VSL Sodba II Cp 972/2018

Jedro

Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).

Načeloma z izbrisno tožbo ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena (prim. 2. in 3. alineja 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1), vendar pa to ne velja v primeru, ko tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbe, tožena stranka pa mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.177,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče:

a) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah z ID znakom: 001, 002 in 003 (ID pravice 000), ki je vpisana v korist tožene stranke, ki jo je slednja pridobila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 000/2011 z dne 3. 3. 2011, ni veljavno in se ne dopusti. Izvršba na nepremičnine iz prejšnjega stavka izreka se za poplačilo terjatve tožene stranke do dolžnika podjetje G. d. d. - v stečaju, v višini glavnice 111.358,51 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi ne dopusti.“ in

b) ugodilo podrednemu zahtevku, ki se glasi:

„1. Vknjižba hipoteke z ID pravice: 000 za zavarovanje terjatve z glavnico 111.358,51 EUR in pripadki z začetkom učinkovanja 7. 3. 2011, ki je na nepremičninah ID znak: 001, 002 in 003 vpisana v korist tožene stranke, je neveljavna.

2. Pri nepremičninah ID znak: 001, 002 in 003 se izbriše hipoteka z ID pravice: 000 za zavarovanje terjatve z glavnico 111.358,51 EUR in pripadki, z začetkom učinkovanja 7. 3. 2011, ki je vpisana v korist tožene stranke in se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov.“

