<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba V Cpg 919/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:V.CPG.919.2018
Evidenčna številka:VSL00018305
Datum odločbe:13.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:zamudna sodba - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - razveljavitev znamke zaradi neuporabe - prepoved uporabe znaka - zmotna uporaba materialnega prava - neodpravljiva nesklepčnost tožbe

Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka sporno znamko registrirala z namenom, da jo uporablja tožeča stranka in da tožena stranka njeni uporabi vse do dopisa dne 29. 11. 2007 ni nikoli nasprotovala. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve zapisalo, da "že iz trditev tožeče stranke same namreč izhaja, da se sporna znamka uporablja in sicer na podlagi (že v času njenega nastanka oziroma registracije danega) dovoljenja oziroma soglasja tožene stranke, ki je njen imetnik."

Tega stavka v tožbenih trditvah ni in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da zmotno postavljena spodnja premisa pravnega silogizma nujno pelje k zmotnemu sklepu glede uporabe pravne norme.

Iz opisa historičnega dogodka pa je mogoče materialno pravno sklepanje, da tožena stranka znamke, ki jo je uporabljala tožeča stranka od 2008 dalje, nikoli ni uporabljala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da je tožeča stranka znamko uporabljala s soglasjem tožene stranke ali po njenem pooblastilu. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da je podana domneva, da je tožena stranka kot njena imetnica znamko uporabljala.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I. 1. in I. 3. ter v II. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„1. Razveljavi se znamka, registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, registrska številka 0000, datum registracije 30. 04. 2010, katere imetnik je tožena stranka in sicer za naslednje blago ali storitve po Nicejski klasifikaciji: 16, 25, 35, 36, 41 in 45.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 690,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjeni I. 2. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 754,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (zavrnilno) zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino:

1. "Razveljavi se znamka, registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, registrska številka 0000, datum registracije 30. 4. 2010, katere imetnik je tožena stranka in sicer za naslednje blago ali storitve po Nicejski klasifikaciji: 16, 25, 35, 36, 41 in 45.

2. Toženi stranki se prepove uporaba znaka po znamki registrska številka 0000.

3. Tožena stranka je dolžna plačati stroške pravdnega postopka, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, od dneva zapadlosti do plačila pod izvršbo“ (točka I. izreka).

Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka (II. točka izreka).

Dejansko stanje na katerega je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe vezano

2. Predmet tožbenega zahtevka je tožba na razveljavitev znamke št. 0000 in prepoved uporabe zanka po znamki št. 0000, katere imetnica je tožena stranka, uporablja pa jo tožeča stranka. Z navedeno blagovno znamko je zavarovan videz znaka, ki ima izpisano ime tožeče stranke, to je Sindikat policistov Slovenije in izrisano eno zvezdico, ki je bil kot blagovna znamka registriran z odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) z dne 30. 4. 2010 z registrsko oznako 0000 (v nadaljevanju: sporna znamka, A6). Avtor znaka je A. A.

3. Isti avtor je izdelal tudi drugi znak, ki ima izpisano ime tožene stranke, to je Združenje policistov Slovenije in izrisane tri zvezdice Tudi videz tega znaka je tožena stranka registrirala kot znamko (A/5). Blagovna znamka, ki jo uporablja tožena stranka ni predmet tožbenega zahtevka.

4. Tožena stranka je za tožečo stranko registrirala znak kot blagovno znamko zato, ker tožeča stranka v času registracije še ni bila pravno formalno ustanovljena in ni mogla podati vloge za registracijo. Sporna znamka je bila registrirana z namenom, da jo bo uporabljala izključno tožeča stranka. Izključno tožeča stranka je dejansko uporabljala sporno znamko od ustanovitve 29. 11. 2008 dalje, česar ji tožena stranka ni nikdar oporekala. Uporaba znamke, ki je navedena tudi v ustanovni listini tožeče stranke (A4) ni bila med strankama nikoli pogodbeno urejena, ne s pisno niti ne z ustno pogodbo.

5. Do decembra 2017 med strankama glede uporabe znamke ni bilo ničesar spornega. 29. 11. 2017 pa je tožeča stranka od tožene stranke prejela poziv, da nemudoma preneha z uporabo sporne znamke. Poziv za prenehanje uporabe znamke je tožena stranka povezala s prekinitvijo pogodbe o sodelovanju med strankama z dne 10. 11. 2017, s katero so prenehali vsi pisni in ustni dogovori ter obligacije med organizacijama (A/9).

