VSL Sodba in sklep II Cp 1869/2018

Jedro

Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde sodniške službe na način, da gre za kvalificirano stopnjo napačnosti postopkovnega ravnanja ali sodniške odločitve.

Odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je mogoč samo, kadar oškodovanec nima ali tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je bil za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhuje oblike protipravnosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke z dne 29. 8. 2018 se zavrže.

II. Pritožba tožeče stranke z dne 28. 6. 2018 se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnih stroškov zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 596,92 EUR (II. točka izreka).

2. Tožničina pooblaščenka je sodbo prejela 29. 5. 2018 (vročilnica list. št. 79 sodnega spisa), rok za pritožbo je znašal 30 dni (333. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbo je vložila 28. 6. 2018, torej pravočasno (list. št. 118 sodnega spisa). Pritožbo, imenovano kot nujni dodatek k pritožbi, ki jo je oddala odvetnica preko BPP, pa je 29. 8. 2018 vložila tožnica sama. Njena pritožba je prepozna, saj je vložena po preteku 30 dnevnega roka, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 346. členom ZPP zavrglo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s tem tožnici ni odvzeta pravica do pritožbe, saj se je zoper sodbo pravočasno pritožila njena pooblaščenka. To pritožbo pritožbeno sodišče obravnava v nadaljevanju.

3. Tožnica sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter vztraja, da bi celjsko sodišče moralo opraviti ogled kraja, prav tako bi tožnico moralo v okviru procesnega vodstva opozoriti, da naj predlaga izvedenca. S tem, ko je sledilo izključno navedbam nasprotne stranke, tožničine navedbe in dokaze pa je štelo kot izbiro težjih jamčevalnih sankcij, je podana protipravnost in samovoljnost sodišča in gre za očitno kvalificirano napačno ravnanje sodišča. Izvedenec bi lahko, če tožničini predlagani dokazi sodišču niso zadostovali za presojo utemeljenosti njenega zahtevka, podal strokovno nepristransko mnenje ali je opravljeno delo in postopanje izvajalca tako napačno, da je utemeljen odstop od pogodbe, ali zadostuje le odprava napak. Tožnici so bile te možnosti odvzete. Res jo je sodišče pozivalo, da za zastopanje pooblasti odvetnika, a ni imela dovolj finančnih sredstev. Poleg tega celjsko sodišče vseh njenih navedb ni zapisalo in protokoliralo, tudi tega ne, da je na naroku izjavila, da če sodišče izvedenca potrebuje, naj ga postavi in ga bo plačala. Pravna država mora stremeti k pravičnim sodnim odločbam. Tožnici so bile v postopku kršene ustavno zagotovljene pravice in sicer načelo do enakega varstva, načelo zaupanja v pravo in enake možnosti. V konkretnem primeru ne gre le za napako sodišča glede same odločitve, ampak tudi za opustitev dolžne pomoči neuki stranki. Tožnica ne soglaša s tem, da je krog nepremoženjske škode zaprt in zahteva povračilo nematerialne škode za duševne bolečine zaradi kršitve njenih občutkov zaradi zlorabe navedenih pravic v sodnem postopku in zaradi očitnega samovoljnega, torej protipravnega ravnanja sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej odškodninski pravdi tožnica na podlagi 26. člena Ustave RS in 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od države zahteva odškodnino za nastalo ji škodo zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja Okrajnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo v nasprotju z običajno metodo dela, saj tožnici kot neuki stranki ni nudilo ustrezne pomoči v okviru procesnega vodstva. Opozoriti bi jo moralo, da naj pravočasno predlaga ustreznega izvedenca, prav tako bi moralo opraviti ogled kraja, kjer je bila sporna storitev izvedena. Pritožbeno sodišče pa je protispisno navedlo, da tožnica izvedenca ni predlagala. Zaradi takšnega ravnanja sta celjski sodišči pri tožnici povzročili dvom in nezaupanje v nepristransko ter pošteno sodno odločanje, zaradi česar je trpela strah in duševne bolečine in iz obeh postavk zahteva odškodnino v višini 4.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo pravno podlago in sodno prakso v zvezi s pravico do odškodnine zaradi sodniške napake¹ ter pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju s takšno obrazložitvijo soglaša. Pravilno je obrazložilo, da je pri vprašanju protipravnosti ravnanja treba upoštevati naravo dela sodišča in da gre za sodniško napako šteti grobe kršitve sodniške dolžnosti, ko sodišče ne uporabi veljavnega zakona, ko samovoljno razlaga pravo, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja, pri zlorabi oblasti, korupciji in drugih grobih kršitvah poštenosti postopka. Nepravilno odločanje sodišč samo po sebi še ni protipravno v smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost države po prvem odstavku 26. člena Ustave RS.² Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je zato odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde sodniške službe na način, da gre za kvalificirano stopnjo napačnosti postopkovnega ravnanja ali sodniške odločitve. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da če je možno, mora stranka (oškodovanec) v postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati sodniške napake v postopku, sicer se kasneje v odškodninskem sporu na njih ne more sklicevati. Zato pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, mogoč samo, kadar oškodovanec nima ali tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je bil za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhuje oblike protipravnosti.³

8. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo iz treh razlogov:

(1) Ugotovilo je, da je celjsko sodišče na prvi stopnji tožnico kot prava neuko stranko na splošno pravilno opozorilo na njene pravice.

