VSL Sodba I Cp 1901/2018

Jedro

V svojem bistvu je dedna nevrednost vrsta nekakšne civilne kazni za takšno dejanje ali opustitev, s katerim se je dedno nevredna oseba tako prekršila zoper osebo zapustnika, da bi nasprotovalo čutu pravičnosti, če bi postala dedič.

Za opustitev potrebne pomoči gre vsekakor tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Dedno nevreden je tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Gre za razlago opustitve nudenja potrebne pomoči, kot ta izhaja iz 129. člena KZ-1 (zapustitev slabotne osebe) in 130. člena KZ-1 (opustitev pomoči). Opustitev nujne pomoči predstavlja pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dedno nevredna, da deduje po svoji pok. materi A. A. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.480,02 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je med strankama sporno, ali je bila zapustničina oporoka z dne 10. 1. 2014 napisana tega dne ali 13. 6. 2014. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je zapustnica to oporoko napravila zaradi toženkinega zvijačnega ravnanja in vsakodnevnega psihičnega pritiska, je napačen. V pritožbi obširno povzema svojo izpovedbo, ko je bila zaslišana kot stranka, iz katere izhaja, da ni bila zapustničina volja, da toženka dobi stanovanje v L., da je oporoko, ki je datirana z 10. 1. 2014 dejansko napisala 13. 6. 2014, torej na dan, ko je šla iz bolnišnice v oskrbo k toženki, da je toženka pritiskala nanjo, naj sprejme kmetijo na Dolenjskem in na mater, naj ji nakloni omenjeno stanovanje. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi bila izpoved toženke glede sestave oporoke, datirane z 10. 1. 2014, prepričljiva in življenjsko logična. Napačen in nerazumljiv je tudi zaključek sodišča, da ni logično, da bi toženka lahko vplivala na zapustnico glede vsebine oporoke glede na tožničino izpoved, da je bila zapustnica 13. 6. 2014 opravilno sposobna, saj če ne bi bila, bi bila oporoka nična. Toženka je torej že maja 2014 začela pritiskati na zapustnico ter tožnico in njenega moža, da bi toženka dobila stanovanje, tožnica pa Dolenjsko. Sestava oporoke je neposredno sledila neuspešnim toženkinim pritiskom v maju 2014. Da oporoka še ni bila narejena januarja 2014, kaže okoliščina, da je zapustnica v mesecu maju 2014 prosila tožnico in njenega moža, da naj nekaj uredijo s stanovanjem v L., ker toženka nanjo pritiska. Navaja še, da toženkina izpoved ni bila resnicoljubna glede tega, kaj je že prejela od zapustnice tekom njenega življenja. Toženka je zamolčala, da je prejela skoraj 40.000,00 EUR iz naslova posekanega lesa iz zapustničinega gozda, sodišče pa je njeno izpoved ocenilo za resnicoljubno. Neverjetna je toženkina izpoved, da ji zapustnica ne bi mogla vrniti denarja za nakup stanovanja, saj je imela še na začetku januarja 2013 na TRR skoraj 25.000,00 EUR. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila glede na vso toženkino pomoč zapustnici življenjsko logična njena izpoved, da ji je mati ves čas govorila, da bo stanovanje njeno ter da oporoka z dne 10. 1. 2014 odraža pristno voljo zapustnice. Opozarja, da je sodišče pomešalo silo in zvijačo, saj zvijača ne predpostavlja nujno obstoja strahu in sile. Navaja še, da zakon ne opredeljuje podrobneje, kaj naj bi bila „potrebna pomoč“, posledično pa tudi ne opredeljuje, da bi šlo za opustitev potrebne pomoči zgolj tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Opozarja na širše stališče, zavzeto v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 667/2006. Toženka je opustila potrebno pomoč materi, kar je imelo za mater hude posledice. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je zapustnica odšla iz toženkinega doma peš proti lastni volji. Ni res, da bi mati odšla od toženke, ker bi hotela na vrtiček. Zapustnica ni hotela povedati, zakaj je šlo, povedala je le, da ne bo govorila grdo čez toženko, ker je tudi ona njena hči in ima obe enako rada. Toženka ni prišla na pogreb matere in tudi ni klicala tožnice, da bi se pozanimala o datumu in uri pogreba. Po njenem mnenju je toženka dedno nevredna, saj je njeno osemmesečno ignoriranje matere tej povzročalo duševne bolečine. Povzema toženkino izpoved, iz katere izhaja, da zapustnici ni nudila pomoči v smislu, da bi poskrbela, da varno pride domov v stanovanje v L. Za toženko so bila poglavitna premoženjska vprašanja, ne pa interes za dobrobit matere. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je v tej zadevi ključno, da toženka ni pripomogla k poslabšanju materinega zdravja. Zaključuje, da skrb za neozdravljivo bolnega in umirajočega človeka ne pomeni le preprečevanja hudih posledic za zdravje in življenje, ampak tudi psihično oporo. Pri nudenju te pomoči pa je toženki spodletelo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga odločitve o ugotovitvi dedne nevrednosti dediča je v določbi 126. člena Zakona o dedovanju (ZD). Dedno nevredna postane oseba, ki zagreši dejanje ali opustitev, zaradi katerega ne zasluži, da bi dedovala. V navedeni določbi ZD so taksativno navedena zavržna ravnanja oziroma razlogi, ki imajo za posledico dedno nevrednost. Nevreden je, da deduje tako na podlagi zakona kot na podlagi oporoke 1.) kdor je z naklepom odvzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, 2.) kdor je s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti, 3.) kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko in 4.) kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. V svojem bistvu je dedna nevrednost vrsta nekakšne civilne kazni za takšno dejanje ali opustitev, s katerim se je dedno nevredna oseba tako prekršila zoper osebo zapustnika, da bi nasprotovalo čutu pravičnosti, če bi postala dedič¹. Institut dedne nevrednosti je omejen zgolj na navedene razloge, ki tako predstavljajo negativne predpostavke za dedovanje oziroma izjemo od pravila, da je dedič lahko vsak pravni subjekt: fizična ali pravna oseba. Ker gre za izjemo, razlogov dedne nevrednosti ni mogoče ekstenzivno razlagati niti analogno uporabljati.²

