VSL Sklep I Cp 2278/2018

Jedro

Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine in nato oceniti posamične dokaze, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Zgolj takšno dokazno oceno je tudi mogoče učinkovito preizkusiti z vidika uporabe pravnih sredstev.

Zavarovalni posrednik je dolžan pojme zavarovalcu ne le izročiti, temveč tudi razumljivo pojasniti z uporabo jasnega izrazoslovja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od prve, druge in tretje tožene stranke v roku 15 dni zahtevala nerazdelno plačilo zneska 30.091,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.674,45 EUR (II. točka izreka), drugi toženi stranki 2.150,29 EUR (III. točka izreka) in tretji toženi stranki 1.674,45 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v korist oz. jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnica graja napačno materialnopravno stališče in s tem povezane kršitve postopa. Zgrešena je ocena sodišča, da je prejetje splošnih pogojev bistveno za to zadevo. Tožnica trdi, da splošnih pogojev ni prejela, četudi bi jih, navedeno ni relevantno za to zadevo, kaj šele bistveno. Tožnica graja napačno uporabo materialnega prava, ki je privedla do tega, da je ključni razlog zgrešen, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil ZPP. Materialnopravno zgrešen je drugi odločilen razlog, ki se nanaša na ustrezno izobraževanje tretje tožene stranke. Ključni razlog, ki je v konkretnih izjavah tretje tožene stranke kritičnega dne, je spregledan. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi neresničnih izrecnih jamstev glede vsebine zavarovanja in ne zaradi tega, ker ni prejela splošnih pogojev. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, saj je zgolj sledilo svojemu stališču, da so pomembni le splošni pogoji in okoliščina, ali priče tožene stranke menijo, da se je tretja tožena stranka ustrezno izobraževala. Kako je tretja tožena stranka predstavljala zavarovalne produkte strankam, je po oceni sodišča nepomembno. Bistven razlog je, kako je kritičnega dne ravnala tretja tožena stranka in kaj je povedala tožnici kot šibkejši stranki spornega zavarovalnega razmerja. To, da je tretja tožena stranka podala izrecno jamstvo, da sklenjeno zavarovanje obsega kritje vse škode na opremi in nepremičnini do dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav, pomeni, da je odgovornost tožene stranke podana za celotno vtoževano škodo ne glede na omejitve iz splošnih pogojev. Navedeno pravno stališče izhaja iz podobnega primera v zadevi II Cp 826/2014, kjer je sodišče izrecno jamstvo zavarovalnega zastopnika, ki mora ravnati z dolžno skrbnostjo kot strokovnjak, štelo za ključno. Od tega sodišče v izpodbijani sodbi odstopi brez argumentirane obrazložitve in sledi le 10. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka ni sklenila zavarovanja s tožnico, ki ga je ta želela skleniti, saj ni vsebovalo kritja škode za poplavo na opremi in objektu do nove vrednosti. Za presojo dolžne skrbnosti tožene stranke zadostuje že ugotovitev, da je tožnica posredovala zavarovalnemu zastopniku vse potrebne podatke, do česar se sodišče ni opredelilo. Če zavarovalni zastopnik ni pravilno svetoval oz. sklenil zavarovanja, je temelj odškodninske odgovornosti jasen. Ne more se razbremeniti zgolj s tem, da pavšalno očita, da bi si lahko nasprotna stranka prebrala obsežne splošne pogoje. Zavarovalni zastopnik je zavezan z določbami OZ, Zavarovalnega kodeksa in z 217. členom Zakona o zavarovalništvu. Zaradi zgrešenih odločilnih razlogov je onemogočen preizkus sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se posledično ni opredelilo do tožničinega zaslišanja v ključnem delu, ko ta izpove, da ji je tretje tožena stranka obljubila, da je sporno zavarovanje sklenjeno na novo vrednost za primer poplav. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, je kršen 8. člen ZPP. Zgrešeno je tudi stališče, da naj bi bila tožnica podjetnica, kar naj bi vplivalo na njeno dolžno skrbnost. Tožnica se ni ukvarjala z zavarovalništvom in ob izrecnih jamstvih zavarovalne posrednice od nje ni mogoče pričakovati posebne skrbnosti na tem področju. Tožnica nadalje izpodbija tudi dejansko stanje. Ni utemeljen zaključek, da naj bi prejela splošne pogoje že ob ponudbi zavarovanja, saj za to ni podlage v izvedenih dokazih. Priči I. B. in R. T. nista bili prisotni pri konkretnem ravnanju tretje tožene stranke. Kako bi morali ravnati zavarovalni agenti na splošno, pa nima povezave s tem, kako je konkretnega dne ravnala tretja tožena stranka. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj odločilni razlog temelji na tem, da sodišče verjame eni stranki bolj kot drugi (I Cp 2767/2009), dokazi, na katere se sodišče sklicuje, to je zaslišanje B. in T., tega niso potrdili, zato med tem obstoji razhajanje. To onemogoča preizkus sodbe. Tožnica je izpovedala, da splošnih pogojev pri ponudbi ni prejela, saj ji le-ti pred podpisom zavarovalne police oz. njeno dostavo niso bili posredovani. V tem delu je navedbe tožnice potrdil V. S. Gre za zaslišanje z dne 12. 5. 2015, in sicer na str. 34 prepisa. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak je le navedlo, da priča o zadevi ne bi vedela nič relevantnega. Enako sta izpovedali priči A. in D. N., ki sta bili deležni podobnega primera in sta prejeli obljube o tem, da imata zavarovano opremo in objekt za primer poplav na novo vrednost. Do njunega pričanja se sodišče ni konkretno opredelilo. Gre za prepis z naroka z dne 12. 5. 2015, na str. 37 in 44. Ravno tako jima niso bili izročeni splošni pogoji ob sklepanju zavarovanja. Da priči A. in D. N. nista verodostojni, ker sta utrpeli enak škodni dogodek, ni utemeljeno, saj nista krivi, da je nastalo več podobnih škodnih dogodkov in so zavarovalni zastopniki ravnali neskrbno. Sodišče bi moralo oceniti predmetni priči, ne pa da se tej obveznosti izogne s pavšalno razlago, da sta neverodostojni. Poleg absolutnih kršitev je podana tudi kršitev 8. člena ZPP. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na strokovno usposobljenost tretje tožene stranke. Sodišče se sklicuje zgolj na to, kar so glede izobraževanj izpovedale priče tožene stranke. Tožnica je izkazovala, da so bili seminarji nestrokovni, saj niso presojali vsebine splošnih pogojev, temveč so le ponujali trženjske prijeme pri sklepanju zavarovanj z novimi zavarovanci, do česar se sodišče ni opredelilo. Samo dejstvo, da se je tožnica seminarjev udeležila, ne pomeni, da je bila izobražena o splošnih pogojih. Tretja tožena stranka je jamčila, da sporno zavarovanje obsega za primer poplav poplačilo škode za objekt in opremo v zneskih 184.200 in 82.500 EUR, kot tudi piše na polici. Tako niti ni bistveno, ali je bila tretja tožena stranka izobražena, saj, če je bila, je ravnala naklepno, sicer pa skrajno malomarno. Izpodbijana sodba v tem delu ne omogoča preizkusa in gre za absolutne kršitve določb postopka.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in zavrnili pritožbene navedbe ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drži očitek (pri)tožnice, da sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, tj. da je bistvo zadeve le v tem, ali je tožnica prejela splošne pogoje zavarovanja, ni napravilo dokazne ocene glede preostalih pomembnih okoliščin zadeve, predvsem dejstva, kako sta ob sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe ravnali tožnica in tretja tožena stranka.

