VSL Sklep II Cp 395/2018

Jedro

Razpolagalno nesposobnost odsvojitelja (prenosnika) sanira načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v kolikor se nanj sklicuje dobroverni pridobitelj. Do okoliščine obstoja predlagateljeve dobre vere (ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo) v času, ko naj bi pridobil pravici iz obeh zemljiških dolgov, pa se sodišče prve stopnje ni (ustrezno obrazloženo) opredelilo.

Čeprav vprašanje dobre vere vsakokratnih zemljiških lastnikov ni nerelevantno, pa je v obravnavani zadevi ključno predvsem, ali je bil v času, ko naj bi pravice iz zemljiških dolgov pridobil, dobroveren predlagatelj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 27. 11. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev odškodnine zaradi izbrisa stvarnih pravic, zemljiškega dolga v višini 606.863,00 EUR (ID pravice / zaznambe 001 in Dn vpisa 1/2012) in zemljiškega dolga v višini 1.690.514,76 EUR (ID pravice / zaznambe 002 in Dn vpisa 2/2012), pri nepremičninah katastrska občina X parcele 207/4, 207/5, 208/2 in 210/1¹ ter na povrnitev stroškov sodnega postopka.

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da mu prisodi celotno zahtevano (predlagano) odškodnino oziroma podredno, da ga v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (v vsakem primeru s stroškovno posledico). Uvodoma izpostavlja okoliščine, ki naj bi bile v predmetni zadevi nesporne. Država naj bi mu z enostranskim oblastnim posegom (in sicer odločbo o razlastitvi Upravne enote z dne 18. 5. 2015) odvzela v zemljiški knjigi, na katero se je pri pri njihovi pridobitvi zanesel, vpisane stvarne pravice, pri čemer mu sodišče sedaj ne prizna niti pravne podlage za odškodnino. Zaradi napačne uporabe materialnega prava naj bi sodišče prve stopnje zmotno sledilo navedbam RS o tem, da naj bi bil v letu 1996 s tedanjim lastnikom predmetnih nepremičnin sklenjen zavezovalni posel, pri čemer je popolnoma spregledalo dejstvo, da v zvezi z omenjenim poslom nikoli ni bil izveden razpolagalni posel zaradi prenosa lastninske pravice na RS. Zato so tretji subjekti, tudi pritožnik, na predmetnih nepremičninah v dobri veri in ob zaupanju v zemljiškoknjižne podatke naknadno pridobili lastninsko in druge (stvarne) pravice. Ob pridobitvi teh pravic so se upravičeno zanesli na stanje v zemljiški knjigi, o zadevnem zavezovalnem poslu iz leta 1996 pa niso vedeli nič in tudi nič niso mogli vedeti. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da naj bi RS že v letu 1996 s samo sklenitvijo pogodbe (torej izvenknjižno) pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah v posledici česar je, ne da bi to vsebinsko pojasnilo, pavšalno nepravilno zaključilo, da so bili večkratni prenosi lastninske pravice med različnimi subjekti med leti 1996 in 2015 (ko je bila izvedena razlastitev), vključno z ustanovitvijo vseh drugih stvarnih pravic na teh nepremičninah, v korist tretjih subjektov nični. Takšnemu napačnemu razlogovanju nasprotujejo temeljna načela stvarnega in zemljiškoknjižnega prava iz 9. - 11. člena SPZ. Po izpodbijani oceni sodišča prve stopnje lahko torej država, ki malomarno ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice oziroma za izvedbo ustreznega razpolagalnega posla, po več kot 20-ih letih enostavno razlasti vse subjekte, ki so naknadno v dobri veri in zanašajoč se na pravilnost zemljiškoknjižnega stanja pridobili lastninsko in druge pravice na nepremičninah, ne da bi jim bila za tako enostransko oblastno odvzete pravice dolžna dati kakršnokoli odškodnino. S takšnim pravnim naziranjem naj bi bile kršene pravice iz 33. in 69. člena Ustave RS, prav tako naj bi to nasprotovalo načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče naj bi z izpodbijanim sklepom neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse, zaradi česar naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje kot nesporno pravilno ugotovilo v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Že iz okoliščine, ker je bila razlastitev na teh nepremičninah opravljena, kar med udeležencema sploh ni sporno, brez dvoma izhaja, da pred oziroma do oprave