VSL Sodba II Cp 1890/2018

Jedro

Potek stečajnega postopka v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni splošno znano dejstvo v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP v zvezi z 214. členom istega zakona. Za splošno znana dejstva velja standard širše notornosti. Dejstvo mora biti znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Sodno znana dejstva, za katera sodišče izve v drugem postopku, niso splošno znana. Ker bi jih moralo sodišče preverjati v drugem sodnem postopku, bi na ta način zunaj procesno ugotavljalo dejansko stanje. S tako ugotovljeno zunajprocesno stvarnostjo sodbe ni mogoče utemeljevati. Zato tudi podatkom iz AJPES-a ni mogoče pripisati pomena splošno znanega dejstva. Ker v obravnavanem primeru torej tudi zatrjevanje kolizije v tožbi zatrjevanih in splošno znanih dejstev ni bilo, je pravilna presoja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razsodilo je, da je toženec lastnik nepremičnine parc. št. 1562/125 k.o. X (ID 0005601) do celote. Tožencu je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v višini 483,47 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bil nad pritožnikom pred Okrožnim sodiščem v Kranju začet stečajni postopek (St .../2014). Zato se za vsa pritožnikova pravna razmerja z dnem začetka postopka osebnega stečaja primarno uporabljajo določbe ZFPPIPP¹. O tem je sodišče v tožbi obvestil tudi tožnik, ko je pojasnil, da je bil s strani stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika pozvan k prijavi izločitvene pravice z dopisom z dne 13. 1. 2017. Tožnik je prijavil izločitveno pravico v stečajnem postopku dne 1. 2. 2017, stečajni upravitelj je stečajnemu sodišču predložil drugi dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen 28. 7. 2018 in je v njem v celoti priznal izločitveno pravico. Ugovorov upnikov zoper drugi dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev ni bilo. Stečajno sodišče je 13. 11. 2017 upravitelju odredilo, naj predloži končni seznam preizkušenih terjatev. Slednji je bil predložen in objavljen 6. 12. 2017. Stečajno sodišče je 11. 12. 2017 izdalo sklep o preizkusu izločitvenih pravic, v katerem je bil ugotovljen obstoj tožnikove izločitvene pravice na nepremičnini parc. št. 1562/125 k. o. X, ki je predmet tega postopka. Navedeni sklep je postal pravnomočen 28. 12. 2017. Čeprav je toženec obvestil tožnika o verjetni izločitveni pravici, ni počakal na izid postopka pripoznave oziroma prerekanja prijavljene terjatve. Sočasno je vložil obravnavano tožbo v tem postopku, na podlagi katere je predlagal zaznambo spora v zemljiški knjigi. Tožnik pravdnega sodišča ni obvestil, da je bil predmet spora obravnavan in je stečajno sodišče tožniku na obravnavani nepremičnini priznalo obstoj lastninske pravice (res iudicata). Za tožbeni zahtevek ni bilo potrebe najkasneje v trenutku, ko je postal sklep o preizkusu izločitvenih pravic z dne 11. 12. 2017 pravnomočen (28. 12. 2017) in je bilo o predmetu spora pravnomočno odločeno v postopku osebnega stečaja.

Ker je bilo pravdno sodišče v tožbi seznanjeno z osebnim stečajem nad tožencem in o prijavljeni izločitveni pravici tožnika, sklep o preizkusu izločitvenih pravic pa je bil objavljen na portalu AJPES, gre za t.i. znano dejstvo. V zemljiški knjigi je bila že 7. 5. 2018 vknjižena lastninska pravica na obravnavani nepremičnini v korist tožnika, z začetkom učinkovanja vpisa imetnika z datumom 28. 12. 2017. Tedaj je bila na podlagi sklepa stečajnega sodišča tudi izbrisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice, na podlagi tukajšnje tožbe za priposestvovanje nepremičnine. Z odločitvijo stečajnega sodišča z dne 11. 12. 2017 (pravnomočno 28. 12. 2017) je odpadel temelj za zahtevek tožeče stranke v tej pravdi, saj je s sklepom stečajno sodišče odločilo o lastninski pravici tožeče stranke na predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo stanja v zemljiški knjigi. Zamudno sodbo je izdalo v nasprotju s prvim odstavkom 318. člena ZPP, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav so dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek, v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana. Ker mora sodišče skladno s 319. členom ZPP² ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, bi moralo zavreči tožbo. Ker ni ravnalo tako, je bistveno kršilo določila postopka (339. člen ZPP). Pritožnik zato predlaga višjemu sodišču, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrže.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP, ki so procesne ali materialnopravne narave. Z njo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku (30 dni) ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali s splošno znanimi dejstvi. Zaradi toženčeve pasivnosti obvelja domneva, da toženec priznava tožbene trditve. Sodišče jih v dokaznem postopku ne preverja, dokazov ne izvaja, ampak že v pisni fazi postopka tožbenemu zahtevku ugodi. Ker zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb, so pravna sredstva zoper zamudno sodbo omejena. Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato so pritožbene navedbe v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem vtoževane terjatve neutemeljene.

6. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo zamudno sodbo v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, za katero je tožnik trdil in dokazoval, da jo je pridobil na podlagi priposestvovanja. V tožbi je sicer pojasnil, da je bil nad tožencem pričet stečajni postopek in da je bil tožnik v okviru slednjega pozvan k prijavi izločitvene pravice. Pojasnil je, da je svojo terjatev prijavil v stečajni postopek, a ker se stečajni upravitelj do nje še ni izjasnil, zaradi preprečitve prodaje nepremičnine, upoštevaje 299.a člen ZFPPIPP s to tožbo uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki bo podlaga za zaznambo spora v zemljiški knjigi.

7. Toženec ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila tožba pravilno vročena tožencu po stečajnem upravitelju dne 13. 7. 2017 in da slednji v 30-dnevnem zakonskem roku nanjo ni odgovoril. Pasivnost toženca kot prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v konkretnem primeru podan.

8. Toženec prav tako ne graja ugotovitev sodišča o sklepčnosti tožbe in pritrjuje sodišču, da so bili podani vsi pogoji za priznanje lastninske pravice na vtoževani nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Šele v pritožbi trdi, da je tako odločilo tudi stečajno sodišče ob priznanju tožnikove izločitvene pravice. Navaja, da je bila odločitev - sklep o preizkusu izločitvenih pravic objavljen na portalu AJPES dne 11 .12. 2017, sklep o preizkusu izločitvenih pravic, na podlagi katerega je že prišlo do vpisa lastninske pravice v korist tožnika v zemljiški knjigi, pa je postal pravnomočen 28. 12. 2017. Meni, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, izdano dne 8. 5. 2018, ni imelo podlage za ponovno odločanje o vtoževani lastninski pravici, ker je bilo o terjatvi že pravnomočno odločeno, in da bi moralo samo spremljati potek stečajnega postopka oz. objave na portalu AJPES. S temi pritožbenimi navedbami odpira vprašanje splošnih procesnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe in pogojev iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, po kateri dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana.

9. Drži, da mora med postopkom sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (drugi odstavek 319. člena ZPP). Trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, določajo časovne meje pravnomočnosti. Gre za vprašanje, do katerega trenutka sodišče lahko upošteva stanje, ko odloča o zadevi. V rednem pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Gre za zadnji trenutek, v katerem stranki še lahko navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom in jih lahko sodišče še upošteva pri odločanju o zadevi. Pri zamudni sodbi, ko zaradi opustitve odgovora na tožbo glavne obravnave ni, pa je za časovne meje pravnomočnosti odločilen čas poteka roka za odgovor na tožbo. Le v tem času bi toženec še lahko navedel dejstva in se s tem rešil zamudne sodbe. Če dejstva nastanejo kasneje, jih v pravdnem postopku ne bi bilo več mogoče navajati in jih tudi sodišče ne more pri odločanju o tožbenem zahtevku več upoštevati. Vsa dejstva, ki jih pritožnik v zvezi s priznano izločitveno pravico v stečajnem postopku navaja v pritožbi, so nastala po izteku 30-dnevnega roka, ki ga je imel toženec na voljo za podajo obrazloženega odgovora na tožbo. To pa pomeni, da jih sodišče ni moglo upoštevati in kršitve pravil o že pravnomočno razsojeni stvari ni.

10. Ovira za zamudno sodbo je nasprotje med pravno pomembnimi dejstvi in predloženimi dokazi. V obravnavanem primeru tožnik ni predložil takih dokazov, s katerimi bi bile ovržene tožbene trditve tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka. Pojasnil je tudi svoj pravni interes za vložitev tožbe in zatrjeval, da o naknadno priglašeni izločitveni pravici v stečajnem postopku še ni odločeno. Potek stečajnega postopka v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni splošno znano dejstvo v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP v zvezi z 214. členom istega zakona. Za splošno znana dejstva velja standard širše notornosti. Dejstvo mora biti znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Sodno znana dejstva, za katera sodišče izve v drugem postopku, niso splošno znana. Ker bi jih moralo sodišče preverjati v drugem sodnem postopku, bi na ta način zunaj procesno ugotavljalo dejansko stanje. S tako ugotovljeno zunajprocesno stvarnostjo sodbe ni mogoče utemeljevati. Zato tudi podatkom iz AJPES-a ni mogoče pripisati pomena splošno znanega dejstva³. Ker v obravnavanem primeru torej tudi zatrjevanje kolizije v tožbi zatrjevanih in splošno znanih dejstev ni bilo, je pravilna presoja, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

11. Izpodbijana sodba je torej pravilna in ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, pa tudi ne z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasi.

-------------------------------
¹ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur.l. RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami.
³ Primerjaj Zobec, J. V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba Ljubljana 2006, stran 375.

Datum zadnje spremembe:

25.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba in sklep I Cp 823/2022
• VSL sodba II Cp 2941/2011
• VSL sklep III Cp 29/2001