Okoliščine zadeve

6. Dne 5. 11. 2012 je poplavilo nepremičnino v lasti tožnice, ki je s tem utrpela premoženjsko škodo. Tožnica je zahtevala povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi poplave, in sicer od prve tožene stranke, ki je zavarovalnica, druge tožene stranke, ki je zavarovalno posredniška družba in tretje tožene stranke, ki je nastopala kot zavarovalna zastopnica. Ko je tožnica uveljavljala zahtevek iz sklenjenega premoženjskega zavarovanja pri prvi toženi strani, se je izkazalo, da je bilo le-to navzgor omejeno, in sicer do zneska 2.000,00 EUR; tako za objekt kot tudi za opremo. Skupni znesek 4.000,00 EUR je bil tožnici nesporno že izplačan.

7. Za preostanek, in sicer 30.091,88 EUR, tožnica zatrjuje, da jo je zavarovalna zastopnica zavedla oz. ji dala napačne podatke glede zavarovalnega kritja, zato odškodninsko odgovarja za škodo, ki je tožnici nastala zaradi poplave. Na tem nedopustnem ravnanju utemeljuje tudi odgovornost zavarovalno posredniške družbe in zavarovalnice, pri čemer posredniški družbi očita tudi to, da svoje zavarovalne zastopnice ni ustrezno izobrazila.

