VSL Sodba II Cp 1256/2018

Jedro

Odločitev sodišča, da je tožniku po sojenju v prvi pravdi nastala nova škoda, je pravilna. Gre za škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano v času sojenja ali sklepanja izvensodne poravnave o odškodnini. Zanjo je značilno, da je ob prvem sojenju ali sklepanju poravnave ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo bodočo škodo. Slednja se na podlagi 182. člena OZ v zvezi s 179. členom istega zakona upošteva in zanjo prisodi oškodovancu odškodnina ob prvem sojenju, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Če pa tedaj še ni gotovo oziroma predvidljivo, ali bo nadaljnja škoda sploh nastala oziroma če bo, kakšen bo njen obseg, je mogoče v novem postopku zahtevati dodatno odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi nove škode iz škodnega dogodka z dne 15. 9. 2007 utemeljen.

2. Toženec vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču očita, da se ni določno opredelilo, ali je nastala nova škoda. Vztraja, da je bila tožniku vsa škoda že plačana kot bodoča in predvidljiva škoda. Če je ni pravočasno uveljavljal v prvem postopku (glavna obravnava je bila končana 12. 7. 2013), je zdaj ne more več uveljavljati. Že v tistem času je trpel hude bolečine, a tega po svoji krivdi ni pravočasno navajal. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Z vso škodo je bil tožnik seznanjen 12. 7. 2013, že od začetka leta 2013 je trpel izjemno hude do neznosne bolečine ter splošno slabo počutje. Torej je šlo za že priznano bodočo škodo. Če mu bo sedaj ponovno prisojena odškodnina za hude bolečine, bo odškodnino prejel dvakrat. Sodišče je vse navedbe toženca v zvezi z razmejitvijo nove in bodoče škode prezrlo. Tudi o zastaranju se ni opredelilo. Kot nesmiseln je določilo datum 20. 5. 2015, ko naj bi začel teči zastaralni rok.

Glede ugotavljanja psihičnih posledic je sodišče napačno sledilo izvedencu kljub utemeljenim ugovorom toženca, da ni psihiater in zato ne more dajati odgovorov, ali je pri tožniku prišlo do popoškodbenega stresnega sindroma. Neutemeljeno je zavrnilo predlog za izvedenca psihiatra. O vzročni zvezi med bolečinami in porušenim psihičnim ravnovesjem je odločalo le na podlagi življenjskih izkušenj.

Glede odločanja o ugovoru pomanjkanja vzročne zveze zaradi degenerativnih sprememb tožnika sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z drugim izvedencem (Komisija medicinske fakultete za izvedeniška mnenja). Nepravilno se je sklicevalo le na ugotovitve predhodnega postopka, do ugovorov toženca pa se ni opredelilo. Zaradi razhajanja med izvedeniškem mnenjem v pravdi postavljenega izvedenca in izvedeniškim mnenjem dr. G. bi bilo treba ugoditi toženčevemu predlogu. V nasprotju s tem je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenca dr. S. in ugotovilo pomanjkljivosti v mnenju dr. G. Izvedenčeve ugotovitve, da je pri tožniku prišlo do poškodbe ledvene hrbtenice, so protispisne, saj te diagnoze ni v odpustnem pismu niti v zdravstveni dokumentaciji. Izvedenec je nepooblaščeno podajal oceno delovanja sil v prometni nesreči, sodišče pa je na ta način samo nedopustno širilo trditveno podlago strank. Nepravilna je ocena, da toženec ni uspel dokazati, da so degenerativne poškodbe povzročile retrolistezo vretenc. Brez novega izvedenca mu je bilo to onemogočeno. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prezrlo je tudi ugotovitve izvedenca, da bi zdrs lahko povzročil vsak malo hujši poškodbeni vpliv, kar pomeni, da bi do tožnikovih težav prišlo tudi brez nesreče. Opozarja še, da je izvedenec izpostavil tudi neustreznost tožnikovega zdravljenja, kar pomeni, da škoda ni v vzročni zvezi s poškodbo.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca. Meni, da je neutemeljena. Predlaga zavrnitev s potrditvijo vmesne sodbe. Zahteva povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine za novo nepremoženjsko škodo, ki jo je po tožbenih trditvah utrpel zaradi poslabšanega telesnega zdravja (razvoj kroničnih hudih telesnih bolečin ter sindrom fibromialgije) in duševnega zdravja (v obliki depresivno - anksiozne simptomatike) po zaključenem zdravljenju, za katerega mu je bila v predhodnem sodnem postopku (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 70/2003-III z dne 12. 7. 2013 v zvezi s sodbo VSL II Cp 331/2014 z dne 17. 5. 2014) že dosojena odškodnina. Nova škoda, ki je ob prvem sojenju po tožbenih trditvah ni bilo mogoče predvideti, naj bi tožniku nastala kot posledica prometne nesreče, ki jo je pri tožnikovih 29 letih dne 15. 9. 2007 povzročil voznik tujega vozila, za katerega po četrtem odstavku 27. člena ZOZP² odgovarja toženec. Toženec se je branil z ugovori, da ne gre za novo škodo, da ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom in z ugovorom zastaranja. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku vse navedene ugovore zavrnilo. Ugotovilo je, da je po končanem zdravljenju, obravnavanem v prejšnji pravdi, pri tožniku prišlo do nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja - nove škode, ki je v vzročni zvezi z izvorno poškodbo in za katero je podana odgovornost toženca. Po ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, je izdalo vmesno sodbo. Odločanje o višini oziroma o ugovorih glede obsega škode in stroških je pridržalo za končno odločbo (prvi odstavek 315. člena ZPP).

