VSL Sodba I Cp 1086/2018

Jedro

Ravnanje toženke, ki ni poskrbela, da bi tožnica neodplačno postala lastnica dela parcel v toženkini lasti, kot je bilo med njima dogovorjeno v 4. točki dednega dogovora v sklepu o dedovanju D 176/2008 s 6. 3. 2009, predstavlja toženkino kršitev pogodbene obveznosti. Zato je na podlagi določila drugega odstavka 239. člena OZ podana njena pogodbena odškodninska odgovornost.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova stroškov sestave notarskega zapisa o priznanju lastninske pravice kupca M. K. z dne 28. 2. 2012. Na podlagi dednega dogovora je bila toženka dolžna tožnici zgolj omogočiti brezplačno pridobitev lastninske pravice na delu svojega zemljišča, ne pa tudi povrniti stroškov izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa in geodetskih storitev.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- I. točki izreka tako, da se znesek 1.425,89 EUR nadomesti z zneskom 1.327,49 EUR;

- v III. točki izreka tako, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pravdne stroške;

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.425,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni znesek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh po prejemu sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.290,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ponovno ni zavzelo enotnega stališča o tem, v čem je bila pogodbena obveznost toženke. Sodišče se o dolžnostnem ravnanju toženke ni jasno izjasnilo, čeprav gre za odločilno dejstvo v zadevi, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da je bila obveznost toženke v tem, da tožnici omogoči parcelacijo, pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj je sodišče napačno štelo, da je imela tožnica pravico in dolžnost izvesti parcelacijo, kar pa ne drži, saj je v skladu z ZEN predlagatelj parcelacije lahko zgolj lastnik parcele, torej toženka. Sodišče je napačno razlagalo določilo 4. točke dednega dogovora, ko je štelo, da je za stroške realizacije dednega dogovora izključno odgovorna tožnica, saj je tak zaključek popolnoma neobrazložen. Ker je sodišče vsebino dednega dogovora napačno razlagalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pri zavrnitvi zahtevka iz naslova stroška parcelacije v višini 1.021,71 EUR ni opredelilo do dolžnostnega ravnanja toženke ter vsebine dednega dogovora. Sodišče je zapisalo, da tožnici ni mogoče priznati stroškov sestave notarskega osnutka pogodbe o priznanju lastninske pravice M. K., ker je tožnica k urejanju spornega dela zemljišča pristopala neprevidno in je sklepala kar nekaj pogodb, ki ob večji skrbnosti in bolj sistematičnem pristopu ne bi nastali. Takšno stališče je zgrešeno in pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo, da toženka ni dolžna kriti polovice stroškov kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti v znesku 114,69 EUR. Ugotovitev sodišča, da je bila tožnica pasivna v zvezi z ureditvijo premoženjskih razmerij s toženko, je nepravilna in ni v skladu z listinami spisa, iz katerih izhaja, da je ravno tožnica sprožila postopek ureditve meje, prav tako, da je tožnica tista, ki je krila vse stroške geodeta in druge potrebne stroške, da se uredi sporno razmerje. Ker sodišče tega dejstva ni upoštevalo, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Pasivnosti ni mogoče pripisati tožnici, ampak toženki. Posledično je sodišče tožnici napačno prisodilo 20 % soodgovornost k nastanku škode. Sodba v tem delu ni obrazložena, ker je sodišče svojo odločitev utemeljilo na nerelevantnem dejstvu. Prav tako se tožnica pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je na različnih mestih navajalo različne razloge, zakaj naj bi bila toženka delno odgovorna za nastalo škodo. Izpodbijana sodba je glede utemeljevanja odgovornosti toženke sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s podatki spisa, kar predstavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo izrecnih navodil Višjega sodišča iz sklepa I Cp 1696/2016 z dne 24. 5. 2017, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ključnega materialnopravnega vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, iz 116. člena OZ ali za nezmožnost izpolnitve, za katero odgovarja ena od pravdnih strank, iz 117. člena OZ. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zneska 60 EUR v zvezi s pravnim svetovanjem pred vložitvijo tožbe, je toženka navedla, da je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo tožbe, zato ne gre za pravno priznano škodo, zaradi česar toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako se sodišče ni ukvarjalo z navedbo toženke, da vsa škoda izvira iz sfere tožnice, ki je geodetski organizaciji podala napačna navodila, s tem ko ni zahtevala, da zemljišče pod podpornim zidom dobi svoji parc. št., kar pomeni izrecno ekskulpacijo toženke, o čemer se sodišče ni izreklo. To predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa sodišče na novo ugotovilo, da naj novi lastnik ne bi dovolil parcelacije tako, da bi tožnica postala lastnica betonskega zidu. Od kod sodišču tako očitno napačna in protispisna ugotovitev, toženki ni znano, saj nobena od strank tega ni zatrjevala, M. K. pa je na naroku izpovedal, da v zadevi ni kompliciral in je pristal na geodetsko meritev. Gre torej za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je toženka navajala, da je pri prodaji nepremičnin povedala, da je predmet prodaje tudi del parcele, kjer stoji oporni zid (glej 2. točko odgovora na tožbo, 5. točko druge pripravljalne vloge), kar bo novi kupec moral urediti s tožnico, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navedeno je toženka potrdila s svojo izpovedbo in z izpovedbo priče E. L., nepremičninske agentke, ki je posredovala pri prodaji med toženko in M. K. Ker se do navedenega sodišče ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljeno priznanje škode tožnici v znesku 1.327,49 EUR, kot tudi priznanje pavšalnega zneska potnih stroškov v znesku 20 EUR. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo trditvenega in dokaznega bremena iz 7. člena ZPP. Tožnica namreč ni s standardom pretežne verjetnosti izkazala, da naj bi toženka v čemerkoli ravnala protipravno in je v škodo toženke zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevaje poseben interes, ki ga je imela tožnica v zadevi, bi moralo sodišče odločiti, da je tožnica 80 % soodgovorna za nastalo škodo oziroma najmanj 50 %. Glede tega je sodba nelogična in v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je v sodbi napačen tudi seštevek vseh stroškov. Posledično je napačna stroškovna odločitev sodišča. Sodišče je napačno izračunalo uspeh pravdnih strank, stroškov strank pa ni pobotalo. Pravdne stroške bi moralo odmeriti po Odvetniški tarifi ne pa po Zakonu o Odvetniški tarifi ter odločitev tudi podrobneje obrazložiti, ne pa se zgolj sklicevati na list. št. 52 in 62, saj list. št. 52 vsebuje določene postavke, ki so popolnoma nespecificirane.

5. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

7. Pritožbena očitka, da je sodba sodišča prve stopnje glede utemeljitve odgovornosti toženke sama s seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju s podatki spisa, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nista utemeljena. Pogodbena odškodninska odgovornost toženke je podana zato, ker je prekršila svojo pogodbeno zavezo po 4. točki dednega dogovora¹, na podlagi katerega je bila toženka dolžna na tožnico neodplačno prenesti lastninsko pravico na delu svojega zemljišča, in sicer na delu, na katerem stoji mejni zid, vključno z mejnim zidom. Prav tako ni utemeljen očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ga pritožba v tem delu uveljavlja nekonkretizirano, brez navedbe, katero odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje iz določene listine v izpodbijano sodbo napačno preneslo. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neobstojem protipravnega ravnanja toženke zmotno razporedilo trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP).

8. Toženka v postopku ni prerekala trditve, da je tožnica od novega kupca M. K. odkupila del nepremičnin, to je nepremičnini 6124/2 in 6125/2 k.o. ..., ki bi ju morala glede na vsebino dednega dogovora nanjo neodplačno prenesti toženka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se novi lastnik, ki mu je toženka prodala svojo nepremičnino, ni strinjal z neodplačnim prenosom lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji mejni zid, vključno z zidom v korist tožnice, kar pa je bila toženkina pogodbena obveznost na podlagi dednega dogovora. Drži, kot izpostavlja toženka v pritožbi, da se je novi lastnik, ki mu je toženka prodala nepremičnini 6124 in 6125 k.o. ..., strinjal z izvedbo parcelacije (po kateri je prišlo do tega, da se je parcelna številka 6124 delila na parceli 6124/1 in 6124/2 k.o. ..., parcela 6125 pa na parceli 6125/1 in 6125/2 k.o. ...), vendar pa zgolj z dovolitvijo parcelacije obveznost toženke po dednem dogovoru ni bila izpolnjena. Za izpolnitev dednega dogovora s strani toženke namreč zgolj dopustitev parcelacije ni zadoščala, temveč je bil potreben, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, brezplačen prenos lastninske pravice na zemljišču, kjer je stal mejni zid (to je po parcelaciji na parcelah 6124/2 in 6125/2 k.o. ...) vključno z mejnim zidom, na tožnico. Tega pa toženka ni izpolnila.

