VSL Sodba IV Cp 1886/2018

Jedro

Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da je od 1. 2. 2017 dalje toženec za preživljanje A. dolžan (namesto s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 14/2016 določene preživnine) plačevati 254 EUR (in ne 190 EUR) mesečne preživnine,

II. v preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zakonska zveza tretje tožnice in toženca je bila razvezana s sodbo IV P 14/2016 z 12. 4. 2016. Sinova pravdnih strank A. in B. sta bila tedaj dodeljena v vzgojo in varstvo materi, preživnina je bila določena na 100 EUR mesečno za vsakega od dečkov, o stikih sta se starša sproti dogovarjala.

2. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje od 1. 2. 2017 zvišalo preživnino za vsakega dečka na 190 EUR mesečno, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Zavrnilo je še tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 150 EUR preživnine. Uredilo je stike med očetom in dečkoma.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožniki se pritožujejo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlagajo razveljavitev sodbe. Menijo, da sodišče prve stopnje pri odmeri preživnine ni v zadostni meri upoštevalo koristi otrok, Moralo bi upoštevati še stroške avtomobila, priboljškov in višje stroške glasbene šole, ki jo je A. obiskoval pred razpadom življenjske skupnosti. Napačna se jim zdi tudi razporeditev bremena preživljanja med roditelja.

Glede na njeno starost, starost otrok in način življenja ter oddaljenost od urbanih središč, bi moralo sodišče tožencu naložiti, da preživnino plačuje tudi tretji tožnici. Ob razvezi je bila brezposelna, pred rojstvom otrok sta se s tožencem odločila, da bo ostala doma in skrbela za otroka, zaradi takšnega dogovora je brez sredstev za življenje.

5. Toženec pa v pritožbi izpostavlja, da sodišče na njegov registrirani naslov ni poslalo nobenega dokumenta. Zavrnjena mu je tudi bila vsaka možnost razumevanja postopka, sam denarja za plačilo prevoda nima. Tožnica toženca kriminalno napada, namerno je uničila njegov koncertni klavir. Sodišče ni upoštevalo dokazov o njeni nestabilnosti, ni dokazano, da zmore skrbeti za otroka.

Ugotovitve sodišča o toženčevih zmožnostih izhajajo iz namišljenega posla, gre za domišljijski prihodnji dohodek. Tožencu pri starosti 71 let ni mogoče zakonito odrediti dela. V Sloveniji upokojenec ne sme delati. Res prejema pokojnino iz Avstralije, a za dva otroka lahko iz pokojnine vzame le 34 EUR mesečno, če bo sprejeta takšna sodba pa bo pokojnina ukinjena.

Ker je tožnica toženca nezakonito zaklenila iz stanovanja, ni prav, da ji mora zdaj plačevati več stroškov. Tožničino stanovanje je bilo že popravljeno, kuhinje pa nima, ker jo je tožnica odstranila, da jo je lahko uporabljala njena hči.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno, skrbno in popolno, v postopku ter pri izdelavi sodbe ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pa (delno) zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

O uporabi določb pravdnega postopka

8. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek o nevročeni dokumentaciji. Tožencu so bile vročene vse vloge nasprotne stranke in vse relevatno procesno gradivo. Vročitev tožbe (7. 3. 2017) izkazuje podpisana povratnica v spisu (speta k list. št. 12). Celo če je ne bi bilo, je očitno, da je toženec pisanje prejel, saj je 7. 4. 2017 vložil odgovor na tožbo, hkrati pa za zastopanje pooblastil odvetnika. Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja v skladu s 1. odstavkom 137. člena ZPP vročajo njemu, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

9. Podlage za prevajanje listinskega gradiva v določbah ZPP ni. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se namreč pošiljajo v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP). Na narokih pa smejo stranke uporabljati svoj jezik in se jim zagotovi ustno prevajanje (102. člen ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik (9. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje toženčeve zahteve po uporabi jezika ni zavrnilo¹. Vrh vsega se toženec narokov 20. 10. 2017 in 22. 12. 2017², na katerih bi bilo treba udejaniti njegovo pravico iz 102. člena ZPP, ni niti udeležil.

O uporabi prava

10. Iz podatkov spisa izhaja, da so pravdne stranke državljani različnih držav (Slovenije in Avstralije), toženec pa od avgusta 2017 stalno prebiva na Portugalskem; gre torej za spor z mednarodnim elementom. V skladu z določbo 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 se zato za določitev prava, ki se uporablja, uporablja Haaški protokol. V skladu s 3. členom protokola se za preživninske obveznosti uporablja pravo države, v kateri ima upravičenec (torej tožniki) običajno bivališče. Za preživninske obveznosti med zakoncema se to pravo ne uporabi, če temu ugovarja ena od strank in je zakonska zveza tesneje povezana s pravom kake druge države (5. člen protokola). Takšnega nasprotovanja pravdnih strank ni bilo, zato je sodišče prve stopnje glede na (edino, torej nedvomno običajno) bivališče tožnikov pravilno uporabilo slovensko pravo. Toženčevo pritožbeno sklicevanje na avstralsko pravo je torej neutemeljeno.