6. V okviru podane trditvene in dokazne podlage stranke je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o temelju vtoževane odškodninske obveznosti. Obrazložilo jih je v dovolj jasnih razlogih, da omogočijo vsebinski preizkus sprejete odločitve. Izvedlo je potrebne dokaze, zavrnjene pa z zadostnimi razlogi utemeljeno zavrnilo. Vsi pritožbeni očitki o pomanjkljivostih sodbe oziroma o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni. Dovolj jasni razlogi o tem, da je nastala nova škoda, so v točki 11 sodbe, razmejitev med novo in bodočo škodo pa omogočajo razlogi v točki 10 in 11 sodbe. Prav tako ne drži, da je ostal prezrt ugovor zastaranja, saj ga je sodišče dokazno ocenilo in ga s pravilnimi razlogi zavrnilo v točkah 31 - 33 sodbe. Tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivosti sodbe, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do ugovorov glede obsega škode (zaradi neustreznosti zdravljenja tožnika) niso utemeljeni. Če sta sporna tako podlaga kot višina tožbenega zahtevka, lahko sodišče ob pogoju smotrnosti najprej odloči le o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Pri odškodninski obveznosti, za kakršno gre v obravnavani zadevi, popolno uresničitev normativno predvidene cepitve zahtevka na temelj in višino onemogoča predpostavka škode, ker zadeva tako temelj kot višino. Zaradi prepletenosti dejstev, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode, zato za izdajo vmesne sodbe po stališčih sodne prakse zadošča standard pretežne verjetnosti. Odločanje o obsegu škode, vključno z odgovorom na vprašanje, ali je sploh nastala, pa je prepuščeno nadaljnjemu odločanju o znesku (višini)³. Tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bo o ugovorih glede višine zahtevka odločalo v nadaljnjem postopku (točka 35 sodbe).

7. Pritožba nadalje očita sodišču absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov z izvedencem psihiatrom in z drugim izvedencem travmatološke stroke oziroma Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Po ustaljenih stališčih sodne prakse stranka nima apriorne pravice do drugega izvedeniškega mnenja. Zgolj njeno nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Če je izvedensko mnenje jasno, popolno in nedvoumno, je le izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme, vendar šele, če je podano realno znanstveno tveganje za napako⁴. Za tak izjemen primer v obravnavani zadevi ne gre.

