VSL Sodba I Cp 2113/2018

Jedro

V konkurenci med pridobitvijo lastninske pravice na podlagi nakupa nepremičnine na javni dražbi v postopku izvršbe in predhodno pridobitvijo lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ima prednost prva. Zaradi originarne pridobitve lastninske pravice kupca v izvršbi in njegovega varstva, v skladu z določbo 168. člena ZIP, zunajknjižna lastnika z lastninskim zahtevkom po pridobitvi lastninske pravice kupca ne moreta več uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sta dolžna tožnikoma povrniti 391,29 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika vsak do ½ pridobila lastninsko pravico na delu nepremičnine parc. št. 536/1, k. o. ..., ki je v solasti tožnika B. B. do 4/9, toženke N. L. do 5/18 in toženca D. G. do 5/18, in v naravi predstavlja ½ garaže v izmeri 33 m2, ter zemljišča pod njo. Zavrnilo je zahtevek, da sta toženca dolžna dopustiti geometrsko odmero garaže, da bi se tožnika na podlagi sodbe v zemljiški knjigi vknjižila kot solastnika, vsak do ½, in zahtevek, da sta toženca tožnikoma dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (I. tč.). Tožnikoma je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 1651,72 EUR (II. tč.).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožujeta tožnika, predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Pritožba najprej opozarja, da je v letu 1992 veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTRL. Pritožnika navajata, da sta gradila na podlagi soglasja solastnikov nepremičnine parc. št. 536/1, k. o. ..., in da sta na podlagi gradnje pridobila lastninsko pravico na izviren način na zgrajenem objektu in zemljišču pod njim. V primeru, če bi sodišče ugotovilo, da sta bila graditelja nedobroverna pa navajata, da sta pridobila lastninsko pravico na podlagi 25. čl. ZTRL, ki v 5. odst. določa, da po preteku triletnega roka lastniku zemljišča preneha izbirna pravica, nedobroverni graditelj pa dobi možnost uveljavljanja lastninskega zahtevka. Pritožnika tudi navajata, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma je nejasna o tem, ali sta tožnika z dokončano gradnjo leta 1992 pridobila lastninsko pravico na originaren način ter trdita, da bi sodišče prve stopnje šele po tej predhodni ugotovitvi lahko ugotovilo, ali sta lastninsko pravico dobila pred F. H., ki jo je pridobil v izvršbi leta 1995. Pritožba tudi navaja, da izpodbijana sodba obravnava nakup 5/9 nepremičnine kot celote, brez da bi se opredelila glede izključenega jamčevanja za stvarne napake pri pridobitvi nepremičnine na javni dražbi. Navaja tudi, da je F. H. v izvršilnem postopku sicer kupil 5/9 zadevne nepremičnine, vendar z nakupom tega idealnega deleža ni pridobil v last tistega dela 5/9, na katerih stoji polovica garažnega objekta tožnikov. Poleg tega pritožba očita, da sodba nima razlogov o tem, ali sta toženca s sklenitvijo prodajne pogodbe s F. H. pridobila solastniški delež 5/9 na tistem delu parcele, kjer stoji garažni objekt. Pritožnika tudi navajata, da je bilo pri nakupu 5/9 zadevne parcele s strani tožencev od F. H. ponarejeno soglasje tožnikov, da ne uveljavljata predkupne pravice, poleg tega pa še, da toženca in njun pravni prednik F. B. niso bili dobroverni. Pritožba izpodbija tudi stroškovni del sodbe in navaja, da se je postopek začel že leta 2010 z vložitvijo zahtevka v zadevi N 28/2010, zaradi česar bi se morali stroški odmeriti na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, ki se je uporabljal od 1. 1. 2009 do sprejema odvetniške tarife v septembru 2014.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila sta svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitve, da je šlo v konkretnem primeru za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, in sicer lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku na javni dražbi, in pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je F. H. z nakupom 5/9 nepremičnine parc. št. 536/1, k. o. ..., v izvršilnem postopku na javni dražbi pridobil tudi 5/9 tistega dela zadevne nepremičnine, na katerem stoji polovica garažnega objekta, saj je ugotovilo, da je bil predmet prodaje v izvršilnem postopku solastniški delež 5/9 zadevne nepremičnine. Po načelu superficies solo cedit je bilo predmet prodaje vse, kar spada k navedeni nepremičnini. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sporni del garažnega objekta del nepremičnine parc. št. 536/1, k. o. ..., je pravilen zaključek, da je bil tudi ta del parcele v izvršilnem postopku prodan F. H., ki je s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi originarno pridobil lastninsko pravico na idealnem deležu 5/9 zadevne parcele. Pritožba ne zaseje nobenega razumnega dvoma o tem, da je F. H. na toženca kot singularna pravna naslednika lahko prenesel lastninsko pravico na 5/9 zadevne nepremičnine, ki vključuje 5/9 dela, kjer stoji garažni objekt. Kljub pravilu, da pri nakupu nepremičnine na javni dražbi kupec proti dolžniku ne more uveljavljati jamčevalnih zahtevkov zaradi napak, je pritožbena navedba o pomanjkljivi opredelitvi izpodbijane sodbe do navedenega neutemeljena, saj v konkretnem primeru ni šlo za napako na kupljeni nepremičnini, ki bi jo kupec kasneje odkril, niti ni kupec uveljavljal jamčevalnega zahtevka.

