VSL Sodba in sklep II Cp 1550/2018

Jedro

Odločilno je, da je bilo s sklepom, s katerim je sodišče na prvem naroku toženi stranki dodelilo dodaten rok za dopolnitev navedb o pobotnem ugovoru, prebito pravilo o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP. Tožena stranka se je pravilno odzvala, in sicer z dopolnitvijo nepopolnega pobotnega ugovora, zato se sankcija prekluzije na tako podane navedbe ne razteza. V roku podana dopolnitev s strani tožene stranke se tako šteje kot pravočasna.

OZ v 314. členu določa, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo. Ta določba se ne nanaša na primer, ko gre za že zastarano terjatev tožeče stranke. Zastaranje terjatve, ki se uveljavlja s tožbo (tudi nasprotno), se presoja na dan vložitve tožbe.

V primeru zastaranja se tožbeni zahtevek zavrne. Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da zastarana terjatev "ne obstoji". Terjatev (naturalno) obstoji, le zastarala je in ni iztožljiva.

Če sodišče ugotovi, da del terjatve tožeče stranke ni utemeljen, ne izreče, da ta del terjatve tožeče stranke ne obstoji, temveč ga le zavrne. Obratno pa je, ko gre za terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora, lahko le-ta delno (ne)obstoječa tudi na način, da sta v izreku zajeta tako obstoječi kot tudi neobstoječi del, ki lahko z neobstoječim delom celo presega tudi samo višino tožbenega zahtevka.

Zahtevana aktivnost pravdne stranke ne pomeni, da bi bila le-ta zato, ker ji nasprotna stranka odreka pridobitev ključne listine iz svoje posesti, obstoj relevantnega dejstva dolžna dokazovati še z vsemi drugimi možnimi (posrednimi) dokaznimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v III. in IX. točki izreka razveljavi,

- v VI. in XII. točki izreka spremeni tako, da se datum „15. 11. 2016“ nadomesti z datumom „16. 11. 2016“,