5. Tožnica je uveljavljala dedno nevrednost toženke iz razloga po 2. in 4. točki 126. člena ZD. Po tožničinih tožbenih trditvah obstoji razlog po 2. točki 126. člena ZD zato, ker je toženka z zvijačo pripravila zapustnico do tega, da je napravila oporoko, datirano z dnem 10. 1. 2014, s katero ji je zapustnica naklonila stanovanje v L., tožnici pa kmetijo na Dolenjskem. Toženka je pritiskala na svojo mater, da bi napravila oporoko in jo zavajala, da je kmetija na Dolenjskem vredna več kot stanovanje v L. Razlog za dedno nevrednost iz 4. točke 126. člena ZD oziroma opustitev nudenja zapustnici potrebne pomoči pa naj bi bilo podano s tem, da je toženka zapustnico poslala od hiše 10. 7. 2014, in sicer peš iz B. proti L., nato pa z njo do 27. 2. 2015, ko je zapustnica že bivala v H., ni kontaktirala.

6. Kdaj je podan zatrjevani razlog iz 2. točke 126. člena ZD, je dejansko vprašanje. Vsekakor tedaj, če ravnanje dediča predstavlja kazniva dejanja goljufije, prisiljenja in grožnje.³ Da bi šlo za takšna ravnanja toženke, tožnica niti ni zatrjevala.⁴ Tudi ob določitvi vsebine zakonsko navedenih razlogov s pomočjo civilnopravne interpretacije, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da razlog za obstoj dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD ne obstoji.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi z zvijačo pripeljala zapustnico do tega, da svoje oporočne volje ni izrazila svobodno oziroma da je bila ta nasprotna njeni dejanski volji. Pri zvijači gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Tožnica bi torej morala dokazati, da je toženka zapustnico napeljala na zapis oporoke z neresničnimi trditvami oziroma je pri njej povzročila zmoto z namenom, da jo napelje na oporočno razpolaganje. Tožnica je zatrjevala, da naj bi zapustnica napisala oporoko zato, ker naj bi jo toženka, ki si je želela pridobiti stanovanje v L., zavajala, da je kmetija na Dolenjskem vredna več od stanovanja. Takšnega toženkinega ravnanja tožnica ni uspela dokazati, iz zaslišanja pravdnih strank in tožničinega moža pa tudi izhaja, da je zapustnica poznala vrednost svojih nepremičnin. Na to kaže mdr. okoliščina, da so se z zapustnico pogovarjali o prodaji Dolenjske. Iz tožničine izpovedi pa izhaja, da je zapustnici ob obisku v bolnici in na njeno vprašanje, če bi se strinjala, da toženka dobi stanovanje v L., ona pa Dolenjsko, rekla, da se ne strinja, ker je stanovanje več vredno.

8. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je življenjsko logično, da je tožnica naredila oporoko januarja 2014, ko je izvedela, da je njeno zdravstveno stanje slabo, ne pa 13. 6. 2014, na dan, ko je zapustnica iz bolnice prišla k toženki domov v nego. Posledično zato ni sledilo tožničinim trditvam, da naj bi zapustnica napisala oporoko omenjenega dne, ker je toženka pritiskala nanjo. Ne glede na navedeno pa tudi ni zatrjevala, da naj bi šlo pri tem za pravno upoštevno toženkino prisiljenje zapustnice k zapisu oporoke pod grožnjo ali silo.⁵

9. Glede na navedeno je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju razloga za toženkino dedno nevrednost iz razloga po 2. točki 126. člena ZD. Tožnica ni dokazala, da bi toženka z zvijačo, niti z drugimi ravnanji, navedenimi v omenjenem zakonskem določilu, vplivala na zapustničino oporočno voljo.

10. Neobstoj navedenega razloga za dedno nevrednost pa je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo tudi z ugotovitvijo pristnosti zapustničine oporočne volje, izražene v oporoki z dne 10. 1. 2014⁶. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank in številnih prič je zaključilo, da je bila zapustničina volja, da nakloni stanovanje v L. toženki, ki naj bi bilo več vredno od kmetije na Dolenjskem, pričakovana. Tak zaključek temelji na ugotovitvah, da je toženka skupaj s svojo družino do leta 2014 ves čas pomagala pok. materi tako na vrtičku, pri delu na Dolenjskem, kjer so imeli nepremičnino ter finančno pri nakupu stanovanja v L.⁷ in pri obnavljanju stanovanja.

11. Dejanske ugotovitve, povzete v prejšnjem odstavku, pa so pravno relevantne tudi v zvezi z drugim očitanim razlogom za toženkino dedno nevrednost, in sicer z očitkom odklonitve pomoči zapustnici. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila toženka tista, ki je pokojni materi nudila vso pomoč (omenjeno finančno pomoč in pomoč v delu) pred njeno boleznijo in tudi nego v času materine bolezni, ki jo je potrebovala, in sicer do 10. 7. 2014. Očitki tožnice na opustitev toženkine pomoči zapustnici se nanašajo na čas po navedenem datumu.