Pravni interes

6. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pravni interes, ker iz njenih trditev izhaja, da sporno znamko uporablja neprekinjeno od 2008 dalje, to je 9 let. Tožena stranka tudi ni odgovorila na tožbo in dopolnitev tožbe, čeprav sta ji bili tožba s pozivom za odgovor pravilno vročena 12. 3. 2018 (red. št. 1), dopolnitev tožbe pa 24. 5. 2017 (red. št. 7).

Materialno pravo

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o izdaji zavrnilne zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oprlo na materialnopravno določbo 120. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Ta v prvem odstavku določa, da lahko zainteresirana oseba zahteva razveljavitev znamke, če je imetnik brez upravičenega razloga ne uporablja neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znaka v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji (tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe).

8. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani zavrnilni zamudni sodbi so naslednji. Po določbi tretjega odstavka 120. člena ZIL uporabo znamke dokazuje imetnik, ki v konkretnem primeru na tožbo ni odgovoril. Vendar pa je kot podlago za odločitev treba uporabiti materialnopravno določbo četrtega odstavka 120. člena ZIL-1, ki določa, da se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Ker je tožeča stranka v tožbi sama zatrjevala, da uporablja sporno znamko in da jo je tožena stranka dejansko registrirala zanjo, je štelo, da se ta uporablja s soglasjem imetnika blagovne znamke, to je tožene stranke. Zato, ker ji tožena stranka do 29. 11. 2017 ni nikoli nasprotovala, o tako imenovani speči znamki ni mogoče govoriti. Že iz trditev tožeče stranke same izhaja, da se sporna znamka uporablja, in sicer na podlagi (že v času njenega nastanka oz. registracije danega) dovoljenja oziroma soglasja tožene stranke, ki je njen imetnik. Pri tem se je oprlo na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 103/2011 z dne 25. 2. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 742/2010 z dne 11. 3. 2011.

Pritožba tožeče stranke

9. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti je uveljavljala razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podrejeno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in razpiše glavno obravnavo oziroma pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Razlogi sodišča druge stopnje o I. 1. točki izreka (razveljavite znamke)

10. Pritožba je deloma utemeljena.

11. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato je tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi po sistemu pozitivne (afirmativne) litiskontestacije, ki temelji na domnevi, da tožena stranka priznava tožbene trditve.1 Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je dejstveno podlago iz tožbe, navedeno v 6. točki obrazložitve sodbe, povzelo v nasprotju s trditvami v tožbi. Navedeni pritožbeni očitek delno drži.

12. Sodišče prve stopnje je sicer natančno povzelo trditveno podlago iz dejstev v tožbi, kjer je tožeča stranka sama zatrjevala, da je tožena stranka sporno znamko registrirala z namenom, da jo uporablja tožeča stranka in da tožena stranka njeni uporabi vse do dopisa dne 29. 11. 2007 ni nikoli nasprotovala. Vendar pa je sodišče prve stopnje res v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve zapisalo, da „že iz trditev tožeče stranke same namreč izhaja, da se sporna znamka uporablja in sicer na podlagi (že v času njenega nastanka oziroma registracije danega) dovoljenja oziroma soglasja tožene stranke, ki je njen imetnik.“

Tega stavka pa v tožbenih trditvah ni in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da zmotno postavljena spodnja premisa pravnega silogizma nujno pelje k zmotnemu sklepu glede uporabe pravne norme.