- v XIV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.709,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Nato je ugotovilo, da v določenem obsegu, kot je razviden iz posamične točke izreka, obstoji terjatev prve tožeče stranke do tožene stranke (II. točka izreka), ne obstoji terjatev prve tožeče stranke do tožene stranke (III. točka izreka), obstoji terjatev tožene stranke do prve tožeče stranke (IV. točka izreka), ne obstoji terjatev tožene stranke do prve tožeče stranke (V. točka izreka), zaradi česar je po medsebojnem pobotu tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki plačati v roku 15 dni znesek 10.306,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 do plačila (VI. točka izreka), v preostanku, kar zahteva prva tožeča stranka več, pa je njen zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Enako kot izhaja iz II. do VII. točke izreka je sodišče odločilo tudi v razmerju med drugo tožečo stranko in toženo stranko, kar je zajelo v VIII. do XIII. točki izreka izpodbijane sodbe. V XIV. točki izreka je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Prva in druga tožeča stranka (v nadaljevanju tudi samo tožeča stranka) smiselno uveljavljata vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter zavrne pobotni ugovor tožene stranke, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče v III. in IX. točki izreka zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno ugotovilo, da del terjatve tožeče stranke ne obstoji. Glede na to, da je tožena stranka podala pobotni ugovor, bi moralo sodišče v tem delu ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke. V točkah IV in X izreka je sodišče kršilo pravila postopka, ko je toženi stranki dovolilo, da po prvem naroku poda navedbe o višini najemnin. Posledično v točkah VI in XII izreka sodišče ne bi smelo ugotoviti obstoja terjatve tožene stranke na podlagi pobotnega ugovora oz. bi moralo ugotoviti tudi obstoj terjatve tožeče stranke iz obdobja pred potekom petletnega oz. triletnega zastaralnega roka. Posledično je napačen tudi dajatveni del. Točki VII in XIII izreka sta nerazumljivi in v nasprotju z drugimi deli izreka. Sodišče je v tem delu odločilo, da zavrača, kar tožeča stranka zahteva več. Ni jasno, kateri del presežka je bil zavrnjen. Glede na to, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo stroške postopka. Dodatno pojasnjuje, da primarno izpodbija odločitev sodišča, s katero je bila ugotovljena nasprotna terjatev tožeče stranke (pobotni ugovor). Sodišče je ob kršitvi pravil ZPP obravnavalo navedbe, ki so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo in to kljub temu, da je tožeča stranka že pred prvim narokom opozarjala, da pobotni ugovor ni sklepčen. Sodišče je z odločitvijo, da se toženi stranki dodeli rok za popravo pobotnega ugovora oz. da se narok ne opravi, kršilo pravila ZPP, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 5. 5. 2016 in ne 15. 3. 2016, kot navaja sodišče. Tožena stranka drugih, razen splošne navedbe o oddajanju prostorov, ni podala. V pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2016 je prav tako podala pobotni ugovor in navedla najemne pogodbe, ki jih je sklenila tožeča stranka z najemniki. Tožeča stranka opozarja na 286. člen ZPP in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2010. Iz slednjega izhaja, da je stranka, ki želi uveljaviti pobotni ugovor, najpozneje na prvem naroku dolžna podati vse navedbe in predlagati vse dokaze. Tožena stranka do prvega naroka ni podala navedb o višini najemnin ali denarnih nadomestil. Sodišče posledično ni imelo trditvene podlage za ugotavljanje višine najemnin. Tožeča stranka opozarja na dejstvo, da tožena stranka ni potrebovala najemnih pogodb. Iz njenih navedb je razvidno, da je vedela, za katere pogodbe gre. Ob takem položaju bi lahko oz. morala opraviti poizvedbe na FURS. Tožena stranka je enak pobotni ugovor podala v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 4222/2005. Če ga je lahko podala tam, bi ga lahko tudi v tem postopku. Tožena stranka je v vlogi z dne 17. 5. 2016 podala navedbe o višini najemnin in to kljub temu, da tožeča stranka v spis ni vložila najemnih pogodb, kar pomeni, da je imela ves čas dovolj podatkov. Nadalje tožeča stranka opozarja na cenilno poročilo izvedenca R. G., v katerem so navedeni podatki, iz katerih jasno izhaja, kakšne naj bi bile primerne najemnine. Tako ni obstajal prav nikakršen razlog, ki bi opravičeval, da tožena stranka do zaključka prvega naroka ni podala svojih navedb. ZPP ne omogoča, da sodišče s procesnimi sklepi podaljšuje zakonsko določene kogentne roke. Pri tem je treba opozoriti, da sodišče toženi stranki ni dovolilo, da poda navedbe o višini najemnin, temveč, da zgolj oblikuje pobotni ugovor in predlaga dokaze. To pomeni oblikovanje izreka oz. nasprotnega zahtevka, ne pa podajanje navedb. Nezakonita je bila odločitev, da se prvi narok ne zaključi. Tudi za to odločitev sodišče ni imelo pooblastila v ZPP. Tožeča stranka je že na naroku grajala kršitev postopka, pri čemer dodaja, da opisanih kršitev niti ni treba grajati, saj so določila kogentna in niso v dispoziciji strank. Tožeča stranka izpodbija odločitev tudi zaradi tega, ker je tožena stranka tekom postopka navajala, da je izključna lastnica lokala P. oz. da ni solastnica tistih prostorov, za katere je tožeča stranka prejemala najemnino. Njena navedba, da ni solastnica prostorov, predstavlja trditveno podlago, na katero je sodišče vezano. Skrajni čas je, da sodišča prenehajo z upoštevanjem t.i. podrednih trditvenih podlag. Odločitev o zastaranju je materialnopravno napačna. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 314. členu določa, da je mogoče pobotati zastarane terjatve pod pogojem, da terjatev ni bila zastarana v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot. Tožeča stranka se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 179/2006 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 427/2016. Razvidno je, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo, da zastarani del terjatev ne obstaja, zmotna. Posledično pa je napačna tudi odločitev v dajatvenem delu. Tožeča stranka graja odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče pretežno ugodilo zahtevku, bi moralo toženi stranki naložiti pretežni del stroškov. Tožba je bila potrebna, saj tožena stranka vztrajno zavrača delitev pobranih najemnin.

3. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo ustrezno spremeni v delu, ki se nanaša na pobot terjatev (VI. točka v povezavi s točkama II in IV ter XII. točka v povezavi s točkama VIII in X), vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Odločitev sodišča v točki VI je v nasprotju s točkama II in IV, odločitev pod točko XII pa v nasprotju s točkama VIII in X. Sodišče je v točki VI in XII pobotalo tako glavnici kot tudi obresti in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama vsaki po 10.306,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 do plačila. Iz točke II, IV, VIII in X pa izhaja, da se glavnici obrestujeta od posameznih zneskov in posameznih datumov zapadlosti do plačila. Na podlagi tako izvedenega izračuna se obrestuje nova glavnica, ki vsebuje tudi obresti do 15. 11. 2016. Tožena stranka je po takšnem izračunu oškodovana, saj tečejo obresti le na strani tožeče stranke, ne pa tudi na strani tožene stranke. Nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da je opravilo izračun terjatev strank na dan 15. 11. 2016 in hkrati razsodilo, da tečejo zamudne obresti od istega dne. Tožena stranka je na podlagi izračuna terjatev, ki ga je opravilo sodišče, napravila izračun zamudnih obresti od dne 22. 5. 2018, saj je navedenega dne na bančni račun tožeče stranke nakazala dvakrat 11.194,22 EUR. Ta zneska predstavljata razliko med zneskoma 19.409,09 EUR in 8.214,87 EUR. Tožena stranka pritožbi prilaga tudi oba izračuna. Zaradi neskladnosti se obračunov ne da preizkusiti in je sodišče s tem prekršilo določbe postopka.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in zavrnila njene pritožbene navedbe. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožeča stranka ima prav, kar se tiče materialnopravne napačnosti uvrstitve njenih (zastaranih) terjatev v III. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe in glede stroškovne odločitve, ki bi morala slediti njenemu končnemu uspehu. Tožena stranka utemeljeno graja, da je še neplačani dajatveni del izreka obrestovan od napačnega datuma, in sicer (gre) za razliko enega dneva. V preostalem njuni očitki niso utemeljeni.

Okoliščine zadeve

7. Gre za (iz)plačilo uporabnine v razmerju med tremi sestrami, ki so po pokojni materi podedovale eno tretjino denacionalizirane in še nerazdeljene hiše v centru L.¹ Solastniški delež vsake izmed sester znaša eno devetino. Sestri, ki nastopata na strani tožeče stranke, očitata tretji sestri, ki nastopa kot tožena stranka, da v najem oddaja gostinski lokal, ki se nahaja v pritličju podedovane zgradbe in si v celoti zadržuje pobrano najemnino, čeprav bi bila upravičena le do njenega sorazmernega dela. Posledično v obliki zahtevka za plačilo uporabnine zahtevata, naj jima izroči sorazmerni del že prejetih najemnin, in sicer od leta 2008 dalje. Tožena stranka se je tekom postopka branila z več različnimi ugovori, ki v pritožbi med strankama niso (več) sporni. Med drugim je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve tožeče stranke in podala ugovor procesnega pobota - v obratni smeri, torej glede sorazmernih delov pobranih najemnin za čas od leta 2005 dalje, ki sta si jih neupravičeno zadržali sestri na podlagi oddajanja poslovnih prostorov, ki se nahajajo v prvem nadstropju te stavbe.

Zaključek sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta terjatvi pravdnih strank utemeljeni, a od obeh - le delno. Na dan izdaje sodbe je tako ugotovilo delni obstoj terjatve vsake tožeče stranke do tožene stranke v znesku 17.821,17 EUR. Enako je ugotovilo na drugi strani za terjatev tožene stranke do vsake tožeče stranke, le da v znesku 7.514,75 EUR. Nato je medsebojne terjatve v tem obsegu pobotalo in zaključilo, da je tožena stranka dolžna prvi in drugi tožeči stranki plačati še razliko, tj. vsaki 10.306,42 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 dalje. V preostanku, kar je tožeča stranka zahtevala več, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je, razen če v nadaljevanju ne bo navedeno drugače, generalno gledano pravilna, kvalitetno in ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni oz. razlogih, ki jih pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo relevantno dejansko stanje, o odločilnih dejstvih navedlo jasne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo in podalo prepričljive zaključke tako glede temelja kot tudi višine uporabnin.

