<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2111/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.2111.2018
Evidenčna številka:VSL00019665
Datum odločbe:16.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Majda Lušina
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:lastninska tožba (rei vindicatio) - vrnitev stvari - negatorna (opustitvena) tožba - protipravno vznemirjanje lastnika - prepoved vznemirjanja lastnika - javno dobro - dejansko stanje - dokazno breme

Jedro

Za utemeljenost zahtevka za odstranitev stvari (in za prepoved nadaljnjega tovrstnega vznemirjanja) na podlagi 99. člena SPZ mora tožnik dokazati, da je toženec tisti, ki ga je protipravno vznemirjal pri izvrševanju njegove lastninske pravice bodisi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, oziroma v čigar korist je bilo vznemirjenje izvršeno, pa je tako ravnanje odobril oziroma z njim soglašal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (1) ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe – za zahtevek na odstranitev kovinsko lesene ograje na severu parcele 000/13 k. o. ..., žičnate ograje na jugu, skupaj z betonskimi stebri na parceli 000/13 in 000/14, obe k. o. ... in betonskega tlaka na parceli 000/13 k. o. ..., v površini 79 m2, vse v obsegu kot izhaja iz skice izvida izvedenke geodetske stroke, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev dela parcele 000/13 in parcele 000/14, obe k. o. ..., v neposredno posest tožnice, na odstranitev petih smrek s parcele 000/13 in sedemnajstih smrek s parcele 000/14, in na opustitev nadaljnjih posegov na nepremičnini, ter (3) pravdne stroške toženca v znesku 6.354,83 EUR naložilo v plačilo tožnici.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (zoper točki II in III izreka) se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oziroma (podredno) spremeni.

Tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni razumelo napotka pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 1140/2017. Po podatkih zemljiškega katastra sta parceli 000/13 in 000/14 (obe k.o. ...) po dejanski rabi pozidani zemljišči, po namenski rabi pa park (parcela 000/13) oziroma območje prometne infrastrukture in park (parcela 000/14). Parceli nista bili kategorizirani kot občinska javna cesta. Dejstvo, da je bila parcela 000/14 v letu 2015 razglašena za javno dobro, narekuje kvečjemu zavrnitev vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ, ne pa tudi zavrnitve zahtevkov po 99. členu SPZ (za odstranitev stvari in prepoved nadaljnjega vznemirjenja). V nasprotnem primeru se postavlja vprašanje, kakšno je učinkovito pravno varstvo pred vznemirjenjem lastninske pravice glede parcele, ki je javno dobro. Razumljivo je, da posameznik ne more doseči prepovedi splošne rabe v svojo korist, ni pa razumljivo, da lastnik javnega dobra ne more uveljavljati opustitvenega zahtevka zoper tistega, ki splošno rabo omejuje ali krši. Prvotna toženca sta imela do odstranitve ograj del parcele 000/13 in celotno parcelo 000/14 v izključni posesti, imela sta neposredno korist od uporabe teh parcel. Stanje je še vedno enako, saj kljub delni odstranitvi stvari z obeh parcel dostop do K. ni mogoč; preprečujejo ga gosto zasajene smreke na parceli 000/14. Sodišče prve stopnje se glede parcele 000/14 ni ukvarjalo z vprašanji, kdo je na parceli zasadil smreke in ali smreke preprečujejo neoviran dostop do bajerja. Glede parcele 000/13 pa je sodišče napačno presodilo, da toženec na poti nima izključne koristi, saj jo lahko pod enakimi pogoji uporabljajo vsi. Toženec ima izključno korist, saj smreke onemogočajo dostopnost za vse pod enakimi pogoji. Toženec je vedel, da parcela 000/13 predstavlja dostop do bajerja, zato bi moral smreke odstraniti. Ker jih ni, je situacija enaka, kot če bi jih postavil sam. Toženec ima na obeh parcelah dejansko oblast, ki tožnici in tretjim onemogoča neoviran dostop do bajerja. Kljub odstranitvi stvari (betonskega tlaka, ograj) dostop do bajerja zaradi smrek na parceli 000/14 še vedno ni mogoč; v naravi je ustvarjen vtis, da gre za zasebno zemljišče. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Med postopkom je toženec sam ali po tretjem s parcel odstranil večino stvari. S tem je priznal, da je bil on tisti, ki je postavil ograje in zasadil smreke. Tožnica še opozarja, da je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju izpovedbo priče P. K. ocenilo za neverodostojno.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica na dveh nepremičninah (parceli 000/13 in 000/14, obe k. o. ...) uveljavlja stvarnopravno varstvo po 92. in 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Od toženca zahteva vrnitev nepremičnin v neposredno posest, odstranitev smrek z obeh nepremičnin in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnini. Za utemeljenost zahtevka za vrnitev stvari na podlagi 92. člena SPZ mora tožnik dokazati, da je lastnik stvari in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Za utemeljenost zahtevka za odstranitev stvari (in za prepoved nadaljnjega tovrstnega vznemirjanja) na podlagi 99. člena SPZ pa mora tožnik dokazati, da je toženec tisti, ki ga je protipravno vznemirjal pri izvrševanju njegove lastninske pravice bodisi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, oziroma v čigar korist je bilo vznemirjenje izvršeno, pa je tako ravnanje odobril oziroma z njim soglašal.1

6. Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožnica lastnica parcel 000/13 in 000/14, ki na eni strani mejita na parceli 000 in 000/1, katerih lastnik je (sedaj) toženec, na drugi strani pa na parcelo 000/12, katere lastnik je toženčev sin P. K., - da je toženec edini dedič po F. K. (toženki po prvotni tožbi), - da ima parcela 000/14 status grajenega javnega dobra (ni pa kategorizirana kot občinska javna cesta), - da je parcela 000/13 po občinskem prostorskem načrtu opredeljena kot javna površina z namensko rabo Parki (in je kot taka namenjena rabi vseh), in - da so bile med postopkom s tožničinih parcel odstranjene stvari (kovinsko lesena ograja, žičnata ograja z betonskimi stebri, betonski tlak), ki so bile predmet prvotnega odstranitvenega zahtevka.

7. Odločitev o zavrnitvi vrnitvenega, odstranitvenega in prepovednega zahtevka v zvezi s parcelo 000/14 temelji na stališču, ki ga je pritožbeno sodišče (sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 238/2014 z dne 18. 5. 2016) zavzelo v svoji drugi odločbi, izdani v teh zadevi,2 in sicer da posegov v splošno rabo javnega dobra, pa če gre za odvzem posesti ali drug poseg, ki preprečuje ali otežuje, da bi bila stvar prosto dostopna vsem pod enakimi pogoji, upravljavec javnega dobra ne more varovati z lastninskimi tožbami. Pri tem ni pomembno, ali je bila nepremičnina s statusom (grajenega) javnega dobra kategorizirana kot javna cesta.3

