VSL Sodba I Cp 1787/2018

Jedro

Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva do upnikov izbrisane pravne osebe za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe niso dosegli polnega poplačila, morajo biti poleg obstoja insolventnosti družbe izpolnjene predpostavke: protipravnost ravnanja poslovodstva, ki se kaže v kršitvah obveznosti poslovodstva, določenih v 34. členu ali 35. do 39. členu ZFPPIPP, vzročna zveza (med opustitvijo poslovodstva in škodo), ki se domneva, jo je pa mogoče izpodbiti, ter škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v prvem odstavku I. točke in v II. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 999,56 EUR pritožbenih stroškov 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 143.303,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 dalje. V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od gornjega zneska za čas od 29. 6. 2013 do 7. 4. 2016, je tožbeni zahtevek zavrnilo. (I. točka izreka). Tožencema je še naložilo, da tožnici povrneta pravdne stroške v znesku 7.999,76 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V obširni pritožbi v bistvenem navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati obstoj in obseg terjatve oziroma škode ter izvesti predlagane dokaze v tej smeri, saj sodbe v drugi zadevi tožnice zoper družbo S. d.o.o., opr. št. II P 1689/2010 z dne 13. 6. 2013, ni mogoče upoštevati kot pravnomočne in tako odškodninska terjatev tožnice zoper po izdaji sodbe izbrisano družbo ne obstaja. Pritožba opozarja na določbo 5. odst. 44. člena Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri odškodninskem zahtevku na podlagi določb tega zakona ne gre za uveljavljanje zahtevka v korist oškodovanca, pač pa za zahtevek same družbe, ki ni bila ustrezno upravljana. Čeprav je bila omenjena družba izbrisana iz registra brez stečaja, tožnica ni upravičena uveljavljati zahtevek za svoj račun. Izplen odškodninskega zahtevka po 42. in 43. členu ZFPPIPP pripada stečajni masi. Takšna terjatev predstavlja pozneje najdeno premoženje, kot to ureja 443. člen tega zakona. Nad kasneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe se izvede stečaj, ne morejo pa upniki uveljavljati zahtevek po pravilih o odgovornosti članov poslovodstva za svoj račun. Lahko ga v svojem imenu za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Tožnici je priznana terjatev, ki pretežno meri na vrnitev kupnine, do katere je upravičena zaradi razdrtja pogodbe o nakupu nepremičnine, hkrati pa ji ostane v lasti tudi nepremičnina. Nepremičnino bi morala vrniti družbi, a je zaradi njenega izbrisa nima komu. Če bi bila dejansko podana odškodninska obveznost zoper toženca, bi pri tem šlo za obveznost do stečajne mase izbrisane družbe. Nato bi se izvedel stečajni postopek, v katerem bi upnica uveljavljala svojo terjatev do družbe. Tudi sicer ne obstoji odškodninska obveznost tožencev. Zakonsko domnevo iz 2. odst. 42. člena ZFPPIPP sta izpodbijala. Ker sodba II P 1698/2010 ni pravnomočna, ni mogoče sklepati, da odškodninska terjatev zoper izbrisano družbo obstoja. Sodišče ni zaslišalo prič D. B., D. P. in M. Z., ki bi lahko izpovedali o stanju nepremičnine in ni izvajalo dokaza z izvedencem glede obstoja in višine škode. Tudi ni presojalo navedb tožencev, da vsi morebitni ukrepi, ki jih zakon nalaga poslovodstvu, ne bi spremenili dejstva, da družba ni imela denarnih ali drugih sredstev. Toženca nista izvedla ukrepov, ker sta menila, da družba ni bila insolventna, saj je dolgovala le njima. V tej zvezi jima zato ni mogoče očitati hude malomarnosti. Nesmiselnost zaključkov sodišča o tem, da sta družbo namenoma prepustila v izbris, se kaže v okoliščini, da je izbris škodil izključno njima, ki sta v družbo vložila sredstva. V času nastopa pogojev za izbris, to je pred izdajo sodbe II P 1698/2010, družba ni dolgovala nikomur, razen njima. Toženca sta ukrepe za