O zahtevku za preživljanje razvezane žene

11. Pravno podlago za odločitev o tožničinem zahtevku za plačilo preživnine predstavlja določba 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Tožnica sredstev za življenje res ne zasluži, a po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nezaposlena brez svoje krivde. Pritožbeno sodišče tak zaključek sprejema. Tožnica je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje mlada, zdrava in sposobna delati, ima poklicno izobrazbo ter je bila na nekaj razgovorih, a se za zaposlitev ni odločila, ker trdi, da ob skrbi za otroka nima časa, da bi hodila v službo. Pritožbeno sodišče sicer razume, da ukvarjanje z otroki zahteva čas, a splošno znano je, da večina staršev (tudi takšnih, ki za otroke skrbijo pretežno sami) kljub temu hodi v službo. Tožničina odločitev, da ne bo, četudi bi lahko (ni namreč bolna, prestara za delo, nezaposljiva ipd), je tista, ki izključuje njeno pravico zahtevati preživnino od bivšega zakonca. Odločba VSL IV Cp 244/2011, na katero se sklicuje pritožnica, je bila izdana v popolnoma drugačni dejanski situaciji in z obravnavano ni primerljiva³. Primerljive z obravnavano pa so situacije v zadevah, na katere se je sklicevalo že sodišče prve stopnje in številnih drugih - VS RS II Ips 157/2012, II Ips 210/2016, VSL IV Cp 2040/2017, IV Cp 2733/2016, IV Cp 1430/2015, v katerih so bili zahtevki za plačilo preživnine zavrnjeni.

O zvišanju preživnine za mladoletna dečka

12. Pravno podlago za odločitev o spremembi pravnomočno urejene preživnine predstavlja določba 132. člena ZZZDR, ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca, zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pravno pomembnim ugotovitvam sodišča prve stopnje o okoliščinah v času prve določitve preživnine in v času vložitve tožbe pritožnika ne nasprotujeta. Pravni zaključek sodišča prve stopnje, da so razmere spremenjene, odločilno zato, ker je ob prvi določitvi preživnine velik del stroškov otrok toženec plačeval neposredno, zdaj pa jih več ne, je pravilen. Kaj je razlog za to spremembo, ni pravno odločilno. Tudi če jo je s svojim ravnanjem povzročila tožnica, zaradi njenega ravnanja otroka ne moreta in ne smeta biti prikrajšana za preživljanje. Tožencu je treba pojasniti, da je preživnina namenjena preživljanju otrok, četudi jo nakazuje njuni materi.

13. Nepokrite potrebe obeh dečkov je sodišče prve stopnje ocenilo na 270 EUR za vsakega. Pritožbeni očitek tožnikov, da je tako ugotovljenim potrebam treba dodati stroške avtomobila, je neutemeljen. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata dečka organiziran prevoz iz X do šole. Do X (6 km) ju pripelje mati, ki v skladu z odločbo Občine ... s 1. 9. 2017 za to prejme približno 133 EUR mesečno. Ocena sodišča prve stopnje, da so s tem povrnjeni stroški prevozov otrok, je pravilna. Stroški registracije, servisa in zavarovanja vozila, ki ga tožnica uporablja tudi zase, pa zaradi prevozov otrok dejansko niso prav nič višji, zaradi česar ne gre za stroške otrok.⁴

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za upoštevanje dodatnih 20 EUR za vsakega od otrok za različne priboljške kot so krofi, burek, žemljice in sladoled. Oba dečka v šoli pojesta dva obroka in še popoldansko malico, ceno hrane pa imata subvencionirano. Glede na to za zagotovitev zdrave in uravnotežene prehrane ob preostalih obrokih in tudi za občasne⁵ priboljške dečkov, zdaj starih deset in osem let, ustreza po 70 EUR za vsakega.

15. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na A. stroške glasbene šole. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je A. obiskoval učne ure dveh inštrumentov v zasebni glasbeni šoli, za kar sta starša (soglasno) namenjala po 119 EUR mesečno. Od septembra 2016 tožnica teh stroškov ni več zmogla. Opisani stroški izvenšolske dejavnosti torej nedvomno predstavljajo življenjski standard dečka, kakršnega je bil deležen do razpada življenjske skupnosti staršev (in še po njem - do očetove odselitve), kar je videti že iz trditev strank o dečkovih glasbenih sposobnostih. Zgolj zaradi razpada življenjske skupnosti ni razlogov, da bi se življenjski standard spremenil, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev. Da bi prišlo do česa takšnega, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Res je, kar pojasnjuje sodišče prve stopnje, da strošek glasbene šole ni nujen, a pri odmeri preživnine ne gre za ugotavljanje nujnih stroškov.⁶ Preživnina se namreč določi glede na konkretne potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev (129. člen ZZZDR). Sodišče mora pri odmeri voditi otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odstavek 129.a člena ZZZDR). Drži tudi to, kar pojasnjuje sodišče prve stopnje: po določbi 2. odstavka 129.a člena mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih.⁷ Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej. Njegove nepokrite potrebe torej znašajo 365 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in preživnino za A. ustrezno zvišalo.

16. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da premoženjske zmožnosti pravdnih strank niso enake, zato je odločilo, da mora oče kriti večji del (70 %) potreb otrok. Pravilno se sodišče prve stopnje ni osredotočilo le na na višino trenutne plače, ampak je ocenilo pridobitne zmožnosti obeh preživninskih zavezancev (129. člen ZZZDR). Pri zmožnostih zavezancev gre za dejansko vprašanje, zato to, ali slovenski predpisi upokojencu dovolijo delati ali ne, ni pravno odločilno. Še toliko manj, ker gre za prejemnika tuje pokojnine, ki (očitno) tudi dela v tujini. V dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec z izvajanjem delavnic zasluži, pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Celo če ne bi, je njegova pokojnina takšna (povprečno 1.150 EUR), da mu po plačilu preživnine ostane za lastno preživljanje bistveno več, kot so celotne ugotovljene potrebe vsakega od dečkov. Ker ima preživljanje mladoletnih otrok prednost pred vsemi drugimi obveznostmi staršev, toženčeva pritožba ni utemeljena. Pri presoji preživninskih zmožnosti tožnice je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je (četudi ne dela) za delo sposobna in ima nekaj premoženja. Ocena sodišča prve stopnje, da bo z ustreznim trudom zmogla pokriti 30 % potreb dečkov, je pravilna.

17. Višje sodišče je zaradi vsega opisanega pritožbi tožnikov na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora toženec od vložitve tožbe dalje za A. plačevati 254 EUR mesečne preživnine. Utemeljen je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zapadlih obrokov v primeru plačilne zamude.

18. Zavzemanje za višjo preživnino od takšne, višjo preživnino za B. in preživnino tožnice pa je, kot je bilo obrazloženo, neutemeljeno. V tem delu torej pritožba tožnikov ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo. Na isti podlagi je zavrnilo tudi toženčevo pritožbo. Na ostale pritožbene navedbe (predvsem toženčeve) višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o postavljenih zahtevkih niso odločilnega pomena.

19. Na podlagi 413. člena ZPP je odločitev in utemeljitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, ne glede na delno spremembo sodbe, še zmeraj pravilna. Enako in iz istih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Naložitev predujma za stroške tolmača ne predstavlja zavrnitve zahteve po uporabi jezika; oceno sodišča, da toženec zmore plačati predujem, pritožnik izpodbija povsem posplošeno, če je menil, da izpolnjuje pogoje za to pa bi tudi lahko predlagal oprostitve plačila stroška, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.
² Opravljenih po tem, ko je podal zahtevo za uporabo svojega jezika.
³ Za tožnico v zadevi IV Cp 244/2011 je bilo ugotovljeno, da ima številne zdravstvene težave (diabetes, idiopatsko aseptično nekrozo kosti, bakarjevo cisto desnega kolena, ki predstavlja oviro pri stanju in gibanju, hipertenzijo in nevbrofilijo), ki pogojujejo omejitve pri opravljanju rednega in kontinuiranega dela. Glede na dolgotrajno brezposelnost in opisane težave je zdravnica ocenila, da je tožničina delovna zmožnost bistveno zmanjšana.
⁴ Prim. sodba VSL IV Cp 476/2009. Drugače pa je takrat, ko gre za vozila, prilagojena posebnim potrebam otrok - prim. sklep VSL IV Cp 237/2011.
⁵ Vsakodnevna mašila ne prispevajo k zdravemu telesnemu razvoju otrok.
⁶ Drugače je pri odmere začasne preživnine z začasno odredbo.
⁷ Prim. odločbi VS RS II Ips 341/2005 in II Ips 928/2008 ter številne odločbe VSL.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 2040/2017
• VSL Sodba IV Cp 520/2018
• VSL sodba IV Cp 2725/2015