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je tožeča stranka v točki I. 1., kjer je zahtevala razveljavitev znamke, postavila sklepčen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je namreč pojasnila, da pravdni stranki razmerja z znamko nista nikoli, niti pisno, niti ustno pogodbeno uredili. Zato je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago za odločitev zmotno uporabilo četrti odstavek 120. člena ZIL-1. Iz dejstvene podlage v tožbi namreč ni mogoče materialnopravno sklepati o tem, da se že na podlagi trditev tožeče stranke šteje, da imetnik (tožena stranka) uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim (imetnikovim) soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno sklicevalo na Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 103/2011 z dne 25. 2. 2011, ker je šlo za drugačno in neprimerljivo dejansko podlago s konkretnim primerom.2

14. Drži pritožbeni razlog, da je tožeča stranka pojasnila, da pravdni stranki medsebojnega razmerja o uporabi znamke nikoli nista pogodbeno uredili niti ustno niti pisno. Iz opisa historičnega dogodka pa je mogoče materialno pravno sklepanje, da tožena stranka znamke, ki jo je uporabljala tožeča stranka od 2008 dalje, nikoli ni uporabljala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da je tožeča stranka znamko uporabljala s soglasjem tožene stranke ali po njenem pooblastilu. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da je podana domneva, da je tožena stranka kot njena imetnica znamko uporabljala.

15. Iz dejstev v tožbi je torej mogoč materialno pravni sklep, da je izpolnjen abstraktni dejanski stan iz prvega odstavka 120. člena ZIL-1 ter je tožbeni zahtevek na razveljavitev znamke v celoti utemeljen.

16. Po mnenju sodišča druge stopnje so bili torej izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. členu ZPP, za izdajo (pozitivne ) zamudne sodbe.

17. Sodišče druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I. 1. (glede glavne stvari) spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe ( prvi odstavek 351. člena ZPP).

18. Zato sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene razloge, ker za odločitev niso bili več pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Razlogi sodišča druge stopnje o točki I. 2. izreka (prepoved uporabe znaka)

19. Tožeča stranka s pravnomočnostjo sodbe na razveljavitev znamke zaradi neuporabe še ni postala njena imetnica. Zato ne more uveljavljati pravic iz znamke na podlagi 47. člena ZIL-1. Tožbeni zahtevek na prepoved uporabe znaka, ki je zavarovan z znamko je bil neodpravljivo nesklepčen že, ko je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku na prepoved uporabe znaka. Tožeča stranka ne bi mogla v okviru istega tožbenega zahtevka nesklepčnosti odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozivati na odpravo nesklepčnosti (četrti odstavek 318. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka je torej pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

20. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, niti ne tistih na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki I. 2. potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo še o stroških prvo in drugo stopenjskega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato mora tožena stranka stroške postopka v celoti povrniti tožeči stranki.

Tožeči stranki pripadajo stroški za sodno takso za tožbo 405,00 EUR po tarifni številki 1/1 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), za sestavo tožbe po tarifni številki 18/1 Odvetniške tarife (OT) 500 točk, 2% materialni stroški po 12. členu OT 10 točk in 22% DDV od skupnega števila točk, 112,20 točk, skupaj 622,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), pripada tožeči stranki 285,58 EUR. Skupaj s povrnitvijo sodne takse za tožbo bo morala tožena stranka tožeči stranki plačati 690,58. EUR.

Za pritožbeni postopek tožeči stranki pripada povrnitev sodne takse za pritožbo 405,00 EUR po ZST-1, za sestavo pritožbe po tarifni številki 20 OT 625 točk, za 22% DDV 137,5 točk, skupaj 762,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), pripada tožeči stranki 349,98 EUR. Skupaj s povrnitvijo sodne takse za pritožbo bo morala tožena stranka tožeči stranki plačati 754,98 EUR. Če bo tožena stranka s plačilom stroškov tožeči stranki zamujala bo dolžna od prvega dne po izteku paricijskega roka 15 dni plačati še zakonske zamudne obresti do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika)

-------------------------------
1 Vsa pravno odločilna dejstva je tožeča stranka navedla v tožbi. V njeni dopolnitvi je odpravila le napako pri številki v Odločbi URSIL pri registraciji blagovne znamke.
2 V tem sklepu je VS RS preizkušalo pravilnosti odločitev nižjih sodišč o (navadni, ne zamudni) sodbi. Pri tem je povzelo priznano dejstvo (tč. 9), da je tožeča stranka uporabljala sporne znamke na podlagi določbe 12. člena Akta o ustanovitvi družbe z omenjeno odgovornostjo. Zavzelo je stališče, da mora imetnik zatrjevati in dokazati, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in jo ta tudi dejansko uporablja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 4, 47, 120, 120/1, 120/3, 120/4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 4, 318, 318/1, 318/4, 338, 338/2, 351, 351/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2ODgx