c) toženi stranki naložilo, da mora v petnajstih dneh povrniti 5.612,43 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) izpodbija 1. točko izreka, v kateri je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Navaja, da ne glede na to, da je uspela vsaj s podrednim zahtevkom, iz previdnosti vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Pravni interes izkazuje z navedbo, da če bi tožena stranka vložila pritožbo zoper ugodilni del in z njo uspela, hkrati pa bi višje sodišče ugotovilo, da bi bilo treba ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, tega dela sodbe ne bi moglo spremeniti, če pritožba zoper 1. točko sodbe ni vložena. Ne strinja se z razlogi za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka in opozarja, da v obravnavanem primeru ne gre za izvršilni postopek, ampak za postopek zavarovanja. Na podlagi sklepa o zavarovanju je bila v zemljiško knjigo vpisana tudi hipoteka v korist toženke, tožnica pa o vpisu ni bila obveščena in zato ni mogla uveljavljati svojih pravic niti v zemljiškoknjižnem postopku. Tudi če bi bila tožnica vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, to še ne pomeni, da bi lahko pravočasno, pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, karkoli storila. Prejela bi sklep o vpisu hipoteke, vendar bi se vse to že zgodilo po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in tudi v tem primeru tožnica ne bi mogla pravočasno uveljavljati ugovora tretjega. V nadaljevanju pritožbe tožnica podaja svoja stališča o razliki med ugovorom tretjega v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. Poudarja, da položaja upnika, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, ni treba posebej varovati, saj se je sam odločil za postopek zavarovanja, ne pa za postopek izvršbe. V izvršilnem postopku bi imel tudi tretji dovolj časa, da bi vložil ugovor tretjega. Če se je upnik odločil za postopek zavarovanja, pa zato ne more biti v bolj ugodnem položaju, kot bi bil v primeru izvršbe. Smiselna uporaba določb ZIZ o izvršbi pripelje do sklepa, da ugovor tretjega v postopku zavarovanja ne more biti procesna predpostavka za vložitev tožbe na nedopustnost zavarovanja. Tožba po primarnem tožbenem zahtevku bi morala biti vsebinsko obravnavana. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Ip 000/2012 ugotovilo, da tožnica v postopku zavarovanja ni mogla uveljavljati svojih pravic. Tožnica tudi o vpisu hipoteke ni bila obveščena in zato ni mogla uveljavljati svojih pravic niti v zemljiškoknjižnem postopku. Svoje pravice je omejeno lahko uveljavljala le v stečajnem postopku nad G. d. d. - v stečaju, kar je tudi storila. Stečajni upravitelj je njeno izločitveno pravico priznal, toženka pa prerekala. Tožnica je zato v pravdi XI Pg 000/2013 dosegla ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki pa so ostale obremenjene s hipoteko. Stečajni upravitelj je prerekal tudi hipoteko toženke, zato je slednja začela pravdo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XI Pg 000/2013. Rezultat pravde med toženko in G. d. d. - v stečaju torej neposredno vpliva na pravni položaj tožnice, sama pa nanjo nima vpliva, zato ji mora biti dana možnost pravne poti, v kateri lahko uveljavlja svoj zahtevek. Tožnica opozarja še na 241. člen ZIZ, ki določa, da ni dopustno zavarovanje na stvareh in pravicah, ki ne morejo biti predmet izvršbe, to pa je določeno v 32. členu istega zakona. Iz njega izhaja, da je to lahko vsaka dolžnikova stvar ali pravica, ki ni z zakonom izvzeta iz izvršbe. Že iz jezikovne razlage povzetih določb je jasno, da mora biti stvar, na kateri se predlaga zavarovanje z začasno odredbo, v lasti dolžnika. Enako določa 243. člen ZIZ. Tožnica je pridobila lastninsko pravico v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini in vpisom pravnih posledic lastninskega preoblikovanja dne 4. 6. 1998 v sodni register. Najkasneje tega dne je tudi začela teči priposestvovalna doba tožnice, ki bi v dobri veri 5. 6. 2008 sporne nepremičnine tudi priposestvovala. Ves čas od nakupa dalje pa tudi v času postopka zavarovanja in po njem jih je namreč imela v posesti in uporabljala kot svoje. V obravnavanem primeru je toženka dosegla zavarovanje na nepremičninah, ki niso last dolžnika, ampak last tožnice, zato pogoji iz 243. in 32. člena ZIZ niso izpolnjeni in zavarovanje ni dopustno. Sodišče je s tem, ko je tožeči stranki odreklo možnost vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe onemogočilo učinkovito varstvo njene lastninske pravice. Postavljanje prestrogih in neživljenjskih procesnih predpostavk onemogoča učinkovito sodno varstvo pravic.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej opozarja, da je izdana sodba tipičen primer sodbe presenečenja, ki toženki poraja izrazit dvom v nepristranost prvostopnega sodišča, ki je na naroku 17. 5. 