8. Sodišče je s postavljenim izvedencem travmatologom z zadostno verjetnostjo ugotovilo, da tudi zatrjevana škoda v zvezi s porušenim psihičnim ravnotežjem tožnika izvira iz škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženec. Do toženčevih pripomb, da travmatolog ni pristojen za podajanje ocene o psihičnem stanju tožnika, se je obrazloženo opredelilo in ga s pravilnimi razlogi zavrnilo v točki 14 sodbe, potem ko je o kvalifikaciji natančno zaslišalo samega izvedenca. Ključna so njegova pojasnila, da mora tudi travmatolog prepoznati in zdraviti lažje psihične težave, prepoznati težje psihične težave ter prizadetega napotiti na zdravljenje k psihiatru. Tako ne more biti dvoma o primerni strokovnosti izvedenca, da je iz pregledane medicinske dokumentacije (ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje že sama po sebi dokazovala vzročno zvezo med tožnikovim psihičnimi težavami in škodnim dogodkom) lahko dovolj zanesljivo in pravilno podal mnenje o obstoju nove škode. Predlog za izvedenca psihiatra, s katerim bo sodišče v nadaljevanju postopka odločalo o obsegu škode, je bil za dokazovanje temelja zahtevka glede na podano in pravilno z drugimi dokazi (medicinska dokumentacija) ocenjeno mnenje izvedenca travmatologa utemeljeno in obrazloženo zavrnjen (točka 14 sodbe).

9. Tudi zaradi zavrnitve predloga za novega izvedenca travmatološke stroke očitanih procesnih kršitev ni. Ta dokazni predlog je bil zavrnjen na naroku, potem ko je bil postavljeni izvedenec travmatolog ustno zaslišan in je podrobno odgovoril na vse pripombe toženca na pisno izvedeniško mnenje (pripravljalni vlogi na redni št. 27 in 33 spisa), ki jih ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje jih je natančno obravnavalo in jasno razložilo, da toženec s svojimi pripombami na izvedeniško mnenje ni uspel vzpostaviti utemeljenega dvoma o pravilnosti izvedenčevega mnenja. Tudi z mnenjem dr. G., izdelanim v drugem sodnem postopku, na katerega se je opiral toženec v tem postopku, ne. Postavljeni izvedenec v tem postopku (dr. S.) se je namreč po naročilu sodišča opredelil do njegovih ugotovitev in jih s strokovno utemeljenimi in za sodišče prepričljivimi razlogi ovrgel. Ker je bilo mnenje v tem postopku postavljenega izvedenca skladno z mnenji še dveh izvedencev iz drugih postopkov (dr. Z. in dr. V.), na katera se je skliceval tožnik, ni bilo razlogov, da bi sodišče podvomilo o strokovni prepričljivosti in pravilnosti izvedenskega mnenja. Predlog za drugega izvedenca je pravilno zavrnjen. V točkah 17-30 sodbe pa dovolj jasno razloženo, zakaj ni bilo pogojev za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP.

10. Dokazna ocena o vzročni zvezi med novo škodo in škodnim dogodkom je celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ne drži pritožbena graja, da se je sodišče naslonilo le na odločitev sodišča v predhodnem postopku. Celovito je ocenjeno celotno procesno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (vključno z predhodnim pravdnim spisom, na katerega se je sodišče oprlo pri ugotavljanju mehanizma nastanka tožnikove poškodbe - pritožbeni očitki v smeri kršitve razpravnega načela so neutemeljeni). Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno sodišča ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, ker so skrbno ocenjeni vsi dokazi in ne le tisti, ki bi utegnili koristiti tožencu (mnenje dr. G. iz drugega postopka).

11. Tudi očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Z vztrajanjem, da poškodba ledvene hrbtenice ni bila navedena v odpustnem pismu in zdravniški dokumentaciji tožnika, pritožnik dejansko graja nasprotno dokazno oceno sodišča prve stopnje (točka 24 sodbe), ki pa ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj ima oporo v pravilno ocenjenem izvedeniškem mnenju izvedenca dr. S. Pojasnil je, iz katerih anamnestičnih podatkov in nadaljnjih izvidov zdravljenja izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo ledvene hrbtenice.

