VSL Sodba II Cp 1269/2018

Jedro

Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se v sodni praksi odmerja le v izjemnih primerih. Kljub temu, da za tak primer pri tožnici ne gre in bi bilo njeno psihično stanje v okviru akutne stresne reakcije mogoče obravnavati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ji je sodišče dosodilo odškodnino tudi po tej postavki.

Po drugem odstavku 214. člena ZPP ne zadošča, da stranka zgolj zanika dejstva brez navajanja razlogov, temveč se mora do trditev nasprotne stranke konkretizirano opredeliti. Tudi če se sklicuje, da ji določena dejstva niso poznana, mora navesti, na katera dejstva se njeno (ne)vedenje nanaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec telefon tožnice vrgel skozi okno, kar izhaja tudi iz izreka obsodilne sodbe, višini zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo pa toženec ni nasprotoval, je imelo dovolj podlage za prisojo denarne odškodnine tudi za to postavko. Pri tem se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z višino materialne škode, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, to pa velja lahko tudi za višino nastale škode.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni:

- da se v I. točki izreka dosojeni znesek odškodnine zviša za 1.000,00 EUR (na 7.500,00 EUR),

- da glede odločitve o stroških postopka v II. točki izreka vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti 24,49 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati 6.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2017 dalje. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 400,74 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica v pritožbi izpodbija s strani sodišča dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Meni, da je sodišče izčrpno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode, vendar je odškodnino dosodilo prenizko glede na primerljive sodne primere. Prisojenih 1.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne more pomeniti pravičnega zadoščenja za škodo, ki jo je prestala tožnica kot žrtev kaznivega dejanja, pri čemer je sodišče premalo upoštevalo prestane nevšečnosti s hospitalizacijo in psihiatričnim zdravljenjem. Tudi odškodnina za strah v višini 3.000,00 EUR je glede na intenziven prestani primarni in sekundarni strah prenizko odmerjena. Podcenjene so s strani sodišča prve stopnje ugotovljene tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Biti kot mlado dekle omejena z radiusom toženčevega gibanja je hujša zadrega oziroma neprijetnost ter je ni mogoče ovrednotiti le s 1.000,00 EUR dosojene odškodnine. Tožnica ob tem izpostavlja, da zaradi psihiatričnega zdravljenja ne more opravljati vozniškega izpita, s čimer ji je oteženo iskanje zaposlitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede dosojene odškodnine za materialno škodo. Ne strinja se, da ni prerekal navedb glede uničenja mobilnega telefona, saj je v odgovoru na tožbo zapisal, da prereka vse navedbe tožnice kot neresnične, v kolikor s posameznimi izrecno ne soglaša. Toženec se v odgovoru na tožbo ni mogel opredeliti glede posameznih delov tožbenega zahtevka, saj ta glede odškodnine zaradi mobilnega telefona ni bil obrazložen. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na pavšalno zatrjevanje tožnice, njen zahtevek pa ni bil podprt z dokazi. Ti tudi niso bili predloženi v nadaljevanju postopka, zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter gre za arbitrarno presojo brez dokazov.

3. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

4. Tožnica v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine iz škodnega dogodka s 3. 2. 2016, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K .../2016 z 20. 3. 2017. Tožnica v pritožbi obrazloženo uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj meni, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino po posameznih postavkah, pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ne konkretizira.