2017 v okviru materialno procesnega vodstva tožnico izrecno opozorilo, da njen zahtevek (izbrisna tožba) v konkretnem primeru ni pravilen. Z izpodbijano sodbo je sodišče nato ugodilo prav takšnemu zahtevku. Tožnica se je na intervencijo sodišča odzvala in tožbo spremenila tako, da je primarno uveljavljala zahtevek na nedopustnost izvršbe, izbrisno tožbo pa le še podredno. Ni res, da je tožnica tožbo spremenila iz vsebinskih razlogov, kot tudi ne, da se je toženka na naroku dne 7. 7. 2017 vsebinsko spustila v obravnavanje spremenjene tožbe. Toženka meni, da je prvostopno sodišče z opozorilom na nepravilnost izbrisne tožbe materialno procesno vodstvo sicer prekoračilo, a če se je že izreklo o (ne)pravilnosti tožbenega zahtevka, bi moralo svoje stališče dosledno upoštevati ali vsaj pojasniti, zakaj ga je spremenilo. O tem v sodbi ni nobenih razlogov. Toženka je bila od naroka dne 17. 5. 2017 do zaključka postopka upravičeno prepričana, da izbrisni tožbi ne bo ugodeno. S tem, ko je bilo ugodeno izbrisni tožbi, je bila toženka postavljena v neenakopraven položaj, ki ji ni zagotavljal pravnega varstva. Obrazložitev sodbe je tudi sicer nejasna in dvoumna, predvsem pa sodišče svojo odločitev zgrešeno opira na predhodno sodbo prvostopnega sodišča XI Pg 000/2013 z dne 14. 4. 2015, pri čemer ne ponuja konkretne pravne podlage za svojo materialno presojo. Prvostopno sodišče ocenjuje, da je tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, pri čemer ugotavlja, da je lastninsko pravico priposestvovala, obenem pa ugotavlja, da iz teh sodb izhaja, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Gre za napačno povzemanje zaključkov obeh sodb glede načina pridobitve lastninske pravice, ki je ključna za odločitev o tem sporu. Zlasti iz sodbe Višjega sodišča I Cpg 000/2016 izhaja, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in nepremičnin ni priposestvovala. Lastninske pravice ni mogoče pridobiti iz dveh različnih pravnih naslovo, pa tudi sicer lastninske pravice na tedanji družbeni lastnini ni bilo moč priposestvovati. Tožnica sama navaja, da je z začetkom veljavnosti ZLNDL na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na originaren način. Razlogi sodbe so torej tudi glede navedenih odločilnih dejstev protislovni. Prvostopno sodišče ne navaja natančne zakonske podlage svoje odločitve in ni jasno, katero določilo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je bilo uporabljeno. Ni pojasnjeno, v čem naj bi bila materialnopravna neveljavnost vknjižbe hipoteke in v sodbi tudi ni najti zanesljivega odgovora, ali gre za od začetka neveljavno vknjižbo hipoteke ali je ta postala neveljavna šele kasneje. Sodba je do te mere pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Ker v sodbi ni razlogov o materialnopravni podlagi sodbe tudi ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je izhajalo iz zmotne dejanske predpostavke, da je tožnica nepremičnine priposestvovala, zaradi česar je odgovarjalo na materialnopravno napačna vprašanja. Menilo je, da je ključnega pomena, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje sklep o zavarovanju, izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za priposestvovanje. Za odločitev v tem sporu je ključno, na kakšen način je tožnica originarno pridobila lastninsko pravico.Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2012 izhaja, da se dosedanja praksa glede varstva zunajknjižnih originarnih lastnikov nanaša na nevpisane skupne lastnike in priposestvovalce, ne pa ne pridobitelje lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Tožnica je razpolagala z veljavno pravno poslovno podlago za pridobitev pravice uporabe, ki je tožnici po tedaj veljavnih predpisih omogočala vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo, zato se na nevknjiženost svojih zemljiškoknjižnih pravic v razmerju do imetnika prisilne hipoteke ne more sklicevati enako uspešno kot nevknjiženi lastnik, ki je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil šele s priposestvovanjem ali je na pravno poslovni podlagi pridobil t.i. pričakovano lastninsko pravico. Izpodbijana sodba ne razlikuje med priposestvovanjem in pridobitvijo lastninske pravice po zakonu, ki po ustaljeni sodni praksi nima prednosti pred vknjižbo prisilne hipoteke. Odločitev sodišča je zmotna ob kakršnikoli smiselni uporabi 243. člena ZZK-1. Vknjižba izpodbijane hipoteke v korist toženke je temeljila na pravnomočni sodni odločbi, ki ni bila nikdar razveljavljena ali spremenjena. Prvostopno sodišče na podlagi zgrešene analogije sporno vknjižbo hipoteke obravnava kot zaznambo sklepa o izvršbi. Materialnopravni razlog utemeljenosti izbrisne tožbe ni izkazan. Z izbrisno tožbo v nobenem primeru ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali ustrezno spremenjena. Tudi če tožnica ni sodelovala v zemljiškoknjižnem postopku ali postopku zavarovanja, v katerih sta bili udeleženi toženka in družba G. d. d., sodne odločbe, izdane v teh postopkih lahko posegajo stvarnopravna upravičenja tožnice. Tožnica je bila neskrbna, ker se tudi po ustanovitvi etažne lastnine v letu 1996 ni vpisala v zemljiško knjigo.

5. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila, v odgovoru na toženkino pritožbo pa tožnica prereka pritožbene navedbe in opozarja na zgrešenost njenih materialnopravnih stališč.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Tožnica v tej pravdi primarno zahteva ugotovitev neveljavnosti zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah ID znak 001, 002 in 003¹, podredno pa ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke (in njen izbris) na navedenih nepremičninah. Trdi, da je dejanska lastnica nepremičnin z ID znakom 001, 002 in 003, pri katerih je sicer v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana družba G. d. d. - v stečaju, vpisana pa je tudi hipoteka v korist toženke za zavarovanje denarne terjatve z glavnico 111.358,51 EUR in pripadki z začetkom učinkovanja 7. 3. 2011.

8. S sklepom P 000/2015 z dne 15. 2. 2016 je bil predmetni pravdni postopek prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka XI Pg 000/2013, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na več posameznih delih stavbe št. 221 k. o. 000, med drugim tudi na treh posameznih delih, ki so obremenjeni s prej omenjeno hipoteko. S sodbo z dne 14. 4. 2015 (pravnomočno v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 794/2016 z dne 20. 12. 2016) je bilo ugotovljeno, da je tožnica lastnica nepremičnin z ID znakom 001, 002 in 003 ter da obstaja njena izločitvena pravica² na tem premoženju.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na originaren način, da je sporne nepremičnine priposestvovala in da, kljub temu, da ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne more nositi negativnih posledic, ker toženka hipoteke ni pridobila na pravno poslovni podlagi, ampak prisilno, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 000/2011 z dne 3. 3. 2011 o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini sklepa (243. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ³). Ugodilo je podrednemu zahtevku za izbris izpodbijane vknjižbe (izbrisni tožbi).

K pritožbi tožene stranke:

O sodbi presenečenja

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodba tipičen primer sodbe presenečenja, ker je sodišče prve stopnje najprej tožnico opozorilo, da zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe (izbrisna tožba) ni pravilen, kasneje pa svoje stališče spremenilo in ugodilo prav temu zahtevku ne da bi spremembo stališča pojasnilo v sodbi.

11. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 5. 2017 tožnico res opozorilo, da izbrisna tožba „ni pravilna“ (list. št. 50). Tožnica je posledično tožbo spremenila tako, da je primarno uveljavljala zahtevek na ugotovitev neveljavnosti postopka zavarovanja (in nedopustnosti izvršbe), prvotno postavljeni zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe (izbrisna tožba) pa postavila kot podrejenega. Čeprav je sodišče prve stopnje res ugodilo zahtevku, za katerega je na naroku dne 17. 5. 2017 menilo, da je napačen, s tem toženki ni kršilo nobenih pravic. Cilj te pravde je bil ves čas isti (izbris hipoteke na tožničinih nepremičninah) in toženki ni mogel biti neznan. Tudi dejanska podlaga spora je bila ves čas enaka⁴. Tožnica je že od začetka trdila, da je bila v času nastanka in vpisa hipoteke na podlagi sklepa o zavarovanju že lastnica spornih nepremičnin, ki jih je pridobila na originaren način in da sodna praksa⁵ v koliziji med originarno pridobitvijo lastninske pravice in hipoteko, pridobljeno v postopku izvršbe (zavarovanja), vselej daje prednost lastninski pravici. Vsa dejstva, tudi glede tega, da tožnica ni imela možnosti sodelovanja v postopku zavarovanja, so bila navedena že pred spremembo tožbe. Toženka se je imela možnost o njih izjaviti in se tudi je. O sodbi presenečenja zato ne more biti govora⁶.

O pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice tožnice

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev protislovni, ker je sodišče prve stopnje napačno povzelo zaključke sodb XI Pg 000/2013 in I Cpg 000/2016, in sicer zato, ker iz sodbe višjega sodišča izhaja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ne pa na podlagi priposestvovanja ali ZLPP⁷. Sodišče prve stopnje je res najprej povzelo ugotovitve sodbe XI Pg 000/2013 glede priposestvovanja lastninske pravice tožnice na spornih delih stavbe in glede lastninjenja po ZLPP z vpisom lastninskega preoblikovanja tožnice v sodni register dne 4. 6. 1998, nato pa v tem pravdnem postopku ponovno ugotovilo, da so podani pogoji za priposestvovanje, vendar to na pravilnost in razumljivost odločitve nima nobenega vpliva. Po presoji pritožbenega sodišča namreč ni bistveno, ali je tožnica pridobila sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja, ali na podlagi ZLPP ali na podlagi ZLNDL, bistveno je, da je lastninsko pravico na originaren način pridobila pred vknjižbo hipoteke na podlagi sklepa o zavarovanju, to je pred letom 2011⁸, tega pa toženka ne izpodbija. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče na tem mestu pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje glede izpolnjenih pogojev za priposestvovanje (17. točka obrazložitve).