12. Z izvedenimi dokazi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o temelju zahtevka. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in odločitve, da je tožniku po sojenju v prvi pravdi nastala nova škoda. Gre za škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano v času sojenja ali sklepanja izvensodne poravnave o odškodnini. Zanjo je značilno, da je ob prvem sojenju ali sklepanju poravnave ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo bodočo škodo. Slednja se na podlagi 182. člena OZ⁵ v zvezi s 179. členom istega zakona upošteva in zanjo prisodi oškodovancu odškodnina ob prvem sojenju, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Če pa tedaj še ni gotovo oziroma predvidljivo, ali bo nadaljnja škoda sploh nastala oziroma če bo, kakšen bo njen obseg, je mogoče v novem postopku zahtevati dodatno odškodnino⁶. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za tak primer tudi v obravnavani zadevi.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov spisa predhodne pravde pravilno ugotovilo, da je bila tedaj pričakovana in upoštevana bodoča škoda zaradi (le) občasnih bolečin lahke in srednje hude intenzitete. Po končanem zdravljenju, ki je bilo obravnavano v prejšnji pravdi, je prišlo do nepričakovanega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja: do izrazitega poslabšanja stopnje bolečin v predelu ledvene hrbtenice, ki se širijo vzdolž leve noge, z razvojem nevropatske bolečine in fibromialgije, ter do hudega poslabšanja psihičnega stanja v obliki depresivno anksiozne simptomatike. Ključne za razmejitev med bodočo škodo, za katero je že prejel odškodnino, in novo škodo, ki jo vtožuje v tem postopku, so ugotovitve izvedenca, ki mu je sodišče pravilno sledilo, da so se hude bolečine v letu 2013 pojavile postopno in se šele postopno tudi spremenile v kronične. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila intenziteta bolečin znana in jasna že v času prvega sojenja in da je tožnik s sedanjimi tožbenimi navedbami prepozen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da novo škodo predstavljajo konstantne hude bolečine (v primerjavi z bodočo škodo za občasne lahke in srednje hude bolečine, za katere je že prejel odškodnino). Oporo za tako oceno je imelo v prepričljivem izvedeniškem mnenju, ki je pojasnilo tudi razliko med postopno razvijajočimi se hudimi lokalnimi somatskimi bolečinami in nevropatskimi bolečinami (ki jih ob prvem sojenju ni bilo), in potrdilo tožbene navedbe o naknadno postavljeni diagnozi - fibromialgiji. Pritožbeni pomisleki, da bo tožniku za isto škodo odškodnina plačana dvakrat, so neutemeljeni. Novo škodo predstavlja tudi hudo poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja. Po ugotovitvah sodišča so ga pričeli zdraviti šele v letu 2014. Tudi te škode ob prvem sojenju še ni bilo. Vsi pritožbeni očitki o že plačani odškodnini za celotno tožnikovo škodo so neutemeljeni. Hude kronične somatske in nevropatske bolečine ter porušeno psihično ravnovesje tožnika ob prvem sojenju ni bilo znano niti pričakovano. Pravilna je presoja, da gre za novo škodo.

14. Pritožbeni očitki, da je bila tožniku nova škoda znana že leta 2013 oziroma najkasneje 24. 4. 2014, nimajo opore v podatkih spisa. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije, tožnikovega zaslišanja in izvedenčevega mnenja pravilno ugotovilo, da so se tožniku bolečine stopnjevale proti koncu leta 2013, da je od pomladi 2014 začel obiskovati psihiatra in da je izrazito poslabšanje navajal v začetku leta 2015, ko so mu še svetovali operacijo, ki naj bi zmanjšala bolečine. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi oceni, da je tožniku postal obseg nove škode znan z odpovedjo operacije in napotitvijo na invalidsko komisijo (20. 5. 2015) in ne prej. Tedaj je postalo jasno in tudi tožniku znano, da njegove nove škode ne bo mogoče odstraniti oziroma omiliti, nova škoda se je ustalila. Ker je bila tožba vložena 24. 4. 2017, je ugovor zastaranja zavrnjen ob pravilni uporabi materialno pravnega določila 352. člena OZ.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče presojalo vzročno zvezo med bolečinami in porušenim psihičnim ravnovesjem zgolj na podlagi življenjskih izkušenj. Oporo za ugotovitev, da je porušeno psihično zdravje tožnika v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je imelo v pravilno ocenjenem celotnem dokaznem gradivu. Diagnoze so bile vzročno povezane že v medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledal in kot strokovnjak ocenil izvedenec. S tožnikovim zaslišanjem pa se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je bil pred škodnim dogodkom zdrav in brez psihičnih težav. Dokazna ocena je pravilna in prepričljiva, presoja, da gre za novo škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pa tudi pravno pravilna. Pritožba ju z ničemer ne omaje.