zadevne razlastitve v letu 2015 nasprotna udeleženka ni bila lastnica predmetnih parcel, kot je to sodišče zmotno zaključilo, temveč je pravni red kot lastnika le-teh do trenutka izvedbe dane razlastitve očitno štel družbo T. d.o.o.. Tudi v pravni literaturi, na katero se pritožba sklicuje, naj bi bilo tako s stvarno-pravnega kot ustavno-pravnega področja, podano popolnoma enotno stališče, da se določbe 69. člena Ustave RS raztezajo tudi na enostranski oblastni razlastitveni poseg države v druge stvarne pravice subjektov (torej ne le njihove lastninske pravice na nepremičninah) ter da mora odškodnina prizadetemu subjektu zajeti celotno ekonomsko vrednost pravice, ki je predmet razlastitve. S tem pa, ko sodišče prve stopnje pritožniku kljub nesporno ugotovljenemu dejstvu, da je bil glede svojih stvarnih pravic razlaščen in da glede njegove dobrovernosti nasprotna udeleženka niti ne trdi, da je ta ne bi imel, kategorično zanika pravico do kakršnekoli odškodnine, slednjemu krši njegove temeljne pravice iz 33. in 69. člena Ustave RS. K napačni odločitvi sodišča naj bi ključno prispeval njegov spregled oziroma nerazumevanje temeljne distinkcije med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ki morata biti za pridobitev stvarne pravice oba uspešno izpeljana. To naj bi bilo razvidno tudi iz primera v strokovni literaturi, ki ga pritožba omenja. V dani zadevi je nasprotna udeleženka sicer trdila, da naj bi z enim od predhodnih lastnikov teh parcel v letu 1996 sklenila zavezovalni pravni posel, izrecno pa tudi, da ni bil v zvezi s tem nikoli izveden razpolagalni pravni posel oziroma vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ter da so bile po taki ne-izvedbi predmetne nepremičnine prodane več različnim nadaljnjim lastnikom, katere je šele ex post (torej po tem, ko so v dobri veri že postali zemljiškoknjižni lastniki teh nepremičnin) domnevno obveščala o tem, kako je v letu 1996 enemu od njihovih pravnih prednikov v tej zvezi že nekaj plačala. To po razumevanju pritožnika ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve (kar pritožba konkretno izpostavlja), a pri tem ne navede ne konkretnih datumov komunikacije, niti ne pove, katere dopise (oziroma komunikacijo) je imelo pri tem zaključku v mislih. Literatura, na katero se pritožba sklicuje, naj bi poudarjala, da je vpis v zemljiško knjigo pri prenosu lastninske pravice konstitutiven element. Zato ni mogoče slediti materialno-pravno popolnoma nepodprtim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi imela pogodba med RS in tedanjim lastnikom iz leta 1996 že sama po sebi učinek v lastninsko-pravni sferi in da ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni učinek. Tudi v primeru, ko se lastninska pravica na nepremičnini pridobi izvenknjižno, mora pridobitelj take pravice poskrbeti za njen vpis v zemljiško knjigo, sicer za obstoj le-te tretje dobroverne osebe, ki se bodo v pravnem prometu zanesle na stanje vpisov v zemljiško knjigo, ne bodo mogle vedeti. Kasnejši dobroverni pridobitelji lastninske in drugih pravic na predmetnih nepremičninah, ki so le-te v dobri veri pridobili po sklenitvi predmetne pogodbe med RS in tedanjim lastnikom v letu 1996 (kar vključuje tudi pritožnika), so se tako lahko upravičeno zanesli na vsakokratno stanje v zemljiški knjigi. Tudi procesno-pravno gledano je potrebno glede na ustaljeno sodno prakso izhajati iz domneve obstoja dobre vere (pritožnika) in bi bila neobstoj le-te v vsakem primeru dolžna dokazovati RS, a ni slednja v tem oziru podala nobenega dokaznega predloga. Prav tako ni sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavljalo nobenih dejstev. V kolikor se na to nanaša obrazloženi zaključek iz 13. točke obrazložitve (ki ga pritožba omenja), pa kot prvo niti jasno, kaj je v zvezi s tem sploh imelo v mislih. Kot drugo pa se predmetni zaključki sodišča prve stopnje tudi sicer nanašajo le na razmerje med RS in vsakokratnimi lastniki predmetnih nepremičnin in v ničemer ne konkretno na pritožnika (imetnika zemljiških dolgov). Ker zemljiškoknjižni podatki niso v ničemer izkazovali kakršnihkoli pravic RS na predmetni nepremičnini, bi morala nasprotna udeleženka, da bi izkazala ničnost oziroma neučinkovitost nadaljnjih vpisov vseh subjektov (tudi predlagatelja) pri predmetni nepremičnini, ki so bili izvedeni po letu 1996, substancirano trditi in z gotovostjo izkazati, da so bili vsi upravičenci do teh vpisov v slabi veri. Tega pa slednja za nikogar od njih, še posebej ne za pritožnika, niti ni konkretno zatrjevala in še manj izkazala. Ob pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo se je v sodbi II Ips 339/2015 z dne 23. 