13. Toženka se glede relevantnosti pravne podlage pridobitve lastninske pravice nevknjiženih lastnikov⁹ zmotno sklicuje na obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2012¹⁰, ki obravnava drugačen pravni položaj, in sicer konkurenco dveh originarnih pridobitev lastninskih pravic ter vprašanje (ne)pomembnosti dobre vere kupca nepremičnine na dražbi v izvršbi v situaciji, ko bi lahko šlo za zlorabo izvršilnega postopka. V konkretni pravdi gre za vprašanje, ali je močnejša pravica upnika iz prisilne hipoteke ali pravica zunajknjižnega lastnika.

14. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je tožnica ves čas razpolagala z veljavno pravno poslovno podlago¹¹ za pridobitev pravice uporabe, ki je tožnici po tedaj veljavnih predpisih omogočala vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo in kasnejše lastninjenje po določbah ZLNDL. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje¹² namreč izhaja, da pogodba in aneks nista vsebovala ustreznih oznak posameznih delov stavbe, zato vpis pravice uporabe oziroma lastninske pravice na tej podlagi ni bil možen. Pritožnica tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da tožnica do začetka stečajnega postopka ni storila ničesar v zavarovanje svoje lastninske pravice in zato ni vredna sodnega varstva, posledice pa lahko pripiše lastni malomarnosti¹³.

15. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji pritožbenega sodišča pravica nevknjiženega lastnika (tožnice) močnejša od pravice upnika iz prisilne hipoteke, pridobljene na podlagi sklepa o zavarovanju denarne terjatve (toženke). Odgovoriti je treba še na vprašanje, s kakšno tožbo lahko tožnica doseže svoj cilj, to je izbris hipoteke na spornih nepremičninah.

O izbrisni tožbi

16. Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni upravičenec), s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) uveljavlja zahtevek (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).

17. Načeloma je res, kar trdi pritožnica, da z izbrisno tožbo ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena (prim. 2. in 3. alineja 4. točke 243. člena ZZK-1), vendar pri tem prezre, da tožnica ni imela možnosti sodelovanja v postopku zavarovanja denarne terjatve¹⁴. Ker s postopkom zavarovanja, ki je tekel med toženko in njenim dolžnikom G. d. d., ni bila seznanjena, zoper sklep o zavarovanju, na podlagi katerega je vknjižena sporna hipoteka, ni mogla vložiti ugovora tretjega (64. člen v zvezi z 239. členom ZIZ), v katerem bi uveljavljala, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki preprečuje zavarovanje in zahtevala, naj sodišče zavarovanje na ta predmet izreče za nedopustno¹⁵. Zato ji je treba v tem postopku dati možnost, da uveljavlja materialnopravno neveljavnost vknjižbe hipoteke, ki je v tem, da je bilo zavarovanje dovoljeno in realizirano na nepremičnini, ki ni (bila) last dolžnika (prim. 243. člen ZIZ). Po presoji pritožbenega sodišča je za dosego tega cilja treba tožnici dovoliti izbrisno tožbo.

K pritožbi tožnice

18. S prej povedanim je odgovorjeno tudi na bistvo tožničinih pritožbenih navedb. Po presoji pritožbenega sodišča trditvena podlaga spora utemeljuje ugoditev (podrednemu) zahtevku za izbris izpodbijane vknjižbe (izbrisni tožbi), ne pa primarnemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja oziroma da se ne dopusti izvršba na tožničinih nepremičninah za poplačilo terjatve toženke do njenega dolžnika G. d. d.-v stečaju.

19. Ker je tožnica svoj interes (cilj) v tem postopku dosegla že s (sedaj pravnomočno) ugoditvijo podrednemu zahtevku, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb o (ne)pravilnosti v sodbi izraženega stališča, da je tudi za tožbo na nedopustnost zavarovanja vložitev ugovora tretjega procesna predpostavka, kar je bil razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.