O pritožbi tožeče stranke

10. Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja, (a) da je zavrnilni del izreka nerazumljiv, (b) da je bilo prekršeno prekluzijsko pravilo oz. je bila napačno uporabljena trditvena podlaga tožene stranke in (c) da bi bilo treba pri pobotanju upoštevati tudi njene zastarane terjatve, (č) katerih obstoj je treba v izreku ugotoviti. Zatrjuje, (d) da je v posledici napačen tudi dajatveni del izreka oz. odločitev o stroških, ki ne sledi uspehu pravdnih strank.

a) Glede (ne)razumljivosti izreka

11. Ni res, da bi bili VII. in XIII. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljivi, ker naj ne bi bilo jasno, kateri del presežka je bil zavrnjen. Ravno obratno, izrek je jasen, razumljiv in omogoča (učinkovit) preizkus. Kot v pritožbi navaja sama tožeča stranka, je bilo sodišče prve stopnje postavljeno pred zahtevno nalogo. Očitno je, da je zahtevnost izreka zgolj posledica zahtevnosti celotne zadeve, kar pa ni odvisno (le) od sodišča, temveč najprej od konkretnega tožbenega zahtevka oz. pobotnega ugovora na drugi strani. To je razvidno že iz izreka izpodbijane sodbe, ki zajema kar 45 strani - od celotnih 70 strani sodbe - in vključuje posamične zneske zahtevanih uporabnin, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih uporabnin. Poleg tega je v prilogi sodbe sodišče prve stopnje s pomočjo spletne aplikacije Vrhovnega sodišča RS tudi natančno specificiralo na dan izdaje sodbe ugotovljeni in pobotani del terjatev obeh pravdnih strank.

12. Delov izreka izpodbijane sodbe ni dopustno razlagati izolirano, torej le po posamičnih točkah, kot to počne tožeča stranka. Zavrnilni del je sestavina sicer koherentne celote in je kot tak že v osnovi soodvisen in usklajen z drugimi točkami izreka ter jasno vsebinsko napolnjen z razlogi, razvidnimi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V njem je sodišče prve stopnje zavrnilo to, kar tožeča stranka zahteva več (presežek), in sicer do v zavrnilnem delu specificiranih zneskov (navedenih v oklepaju), ki kot taki v pritožbah niti niso konkretizirano izpodbijani. Iz tega je razvidno, da sta vsebina in obseg zavrnilnega dela natančno razmejena tako v razmerju do ugodilnega dela (obstoja terjatev in pobotanja) kot tudi v razmerju do celotnega tožbenega zahtevka. Kot takšen pa je zavrnilni del ugotovljen oz. določen, morebitni posamični, zavrnjeni deli oz. presežki pa so številčno določljivi, četudi niso posebej oz. dodatno navedeni ali specificirani. Tako nedvomno ne gre za vprašanje (ne)razumljivosti izreka, temveč zgolj za vprašanje (ne)uporabe določene metodologije. Sodišče prve stopnje bi lahko zavrnilni del zastavilo tudi drugače, a se je odločilo, da bo, morda zavoljo narave zadeve, uporabilo predstavljeno metodo, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča storilo pravilno. S tem pa samo po sebi ni nič narobe in ne pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe zavoljo izbire takšne tehnike nerazumljiv ali nejasen.

13. Tako iz celotnega izreka jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na dan izdaje sodbe za vsako od tožečih strank ugotovilo obstoj terjatve do tožene stranke v višini 17.821,17 EUR (glavnica in obresti), kar je delno pobotalo z nasprotnima terjatvama tožene stranke do vsake od tožečih strank v višini 7.514,75 EUR (glavnica in obresti), ter toženi stranki naložilo, da vsaki od tožečih strank plača razliko v višini 10.306,42 EUR. V preostanku, torej nad 10.306,42 EUR, je zahtevka prve in druge tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker nista dokazali, da bi bili njuni terjatvi utemeljeni v višjem znesku (zaradi ugotovljenih nižjih zneskov najemnin, zaradi delnega zastaranja glavnice in obresti ter zaradi pobota).

b) Glede prekluzije in trditvene podlage

14. Niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja nesklepčnost pobotnega ugovora oz. kršitve s tem v zvezi. Ne le zato, ker je tožeča stranka na prvem naroku glede oblikovanja pobotnega ugovora sama navedla, da „(...) prvi narok je bil opravljen, stranke pa lahko podajajo nove navedbe in dokazne predloge zgolj v okviru zgoraj navedenega poziva sodišča (...)“, s čimer je s sedaj problematiziranim ravnanjem sodišča prve stopnje tedaj očitno smiselno soglašala in očitane kršitve v skladu z 286. b členom ZPP ni pravočasno grajala,² temveč tudi zato, ker ni dvoma, da je tožena stranka svoje navedbe glede oblikovanja pobotnega ugovora podala in dopolnila pravočasno, torej v roku, ki ji ga je na prvem naroku s sklepom dodelilo sodišče prve stopnje.

