<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1720/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1720.2018
Evidenčna številka:VSL00019510
Datum odločbe:05.02.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - izpolnitev obveznosti - pogodba o delu - specifikacija opravljenih storitev - plačilo opravljenih del - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti

Jedro

Naročnik je dolžan za naročeno delo plačati (642. člena OZ), upnik pa je po splošnem pravilu upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, ki jo je dolžnik na drugi strani dolžan izpolniti, in sicer pošteno v vsem, kot se glasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka).

II. Toženca sta dolžna tožniku povrniti 142,29 EUR EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 8 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24113/2017 z dne 24. 3. 2017 razveljavi za 40 EUR (I.), sicer pa ostane v veljavi (za 400 EUR in za izvršilne stroške) (II.). Tožencema je naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravnih stroškov v višini 343,74 EUR (III.).

2. Proti sodbi (in sicer proti njenemu ugodilnemu delu) se pritožujeta toženca ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi očitata, da je sodišče napačno povzelo trditve in dokaze in da je v navedenih razlogih sodbe nasprotje. Menita, da tožnik ni pojasnil, kaj naj bi za 400 EUR opravil, njegov račun naj ne bi bil pojasnjen. Račun je izdaj za 800 EUR in ga prepolovil, pri čemer ni mogle zaračunati sanacije, ker je ni opravil. Tudi določenih del v garaži ni opravil. V zvezi z višino opravljenih del ni bilo nobenega dokaza, sodišče naj bi 400 EUR brez podlage prisodilo po prostem preudarku. Navajata še, da sta napake grajala in o napakah je govoril tudi priča Š. Končno še navajata, da bi tožniku sodišče lahko priznalo kvečjemu priglašene stroške, med katerimi pa ni izvršilnih.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne, opredelil pa je tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka in ne pri uporabi materialnega prava. Ugotovljenega dejanskega stanja pa se v sporih majhne vrednosti v pritožbi ne da več izpodbijati (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo trditev, katere točno, naj bi napačno povzelo, pritožba niti ne pove, zato natančnejši odgovor izostane. V podanih razlogih izpodbijane odločitve tudi ni nasprotij, in tudi teh pritožnika konkretno ne izpostavljata.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v dogovoru s tožencema zanju (novembra 2012 in marca 2013) opravil pleskarska dela, za 1,7 EUR na m2. Ni bilo ugotovljeno, da je imelo delo napake, ker se to, ob ugotovitvi, da te niso bile konkretno sploh grajane, (pravilno) niti ni ugotavljalo. Nadalje je ugotovljeno, da je tožnik svoje storitve specificiral in obračunal ter glede na to, da dela zaradi tožencev ni mogel opraviti v celoti, in sicer ni opravil pleskanja v garaži, zahteval le polovično plačilo - 400 EUR, kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje ustreza opravljenemu delu. Teh dejstev pritožnik več ne more izpodbijati, zato je neupošteven njegov pritožbeni očitek, da tožnikov račun ni bil ustrezno specificiran.

8. Na podlagi ugotovljenega je pravilna odločitev sodišča, da morata toženca za opravljeno delo plačati 400 EUR. Naročnik je namreč dolžan za naročeno delo plačati (642. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), upnik pa je po splošnem pravilu upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, ki jo je dolžnik na drugi strani dolžan izpolniti, in sicer pošteno v vsem, kot se glasi.

9. Tudi odločitev o izvršilnih stroški je pravilna, saj jih je tožnik kot upnik priglasil v izvršilnem postopku, kjer so mu bili tudi priznani in odmerjeni (3. odst. sklepa o izvršbi), zato mu jih ni bilo treba istih zahtevati še v kasnejšem pravdnem postopku.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene oz. neupoštevne. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, ga je na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo, pritožbo pa zavrnilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožniku pa povrniti strošek, ki ga je imel zaradi odgovora nanjo, in sicer 114,75 EUR po odvetniški tarifi za pravno sredstvo, 2 % pavšalnih materialnih stroškov, vse povečano za DDV, kar je 142,29 EUR (1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP). Priznane stroške morata toženca tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 642
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2OTI4