12. Vsekakor gre za opustitev potrebne pomoči tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika.⁸ Dedno nevreden je tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Gre za razlago opustitve nudenja potrebne pomoči, kot ta izhaja iz 129. člena KZ-1 (zapustitev slabotne osebe) in 130. člena KZ-1 (opustitev pomoči)⁹. „Opustitev nujne pomoči“ predstavlja pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila zapustnica po odhodu iz bolnišnice 13. 6. 2014 v negi pri toženki do 10. 7. 2014. Navedenega dne se je vrnila nazaj v svoje stanovanje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je zapustnica odšla peš iz toženkinega doma proti lastni volji. Verjelo je toženkini izpovedi, da je prepričevala pok. mater, da naj, glede na njeno zdravstveno stanje, ne gre od nje. To potrjuje tudi ugotovljeno in nesporno dejstvo, da je takoj po zapustničinem odhodu poklicala tožnico in jo o tem obvestila, kar je potrdila tudi tožnica. Obvestila pa je tudi svojo hči T. (zapustničino vnukinjo), ki je živela v zapustničinem stanovanju, in jo pozvala, da jo obvesti takoj, ko bo zapustnica prišla domov. Zapustnica je od odhoda od toženke do ponovnega odhoda v bolnico v mesecu februarju 2015 živela v svojem stanovanju, z njo pa je živela tudi toženkina hči, ki je bila zapustnici neposredno v pomoč. V tem času je zapustnico obiskovala tudi tožnica, in sicer dva do trikrat na teden. Tožnica ni niti zatrjevala kakršnegakoli ravnanja ali opustitve toženke, ki naj bi se negativno odražalo na zdravju pokojne. Glede na navedeno in glede na ugotovitve, da je bila toženka preko hčere ves čas seznanjena s stanjem matere, da je na njeno prošnjo zanjo dvigovala denar in ji ga posredovala ter glede na ugotovitev, da je toženka 27. 2. 2015, ko je izvedela od hčerke, da je zapustnica nastanjena v H., želela mamo odpeljati k sebi domov, da bi zanjo skrbela, je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo omenjeni pravni standard, ko je zaključilo, da toženki ni mogoče očitati opustitve nudenja potrebne pomoči v smislu 4. točke 126. člena ZD. Konkretni dejanski stan obravnavanega primera ni primerljiv s tistim v zadevi II Ips 667/2006, ki ga tožnica izpostavlja v pritožbi.¹⁰

13. Pritrditi je treba tožnici, da nudenje psihične opore¹¹ neozdravljivo bolnemu v obliki obiskov, pozornosti in čustvene skrbi predstavlja obče človeško vrednoto. Njena opustitev pa ne predstavlja razloga za dedno nevrednost. Kot je bilo navedeno, razlogov za dedno nevrednost, ki so limitativno navedeni v zakonu, ni mogoče razlagati ekstenzivno.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 552/2004, Nikola Gavela, Dedno pravo, str. 87.
² Primerjaj dr. Karl Zupančič, Viktorija Skubic, Dedno pravo, str. 75.
³ 1. odstavek 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1): Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, … 1. odstavek 132. člena KZ-1: Kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opustiali da kaj trpi, …1. odstavek 135. člena KZ-1: Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, ...
⁴ Na stališče, da je mogoče obstoj navedenega razloga razlagati (zgolj) ob uporabi kazenskopravnih predpisov, bi navajala določba 3. odstavka 127. člena ZD, po kateri mora na dedno nevrednost (iz tega razloga) sodišče paziti po uradni dolžnosti.
⁵ Z grožnjo se na splošno razume naznanitev zla, ki bo nastopilo, če tisti, ki mu je grožnja namenjena, ne bo ravnal na določen način oziroma dal ustrezne pravno poslovne izjave (Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 338). Sila pa je uporaba fizične (telesne moči) zoper drugo osebo, da bi ta dala ustrezno pravno poslovno izjavo.
⁶ Številne pritožbene navedbe so usmerjene prav v pravilnost tega zaključka.
⁷ Stanovanje je bilo kupljeno po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ).
⁸ Tožnica ni niti zatrjevala, da naj bi se opuščena pomoč toženke kot posledica odražala na zdravju pokojne.
⁹ Na razlago opustitve nudenja pomoči z navedenimi določbami Kazenskega zakonika napotuje tudi pravna teorija (Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič, Dedno pravo, str. 76).
¹⁰ V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da je toženec dedno nevreden zaradi stopnje kršitve in časovnega obdobja kršitve. Od zapustnikove/sinove odselitve z materjo, ko je bil star 4 leta, zanj ni plačeval preživnine, nikoli ni skrbel za sinovo (ta je imel tudi duševne motnje) vzgojo, varstvo in oskrbo, čeprav je živel v bližini, nikoli ga tudi ni obiskal, ...
¹¹ Tožnica navedeni očitek uveljavlja šele s pritožbo, torej gre za pritožbeno dejansko novoto, ki, četudi bi bila pravno relevantna, ne bi mogla biti upoštevna, saj bi tožnica to dejstvo lahko zatrjevala že v prvostopenjskem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 951/2009
• Sklep II Ips 260/97
• VSL sklep I Cp 4883/2010