8. Tožnica trdi, da je bila prepričana oz. zavedena, da je sklenila premoženjsko zavarovanje za primer zavarovalnega rizika poplave, in sicer na novo vrednost objekta v zavarovalni vsoti 184.200,00 EUR in opreme v znesku 82.500,00 EUR. Pri tem išče vzporednice s primerom iz prakse Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 826/2014.

9. Prva, druga in tretja tožena stranka zavračajo tožničine očitke in zatrjujejo, da v postopku sklepanja zavarovalne pogodbe tožnica ni bila zavedena oz. je bilo ravnanje zavarovalne zastopnice zadosti skrbno, zavarovalno posredniška družba pa je zavarovalno zastopnico tudi ustrezno izobraževala.

Dosedanji potek postopka

10. V obravnavani zadevi gre za ponovljeni postopek pred sodiščem druge stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je najprej s sodbo P 2162/2013-III zavrnilo tožničin zahtevek. Presodilo je, da tretja tožena stranka tožnice ni zavedla in ni ravnala neskrbno. Ravno obratno, kot neskrbno je ocenilo ravnanje tožnice. Kot bistveno je izpostavilo, da je tožnica bila oz. bi morala biti seznanjena s splošnimi pogoji poslovanja, iz katerih je bilo razvidno, da je zavarovalna vsota v primeru poplave limitirana do zneska 2.000,00 EUR. Pojem zavarovanja na novo vrednost si je tožnica napačno oz. drugače tolmačila, saj se le-ta nanaša na vprašanje (ne)upoštevanja obrabe zavarovane stvari in ne na limitirano višino zavarovalnega kritja.

12. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 417/2016 zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Kot odločilno je ocenilo, da tožnici ni uspelo dokazati sklenitve zavarovalne pogodbe glede premoženjskega zavarovanja za stanovanjski objekt in opremo za zavarovalno vsoto 184.000,00 oz. 82.500,00 EUR, in sicer brez omejitve jamstva zavarovalnice.

13. Zoper to odločbo je tožnica vložila dopuščeno revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 153/2017 ugodilo. Vrhovno sodišče je opisano stališče sodišča druge stopnje ocenilo kot materialnopravno napačno iz razloga, ker pogodbe z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote ni mogoče skleniti, saj se pojma med seboj izključujeta. V posledici sodišče druge stopnje ni presodilo odločilnega dejstva, kako sta ob sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe ravnali tožnica in tretja tožena stranka. Vrhovno sodišče RS je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu obravnavano zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju sodišče druge stopnje tako v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS znova odloča o tožničini pritožbi.

Glede sklepanja zavarovalne pogodbe in dokazne ocene

14. Sodišče prve stopnje je v izhodišču pravilno izhajalo iz temeljnega vprašanja, ali je tretja tožena stranka, ki je kot zavarovalna zastopnica s tožnico sklepala zavarovalno pogodbo, ravnala nedopustno. Vendar se je pri tej presoji osredotočilo le na del celotnega procesa sklepanja zavarovalne pogodbe, in sicer na splošne pogoje poslovanja. Posledično je v preostanku zanemarilo, kakšna je bila vsebina njunega ravnanja oz. dogovarjanja pred in ob sklepanju zavarovalne pogodbe.

15. Določene dejanske okoliščine o tem, kako (kdaj, kje) je potekalo sklepanje zavarovalne pogodbe (npr. osebni pogovor pri tožnici in nato preko telefona, pošiljanje zavarovalne police z dopisom, itd.), je sicer mogoče izluščiti iz povzetkov navedb obeh pravdnih strank oz. povzetkov izpovedi zaslišanih strank in prič, kot so predstavljeni v izpodbijani sodbi (od druge do vključno devete strani), a je zgolj pri tem, tj. tehničnem predstavljanju iz spisa razvidnih mnogoterih trditev in izjav vseh vpletenih, tudi ostalo. Sodišče prve stopnje jih namreč, razen v kolikor se nanašajo na splošne pogoje oz. izobraževanje, ni dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

16. Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine in nato oceniti posamične dokaze, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Zgolj takšno dokazno oceno je tudi mogoče učinkovito preizkusiti z vidika uporabe pravnih sredstev. Drugače povedano, ni dovolj, da se na več kot sedmih straneh obrazložitve izpodbijane sodbe ponavlja, kaj je kdo v postopku povedal oz. trdil, saj je to navsezadnje razvidno že iz uvodoma povzetih navedb obeh strank, ki so prav temu namenjene, kot tudi iz splošnega stanja spisa (npr. vseh zapisnikov). To, kar je nekdo tekom pravde zatrjeval oz. povedal, je treba s tehtanjem vsebinsko presoditi (oceniti) glede na uspeh celotnega dokaznega postopka in v medsebojnem razmerju ovrednotiti, torej mu dati določeno težo. Šele na tej podlagi, v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter dokaznimi standardi iz pravdnega postopka, je nato mogoče ugotoviti, katera dejstva se štejejo kot dokazana, kar omogoča sprejem argumentirane končne razsodbe o tožničinem zahtevku.