zagotovitev gospodarskih razmer poskušala vzpostaviti in s tem je izpodbita domneva, da je zatrjevana škoda v vzročni zvezi z opustitvijo ravnanj, ki se jima očita. Sodišče zanemarja izpovedi tožencev, podkrepljene s priloženimi bilancami in računovodskimi izkazi, da je družba dolgovala le njima. Njuna opustitev ukrepov finančnega prestrukturiranja ni v vzročni zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpela tožnica. Tudi ni izkazano, da bi toženca prevzemala nove obveznosti. Sodišče tudi ni vsebinsko ovrednotilo sklepa sodišča v predkazenskem postopku II Ks 8404/2014, s katerim je bil postopek zoper njiju ustavljen, v okviru ugovora, da nista ravnala iz hude malomarnosti. Tudi ni jasen zaključek, da sta zgolj dopustila izbris družbe, saj sta si prizadevala izboljšati poslovanje družbe s pridobivanjem novih poslov. S pripojitvijo družbe P., d.o.o., je narasel promet družbe S. d.o.o. Pripojitev je bila sklenjena z namenom postavitve še dveh elektrarn, a do realizacije projekta pa ni prišlo, ker je bila družba nato izbrisana. Dopustitev izbrisa družbe ne pomeni, da naj bi toženca vedela za postopek izbrisa. Pritožnika nista imela namena nikogar oškodovati in tudi nista želela izbrisa, do katerega je prišlo zaradi nesprejemanja pošiljk. Vzrok izbrisu je bila odstranitev poštnega predalčnika novega lastnika stavbe, s katerim je imela izbrisana družba sklenjen dogovor o prevzemanju pošiljk in obveščanju o prispelih pošiljkah. Takšen dogovor ravno izkazuje skrbnost poslovodstva družbe in tožencema v zvezi s tem ni mogoče očitati malomarnosti. Okoliščin odškodninske terjatve tudi ni mogoče upoštevati kot podlago za spregled pravne osebnosti, da sta se toženca terjatvi skušala z izbrisom družbe izogniti in tako oškodovati upnico. Toženca sta raziskovala utemeljenost tožničine reklamacije do družbe. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do njunih trditev, da izbrisana družba ni imela nikakršnih dolgov, razen do njiju, zato ni mogoče zaključiti, da sta namerno ali iz hude malomarnosti vodila družbo v izbris. Tudi sodna praksa (II Cp 1584/2017), na katero se sodišče sklicuje pri utemeljitvi zahtevka po podlagi o spregledu pravne osebnosti, ni uporabljiva. Zahtevek iz naslova spregleda pravne osebnosti je zastaral, saj je zatrjevana škoda nedvomno nastala pred 21. 6. 2010, ko je tožnica vložila tožbo zoper družbo. Do dne 8. 4. 2016 je objektivni zastaralni rok že pretekel, zato zahtevku na tej podlagi ni mogoče ugoditi. Toženca zaključujeta, da zahtevku ni mogoče ugoditi po pravilih ZFPPIPP zaradi nesklepčnosti zahtevka, po določbah o spregledu pravne osebnosti pa zaradi zastaranja.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo obrazloženo odgovorila in nasprotuje pritožbenemu stališču, da gre glede na pravila ZFPPIPP za nesklepčno tožbo in da je zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti zastaral.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva škodo zaradi neplačane terjatve, ki jo ima do izbrisane družbe S. d.o.o.,¹, ugotovljene in priznane s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1698/2010 z dne 13.6.2013. Od tožencev kot članov poslovodstva te družbe najprej zahteva povrnitev škode na podlagi 2. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe. Poleg tega pa zahteva plačilo terjatve še od tožencev kot družbenikov iz naslova spregleda pravne osebnosti iz 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Pri odškodninski odgovornosti poslovodje zaradi kršitve obveznosti pri izvrševanju nalog upravljanja oziroma poslovodstva in pri odgovornosti družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti gre za med seboj neodvisni obveznosti, ki sta popolnoma različni tako po temelju nastanka kot po svoji vsebini. Zahtevek na podlagi spregleda ne predstavlja odškodninskega zahtevka, pač pa gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis).