O stroških pritožbenega postopka

20. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sami krijeta z njima povezane stroške, toženka pa mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 1750 točk po tar. št. 21/1 OT-1, 35 točk (2%) materialnih stroškov po 11. členu OT-1, kar skupaj z 22% DDV znaša 2.177,70 EUR.

-------------------------------
¹ Posamezni deli stavbe št. 1, 2 in 4, stavba 221, k. o.000.
² Upraviteljica stečajnega dolžnika je tožnici izločitveno pravico priznala, bila pa je prerekana s strani toženke kot upnice.
³ Ki določa: „Upnik ima na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini.“
⁴ Tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da za „potrebe postavitve dodatnega zahtevka ni navajala novih dejstev in novih dokazov“.
⁵ Tožnica se je že v tožbi sklicevala na sodbo vrhovnega sodišča II Ips 324/2011.
⁶ Sodna praksa se je že večkrat jasno in enotno izrekla, kdaj gre za sodbo presenečenja; glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016, II Ips 79/2018, II Ips 311/2016 in druge.
⁷ Višje sodišče je v zadevi I Cpg 000/2016 ugotovilo, da so se sporne nepremičnine lastninile po ZLNDL in ne po ZLPP.
⁸ Po uveljavitvi ZLNDL je do vknjižbe hipoteke potekla tudi 10 letna priposestvovalna doba.
⁹ Trdi, da izpodbijana sodba ne razlikuje med priposestvovanjem in pridobitvijo lastninske pravice na podlagi zakona in da ustaljena sodna praksa (ki je ne navede) slednji daje prednost pred vknjižbo prisilne hipoteke.
¹⁰ Pritožba se sklicuje na del 22. točke obrazložitve, ki se glasi: „Vrhovno sodišče poudarja, da se dosedanja praksa varstva zunajknjižnih lastnikov nanaša na nevpisane skupne lastnike in priposestvovalce, ne pa na pridobitelje lastninske pravice na podlagi ZLNDL.“ Po presoji pritožbenega sodišča navedeno (tudi v povezavi z 29. točko obrazložitve) ne predstavlja stališča, da pridobitelji lastninske pravice na podlagi ZLNDL v razmerju do upnika prisilne hipoteke ne uživajo enakega varstva kot skupni lastniki in priposestvovalci.
¹¹ Pravni prednik tožnice in pravni prednik G. d. d. - v stečaju sta dne 19. 11. 1970 sklenila Pogodbo o odplačnem prenosu pravice lastništva, trajne uporabe in uživanja na posameznih delih stavbe, dne 14. 12. 1972 pa še Aneks, s katerim sta podrobneje definirala predmet prenosa lastninske pravice, tj. nepremičnine, ki so predmet prodaje.
¹² Ki temeljijo na zaključkih sodb XI Pg 000/2013 in I Cpg 000/2016.
¹³ Tudi v primeru, če bi tožnica razpolagala z ustrezno pravno poslovno podlago (pogodbo) za vpis v zemljiško knjigo, se je sodna praksa že izrekla, da v koliziji med položajem pridobiteljev prisilne hipoteke in lastnikov v pričakovanju (ne)skrbnost pri vknjižbi lastninske pravice ni odločilna. Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 in novejšo odločbo Ustavnega sodišča Up-9/16-15 z dne 15. 11. 2018.
¹⁴ Tožnica in sodišče prve stopnje se sicer (smiselno) sklicujeta na argumentacijo sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 282/2011 z dne 3. 7. 2014, kjer je bilo kot odločilno izpostavljeno vprašanje (ne)možnosti sodelovanja v zemljiškoknjižnem postopku. Toženka utemeljeno opozarja, da je šlo za drugačno situacijo, in sicer zaznambo izvršbe na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki predstavlja (tudi) formalnopravni razlog neveljavnosti vpisa.
¹⁵ Kar zahteva v tej pravdi s primarnim tožbenim zahtevkom.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1043/2014
• VSL Sklep I Cpg 158/2021
• VSL sklep III Cp 195/2003