17. To še posebej velja v tej zadevi, kjer gre v izhodišču prav za besedo tožnice proti besedi tretje tožene stranke, torej oceno njune verodostojnosti glede na uspeh celotnega dokaznega postopka. Z njune strani so bile podane delno nasprotujoče si navedbe o tem, kaj sta povedali ena drugi v fazi sklepanja zavarovalne pogodbe. Iz spisa je razvidno, da sta bili obe obširno zaslišani v zvezi s svojimi trditvami, na glavni obravnavi pa ju je sodišče tudi soočilo. Vendar o tem, navkljub očitno poudarjenem načelu ustnosti oz. neposrednosti, v sodbi ni najti potrebne dokazne ocene, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje bi, če bi šele kot prvo sámo ocenjevalo v sodbi predstavljene trditve in navedbe, strankam v odločilnem delu pravzaprav odvzelo pravico do pritožbe. Tako naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi še druge (ne)sporne relevantne okoliščine in jih oceni.

Glede zavarovanja na novo vrednost

18. V tem okviru je posebno vprašanje, kakšen pomen so imele morebitne obljube tretje tožene stranke o zavarovanju objekta oz. opreme na novo vrednost. Vrhovno sodišče RS je v 13. točki razveljavitvenega sklepa II Ips 153/2017 poudarilo, da gre v tem primeru za strokovno terminologijo, ki lahko povprečnemu bralcu otežuje ali onemogoča razumevanje obsežnih in zapletenih splošnih pogojev. Zavarovalni posrednik je dolžan te pojme zavarovalcu ne le izročiti, temveč tudi razumljivo pojasniti z uporabo jasnega izrazoslovja.

19. Sodišče prve stopnje je o tem sicer podalo določene razloge, ki se nahajajo na deveti in enajsti strani obrazložitve, a kljub temu ostaja neodgovorjeno temeljno vprašanje, ali je mogoče tožničino zmoto pripisati tretji toženi stranki. Ne gre namreč za to, kar izhaja iz podane ugotovitve sodišča prve stopnje, ali si je tožnica opisano besedno zvezo napačno oz. „drugače tolmačila“. Saj prav zato, ker je temu tako in si je tožnica napačno razlagala navedbe tretje tožene stranke o zavarovanju na novo vrednost stvari, navsezadnje poteka ta pravda. Odločilno je drugo vprašanje, in sicer, zakaj je do tega prišlo oz. komu pripisati odgovornost za posledice, ki so nastale zaradi tožničinega napačnega tolmačenja.

20. Odgovor na to vprašanje bo odvisen od sklopa vseh okoliščin, tj. njune komunikacije, morebitnih zagotovil in vsega drugega, nenazadnje tudi dejstva, da tožnica niti ni prebrala splošnih pogojev. Obe stranki sta imeli svojo dolžno skrbnost, le da je bila skrbnost tretje tožene stranke še višja - profesionalna. Predvsem gre za vprašanje, ali je tretja tožena stranka besedno zvezo zavarovanja na novo vrednost stvari uporabljala v takem kontekstu oz. zaporedju, ki je tožnico zapeljal k temu, da je lahko upravičeno verjela, da bo v primeru uresničitve zavarovalnega rizika poplave prejela novo oz. celotno vrednost zavarovanih stvari?¹ S tega vidika se izkaže, da ni pomembno le, kakšna je o tem pravna razlaga močnejše, tožene stranke v njenih vlogah oz. iz izpovedb, saj je logično, razumljivo in pričakovano, da profesionalni zavarovalničarji sami res vedo, kaj pomeni njihov žargonski jezik, tj. strokovna terminologija, ki jo uporabljajo v zavarovalnih pogodbah.² Vprašanje je, ali so z uporabo tovrstnega, strokovnega besednjaka zavedli laično tožnico, da ima podano višje jamstvo za škodni primer poplave, čeprav v resnici temu ni bilo tako. Posledično pa zaključek na str. 9 oz. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ni nujno enak oz. pravilen.