6. Prvostopenjsko sodišče je najprej odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi določb ZFPPIPP. O tej podlagi je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo očitanih in uradoma upoštevanih kršitev postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek po pravilih ZFPPIPP ni pravilno oblikovan. V skladu z določbo 5. odst. 44. člena tega zakona se odškodninski zahtevek zoper poslovodstvo res uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku, pri čemer je aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka omejena. Vendar pa pritožba prezre, da družba ni prenehala v stečajnem postopku, ampak je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. V takšnem primeru pa se za uveljavljanje odgovornosti zoper poslovodstvo po 2. odst. 442. člen ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe 42., 43. in 1. do. 4. odst. 44. členi tega zakona. Zakon se ne sklicuje na izpostavljeno določbo in se tako v konkretni situacije ne uporablja.² To pomeni, da svoje terjatve tožnica ni bila dolžna uveljavljati v dobro izbrisane družbe, temveč jo lahko uveljavlja v svojem imenu in za svoj račun, saj stečajni postopek nad morebiti kasneje najdenim premoženjem izbrisane družbe po podatkih spisa ob izdaji izpodbijane sodbe ni potekal. V tem trenutku zato sklicevanje na 443. člen ZFPPIPP, ki govori o pozneje najdenem premoženju, nima pomena. Če tožnici, poleg denarne terjatve, ki jo uveljavlja, še vedno ostane v lasti nepremičnina, ima zaradi razveze pogodbe o nakupu nepremičnine kondikcijske obveznosti, saj obstaja možnost, da se uvede in izvede stečajni postopek nad kasneje najdenim premoženjem izbrisane družbe S. d.o.o. (oz. terjatvijo na izročitev nepremičnine) ter upravičeni upnik zahteva povrnitev tistega, kar je bilo po pogodbi izpolnjeno kot obveznost izbrisane družbe.

8. Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva do upnikov izbrisane pravne osebe za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe niso dosegli polnega poplačila, morajo biti poleg obstoja insolventnosti družbe izpolnjene predpostavke: protipravnost ravnanja poslovodstva, ki se kaže v kršitvah obveznosti poslovodstva, določenih v 34. členu ali 35. do 39. členu ZFPPIPP, vzročna zveza (med opustitvijo poslovodstva in škodo), ki se domneva, jo je pa mogoče izpodbiti, ter škoda. V primeru izbrisa pravne osebe velja domneva vzročne zveze za celoten znesek terjatve (2. točka 3. odst. 442. člena v zvezi z 2. odst. 42. člena ZFPPIPP). Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva je tako podana ravno v primeru, ko poslovodstvo pred izbrisom postopka ni opravilo določenih dejanj, ki bi zagotovile finančno prestrukturiranje družbe, med drugim tudi z zagotovitvijo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, če je to potrebno, oziroma vsaj preverilo možnost takšnega postopanja s pripravo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja.

9. Ugotovitve glede obstoja in obsega sporne terjatve, se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1698/2010 in zato ni v tej zadevi ponovno ugotavljalo odgovornosti družbe S. d.o.o., ter obstoj in obseg škode v razmerju med tožnico in to družbo. S sodbo je bilo družbi v korist tožnice na podlagi ugotovljene razveze pogodbe (s katero je kupila stanovanje od družbe) zaradi napak naloženo plačilo oz. vračilo kupnine in povračilo škode ter plačilo stroškov postopka. Sodba s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti v trenutku izdaje izpodbijane sodbe zavezuje. Ker je bila izdana pravnomočna sodba, sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni ugotavljalo gornjih dejstev (glede obstoja in obsega škode) z izvajanjem dokazov, ki so bili predlagani v ta namen, kot je zaslišanje prič D. B., D. P. in M. Z., kot tudi dokaza z izvedencem gradbene stroke in posamezne listinske dokumentacije. Z obširnim utemeljevanjem, zakaj sodba ni pravnomočna, toženca ne moreta uspeti, sicer pa je njun predlog za razveljavitev potrdila pravnomočnosti prvostopenjsko sodišče že zavrglo.