9. Ker ob ugotovljenem nesoglasju novega pridobitelja parcel z neodplačnim prenosom lastninske pravice na tožnico, česar tožnica tudi z drugačnimi navodili v postopku parcelacije ne bi mogla doseči, je očitek pritožbe, da je neizpolnitev pogodbe povzročila tožnica z napačnim navodilom geodetski organizaciji, neutemeljen. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do toženkine ekskulpacije zaradi napačnih navodil tožnice pri izvedbi parcelacije.

10. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotovilo, da novi lastnik ni dovolil parcelacije tako, da bi lastnica mejnega zidu postala tožnica, pritožba neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer zatrjevani pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen, saj mora pritožnik za njegovo uveljavljanje konkretizirano opisati, na katero odločilno dejstvo se nanaša in tudi, kateri konkretni listini nasprotuje ter pri tem navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo, čemur pa pritožba ni zadostila.

11. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe toženke, da je novega kupca seznanila s svojo obveznostjo iz dednega dogovora, ni utemeljena. Opredelitev sodišča prve stopnje, da toženka novega kupca z obveznostjo glede prenosa opornega zidu v last tožnice ni seznanila, namreč posredno izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da novi kupec M. K.² parcelacije ni dovolil tako, da bi lastnica betonskega zidu postala tožnica, s čimer so drugačne pritožbene navedbe zavrnjene. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

12. Utemeljena pa je pritožbena graja toženke glede višine škode, ki je zaradi kršitve pogodbene obveznosti nastala tožnici. Tako pritožba utemeljeno izpodbija nastanek škode v višini 60 EUR iz naslova pravnega svetovanja zaradi vložitve tožbe, saj navedeni stroški predstavljajo del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno v tej pravdni zadevi. Prav tako toženka utemeljeno izpodbija škodo v višini stroškov sestave pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti brezplačnega dosmrtnega užitka s 4. 12. 2013 (145,49 EUR), kot tudi škodo v višini stroškov sestave kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti s 6. 3. 2014 (114,69 EUR) ter škode v višini 20 EUR iz naslova poštnih stroškov, saj dedni dogovor, ki predstavlja podlago za toženkino pogodbeno odškodninsko odgovornost, določb o delitvi stroškov med pravdni stranki zaradi realizacije dednega dogovora ne vsebuje. Ker bi navedeni stroški tožnici nastali tudi v primeru, ko bi toženka izpolnila svojo obveznost neodplačno prenesti lastninsko pravico na delu svojih nepremičnin na tožnico, jih je dolžna kriti tožnica sama. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženke tako, da je zahtevek tožnice za plačilo odškodnine 60 EUR, 145,49 EUR, 114,69 EUR in 20 EUR zavrnilo.

13. Glede na vsebino prekršene toženkine obveznosti po dednem dogovoru pa toženka neutemeljeno izpodbija nastanek škode v skupni višini 1.327,49 EUR. Navedeni znesek predstavlja kupnino 1.268,00 EUR, ki jo je tožnica plačala novemu lastniku M. K. po kupoprodajni pogodbi s 6. 3. 2014 ter stroške plačanega davka na promet nepremičnin z davčno provizijo v znesku 27,21 EUR in stroške davka na dediščine in darila vključno z bančno provizijo v znesku 32,28 EUR, kar vse je tožnica plačala izključno zato, da je postala lastnica zemljišča, ki ji je ga bila dolžna sicer neodplačno v last prenesti toženka. Tožničin zahtevek za povrnitev škode v znesku 1.327,49 EUR je utemeljen na podlagi določila prvega odstavka 243. člena OZ.

14. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega materialnopravnega vprašanja, ali je v obravnavani zadevi šlo za primer, ko za nezmožnost izpolnitve ne odgovarja nobena izmed pravdnih strank ali pa za primer, ko za nezmožnost izpolnitve odgovarja ena pogodbena stranka, ni utemeljena, saj iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 10. strani sodbe izhaja materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila nemožnost izpolnitve, za katero odgovarja.

15. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje soprispevka tožnice k nastali iz škodo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

17. Ravnanje toženke, ki ni poskrbela, da bi tožnica neodplačno postala lastnica dela parcel v toženkini lasti, kot je bilo med njima dogovorjeno v 4. točki dednega dogovora v sklepu o dedovanju D 176/2008 s 6. 3. 2009, predstavlja toženkino kršitev pogodbene obveznosti. Zato je na podlagi določila drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana njena pogodbena odškodninska odgovornost.

18. Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni zavzelo enotnega stališča o tem, v čem je bila pogodbena obveznost toženke, s čimer očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je kršitev toženke v tem, da ni poskrbela za realizacijo dednega dogovora, ker ni neodplačno prenesla na tožnico lastninske pravice na nepremičninah 6124/2 in 6125/2 k.o. ... (glej razlog v drugem odstavku 9. strani sodbe in 15. točko obrazložitve sodbe), kot ji je to nalagala 4. točka dednega dogovora, saj je morala tožnica zemljišče, ki je bilo predmet dednega dogovora, odplačno odkupiti od M. K., kateremu je toženka navedeni zemljišči prodala. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nejasno ugotovilo dolžnostno ravnanje toženke po navedenem dednem dogovoru, zato ni utemeljen.

19. Ker dogovora med pravdnima strankama o tem, kdo bo nosil stroške, povezane s parcelacijo zemljišč in zemljiškoknjižnim prenosom lastninske pravice za odmerjeno zemljišče v korist tožnice, pravdni stranki z dednim dogovorom nista sklenili, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stroški parcelacije, ki je v interesu tožnice, bremenijo tožnico (saj drugačen dogovor ni bil izkazan). Drugačne pritožbene navedbe, ki naveden zaključek izpodbijajo, niso utemeljene. Prav tako pritožnica zmotno meni, da je iz naslova škode zaradi stroškov sestave kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti upravičena do povračila stroškov (sodišče prve stopnje ji je namreč priznalo polovico nastalih stroškov v višini 114,69 EUR), saj, kot že rečeno, iz dednega dogovora med strankama ne izhaja, da je navedene stroške dolžna povrniti toženka. Iz istega razloga je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova stroškov sestave notarskega zapisa o priznanju lastninske pravice kupca M. K. z dne 28. 2. 2012. Na podlagi dednega dogovora je bila toženka dolžna tožnici zgolj omogočiti brezplačno pridobitev lastninske pravice na delu svojega zemljišča, ne pa tudi povrniti stroškov izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa in geodetskih storitev.

20. V skladu z določilom 244. člena OZ, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica postopek parcelacije nepremičnin 6124 in 6125 k.o. ... sprožila šele dve leti in pol po sklenitvi dednega dogovora, zaradi česar je ocenilo, da je s svojo pasivnostjo v 20 % soprispevala k nastanku škode. Navedeni materialnopravni zaključek pa tožnica utemeljeno izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je tožnica postopek parcelacije sprožila dve in pol leti po sklenitvi dednega dogovora, ni vplivala na nastalo škodo, saj ne predstavlja razloga, ki bi kakorkoli oteževal izpolnitev obveznosti toženke. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in obstoj njenega soprispevka k nastali škodi zavrnilo.

21. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

SKLEPNO

22. Ker sta pritožbi delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v I. točki izreka znesek škode, ki ga je toženka dolžna povrniti tožnici iz zneska 1.425,89 EUR na podlagi določila 358. člena ZPP znižalo na znesek 1.327,49 EUR. Posledično je zaradi delne spremembe sodbe, ki je vplivala na uspeh pravdnih strank, spremenilo tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Po spremembi sodbe je tožnica uspela približno s polovico zahtevka (to je z zneskom 1.327,49 EUR od 3.086,53 EUR), prav tako toženka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upoštevaje približno polovični uspeh pravdnih strank odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pravdne stroške, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

24. Ker sta pritožnici v pritožbenem postopku uspeli s sorazmerno majhnim delom pritožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Ki določa, da sta pravdni stranki soglasni in potrjujeta vsebino sodne poravnave N 40/07 z dne 18. 2. 2008, da zid, ki ločuje parceli 6122 k.o. ... in 6125 k.o. ..., postane izključna last tožnice L. P. in sta soglasni, da bosta zemljišče, na katerem stoji mejni zid vključno z zidom geodetsko in zemljiškoknjižno uredili v korist lastnice parcele 6122 k.o. ... (to je tožnice) - priloga A2.
² Kar izrecno izhaja iz izpovedbe priče M. K., ki je izpovedal, da je ob sklepanju pogodbe razumel, da je lastnik škarpe on in da je škarpo smatral za svojo - glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 13. 1. 2015 na list. št. 38.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1443/2014
• VSL sodba II Cp 2080/2012
• VSRS sodba II Ips 45/2015