5. Tožnica je v škodnem dogodku zaradi toženčevega nasilnega ravnanja utrpela površinsko poškodbo glave, udarnino rame in nadlakti ter trebušne stene. Gre za zelo lahko telesno poškodbo iz prve stopnje Fischerjevega sistema telesnih poškodb, zaradi katere je tožnica še nekaj dni po dogodku trpela blage bolečine, ki so po enem tednu izzvenele. Kljub temu je bila zaradi predhodnega zdravstvenega stanja (Villebrandove bolezni) kar 6 dni hospitalizirana, da bi se preprečile morebitne notranje krvavitve, zaradi načina povzročitve poškodb pa je potrebovala tudi psihiatrično zdravljenje. Utemeljen je zato njen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje vseh nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni upoštevalo v zadostni meri, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo in dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR zvišalo na 2.000,00 EUR. Tako dosojena odškodnina pomeni pravično zadoščenje, hkrati pa je ustrezno umeščena med odškodnine, dosojene v podobnih zadevah.¹

6. Neutemeljena je tožničina pritožba glede odškodnine za prestani strah. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo njeno izpoved o prestanem strahu v času samega dogodka ter med postopkom zdravljenja ter ji na ta račun prisodilo 3.000,00 EUR. Tožničin sekundarni strah kot strah za življenje med postopkom zdravljenja ni bil objektiviziran, strah ob samem dogodku in blažji strah v času hospitalizacije pa primerno ovrednotena.

7. Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se v sodni praksi odmerja le v izjemnih primerih. Kljub temu, da za tak primer pri tožnici ne gre in bi bilo njeno psihično stanje v okviru akutne stresne reakcije mogoče obravnavati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ji je sodišče dosodilo odškodnino tudi po tej postavki. Znesek 1.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno zadoščenje za začasno omejenost tožnice v vsakdanjem življenju in je pritožba, ki se zavzema za višjo odmero odškodnine za to postavko, neutemeljena. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dokazno nepodprte trditve o nezmožnosti opravljanja vozniškega izpita zaradi psihiatričnega zdravljenja predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo.

8. Toženec v pritožbi izpodbija zgolj odmero odškodnine za nastalo materialno škodo zaradi uničenja mobilnih telefonov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženec dejstev o nastanku premoženjske škode ni prerekal. Po drugem odstavku 214. člena ZPP ne zadošča, da stranka zgolj zanika dejstva brez navajanja razlogov, temveč se mora do trditev nasprotne stranke konkretizirano opredeliti. Tudi če se sklicuje, da ji določena dejstva niso poznana, mora navesti, na katera dejstva se njeno (ne)vedenje nanaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec telefon tožnice vrgel skozi okno, kar izhaja tudi iz izreka obsodilne sodbe, višini zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo pa toženec ni nasprotoval, je imelo dovolj podlage za prisojo denarne odškodnine tudi za to postavko. Pri tem se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z višino materialne škode, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, to pa velja lahko tudi za višino nastale škode. Nedoločno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na navedeno ni podana, saj sodišče glede dejstev, ki ostanejo neprerekana, praviloma nima posebne raziskovalne dolžnosti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem spremenilo tako, da je tožnici priznalo dodatnih 1.000,00 EUR za to postavko (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o povračilu pravdnih stroškov. Pri tem je upoštevalo vse okoliščine primera in glede na povečani uspeh tožnice v postopku odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je v pritožbenem postopku vztrajala pri celotni zahtevani odškodnini, uspela pa je zgolj z dodatno dosojenim zneskom v višini 1.000,00 EUR. Njen pritožbeni uspeh je bil tako zgolj 7 %. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo skupaj 625,00 točk za sestavo pritožbe (od vrednosti spora 15.000,00 EUR), kar povečano za DDV in ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 349,90 EUR. Upoštevajoč njen pritožbeni uspeh ji je toženec dolžan povrniti 24,49 EUR pritožbenih stroškov. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Po odločbi VS RS II Ips 31/2009 je bilo oškodovancu za podoben obseg bolečin in trikratni obisk pri psihologu dosojenih 1,7 plače, v zadevi VS RS II Ips 346/2008 pa je oškodovanka za hujšo stopnjo telesnih bolečin in zdravljenje pri psihiatru prejela 2,64 plače.

Datum zadnje spremembe:

25.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 607/2018
• VSL sodba I Cp 983/2010
• VSL sodba I Cp 3539/2011