21. Sodišče druge stopnje v izogib nejasnostim poudarja, da samo po sebi ni problematično, da je tretja tožena stranka govorila tudi o zavarovanju na novo vrednost stvari, saj gre (lahko) v vsakem primeru za dopusten oz. želen element njunega pravnega razmerja. Nova vrednost tudi ne vpliva na zavarovalno vsoto in gre pravzaprav za ločeno, od zavarovalne vsote neodvisno kategorijo. Zgornja višina zavarovalne vsote, v konkretnem primeru za poplavo ta znaša 2.000,00 EUR, velja v vsakem primeru, zavarovanje na novo vrednost pa dejansko pomeni le, ali se pri obračunu upošteva tudi amortizacija stvari (tj. obraba in starost zavarovanih predmetov). Tudi sicer je treba imeti pred očmi, da je šlo za splošen pogovor o zavarovanju, ki je zajemal bistveno širšo sliko glede sklenitve nove zavarovalne police pri novi zavarovalnici, ki kot taka torej presega le iz celotnega tega konteksta vzete določene besede, vezane izključno na poplavo.

22. Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je zastopnici jasno naznanila, kaj želi, in je nato pogodbo sklenila po zagotovilu zavarovalne zastopnice, da je zajeto tudi zavarovanje za poplave, in sicer na novo vrednost ter zavarovanje opreme prav tako kot pri izlitju vode (npr. ugotovitve o tem so na osmi strani sodbe), kar izrecno ponavlja tudi v pritožbi (tč. glej I. točko pritožbe) in s čimer cilja na to, da je v posledici prav zaradi tega utemeljeno mislila, da ima zavarovane stvari za vrednost novih stvari in to brez omejitve v višini 2.000,00 EUR, naj sodišče prve stopnje to znova presodi v sklopu ocene, kako sta ob sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe ravnali tožnica in tretja tožena stranka.

23. Pri tem naj upošteva, da je razlika med tem, ali je zavarovalna zastopnica tožnici na njeno morebitno zahtevo/povpraševanje o vrsti in obsegu zavarovalnega jamstva podala zavajajoče jamstvo o novi vrednosti zavarovanih stvari v smislu višine zavarovalnega kritja in tem, ali je tožnica morda sama, enostransko oz. površno ter iz konteksta vzela ter razumela (le) določene besede in jih vezala na zavarovanje poplave oz. je sama opustila svojo dolžno skrbnost, da bi si razčistila morebitne nejasnosti z dodatnimi vprašanji ali branjem splošnih pogojev.

24. V vsakem primeru je, kot je navedlo že Vrhovno sodišče RS 21. točki sklepa II Ips 153/2017, s tega vidika lahko materialnopravno primerljiva tudi zadeva II Cp 826/2014.

Glede splošnih pogojev in prič

25. V tem delu sodišče druge stopnje v dokazno oceno sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da je tožnica splošne pogoje poslovanja prejela in se je oz. bi se morala z njimi seznaniti, razen kolikor v nadaljevanju ni navedeno drugače, splošno gledano sicer ne dvomi in je tudi pritožbeni očitki zares ne omajejo. Sodišče prve stopnje je v odločilnem delu prepričljivo utemeljilo, zakaj verjame, da je tožnica splošne pogoje zavarovanja prejela in bi se ob povprečni skrbnosti morala z njimi seznaniti. Pravilno je tudi, da se je sodišče izrecno opredelilo, komu je glede tega verjelo, v tem primeru tretje toženi stranki, kar je obširno podkrepilo tudi z drugimi nazornimi okoliščinami (npr. podpisano ponudbo s strani tožnice, kjer je lastnoročno potrdila, da je splošne pogoje zavarovanja prejela že ob ponudbi, ali z zaslišanjem tožnice, kjer je ta sama povedala, da jih je verjetno prejela skupaj s poslano polico in dopisom, a da jih ni prebrala). Logična posledica takšne ocene, ob nasprotujočih si navedbah obeh strank, je v tem, da sodišče ni sledilo tožnici, kar je tudi pojasnilo, zato na zaključek ne vpliva dejstvo, da je tožnica na zaslišanju povedala, da splošnih pogojev ob ponudbi ni prejela.