7. Pravni temelj za pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je sklep o izročitvi, torej odločba državnega organa. Da gre pri tem za originaren način pridobitve lastninske pravice, je sprejeto tako v teoriji¹ kot sodni praksi.² Sodišče prve stopnje pravilno navede, da za nakup nepremičnine v izvršbi velja, da postane kupec lastnik, tudi če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ali da so obstajali drugi razlogi za nedopustnost izvršbe. Kupec postane lastnik s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine (167. čl. Zakona o izvršilnem postopku, veljavnega v času aktualne pridobitve; ZIP) in lastnik ostane tudi, če je sklep o izvršbi naknadno spremenjen ali razveljavljen (168. čl. ZIP). Zaradi navedenega in zaradi javnosti postopka dražbe pa so izključeni vsi ugovori nedobroverosti kupca in močnejše pravice.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali sta tožnika z dokončano gradnjo v letu 1992 pridobila lastninsko pravico, in da je F. H. v izvršbi leta 1995 ni pridobil prvi. Iz navedenega v 7. točki obrazložitve te sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi, če bi ugotovilo, da sta tožnika postala lastnika spornega dela nepremičnine na podlagi gradnje na tujem svetu, to ne bi vplivalo na uveljavitev pridobljene solastninske pravice na tej nepremičnini v izvršilnem postopku s strani F. H. V tem smislu je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je F. H. lastninsko pravico na originaren način uveljavil prvi, saj tožnika svojega lastninskega zahtevka na podlagi gradnje pred tem nista uveljavljala.

9. Kljub temu, da gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je v letu 1992, ko je bila gradnja garažnega objekta končana, veljal ZTRL, ki ga sodišče prve stopnje napačno ni uporabilo in se je v tem delu oprlo le na 418 paragraf Občega državljanskega zakonika, to ne vpliva na zavrnitev tožbenega zahtevka. ZTRL v 1. odst. 24. člena omogoča pridobitev lastninske pravice doborvernemu graditelju na gradbenem objektu in zemljišču, na katerem ga je zgradil, če je lastnik zemljišča za gradnjo vedel, pa se ji ni takoj uprl. V 5. odst. 25. čl. pa ZTRL ureja možnost uveljavljana lastninskega zahtevka tudi nedobrovernemu graditelju, če v treh letih po končanju gradnje lastnik zemljišča ne zahteva lastninske pravice na gradnji, njene rušitve ali izplačila prometne cene zemljišča (1. odst. 25. čl. ZTRL). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnika lastninski zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu uveljavljala proti pravnemu predniku F. H. F. B., to pa le do trenutka, ko je F. H. na podlagi sklepa o izročitvi postal solastnik zadevne nepremičnine, proste vseh bremen. Ker tožnika do zadevnega trenutka lastninskega zahtevka nista uveljavljala, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi tožnika lastninsko pravico pridobila, saj to za odločitev o postavljenemu tožbenemu zahtevku ni relevantno. V konkurenci med pridobitvijo lastninske pravice na podlagi nakupa nepremičnine na javni dražbi v postopku izvršbe in predhodno gradnjo na tujem svetu ima prednost prva. Zaradi originarne pridobitve lastninske pravice kupca v izvršbi in njegovega varstva, v skladu z določbo 168. čl. ZIP, zunajknjižna lastnika z lastninskim zahtevkom po pridobitvi lastninske pravice kupca ne moreta več uspeti, za uveljavljanje ugovorov tretjega ali močnejše pravice pa sta prekludirana.

10. Tožnika v pritožbi ponovno navajata, da je bilo njuno soglasje o odpovedi predkupni pravici pri prenosu deleža zadevne nepremičnine s strani F. H. na toženca, ponarejeno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika nista uveljavljala tožbenega zahtevka za neveljavnost prenosa solastninske pravice sporne nepremičnine na toženca, in da za odločitev o postavljenemu zahtevku ugotovitev pristnosti tega podpisa ni pomembna. Kasnejša derivativna pridobitev lastninske pravice s strani tožencev ne vpliva na dejstvo, da tožnika z gradnjo na tujem svetu lastninske pravice nista pridobila zaradi originarno pridobljene lastninske pravice F. H. v izvršilnem postopku. Iz istih razlogov za odločitev o postavljenemu tožbenemu zahtevku tudi ni relevantna dobrovernost tožencev in F. B.

11. Pritožnika tudi neutemeljeno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške postopka v skladu s tarifo, ki je veljala v času začetka nepravdnega postopka leta 2010, ki je bil zaradi napotitve v to pravdo prekinjen. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških, nastalih s samostojnim pravdnim postopkom, ki se je v skladu s 179. čl. ZPP začel s tožbo, vloženo 31. 8. 2016. Zakon o odvetništvu (ZOdv) v 2. odst. 20. čl. določa, da se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Na dan odločanja sodišča prve stopnje, t.j. 15. 5. 2018, je veljala Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18); OT, ki je v veljavi od 10. 1. 2015, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tudi pravdne stroške je pravilno odmerilo, in sicer po 2. odst. 12. čl. OT, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitve po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil.

12. Vsi očitki, na katere opozarja pritožba, so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa sta dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo, in sicer 391,29 EUR (1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), to je za po Odvetniški tarifi za vložitev pravdnega sredstva, povečano za pavšalne materialne stroške in DDV. Priznane stroške morata tožnika tožencema plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Wedam Lukić D., Prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku, Pravni letopis, št. 1, 2008, str. 55-63.
² VSRS sklep II Ips 268/2012, z dne 28. 5. 2015, VSRS sodba II Ips 279/2014, z dne 14. 7. 2016, VSRS sodba II Ips 951/2006, z dne 10. 4. 2008, VSRS sklep II Ips 100/2012, z dne 29. 8. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 379/2005
• VSL Sodba II Cp 487/2019
• VSL sklep I Cp 1499/2015