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da takšno stališče lahko velja za reivindikacijsko tožbo, ne pa tudi za negatorno tožbo. Obe tožbi sta namenjeni varstvu lastninske pravice. Tudi s tožbo, s katero lastnik varuje svojo lastninsko pravico pred posegi, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti, lastnik stvari uresničuje svoja (izključujoča) lastninska upravičenja - da stvar uporablja, poseduje in uživa na način, ki druge od tega izključuje. Nepremičnina, ki ima status javnega dobra, je namenjena splošni rabi.4 Zaradi te lastnosti javnega dobra (splošna dostopnost) je lastninska pravica lastnika javnega dobra omejena. Ker je lastnik javnega dobra dolžan trpeti omejitve, ki izhajajo iz splošne rabe, ravnanja, ki preprečujejo ali otežujejo, da bi bila stvar splošno dostopna vsem pod enakimi pogoji, ne posegajo v lastnikova upravičenja, temveč v upravičenje vsakogar, da pod enakimi pogoji uporablja javno dobro. Tožnica na parceli 000/14 nima izključujočih lastninskih upravičenj. Toženec torej z zatrjevanimi ravnanji (postavitev smrek, ki onemogočajo splošno dostopnost) ni posegel v njeno lastninsko pravico, ki bi jo tožnica lahko varovala s tožbami, namenjeni varstvu lastninske pravice. Izvrševanju pristojnosti tožnice, ki jih ima kot upravljavka javnega dobra (zagotavljanje uporabe poti vseh pod enakimi pogoji), pa lastninske tožbe – sledeč stališču Vrhovnega sodišča – niso namenjene.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek o utemeljenosti zahtevkov glede parcele 000/13. Odločitev o vrnitvenem, odstranitvenem in prepovednem zahtevku v zvezi s parcelo 000/13 temelji na ugotovitvah: - da toženec od uporabe poti na parceli 000/13 nima izključne koristi (parcelo 000/13 uporablja v delu, v katerem je v naravi pot, in sicer občasno in izključno za dostop do parcele 000/1, oziroma za dovoz materiala, zemlje ali gnoja na parcelo 000/1) in - da je smreke, stare več desetletij, na parceli 000/13 zasadil toženčev oče (glede katerega tožnica ni trdila, da je toženčev univerzalni pravni prednik).

10. Tožnica z zahtevkoma za vrnitev dela parcele 000/13 v njeno neposredno posest in na odstranitev petih smrek na severovzhodni strani te parcele pravzaprav uveljavlja podvojeno sodno varstvo, saj bi že (zgolj) z zahtevkom za odstranitev smrek dosegla želeni cilj, tj. vrnitev v svojo posest. Njeni zahtevki temeljijo na trditvah, da si je toženec s postavitvijo smrek prilastil njeno nepremičnino (in jo ima v dejanski oblasti) in da jo s svojim načinom uporabe nepremičnine (le za svoje potrebe in koristi) ovira pri izvrševanju njene lastninske pravice. Nepravilno je pritožbeno stališče, da že okoliščina, da na parceli 000/13 stojijo smreke, ki jih je zasadil toženčev oče in glede katerih je bilo tožencu znano, da onemogočajo prehodnost oziroma dostop do ..., zadoščajo za zaključek, da je toženec dolžan te smreke odstraniti. Ker toženec smrek na parceli 000/13 ni postavil in ker zgolj družinska vez (oče – sin) sama po sebi za toženca še ne vzpostavlja obveznosti, da smreke odstrani, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali ima toženec od postavljenih smrek izključno korist (le v tem primeru bi bila podana njegova pasivna stvarna legitimacija). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena glede trditve, da toženec na delu parcele 000/13 zaradi zasajenih petih smrek uživa (izključno/izključujočo) korist (da si je torej del parcele prilastil in jo ima v dejanski oblasti). Toženec parcelo 000/13 uporablja zaradi občasnega dostopa do parcele 000/1, torej na način, ki tožnice (niti kogarkoli drugega) ne izključuje od uporabe, oziroma je ne ovira pri uporabi parcele 000/13. Dejstvo, da je toženec lastnik sosednjega zemljišča, še ne vodi k sklepu o njegovi izključni (izključujoči) koristi. Upoštevajoč okoliščino, da je bila med postopkom s severnega dela parcele 000/13 odstranjena kovinsko-lesena ograja (njen potek je - s točkami A/B/C/D - prikazan v skici izvida izvedenke geodetske stroke na listovni številki 39 v spisu), je treba ugotoviti, da zasajenih pet smrek na severovzhodni strani parcele 000/13 (ki se po ugotovitvi z ogleda nahajajo med točkama C in D na omenjeni skici) niti ne ovira prostega prehoda čez parcelo 000/13, niti ne vzbuja občutka, da je parcela 000/13 zasebno zemljišče.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na gornje ugotovitve o stanju na parceli 000/14 (tj, da smrek na tej parceli ni postavil toženec, temveč njegov oče, da družinska vez sama po sebi za toženca še ne vzpostavlja obveznosti, da smreke odstrani, da tožnica ni izkazala, da toženec na parceli 000/14 zaradi zasajenih smrek uživa izključno/izključujočo korist, in da odstranitev žičnate ograje z betonskimi stebri bistveno spreminja dejansko stanje glede dostopnosti preko parcele 000/14), velja v prejšnji točki zavzeto stališče tudi za navedeno parcelo. Odločitev o neutemeljenosti zahtevkov v delu, v katerem se nanašajo na to parcelo, je tako pravilna tudi zato, ker ni izkazano, da bi toženec bil tisti, ki bi bodisi postavil smreke bodisi imel od uporabe parcele več koristi kot vsak drug uporabnik javnega dobra.

12. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, temelječa na presoji, da delna umika tožbe5 nista bila posledica (delne) izpolnitve zahtevka. Pritožba izpodbija pravilnost odločitve le v zvezi z delnim umikom tožbe, ki je bil posledica okoliščine, da so bile z obeh spornih parcel odstranjene stvari, odstranitev katerih je bila zahtevana s tožbo. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je stvari s parcel odstranil toženec oziroma nekdo drug po njegovem naročilu. Z dokaznim predlogom za zaslišanje P. K. je toženec dokazoval svojo trditev, da je ograji in tlakovce odstranil P. K. Slednji je zaslišan kot priča povedal, da je izpolnjeval obveznost po pravnomočni sodbi6 ter potrdil, da je odstranil obe ograji in tlakovce (če ne bi odstranil ograje na severnem delu, tlakov ne bi mogel vzeti ven). Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo v tem delu ocenilo za verodostojno in prepričljivo. Dokazno breme glede trditve, da je ograji in tlakovce postavil toženec (kar je toženec ves postopek zanikal, ob prvem zaslišanju pa je povedal, da tisto, kar tožnica zahteva, da se odstrani, uporablja P. K.), pa je bilo na tožnici, ki zaradi ugotovitve pravno pomembnega dejstva - kdo je postavil sporni ograji in tlakovce - v predlagano dokazno podlago ni zajela tudi dokaznega predloga za zaslišanje P. K. (kot izhaja iz njene vloge z dne 5. 7. 2016, je izhajala z napačnega stališča, da je na tožencu breme dokazovanja, da ni postavil ograj in tlakovcev).7 Tožnica torej ni dokazala niti da bi toženec postavil ograji in tlakovce (kar bi lahko vodilo k sklepu, da je dal tretjemu naročilo za njihovo odstranitev), niti da jih je odstranil.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. stališča sodne prakse o obstoju pasivne legitimacije pri negatorni tožbi, navedena v prvi odločbi pritožbenega sodišča (I Cp 50/2016), izdani v tej zadevi.
2 Odločba I Cp 1140/2017 z dne 27. 9. 2017.
3 Čeprav je v zadevi II Ips 238/2014 tožnica lastninsko varstvo poskušala uveljaviti glede javne ceste, zavzetega stališča ni mogoče razumeti v tem smislu, da velja le za javne ceste, ki so po 3. členu Zakona o cestah javno dobro, za druge nepremičnine s statusom javnega dobra pa ne.
4 Po prvem odstavku 19. člena SPZ je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo.
5 Prvi delni umik tožbe je bil podlaga za delno ustavitev postopka po sklepu sodišča prve stopnje z dne 22. 6. 2015.
6 S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2211/2013 z dne 30. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2910/2014 z dne 20. 5. 2015 (prilogi A24, A25) je bilo P. K. naloženo, da s parcel 000/13 in 000/14 odstrani kontejner s platneno streho in betonski tlak.
7 Tožnica v vlogi navaja: "Glede dejstva, da bo priča P. K. lahko verjetno izpovedal tudi kdo je vse to postavil – pa je tožena stranka prekludirana…"


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 99

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2OTM0