16. Enako velja za dokazno oceno in ugotovitev, da so tožnikove sedanje težave s kroničnimi telesnimi in nevropatskimi bolečinami posledica premika vretenc (retrolisteze), do katere je prišlo zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, za katero odgovarja toženec. Drži, da je (zgolj) dr. G. v drugem postopku (v katerem tožnik glede na podatke spisa ni bil udeležen kot stranka) ugotavljal, da je do retrolisteze hrbtenice na segmentu L5/S1 bolj verjetno prišlo zaradi degenerativnih pojavov, kot pa zaradi posledic prometne nesreče. To mnenje, ki ga je sodišče obravnavalo v okviru toženčevih navedb, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje osamljeno. Odstopa od mnenja ostalih strokovnjakov, ki so v različnih postopkih izdelovali izvedeniška mnenja o vzroku tožnikovih težav. Trije izvedenci (dr. Z. v postopku pred ZPIZ, dr. V. v predhodni pravdi ter dr. S. - izvedenec v tej pravdi) so skladnega mnenja, da je pri tožniku prišlo do premika vretenc zaradi poškodbe v obravnavani prometni nezgodi in ne zaradi sicer obstoječih, a prej nemih degenerativnih pojavov. Izvedenec dr. S. je pojasnil možne načine nastanka premika vretenc in okoliščine, ki pri tožniku kažejo na verjetnejši popoškodbeni vzrok. Poškodbenega vzroka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti dr. G. ni izključil. Pritožbene navedbe, da je travmatski dejavnik izjema, torej ne držijo. Izvedenec je strokovno utemeljil, da tožnikovo stanje po nezgodi (anamnestični podatki), nadaljnji razvoj in zdravljenje kažejo, da je prišlo v prometni nesreči do poškodbe ledvene hrbtenice, čeprav ta diagnoza ni bila navedena v odpustnem pismu. Ob ustnem zaslišanju je odgovoril tudi na pritožnikove pripombe o pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji. Ugotovljene administrativne napake pri zapisu diagnoze ob izvedenčevem mnenju ne vzbujajo dvoma o pravilnosti presoje o vzroku premika vretenc pri tožniku. Ker je ostalo nasprotno mnenje dr. G., na katero se opira toženec, povsem osamljeno, mnenje izvedenca dr. S. pa skladno z mnenji še dveh izvedencev v drugih postopkih, je dejansko stanje o vzroku retrolisteze dovolj raziskano. Ocena in presoja sodišča, da je posledica obravnavane prometne nesreče, pa pravilna.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano vmesno sodbo (353 člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče ni odločalo o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka, saj bo (tudi) o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno sodbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS št. 70/1994 s spremembami.
³ Primerjaj VSRS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015; VSL II Cp 859/2016 z dne 5. 4. 2016.
⁴ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 171/2017, VSL I Cp 2915/2013 z dne 12. 2. 2014, VSL II Cp 982/2014 z dne 14. 6. 2018.
⁵ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁶ VSRS II Ips 413/2006 z dne 4. 12. 2008 in II Ips 671/2007 z dne 25. 11. 2010.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 954/2014
• VSL sodba II Cp 1124/2011
• Sodba II Ips 629/2006