10. Ugotovitev sodbe o insolventnosti družbe pritožba posebej ne izpodbija. Da je bila družba v takšnem stanju dalj časa pred (začetkom) postopkom izbrisa družbe, izhaja že iz neprerekanih trditev tožnice, pa tudi posredno iz trditev tožencev, ko pravita, da jima ni mogoče očitati, da nista opravila potrebnih dejanj za odpravo insolventnosti, saj verjetno z nobenim dolžnim ukrepom družbe ne bi mogla rešiti.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega gradiva pravilno ugotovilo, da bi morala toženca kot člana poslovodstva v situaciji insolventnosti družbe S. d.o.o., glede na profesionalno skrbnost, ki se od poslovodstva terja (6. člen Obligacijskega zakonika - OZ), opraviti ravnanja, ki jih ZFPPIPP nalaga, začenši s pripravo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja po 35. členom ZFFPPIPP. Pavšalni očitek tožencev, da družbe verjetno ne bi mogla rešiti z nobenim od ukrepov, je bil pravilno zavrnjen, saj je v primeru nastopa insolventnosti zakonita dolžnost poslovodstva, da postopa v skladu z obveznostmi po 35. členu glede poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Toženca sta opustila vsakršno obveznost iz 1. točke 1. odst. 42. člena ZFPPIPP.³ Pritožbene navedbe, da zakonsko določenih ukrepov nista izvedla, ker nista štela, da bi bila družba insolventna, so v nasprotju s trditvami, da z zahtevanimi ukrepi ob obstoju insolventnosti ne bi mogla izboljšati finančnega stanja družbe. ZFPPIPP jasno določa, kakšne naloge ima poslovodstvo v primeru insolventnosti družbe. Ne nalaga, da član poslovodstva družbo v finančnih težavah absolutno reši, a zapoveduje, da mora pričeti z ukrepi po 35. členu in tako poskusiti z reševanjem plačilne nesposobnosti. Pravilno je stališče, da toženca tudi nista dokazala prizadevanj za izboljšanje poslovanja družbe z novimi posli in da pripojitev družbe P. d.o.o. v letu 2012, ki je že dve leti pred tem poslovala z izgubo, ne predstavlja ukrepa za povečanja kapitala družbe in izpolnitev obveznosti pod določbah 35. do 39. člena ZFPPIPP. O dotoku kapitala te družbe ni mogoče govoriti, ker do realizacije projektov ni prišlo. Dokaznemu bremenu za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti po 4. odst. 42. člena ZFPPIPP, ki je na strani poslovodstva, toženca nista zadostila.

12. Prav tako nista ustrezno ravnala pred izbrisom družbe. Od tožencev kot direktorjev družbe S. d.o.o., se je zahtevala profesionalna skrbnost pri opravljanju poslovodske funkcije in bi zato morala v takratnih okoliščinah poslovanja preverjati morebitne spremembe na dostopnem portalu Ajpes. Toženca tudi nista dokazala, da naj bi bil v letu 2011 z novim lastnikom stavbe, kjer je imela družba S. d.o.o., takrat sedež, sklenjen dogovor o prevzemanju poštnih pošiljk in o obveščanju predstavnikov družbe. O tem je lastnik nepremičnine izpovedal, da je prvega toženca ob nakupu nepremičnine obvestil, da bo lahko nabiralnik njegove družbe na tem mestu samo še nekaj mesecev in da ga bo nato odstranil. Takšno ravnanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosega standarda profesionalne skrbnosti tožencev, od katerih se pričakuje, da družbi omogočita ustrezen način prejemanja pošte. Glede na takšno opustitev jima je moč očitati odgovornost, ker kot zastopnika družbe nista ravnala v smeri preprečitve izbrisa družbe.

13. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi takšnih opustitev ali dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka znesku njegove terjatve (2. točka tretjega odstavka 442. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP). Toženca nista izvedla nobenih ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. Trditev o tem, da tožnica tudi v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, pa nista konkretizirala, niti zanje tekom postopka nista ponudila ustreznega dokaza. Velja pojasniti, da bi lahko le izvedenec finančne stroke podal odgovore na vprašanja, ob pregledu poslovne dokumentacije družbe, ali bi družba lahko poskrbela za finančno prestrukturiranje do mere, da bi bilo izvedljivo plačilo terjatve tožnice ter do kakšne mere bi bila terjatev tožnice poplačana v primeru izvedbe stečajnega postopka. Z umikom dokaza z izvedencem ekonomske/finančne stroke tako ugovor tudi sicer ne more biti dokazan. Sodišče prve stopnje pavšalnih trditev posledično ni moglo preveriti v smislu možnosti razbremenitve odgovornosti po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Glede na to, da je bila višina terjatve ugotovljena s pravnomočno sodbo II P 1689/2010 ter ob upoštevanju dejstva, da tožnica ni prejela plačila terjatve do izbrisane družbe, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta toženca kot poslovodji te družbe odgovorna za škodo v višini celotne terjatve, skupaj z nastalimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da ob nastopu pogoja za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije, ta ni dolgovala nikomur, razen tožencema kot družbenikoma, zaradi česar nista bila dolžna ukrepati po 35. členu ZFPPIPP. To ne drži, saj je tožnica vložila tožbo zoper družbo že 21. 6. 2010 in sta bila toženca kot njena zakonita zastopnika seznanjena s pravdnim postopkom in terjatvijo tožnice že pred začetkom postopka izbrisa družbe dne 27. 9. 2012. S sklicevanjem na bilanco stanja iz leta 2009, ki se nanaša obdobje pred nastopom terjatve, pritožba ne ovrže pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Pravilno je bil zavrnjen ugovor tožencev glede omejitve višine odškodninske odgovornosti pri majhnih družbah v okviru 1. odst. 44. člena ZFPPIPP. Zakon v 2. odst. tega člena določa, da se odškodnina ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker ni ugotovljeno, da bi toženca namenoma opustila dejanja, ki jima jih zakon nalaga, so brez pomena vse pritožbene navedbe v tej smeri in sklicevanje na sklep II Ks 8404/2014. Pritožbeno sodišče soglaša, da ugotovljene okoliščine primera kažejo na opustitve iz hude malomarnosti, saj toženca kljub vednosti o obstoju terjatve tožnice do izbrisane družbe nista ravnala z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Očitane opustitve dejanj članov poslovodstva objektivno kažejo na zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od člana pri izpolnjevanju zakonskih dolžnosti in s tem upravljanju družbe.

16. Pritožba ne izpodbija sicer pravilnega stališča sodbe o neutemeljenosti ugovora zastaranja glede odškodninske odgovornosti članov poslovodstva. Ker je po vsem doslej navedenem že na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek utemeljen, se pritožbenemu sodišču ni treba podrobneje opredeljevati do pritožbenih očitkov, ki se tičejo odgovornosti tožencev na podlagi pravila o spregledu pravne osebnosti.

17. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. ost. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožničine stroške odgovora na pritožbo odmerilo po stroškovniku in po Odvetniški tarifi (OT) na 999,56 EUR (nagrada 1750 točk (tar. št. 21 OT), 35 točk za materialne stroške (2 % od storitve, 3. odst. 13. člena OT), oboje skupaj povečano za 22 % DDV (2. odst. 12. člena OT)). Toženca sta dolžna te stroške plačati tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe in v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje.

-------------------------------
¹ Postopek izbrisa iz srg brez likvidacije se je začel 27. 9. 2012, družba pa je bila izbrisana 28. 6. 2013.
² Glej Jerneja Prostor: Varstvo upnikov družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije, Podjetje in delo, 2012, številka 1, str. 5
³ Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo tudi, da bi toženca pred izbrisom družbe iz srg ravnala v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP, kot zmotno meni pritožba.

Datum zadnje spremembe:

25.03.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 818/2014
• VSL Sklep Cst 107/2018
• VSL Sodba II Cp 2089/2017