(2) Ugotovilo je, da je res ni konkretno opozorilo, da naj predlaga ustreznega izvedenca in ni opravilo ogleda kraja, kjer je bila storitev opravljena, a navedeno ne predstavlja kršitve dolžnosti pojasnil stranki v okviru materialno procesnega vodstva, saj se je celjsko sodišče materialno pravno postavilo na stališče, da ni izpolnjena predpostavka po prvem odstavku 470. člena OZ. Ob takšnem stališču postavitev izvedenca in ogled nista bila potrebna, torej tudi ne opozorilo tožnici v okviru materialno procesnega vodstva.

(3) Zahtevek je zavrnilo tudi iz razloga, ker zatrjevana škoda ne predstavlja pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem odškodninskem sporu popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), kakšnih drugih postopkovnih kršitev pa pritožba ne izpostavlja.

10. Po preučitvi priloženega sodnega spisa v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Celju I P 276/2011 pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnica, ki je tožbo vložila brez pooblaščenca, na splošno ustrezno opozorjena na svoje pravice in dolžnosti v postopku. Ker je prava neuka stranka, jo je sodišče po vložitvi tožbe s sklepom dvakrat pozvalo na dopolnitev in ji natančno obrazložilo, kaj mora tožba vsebovati. Ob drugem sklepu ji je vročilo tudi dopis, s katerim jo je poučilo, da ima v pravdnem postopku pravico do pooblaščenca oziroma odvetnika, kar bi bilo glede na zapletenost zadeve smotrno, ter ji obrazložilo, da če si zaradi finančnega položaja ne more priskrbeti pooblaščenca, lahko pri sodišču zaprosi za brezplačno pravno pomoč. Tožnica si je pridobila odvetnika, ki je vložil drugo dopolnitev tožbe, o svojih pravicah in dolžnostih pa je bila obveščena tudi v vabilu stranki na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, med drugim, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, saj bodo takšni dokazi na naslednjih narokih lahko prepozni. Sodišče je tožnico na naroku za glavno obravnavo, na katerega je pristopila sama, pozvalo, da pojasni, ali jo bo morebiti v predmetnem postopku zastopal pooblaščenec in ji nudil strokovno pomoč. Tožnica je odgovorila, da takšne pomoči, glede na to, da je imela slabe izkušnje z odvetniki, ne potrebuje, da je končala srednjo gradbeno šolo, da obvlada stvari v zvezi z gradbeništvom, prav tako je že predložila obširno dokumentacijo in opravljala poizvedbe pri drugih podjetjih. Iz navedenega je sodišče upravičeno razbralo, da tožnica pomoči v pravdnem postopku s strani odvetnika ne potrebuje, zato je opravilo obravnavo in o zahtevku odločilo.

11. Ne glede na zgoraj navedena opozorila, ki jih je tožnica dobila v postopku na prvi stopnji, je bilo v tem odškodninskem postopku treba odgovoriti na ključno vprašanje, to je, ali je bilo celjsko sodišče tožnico dolžno konkretno opozoriti, da naj predlaga izvedenca ustrezne stroke in ali je bilo dolžno opraviti ogled. Gre za materialno procesno vodstvo, uzakonjeno v 285. členu ZPP. Kljub v pravdnem postopku uveljavljenemu razpravnemu načelu, v skladu s katerim imajo pri zbiranju dejanskega in dokaznega gradiva odločilno besedo stranke, ni mogoče zanemariti vloge sodišča, ki jo ima pri iskanju materialne resnice in spodbujanju procesnih aktivnosti pravdnih strank.⁴ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da celjsko sodišče na prvi stopnji te dolžnosti ni imelo, saj se je postavilo na materialno pravno stališče po prvem odstavku 470. člena OZ, ki določa, da kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Tožnica je v tožbi odstopila od pogodbe, ob zaslišanju pa navedla, da zahteva zamenjavo vseh vgrajenih elementov ter ne pristaja na dodaten rok za popravilo. Na podlagi navedenega je celjsko sodišče na prvi stopnji njen zahtevek zavrnilo iz razlogov, ker ni bila izpolnjena predpostavka po tem zakonskem določilu. Ker je celjsko sodišče na prvi stopnji zavzelo takšno materialno pravno stališče, ni bilo potrebe ne po ogledu, ne po postavitvi ustreznega izvedenca. Zato posledično tudi tožnice ni bilo dolžno opozoriti, naj predlaga izvedenca.

