<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2069/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2069.2018
Evidenčna številka:VSL00019499
Datum odločbe:30.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha strank - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški - stroški odgovora na pritožbo

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ki je bil izdan po pravnomočni odločitvi o glavnem zahtevku, ne bi smelo odločati tudi o pritožbenih stroških. Ker višje sodišče o njih ni odločalo (kljub temu, da se je v razlogih do njih opredelilo), je pravilno to storilo sodišče prve stopnje, ki je prvič odločalo o stroških vsega postopka. V primeru spremembe odločbe po vložitvi pravnega sredstva sodišče odloči o stroških vsega postopka, iz razloga, ker je prišlo do spremembe uspeha strank v postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 1.233,34 EUR nadomesti z zneskom 1.084,88 EUR, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencu, da je dolžan tožnici povrniti 1.233,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) . Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev sodišča prve stopnje, da je v pravdi uspel le s 30 % je napačna in tudi neobrazložena. Sodišče je dolžno oceniti, v kakšnem delu je stranka uspela in obrazložiti, zakaj je temu tako. Tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti je bil sestavljen iz treh delov, restitucijskega, prepovednega in stroškovnega dela. Restitucijski zahtevek je bil zavrnjen, kar pomeni, da tožnica z njim ni uspela. Tožnica bi morala ta del zahtevka takoj umakniti, ker je bil izpolnjen. Izpolnjen je bil pred prvim narokom za glavno obravnavo. S prepovednim delom tožbenega zahtevka je tožnica uspela le glede ene nepremičnine, glede ostalih pa je bil zahtevek po spremenjeni odločitvi višjega sodišča zavrnjen. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo priznati tožnici stroškov odgovora na pritožbo, saj odločanje o pritožbenih stroških ni v pristojnosti sodišča prve stopnje. Priznanje tega stroška je tudi v nasprotju z odločitvijo višjega sodišča.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Izpodbijana stroškovna odločitev ima razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti.

5. Temeljni kriterij za odločitev, katera stranka nosi stroške postopka, je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). V drugem odstavku tega člena je določeno, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo v okviru tega pravila.

6. Tožnica je v pravdi uveljavljala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na delu nepremičnine 315 k.o. ..., z bodočo prepovedjo poseganja v njeno posest na tej nepremičnini in še na drugih šestnajstih. S sklepom sodišča prve stopnje z dne 22. 9. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 74/2018 z dne 18. 7. 2018 je bil pravnomočno zavrnjen restitucijski zahtevek, prepovednemu pa je bilo ugodeno le glede parc. št. 315, glede ostalih pa je bil zavrnjen. Tožnica je torej v pravdi delno uspela. Drži sicer pritožbeni očitek, da tožnica zaradi zavrnitve restitucijskega zahtevka z njim ni uspela, a ne gre prezreti, da je bila tožba za njegovo uveljavitev potrebna, saj je bilo na zadnjem naroku - na ogledu na kraju samem ugotovljeno, da je prišlo do izpolnitve zahtevka. Prepovedni zahtevek glede preostalih nepremičnin, ki skupaj s parc. št. 315 tvorijo kmetijsko posestvo, je bil zavrnjen, pri čemer je bilo predmet razpravljanja in obravnavanja ter tako bistvo spora le določno motilno ravnanje, ki je bilo izvršeno na parc. št. 315, in se postopek v zvezi s preostalimi nepremičninami niti ni vodil in tako tudi potrebnih stroškov postopka s tem delom zahtevka ni bilo. Ob takšnih okoliščinah primera je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tožničin uspeh v pravdi na 70 %, toženčev pa na 30 %.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ki je bil izdan po pravnomočni odločitvi o glavnem zahtevku, ne bi smelo odločati tudi o pritožbenih stroških. Ker višje sodišče (v izreku sklepa II Cp 74/2018) o njih ni odločalo (kljub temu, da se je v razlogih do njih opredelilo), je pravilno to storilo sodišče prve stopnje, ki je prvič odločalo o stroških vsega postopka. V primeru spremembe odločbe po vložitvi pravnega sredstva sodišče odloči o stroških vsega postopka, iz razloga, ker je prišlo do spremembe uspeha strank v postopku.

8. Pritožnik pa pravilno opozarja na neutemeljeno priznanje tožničinih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo s strani sodišča prve stopnje. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v razlogih svojega prejšnjega sklepa, tožničini stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato ji ne gredo.

9. Odmere ostalih sodnih stroškov, ki so tožnici nastali in jih je sodišče prve stopnje priznalo, toženec ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnica upravičena do stroškov za postopek na prvi stopnji v višini 2025 točk po Odvetniški tarifi, in materialnih stroškov, odmerjenih od te nagrade, v višini 30,25 točk (2% do 1000 tč., 1% nad 1000 tč.), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 943,36 EUR. Temu se dodajo stroški kilometrine 155,40 EUR, in seštevek poveča za 22 % DDV (241,73 EUR). Upoštevaje še sodno takso za postopek (255 EUR) in stroške prič in ogleda na kraju samem (40,86 EUR), znašajo tožničini pravdni stroški 1.636,35 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi ji mora toženec povrniti 1.145,45 EUR. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženčevi stroški postopka znašajo 201,91 EUR, upoštevaje njegov uspeh pa 60,57 EUR, pritožbeno sodišče po medsebojnem pobotu stroškov obeh strank ugotavlja, da je tožnica upravičena do povrnitve 1.084,88 EUR pravdnih stroškov.

10. Toženčeva pritožba je torej delno utemeljena, zato je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se znesek 1.233,34 EUR nadomesti z zneskom 1.084,88 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 155, 155/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2ODI4