. pa v dopolnitvi mnenja ni odgovoril na bistvo toženčevih pripomb, kako tožničine izkazane lastnosti vplivajo na resničnost navedb glede doživljanja, kaj je res in kaj ni. Prav tako ni sprejemljivo izvedenčevo stališče, da tožnica z vlaganjem različnih zahtevkov sama ustvarja napete situacije, saj je izvedenec navedel, da vlaganje zahtevkov ne predstavlja psihodiagnostičnega kriterija oziroma problema, s čimer se toženec ne more strinjati. Sodišče ni ustrezno upoštevalo izvedenčevega zaključka, da ima na tožničino počutje močan vpliv trajanje nerazrešenih konfliktnih in trajnost stresnih razmer, pri čemer je sodišče vse posledice pripisalo spornemu dogodku iz leta 2013. Prav tako sodišče ni zadosti upoštevalo, da je sam izvedenec dr. B. Z. opisal določene tožničine lastnosti, ki jasno kažejo na to, da tožnica dobro ve, kako prikazati določene okoliščine njej v prid.

Previsoko je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, saj je tožničino ravnanje tisto, ki ji je povzročilo težave v zapestju. Večja raba antidepresivov, navajanih s strani izvedenca, v spisu ni izkazana. Poleg tega lažji zvin ne pušča nikakršnih posledic. Odškodnina iz naslova strahu je prav tako pretirana, ob upoštevanju, da sekundarnega strahu sploh ni bilo. Pretirana je tudi ocena doživljanja strahu ob samem dogodku. Tožnica je bila tista, ki je obračunala s tožencem in ga poškropila s solzivcem. Poleg tega je odškodnino iz tega naslova tožnica prejela že v postopku P 239/2010. Glede na to, da je bila tožnica v stalni psihološki obravnavi že od leta 2007 in je celo izvedenec povedal, da je sedanje psihično stanje tožnice posledica obeh dogodkov, glavni razlog pa so nerazrešene razmere, je protispisno in nesprejemljivo zaključevanje sodišča, da bi tožnici pripadala odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Za prisojo odškodnine iz naslova razžalitve, dobrega imena in časti pa sploh ni podlage. Iz izpovedbe priče D. H. izhaja, da naj bi toženec kot ponavadi govoril o čarovništvu, kar pomeni, da izrečenih besed nihče od sodelavcev ni jemal resno. Trditve, da naj bi se tožnica za nekaj časa zaprla pred svetom so glede na to, da je bila v bolniškem staležu le štiri dni, popolnima nedokazane. Nedokazano je tudi, da naj bi tožnici zaradi dogodka ne podaljšali pogodbe o zaposlitvi. Razlogi so verjetno povsem nekje drugje.

Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj ni jasno na kakšni podlagi je sodišče dosodilo tako visoke stroške. Napačno so odmerjene tudi obresti, ki začnejo teči od vročitve prvostopenjske sodbe dalje. Napačna je tudi odločitev naj toženec poravna izvedenine, ki so bile plačane iz BPP. Toženec je šibkega premoženjskega stanja in mu je bila dodeljena BPP, zato ni sprejemljivo, da se stroški plačila izvedenca prevalijo nanj.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Odločitev je sodišče oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

6. Toženec je 11. 3. 2013 v prostorih CSD X, na tožničinem delovnem mestu, nepovabljen vstopil v njeno pisarno, nanjo kričal, jo zmerjal in ji grozil ter ji povzročil zvin desnega zapestja ter udarnino z odrgnino na iztezni strani desne podlahti, ko pa je tožnica začela kričati na pomoč in se tožencu iztrgala iz prijema, je stekel okoli mize do nje in dvignil roke z namenom, da jo udari, kar mu je tožnica preprečila tako, da ga je po očeh pošpricala s solzivcem, nakar sta ji na pomoč priskočila sodelavca in toženca odpeljala na hodnik, kjer je toženec še vedno vpil, govoril o satanizmu in grozil. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva in na katero je sodišče vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), kar je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo. Pritožbena navedba tožene stranke, da je zoper pravnomočno kazensko sodbo vložil ustavno pritožbo, navedenega ne spremeni.

7. Tožnici je bila na podlagi istega škodnega dogodka, ki ga je obravnavalo tudi kazensko sodišče in je toženca pravnomočno obsodilo, priznana odškodnina v višini 350 EUR na podlagi Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Že priznano odškodnino je prvostopenjsko sodišče upoštevalo in nato v skladu z načelom popolne odškodnine, uzakonjenem v 169. členu OZ povzročitelju škode (tožencu) naložilo povračilo razlike do popolne odškodnine. Pritožbena navedba toženca, da je bila tožnici odškodnina iz tega škodnega dogodka že v celoti plačana in da je o zadevi že pravnomočno razsojeno, je napačna. O tem je podalo obširne razloge že prvostopenjsko sodišče v 5. točki obrazložitve in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

8. Prav tako ni utemeljen ugovor zastaranja, ki ga toženec podaja v pritožbi (in že v postopku na prvi stopnji). Za odškodninske terjatve OZ v 352. členu določa triletni zastaralni rok, ki začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za tistega, ki jo je povzročil¹. Škodni dogodek se je zgodil 11. 3. 2013, tožnica pa je vložila tožbo 11. 3. 2016, zato toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen.

9. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica vtožuje škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka leta 2007 in je tudi zaradi tega tožbeni zahtevek zastaran. Tožnica v obravnavanem primeru vtožuje škodo, ki je nastala v posledici dogodka leta 2013 (za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja nasilništva pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, sodba pa je postala pravnomočna 4. 9. 2014), zato je bila tožba vložena pravočasno.

10. Sodišče je med postopkom postavilo dva izvedenca, in sicer izvedenca ortopedske stroke dr. M. Š. in izvedenca klinične psihologije dr. B. Z. Oba sta izvedenski mnenji na pripombe toženca dopolnila. Prvostopenjsko sodišče je njuni mnenji sprejelo. Če se toženec z njunima izvedenskima mnenjema ne strinja, to izvedenskima mnenjema ne vzame teže. Toženčeva lastna ocena o izvedenskem mnenju prepričljivosti izvedenskega mnenja ne more izpodbiti. Sklicevanje na izvedenska mnenja iz drugih postopkov, prav tako ne². Če sodišče oceni, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, nepopolno oziroma obstoji utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti odpravi z zaslišanjem izvedenca, če to ni možno pa s postavitvijo novega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru tega ni ugotovilo. Nasprotno, izvedenska mnenja obeh izvedencev je v celoti sprejelo. Zakon pa ne določa obveznosti ponavljanja dokazov z novimi izvedenci, če stranka z izvedenskim mnenjem ni zadovoljna³.

11. Toženec poleg trditev, da tožnici odškodnina sploh ne pripada, v pritožbi izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Meni, da je ta pretirana po vseh postavkah. Sodišču očita, da je pri presoji pravične denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

12. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru individualizirati. Pri tem je vezano na merila, določena v 179. členu OZ. Upoštevati mora stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevati mora razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo. Vse to je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi upoštevalo. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o previsoko odmerjeni odškodnini, ni utemeljen.

13. Prvostopenjsko sodišče je pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico, navedena izhodišča upoštevalo ter tožnici prisodilo odškodnino v višini 7.300 EUR. Ker je tožnici Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj že prisodilo odškodnino v višini 350 EUR, je sodišče to upoštevalo in navedeni znesek valoriziralo in ga odštelo od prisojene odškodnine v obravnavani zadevi ter naložilo tožencu v plačilo 6.944,40 EUR odškodnine. Višje sodišče ponuja za primerjavo odškodnini, ki sta ju prejela oškodovanca v podobnih primerih iz zbirke A. Berger Škrk; Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer primer št. V/167 na str. 504 (II Ips 266/2005), ko je oškodovanec v podobnem primeru za zvin desnega zapestja in poškodbo vezi desnega zapestja prejel 10 povprečnih plač in primer št. V/178 na str. 514 (II Ips 305/2000), ko je oškodovanec za obtolčenine in zvin levega zapestja prejel 9 povprečnih plač odškodnine (tožnica jih je prejela 7).

14. Obseg poškodb, ki jih je tožnica utrpela, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca ortopedske stroke dr. M. Š. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica utrpela v škodnem dogodku zvin desnega zapestja, ki ga je uvrstil med lahke telesne poškodbe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica trpela en dan hude telesne bolečine, šest dni srednje hude oziroma zmerne bolečine in sedemindvajset dni lažje bolečine. Teden dni je nosila Kramarjevo opornico, 120 dni jemala antidepresive⁴. Trikrat je obiskala zdravnika, enkrat specialista in sedemindvajsetkrat fizioterapijo. Zdravljenje desnega zapestja je trajalo 33 dni z začasnim mravljinčenjem, ki je prenehalo takoj, ko tožnica ni več preobremenjevala desne roke. Prvostopenjsko sodišče ji je iz tega naslova in iz naslova bodočih bolečin ob preobremenjevanju desnega zapestja in ob spremembah vremena prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR⁵. Glede na stopnjo in trajanje bolečin in upoštevaje vrsto poškodb je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova ustrezna.

15. Tudi odškodnina iz naslova strahu je primerna. Tožnica je ob samem dogodku doživljala smrtni strah. Toženec ji je grozil, da jo bo ubil. Glede na tožničine pretekle izkušnje z njim, ko je s tožnico že fizično obračunal v letu 2007 in glede na to, da kritičen dogodek ni bil kratkotrajen, saj je toženec planil v tožničino pisarno, se znašal nad njo in se ni umiril niti po tem, ko so ga tožničini sodelavci odpeljali iz pisarne, strah pa je trajal še teden dni po dogodku⁶, je ocena strahu, ki jo je naredilo prvostopenjsko sodišče, povsem prepričljiva. Vse navedeno, predvsem pa intenzivnost strahu in trajanje, tudi po oceni pritožbenega sodišča daje podlago za prisojo odškodnine v višini 2000 EUR.

16. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ustrezna. Prvostopenjsko sodišče je tožnici iz tega naslova prisodilo 2.500 EUR odškodnine in upoštevalo mnenje izvedenca klinične psihologije. Ta je ocenil, da je kritični dogodek pri tožnici povzročil akutno stresno reakcijo. Pri tožnici je stanje panične anksioznosti kasneje prešlo v anksiozno depresivno motnjo, zaradi česar je bila psihoterapevtsko obravnavana. Izvedenec je obravnavani dogodek razmejil od dogodka v letu 2007. Ocenil je, da je dogodek po intenzivnosti prekašal tistega iz leta 2007, sta bila pa oba dogodka sprožilni dejavnik za tožničine psihične težave v obliki paničnih napadov, nespečnosti, glavobolov, slabega počutja, strahov in depresije. Tudi prvostopenjsko sodišče je razmejilo oba dogodka in obrazložilo, da dogodek iz leta 2007 ni predmet tega postopka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe da je tožnica odškodnino iz tega naslova že prejela oziroma da vtožuje, kar ji je bilo že priznano na podlagi dogodka iz leta 2007. Tožnica je bila po obravnavanem dogodku ponovno napotena h kliničnemu psihologu. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je sedanje psihično stanje tožnice posledica obeh škodnih dogodkov in da imajo na njeno psihično stanje močan vpliv tudi še vedno nerazrešeni konflikti med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je bilo psihično stanje tožnice kar nekaj let po obravnavanem dogodku posledica obravnavanega dogodka, sedaj pa v manjši meri kot neposredno po obravnavanem dogodku. Pritožbena navedba, da naj bi tožnica sama s svojimi lastnostmi in vlaganji zahtevkov povzročala napete situacije med pravdnima strankama, prvič iz podatkov spisa ne izhajajo in drugič ne spremenijo ugotovitev, da je tožničino duševno stanje v večji meri posledica škodnega dogodka v letu 2013.

17. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno prisodilo tožnici odškodnino zaradi toženčevega posega v njeno čast in dobro ime. Toženec je v obravnavanem dogodku tožnico žalil, zmerjal, jo poniževal in ji grozil. Vse to se je dogajalo na njenem delovnem mestu pred sodelavci, zaradi česar se je počutila ponižano in prizadeto. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da zaradi navedenega dogodka delodajalec tožnici ni podaljšal pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ko je ta potekla, kot je to storil pri drugih sodelavcih. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo tožnici, da se je zaradi toženčevega nasilništva in zmerjanja pred sodelavci počutila zelo ponižano in da je tako toženčevo ravnanje škodovalo njeni časti ter dobremu imenu, da je bilo zanjo žaljivo in ponižujoče, zaradi česar je duševno trpela. Priznana odškodnina v zahtevani višini 1.200 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna⁷.

18. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče je odločitev obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodbe, stroškovnik z odmero stroškov je v spisu na list. št. 118, odločitev je možno preizkusiti. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela, ji je po načelu uspeha v pravdi toženec dolžan povrniti stroške (154. člen ZPP). Stroške je dolžan povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno plačilo in ne od vročitve sodbe, kot zmotno očita toženec v pritožbi. Po načelu uspeha v pravdi, je dolžan toženec povrniti na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu tudi stroške izvedencev, saj so bile v postopku plačane izvedenine v skupni višini 1.197,55 EUR iz proračunskih sredstev.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Če je bila škoda povzročeno s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (353. člen OZ).
² Mnenja izvedencev, pridobljena v drugih postopkih, nimajo statusa izvedenskega mnenja napravljenega v postopku, v katerem je izvedenec postavljen s sklepom sodišča in s točno določeno nalogo.
³ J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 505.
⁴ Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 60 in 61) v točki Ad 8 pojasnil, da je objektivno izkazana raba antidepresivnega sredstva Cipralex znova zaradi posledic škodnega dogodka, ker jih pred škodnim dogodkom 11. 3. 2013 ni več potrebovala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da "večja raba antidepresivov" v spisu ni izkazana.
⁵ Ob upoštevanju že izplačane odškodnine žrtvam kaznivih dejanj za telesne bolečine v valoriziranem znesku 152,40 EUR, pa 1.447,60 EUR.
⁶ Po bolniškem staležu in vrnitvi na delovno mesto so tožnici zagotovili delo v zaklenjeni pisarni, ki ni bilo povezano s strankami.
⁷ Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo že dosojeno odškodnino v višini 200 EUR, ki znaša v valoriziranem znesku 203,20 EUR.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2861/2015
• VSL Sodba I Cp 1913/2019
• VSL Sodba I Cp 2098/2017