11. 2017 jasno opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje se ni niti z besedo opredelilo do vprašanja dobre vere predlagatelja oziroma drugih v okviru postopka razlastitve „izbrisanih“ imetnikov pravic na predmetnih nepremičninah.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (glej 10. – 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je v obravnavanem primeru nasprotna udeleženka lastninsko pravico na parcelah št. 207/4, 207/5, 208/2 in 210/1² k.o. X pridobila na podlagi oziroma s samo pogodbo, ki jo je glede teh 9. 9. 1996 sklenila s takratnima lastnikoma A. A. in B. B. (priloga B4), kot tudi da je s strani upravne enote dne 18. 5. 2015 izdana odločba št. 000-2/2015/13 (priloga A2) zgolj omogočila, da se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo.³ Nadalje je pravilno obrazložilo, da je šlo pri pravnem poslu iz leta 1996 za pogodbo, ki je bila (na podlagi 59. člena ZRPPN⁴) sklenjena namesto razlastitve, in pridobitev lastninske pravice na podlagi katere je moč tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso⁵ enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa.⁶ Iz razloga, ker je enemu od pogodbenikov zaradi ugotovljenega splošnega interesa (ki terja razlastitev nepremičnine) grozila razlastitev (16. člen ZRPPN), tudi v obravnavanem primeru ni šlo za pogodbo, ki bi bila rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij, ampak za specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij (ko je bil takšen interes podan).⁷ Zato je pritožbeno pojasnjevanje pomena razpolagalnega pravnega posla oziroma konstitutivnosti vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo (v primeru pravno-poslovnega razpolaganja z nepremičnino), kar se obravnavanega primera tiče, nebistveno. Prav tako v tem oziru ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za tak svoj zaključek (naziranje) vsebinskih razlogov ni podalo oziroma pojasnilo (materialno)pravne podlage, ki jo je pri tem uporabilo. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je (predvsem) v točkah 11 in 12 obrazložitve v zvezi s tem podalo razloge, ki so jasni, zadostni in prepričljivi.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za določitev odškodnine oprlo na ugotovitev o razpolagalni nesposobnosti subjektov, ki so kasneje razpolagali s predmetnimi nepremičninami, kar naj bi veljalo tudi za družbo T. d.o.o., ki je ustanovila oba zemljiška dolga. V zvezi s tem pa pritožba pravilno opozarja, da takšno razpolagalno nesposobnost odsvojitelja (prenosnika) sanira načelo zaupanja v zemljiško knjigo (glej 10. člen SPZ⁸ oziroma 8. člen ZZK-1⁹), v kolikor se nanj sklicuje dobroverni pridobitelj.¹⁰ Do okoliščine obstoja predlagateljeve dobre vere (ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo) v času, ko naj bi pridobil pravici iz obeh zemljiških dolgov, pa se sodišče prve stopnje ni (ustrezno obrazloženo) opredelilo.¹¹ Tega ni storilo kljub temu, da sta oba udeleženca v tem pogledu v postopku na prvi stopnji podala potrebne (ugovorne) trditve in v zvezi z njimi predlagala dokaze.¹² Tako je trditve o slabi veri (oziroma o okoliščinah, ki naj bi nanjo kazale/jo utemeljevale) kasnejših razpolagalcev (zemljiško-knjižnih lastnikov) in samega predlagatelja nasprotna udeleženka podala v točkah IV - VIII obrazložitve odgovora na predlog z dne 20. 6. 2017 (hkrati z dokaznimi predlogi), glede ustanovitelja zemljiških dolgov in predlagatelja pa nato tudi na naroku dne 21. 9. 2017. Na drugi strani je predlagatelj v prvi in drugi pripravljalni vlogi obrazloženo pojasnil, zakaj naj bi bila njegova dobra vera podana.

