VSL Sodba I Cp 2204/2018

Jedro

Ugotovitev, da je toženka podpisa ponaredila, je utemeljeno negativno vplivala na oceno verodostojnosti tudi toženkinih drugih navedb in njene izpovedbe.

Gre za tim. negativno dejstvo ("ni bilo vračila"), ki ga stranka nikoli ne more dokazati (Negativa non sunt probanda). Dokazno breme, nasprotno temu dejstvu ("vračilo je bilo"), je bilo zato na nasprotni stranki - toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37528/2015 z dne 1. 4. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 13.187,06 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Toženka v pritožbi očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, ki so po njenem pokazali, da sta s pokojnim E. S. posojilne pogodbe sklenila le navidezno in da je pokojnemu gotovino izročila. Zaradi zmotne dokazne ocene naj ne bi bilo možno preizkusiti pravilnosti odločitve (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Meni tudi, da je sodišče prevelik pomen pripisalo izvedenskemu mnenju izvedenca grafološke stroke in v luči tega presojalo tudi vse ostale dokaze. Poleg tega očita, da je sodišče prekoračilo tožnikovo trditveno podlago s tem, ko je zavzelo stališče, da pologi na tuje bančne račune pokojnika lahko predstavljajo pologe gotovine za prodano parcelo in zlate palice, ne pa od nje vrnjenih sredstev. Opozarja, da sodišče za podlago sodbe ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali, hkrati pa mora uporabljati dokazni standard prepričanja in ne verjetnosti. Nadalje toženka meni, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da samo dejstvo posojilne pogodbe ne dokazuje tudi dejanske izročitve denarja v znesku iz posojilne pogodbe. Tako je iz poizvedb o prometu in stanju na računih pokojnika razvidno, da je ta na račun izvršitelja nakazal zneske v višini 195.196,75 EUR in ne v višini vtoževanega zneska. Sodišče naj bi tudi spregledalo, da tožnik ni prerekal njenih navedb, da je 3. 6. 2014 pokojniku izročila 20.000,00 EUR v gotovini, ki jih je pokojnik položil na svoj bančni račun pri X. banki in kar izhaja tudi iz izpiska bančnega računa. Toženka meni, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni objektivizirana.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je opravljena v skladu z načelom iz 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazna, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ocena je v celoti prepričljiva, analitična in sintetična, razumna, jasno obrazložena in življenjsko v celoti sprejemljiva. V celoti temelji na izvedenih dokazih in uporabi logičnega sklepanja.

7. Nikakor ne drži, da ne omogoča preizkusa pravilnosti izpodbijane odločitve, zato očitana absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Oceno, da posojilne pogodbe niso bila navidezne, je sodišče sprejelo zlasti na podlagi navedb in izpovedbe toženke same, izpovedb prič T. G., P. J. in R. M. ter izpiskov iz pokojnikovih bančnih računov, do česar se je v obrazložitvi natančno in poglobljeno opredelilo (13 – 19. točka sodbe sodišča prve stopnje). Posebej je utemeljilo tudi, na podlagi česa je ocenilo, da toženka ni vrnila izposojenega zneska. V ta namen je angažiralo izvedenca grafološke stroke, ki je ugotovil, da so podpisi na Potrdilih o vrnitvi posojila ponarejeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do dokazne vrednosti izvedenskega mnenja (21. točka sodbe sodišča prve stopnje).

8. Očitki, da je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo izvedenskemu mnenju, so neutemeljeni. Najprej je treba poudariti, da toženka na izvedensko mnenje ni imela pripomb. Prvostopenjsko sodišče je podano mnenje pravilno ocenilo kot strokovno, temeljito, jasno, prepričljivo. Kakšno težo ima posamezni dokaz v razmerju do drugih dokazov, presoja sodišče glede na konkretni primer v okviru že omenjenega načela proste presoje dokazov. V obravnavani zadevi, kjer je bilo sporno razmerje diskretne narave ter je obstajalo med toženko in osebo, ki je že pokojna, o obstoju tega razmerja pa ni vedela praktično nobenega druga oseba, ima izvedensko mnenje izvedenca grafologa nedvomno velik pomen za odločitev v zadevi. Toženka je sama predložila potrdili kot ključna dokaza, ki naj bi potrjevala resničnost njenih navedb. Ugotovitev, da je toženka podpisa ponaredila, je utemeljeno negativno vplivala na oceno verodostojnosti tudi toženkinih drugih navedb in njene izpovedbe.

9. Da je bilo dejansko izročeno posojilo manjše od vtoževanih 241.696,75 EUR, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, zato je v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP pritožbena novota in jo zato pritožbeno sodišče niti ne more upoštevati.

10. Toženka nadalje napačno trdi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, s tem, ko je zavzelo stališče, da pologi na tuje bančne račune pokojnika lahko predstavljajo pologe gotovine za prodano parcelo in zlate palice, saj je navedeni del obrazložitve sodišča vzet iz konteksta. Sodišče prve stopnje je zgolj obrazložilo, da je na toženki dokazno breme dejstva, da pologi zneskov na račun pokojnika predstavljajo gotovino, ki mu jo je izročila toženka. Ocenilo je, da toženka temu bremenu ni zadostila, ob tem pa zgolj omenilo, da bi lahko pologi predstavljali tudi pologe gotovine od prodane parcele in zlatih palic. Za to pravdo to niti ni relevantno, pomembno je, da toženka ni dokazala, da gre za pologe gotovine, ki jo je ona izročila pokojniku.

11. Neutemeljene so tudi navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ni prerekal navedb toženke, da je dne 3. 6. 2014 pokojniku izročila 20.000,00 EUR v gotovini, ki jih je pokojnik položil na svoj bančni račun pri X. banki v Sloveniji in kar izhaja tudi iz izpiska bančnega računa. Tožnik je namreč ves čas postopka prerekal, da bi kadarkoli prišlo do vračila posojila oziroma dela posojila, kar je po oceni pritožbenega sodišča dovolj. Pred očmi je treba imeti dvoje: tožnik je dedič posojilodajalca, ki mu podrobnosti poslovanja njegovega prednika ne morejo biti poznane iz prve roke. Poleg tega pa gre za tim. negativno dejstvo („ni bilo vračila“), ki ga stranka nikoli ne more dokazati (Negativa non sunt probanda). Dokazno breme, nasprotno temu dejstvu („vračilo je bilo“), je bilo zato na nasprotni stranki - toženki.

12. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1925/2017
• VSL sodba I Cp 1865/2016
• VSRS Sodba II Ips 17/2018