12. Iz vpogleda v sodni spis v zadevi pred celjskim sodiščem je razvidno, da je tožnica zahtevala zamenjavo vseh vgrajenih delov oziroma je zaradi nepripravljenosti izvajalca storitev, da navedeno naredi, odstopila od pogodbe, saj je izvajalec storitev priznaval le nekaj manjših napak. Zato se postavlja vprašanje, ali bi moralo celjsko sodišče uporabiti drugi odstavek 470. člena OZ, ki določa, da sme kupec odstopiti od pogodbe, ne da bi pustil dodatni rok, če mu prodajalec sporoči, da ne bo izpolnil pogodbe ali če iz okoliščin očitno izhaja, da jih niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti. To bistveno okoliščino izpostavlja pritožba, ko navaja, da bi bilo celjsko sodišče dolžno postaviti izvedenca zato, da bi lahko povedal, ali je opravljeno delo in postopanje izvajalca tako napačno, da je utemeljen odstop od pogodbe ali zadostuje le odprava napak.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da morebitno materialno pravno nepravilno odločanje sodišč samo po sebi še ni protipravno ravnanje v tem smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost države po prvem odstavku 26. člena Ustave RS. Ključno vprašanje, ki ga tožnica postavlja v pritožbi, bi morala uveljavljati s pritožbo pred celjskim pritožbenim sodiščem. Iz podatkov celjskega sodnega spisa izhaja, da je tožnica vložila laično krajšo pritožbo, s katero ni uveljavljala postopkovnih kršitev (da ni bilo ustrezno izvedeno materialno procesno vodstvo), ni uveljavljala nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ogled, izvedenec), niti napačne uporabe materialnega prava (2. odstavek 470. člena OZ). Celjsko pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz razloga, ker tožnica na podlagi obsega priznanih napak izvajalcu ni dopustila roka za odpravo, preostalih napak, katere je zatrjevala, pa ni dokazala z izvedencem. Tudi če bi šlo za napačno materialno pravno odločitev celjskih sodišč, bi tožnica lahko odškodninski spor sprožila le, če ne bi imela na razpolago drugih sredstev, s katerimi bi lahko preprečila ali zmanjšala vzrok škode. Tožnica pa je imela na razpolago redno in izredno pravno sredstvo in jo je celjsko sodišče na njeno pobudo o izrednih pravnih sredstvih revizije in obnove ustrezno poučilo (list. št. 106 in 162 sodnega spisa I P 276/2011). Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da zato, ker tožnica v zadevi pred celjskim sodiščem ni izkoristila vseh dopustnih pravnih sredstev, njen zahtevek v tem odškodninskem sporu ni utemeljen.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je krog nepremoženjskih škod po OZ zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. O tem se je že izrekla sodna praksa, ki jo citira sodišče prve stopnje in sicer, da pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Kot je obrazloženo niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanje človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti.⁵ Ker škoda, ki jo tožnica zatrjuje, ni pravno priznana škoda, je bil zahtevek pravilno zavrnjen tudi iz tega razloga. Ob predpostavki, da bi bil podan temelj odškodninske terjatve, bi šla tožnici odškodnina za premoženjsko škodo, če bi jo dokazala.

15. Ob zgoraj navedenem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve. Da celjsko sodišče tožničinih navedb ni zapisalo in protokoliralo, tudi tega ne, da je na naroku izjavila, da če bo sodišče postavilo izvedenca, ga bo plačala, so neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Pritožbene trditve, da tožnica ni imela dovolj finančnih sredstev, da bi najela odvetnika, so prav tako neutemeljene, saj ji je sodišče v celjskem postopku obrazložilo, da ima pravico pridobiti brezplačno pravno pomoč, če izpolnjuje pogoje po zakonu.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da protipravno ravnanje organov toženke ni podano ter da tožnici niso bile kršene ustavno zagotovljene pravice s tem, ko je celjsko sodišče ni poučilo o tem, da mora predlagati postavitev ustreznega izvedenca in ni opravilo ogleda na kraju izvedbe storitev, saj je imela tožnica možnost zatrjevane kršitve uveljavljati s pravnimi sredstvi. Posledice "slabega pravdanja" mora zato nositi sama.

17. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ 16. do 28. točka obrazložitve.
² Sodba VS RS III Ips 142/2005.
³ 28. točka obrazložitve.
⁴ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006, komentar N. Betetto k 285. členu, stran 583.
⁵ VSL sodba II Cp 2597/2010.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 124/2019
• VSM Sodba I Cp 504/2017
• VSL Sklep I Cpg 99/2016