26. Ima pa pritožba vendarle prav glede v sodbi napačno izražene dikcije o izpovedbah prič I. B. in R. T.³ Glede na substanciranje teh dokaznih predlogov in izvedbo dokazov (njuni izpovedbi) omenjena sploh nista bili priči izročitvi splošnih pogojev zavarovanja tožnici. To tudi ni bilo mogoče, saj priči nista bili neposredno vpleteni v dogajanje na terenu. Gre za priči, ki sta opisovali le splošne razmere pri poslovanju. Navedbe so se v tem delu ujemale s tem, kar je o načinu konkretne predaje pogojev trdila tretja tožena stranka. S tega vidika ni res, kar trdi pritožnica, da priči nista relevantni, saj potrjujeta prav tak način poslovanja, ki je skladen s tem, kar trdi tretja tožena stranka.

27. Enako pa velja na drugi strani za A. in D. N., ki sta bila prav tako predlagana z vidika dokazovanja načina dela (substanciranje dokaznega predloga), česar s tega vidika ne spreminja dejstvo, da je bila v njunem primeru druga zavarovalna zastopnica, in sicer S. K. Zato ima prav pritožba glede napačnosti vnaprejšnje zavrnitve kredibilnosti s strani tožnice predlaganih prič A. in D. N. Gre za soseda tožnice in oškodovanca v isti poplavi. To, da je nekdo oškodovanec in to v primerljivem škodnem dogodku, samo po sebi ne pomeni, da ga je mogoče kar vnaprej odpraviti kot pristranskega. Gotovo pa ne tedaj, ko hkrati sodišče sledi drugim pričam, ki potrjujejo navedbe nasprotne stranke (npr. o načinu dela), pa čeprav bi lahko bile že zato, ker so tam zaposlene, ali kako drugače povezane, prav tako že vnaprej označene - kot pristranske.

28. Razumljivo je, zato s tem samo po sebi gotovo ne more biti nič narobe, da so priče pogosto (lahko) tudi v (kakšnem) razmerju s strankami oz. so interesno ali intimno tako ali drugače vezane na eno oz. drugo stranko v sporu. Navsezadnje so priče lahko predlagane za potrditev določenega dejstva, ki je že po naravi stvari povezano prav z njimi in njihovo prepletenostjo s strankami (npr. s poslovanjem ali pa oškodovanjem itd.). Zatorej to samo po sebi njihove kredibilnosti ne more že vnaprej izničiti. Če bi sprejeli obratno stališče, potem takih dokazov sploh ne bi bilo treba izvajati in bi jih bilo smiselno (in precej lažje) že takoj zavrniti kot neverodostojne oz. pristranske. Ker pa temu ni tako, to pomeni le, da je treba imeti pri priči takšno okoliščino (tj. povezanost, interesno ozadje, itd.) pred očmi, jo pri dokazni oceni in teži njene izpovedbe upoštevati, a ne na način, da se jo z vnaprejšnjo dokazno oceno že samo iz tega razloga razvrednoti. Gre namreč za enakost orožij obeh pravnih strank. Ker pri zatrjevanju, predlaganju, izvedbi in oceni dokazov za stranke in sodišče ni bilo relevantno le to, kar se je dogajalo ob sklepanju pogodbe med tožnico in tretjo toženo stranko, je treba vsaj v tem obsegu za obe strani enako upoštevati vse tiste dokaze, ki predstavljajo širšo sliko o načinu poslovanja tožene stranke.

29. Ni dvoma, da je bila pri sklepanju zavarovalne pogodbe v primeru A. in D. N. zavarovalna zastopnica druga oseba, in sicer S. K., ne pa tretja tožena stranka. Tako se kot pravilna in pomembna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da omenjeni priči s tretjo toženo stranko sploh nista sodelovali in posledično njenega ravnanja ne moreta ocenjevati. S tega vidika pa je dokazni domet omenjenih prič že v izhodišču precej omejen, in sicer le na presojo načina dela zastopnic, ki so sklepale zavarovalne pogodbe v korist prve tožene stranke.

30. Sodišče prve stopnje je glede priče V. S. navedlo, da ni relevantna za konkretni primer, saj o njem ni vedel nič. Pritožnica omenjeno pričo v pritožbi izpostavlja v smislu, da je tretja tožena stranka tudi njemu ponujala identično zavarovanje in obljubljala zavarovanje na novo vrednost objekta in opreme za primer poplav in mu ni predstavila splošnih pogojev, kar naj bi vse izhajalo iz 34 strani zapisnika o naroku, na katerem je bila zaslišana. Na strani, na katero se pritožnica sklicuje, teh navedb ni. Še najbližje zatrjevanim v pritožbi so tiste na 33. ali 35. strani zapisnika, a je iz konteksta celotne izpovedbe razvidno, da so pritožbene navedbe tendenciozne in nimajo opore v zapisniku. V. S. pravzaprav niti ni dobro vedel, katera je bila njegova zavarovalna zastopnica in ali je bila to sploh tretja tožena stranka, saj se tega ni več dobro spomnil. Na splošno je pojasnil le, da je bolj dvomljive sorte in skeptičen, zato ga zastopnica ni prepričala, kljub temu, da mu je bilo obljubljeno, da bo vse boljše in na novo vrednost. Posledično ni sklenil zavarovalne police pri prvi toženi stranki in je kot dotlej ostal pri Zavarovalnici X. Glede na kontekst celotne izpovedbe te priče je ugotovitev sodišče prve stopnje vendarle smiselno pravilna, saj priča o konkretnem primeru ni vedela nič, tudi sicer pa ne prav veliko. Njene izjave bi bile, če že, relevantne le za morebitno presojo, na kakšen način je potekalo poslovanje.

31. Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno umesti (upošteva) in oceni položaj prič I. B. in R. T. Z vidika ocene načina dela pa naj glede na substanciranje dokaznih predlogov, uspeh celotnega dokaznega postopka in pritožbene navedbe oceni tudi morebiten vpliv izpovedb drugih prič, ki jih je predlagala tožnica.

Glede statusa podjetnice

32. Drži očitek tožnice, da ni njena dolžna skrbnost nič večja zgolj zato, ker je podjetnica. Tožnica je imela povprečno skrbnost, medtem ko je bila skrbnost tretje tožene stranke višja, tj. na ravni strokovnjakinje. Dejstvo, da ima tožnica podjetje, njene skrbnosti ne zaostruje, saj je v zavarovalništvu v vsakem primeru običajna zavarovanka in brez posebnih znanj, torej je nastopala kot laik. Iz navedb je razvidno, da je tožnica v kritičnem času prehajala od prejšnje Zavarovalnica Y k prvi toženi stranki. Pred tem je že imela zavarovane podobne rizike. Ker pa o vsem tem v sodbi ni nobenih ugotovitev, njene morebitne pretekle izkušnje z zavarovalništvom (pojmi, načinom sklepanja, novo vrednostjo, itd.) oz. védenja in znanja v tem smislu (še) niso pravno relevantna dejstva.

Glede izobraževanj

33. Pritožbeni očitki glede izobraževanj so nekonkretizirani in ne vzbudijo dvomov v pravilnost zaključka, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Trditveno in dokazno breme, da izobraževanja niso bila strokovna oz. zastopniki niso poznali vsebine splošnih pogojev, je bilo na tožnici, ki svojega bremena ni zmogla in ga tudi v pritožbi substancirano ne izkazuje. S tega vidika tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje sklicuje na priče, ki jih je v potrditev strokovnosti izobraževanj predlagala tožena stranka, ni napačno, saj se je tožena stranka na ta način branila pred tožničinimi očitki.

34. Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje stališču tožnice, da vprašanje izobraževanj samo po sebi ni odločilno. Odločilno je, ali je tretja tožena stranka pri sklepanju zavarovalne pogodbe ravnala nedopustno, na način, kot ji ga očita tožnica, zaradi česar bi bilo posledice njenih ravnanj pripisati tudi drugi oz. prvi toženi stranki. Gre torej za presojo obljub (dogovora) o želenem zavarovalnem jamstvu.

Glede omejitve kritja na 2.000,00 EUR

35. Kot relevantno se utegne izkazati tudi doslej nekoliko zanemarjeno dejstvo, da tožnica v določenem obsegu sama sebi nasprotuje oz. smiselno priznava navedbe tretje tožene stranke. Iz devete strani obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je tožnica izpovedala, da ji je tretja tožena stranka pojasnila, da bo imela zavarovano poplavo za objekt za 2.000,00 EUR,⁴ vso ostalo opremo pa bo imela zavarovano na novo vrednost za približno 84.000,00 EUR. To v pritožbi ni izpodbijano. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je tožnica vsaj za objekt očitno brez dvoma dobila celo izrecno opozorilo, da je višina zavarovanja v primeru poplave omejena na največ 2.000,00 EUR, kar neposredno nasprotuje njenim lastnim trditvam, tudi tem, ki so v razmerju do objekta podane v pritožbi. Če je bila zgornja omejitev jamstva izrecna, jasna oz. nedvoumna, je s tega vidika lahko zrelativiziran tudi vpliv strokovnega jezika, v smislu zatrjevanega zagotovila o zavarovanju opreme oz. zavarovanju na novo vrednost.