7. Res je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, sklicujoč se na poskuse nasprotne udeleženke, da z vsakokratnimi zemljiško-knjižnimi lastniki nepremičnin (s sklenitvijo ustrezne pogodbe) uredi medsebojne razmere, poudarilo, da obstoj razpolagalne nesposobnosti za predlagatelja (in njegove pravne prednike) ni moglo biti presenečenje. Vendar pritožba pravilno opozarja, da gre za preskopo kot tudi ne povsem jasno obrazložitev (ki zaključka o neobstoju dobre vere niti ne vsebuje). Čeprav vprašanje dobre vere vsakokratnih zemljiških lastnikov ni nerelevantno, pa je v obravnavani zadevi ključno predvsem, ali je bil v času, ko naj bi pravice iz zemljiških dolgov pridobil, dobroveren predlagatelj. V tem pogledu pa pritožba utemeljeno navaja tudi, da se lahko poskusi nasprotne udeleženke z zemljiško-knjižnimi lastniki (pogodbeno) urediti situacijo, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, nanašajo le na slednje, medtem ko ni (po)jasn(jen)o, zakaj (in kako) naj bi predstavljali okoliščino relevantno za presojo obstoja njegove dobre vere (ki se poleg tega domneva).

8. Prav tako pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnega (že v odgovoru na predlog podanega in na naroku dne 21. 9. 2017 ponovljenega) ugovora nasprotne udeleženke, da predstavljajo predmetne nepremičnine javno dobro in da so zato izven pravnega prometa (čemur je predlagatelj oporekal¹³), na podlagi česar je (iz razloga nedopustnosti predmeta) zatrjevala ničnost pravnih poslov, ki so bili v zvezi z njimi kasneje sklenjeni. Kadar je namreč pravni posel ničen zaradi nedopustnosti predmeta, pridobitelja dobra vera oziroma sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje.¹⁴

9. Ker se sodišče prve stopnje do obeh predhodno omenjenih za odločitev ključnih okoliščin (ugovorov) ni (jasno in obrazloženo) opredelilo, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP¹⁵ v zvezi s 37. členom ZNP¹⁶). Tovrstne kršitve (to je neobstoja zaključkov/razlogov glede dveh za odločitev pomembnih pravno-relevantnih ugovorov/okoliščin) to sodišče ni odpravljalo samo, saj bi s tem očitno poseglo v pravico udeležencev do pravnega sredstva. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje v primeru ugotovitve, da je predlog po temelju podan, v nadaljevanju z izvedbo predlaganih dokazov (to je predlagano postavitvijo cenilca) njegovo utemeljenost presojati tudi po višini (to je določiti višino odškodnine).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Pravilno št. 210/3.
² Pravilno 210/3.
³ Skratka že sama pogodba je imela učinek v lastninski sferi, kasnejša vknjižba v zemljiško knjigo pa zgolj publicitetnega/deklaratornega (glej odločbo VSRS II Ips 264/2014 z dne 23. 6. 2016).
⁴ Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list SRS 5/1980, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Glej npr. odločbe VSRS II Ips 264/2014 z dne 23. 6. 2016, II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012, II Ips 856/1994 z dne 20. 6. 1996, II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007 in II Ips 17/2010 z dne 21. 11. 2013.
⁶ Pogodba je namreč takšno pravnomočno razlastitveno odločbo nadomestila (glej npr. odločbi II Ips 856/1994 z dne 20. 6. 1996 in II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012).
⁷ Glej odločbo VSRS II Ips 264/2014 z dne 23. 6. 2016 oziroma 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami.
¹⁰ Glej npr. VSRS sodbo II Ips 339/2015 z dne 23. 11. 2017 in VSL sodbo I Cp 1651/2016 z dne 14. 9. 2016.
¹¹ Pa čeprav gre za pomembno okoliščino. V primeru, da predlagateljeva trditev drži, bi se lahko navkljub morebitni razpolagalni nesposobnosti ustanovitelja (družbe T. d.o.o.) obeh zemljiških dolgov utemeljeno skliceval na pridobitev obeh omenjenih stvarnih pravic.
¹² Pritožbeno navajanje, da nasprotna udeleženka tega ni storila, zato ne drži.
¹³ Glej njegovo drugo pripravljalno vlogo.
¹⁴ Glej npr. VSL sodbo I Cp 1651/2016 z dne 14. 9. 2016.
¹⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁶ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 947/2022
• VSL sodba I Cp 2716/2009
• VSL sodba I Cp 751/2005