Sklepno

36. Sklepanje zavarovalne pogodbe je vsebinsko enovit proces, ki ga ni mogoče (tudi ga ni potrebno) drobiti na posamične bolj ali manj pomembne dele. S tega vidika je poudarjanje tega, katera faza sklepanja zavarovalne pogodbe je bila odločilna, zgrešeno in odveč. Ni mogoče izolirano presojati samo določenih, iz konteksta vzetih besed, ki sta jih stranki druga drugi namenili v pogovoru, od vseh drugih relevantnih okoliščin, navsezadnje tudi ne od tega, ali je tožnica prejela splošne pogoje zavarovanja oz. se je z njimi seznanila. Gre za navidez različne dele vsebinsko povsem istega procesa, katerega smoter je bil v sklenitvi dogovora o sklenitvi zavarovalne pogodbe. S sklenitvijo pogodbe se je opisani proces tudi zaključil, s čimer je bil opredeljen obseg zavarovalnega jamstva. Šele po prepletu in ovrednotenju vseh pravno relevantnih elementov v tem enovitem procesu, in ne le tistih, ki so vezani na splošne pogoje, bo (mogoče) dobiti odgovor na vprašanje, kakšne so bile (ne)dopustne posledice sklepanja konkretne zavarovalne pogodbe.

37. Pritožbene navedbe se tako v opisanem obsegu izkažejo za utemeljene. Ker v predstavljenem delu v izpodbijani sodbi ni podana dokazna ocena, ki bi bila skladna z 8. členom ZPP, zaradi česar v posledici o tem manjkajo odločilni razlogi in izpodbijane sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Posledično je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo, ker kršitve samo ne more odpraviti, razveljavilo, in sicer vključno z akcesorno stroškovno posledico ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

38. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje naj v skladu z napotki iz te odločbe napravi le (novo oz. prvo) dokazno oceno tudi glede doslej zanemarjenjih okoliščin dogodka. V njej naj opredeli relevantne dejanske okoliščine pri sklepanju pogodbe, jih dokazno ovrednoti v skladu z 8. členom ZPP in poda končni zaključek. Smiselno je, da si sodišče prve stopnje pri končni presoji pomaga z uporabo dokaznega standarda (tj. standard prepričanja), kot tudi s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu.⁵

39. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Npr. v povezavi z izlivom vode, kjer so zavarovalni pogoji drugačni.
² Druga tožena stranka v svojih vlogah oz. I. B., ki je zaposlen pri prvi toženi stranki, sta pojasnila, kaj pomeni zavarovanje na novo vrednost (str. 9 obrazložitve sodbe).
³ Str. 10 obrazložitve: „(...) ob prejemu police prejela tako splošne pogoje kot tudi klavzule, kar je potrdil s svojo izpovedbo tudi I. B. (...) da ji je izročila splošne pogoje, da ji je razložila zavarovanje, kar je nenazadnje potrdila tudi priča R. T. (...)“
⁴ Opisana trditev je bila postavljena že predpravdno, in sicer v pritožbi tožnice ob reševanju njenega zahtevka pri zavarovalnici (priloga A10, ponovna pritožba, datirana na 10. 12. 2012, str. 2). Enako je potrdila na svojem zaslišanju dne 12. 5. 2015, str. 2 zapisnika: „(...) Povedala mi je, da bom imela zavarovano poplavo za objekt za 2.000 EUR. Vso opremo pa bomo imeli zavarovano na novo vrednost za nekih 84.000 EUR (...)“ ali pa na str. 12 istega zapisnika, „za poplavo mi je ona rekla, glej objekt je res 2.000 EUR (...)“ Smiselno enako izhaja iz trditev in izpovedb tretje tožene stranke, npr. na str. 20: „Zopet je rekla, hočem poplavo, sem rekla, imaš za 2.000 EUR (...)“
⁵ To breme je bilo npr. glede vprašanja, ali je bila tožnica na zatrjevani način zavedena, na njej, kar je dokazovala s svojo izpovedbo. Na drugi strani je imela tožena stranka dolžnost dokazati, da je tožnici omogočila učinkovito seznanitev s splošnimi pogoji, kot tudi, da jo je seznanila s posebnim obrazcem iz priloge B22, katerega prejema tožnica ob podpisu ponudbe, za razliko od prejema splošnih pogojev, ni izrecno potrdila s svojim podpisom. Opisani pristop je enako uporaben z vidika ugotavljanja vseh zatrjevanih dejstev, ne le teh, primeroma navedenih.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 153/2017
• VSRS Sklep II DoR 271/2016
• VSRS Sklep II Ips 78/2017