15. Sicer sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je prvi narok glavne obravnave izključno ta, ki se je odvil dne 5. 5. 2016 in to ne glede na to, da ga sodišče, kot izrecno piše v zapisniku, ni zaključilo oz. ga je preložilo.³ Vendar ta pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Ni dvoma, da sodišče narok lahko preloži, zato preložitev naroka sama po sebi ne more biti sporna. Odločilno je, da je bilo s sklepom, s katerim je sodišče toženi stranki na prvem naroku za glavno obravnavo dodelilo dodaten rok za dopolnitev navedb o pobotnem ugovoru, prebito pravilo o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov (286. člen ZPP).⁴ Tožena stranka se je pravilno odzvala, in sicer z dopolnitvijo nepopolnega pobotnega ugovora, zato se sankcija prekluzije na tako podane navedbe ne razteza. V roku podana dopolnitev s strani tožene stranke se tako šteje kot pravočasna in jo je sodišče prve stopnje, ob postopanju v skladu z zakonom, pravilno upoštevalo (286. a člen ZPP).

16. Po vsebini ne gre le za vprašanje (ne)pravočasnosti trditev tožene stranke, temveč tudi za presojo (ne)pravilnosti takšnega materialno procesnega vodstva, kot ga je v obravnavani zadevi opravilo sodišče. Materialno procesnega vodstva tožeča stranka izrecno ne graja. Ker pa je treba njene navedbe smiselno razumeli tudi kot očitek tako opravljenemu materialno procesnemu vodstvu, je treba pojasniti, da ga sodišče na podlagi 285. člena ZPP lahko opravi, oz. ga je celo dolžno opraviti, in sicer vse do konca glavne obravnave. Izrecno pa se, kot izhaja iz besedila 285. člena ZPP, nanaša tudi na dopolnitev navedb strank o pomembnih dejstvih. S tega vidika pa opisano postopanje sodišča samo po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

17. Nadalje, sodišče je materialno procesno vodstvo tudi vsebinsko gledano pravilno opravilo. Tožeča stranka ne trdi, da bi sodišče ravnalo z zlorabo, tj. pristransko v korist nasprotne stranke, ali da bi bila prizadeta pravica tožeče stranke do seznanitve oz. izjave (načelo kontradiktornosti, 5. člen ZPP). To je razvidno tudi iz stanja spisa. Tožeča stranka se je imela o podanih navedbah tožene stranke možnost seznaniti in se o njih izjaviti. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je štelo podane trditve za pravočasne. Iz teh ugotovitev, stanja spisa in navedb v pritožbenem postopku je razvidno, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala določene trditve v tej smeri, čeprav jih izrecno še ni formulirala kot ugovor pobota.⁵ V pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2016 je bil nato pobotni ugovor opredeljen tako časovno (od 1. 8. 2005 dalje) kot tudi po vsebini glede konkretnih prostorov, najemnikov in spornih najemnih pogodb. Tožena stranka je predlagala, naj tožeča stranka predloži najemne pogodbe, in sicer ob uporabi t.i. edicijske dolžnosti tožeče stranke.⁶ To se ni zgodilo.⁷ Enako je tožena stranka pojasnila na prvem naroku glavne obravnave, kjer je celo obrazložila, da pobotnega ugovora natančneje ne more specificirati, kot to pričakuje tožeča stranka, in sicer brez svoje krivde, ker ji tožeča stranka listin (najemnih pogodb) še vedno ni predložila. Iz zapisnika je razvidno tudi, da je tožeča stranka toženi stranki izrecno odrekla možnost, da bi ji najemne pogodbe sama predala, čeprav je v isti sapi opozorila, da pobotni ugovor (še vedno) ni dovolj specificiran. Tudi v pritožbi tožeča stranka ne trdi, da bi najemne pogodbe toženi stranki vendarle izročila.

18. Iz opisanega postopanja obeh strank in predstavljenega razjasnjevanja nepopolnih navedb s strani sodišča prve stopnje (tj. konteksta zadeve), je jasno razvidno, da je tožena stranka pobotni ugovor opredelila pravočasno in z zadostnimi, za pobotni ugovor jedrnimi trditvami. Slednje utemeljuje pravilnost uporabe materialno procesnega vodstva tudi glede višine uporabnine, saj je tožena stranka, tudi glede na ravnanje tožeče stranke, podala zadostno pojasnilo, zakaj brez svoje krivde pobotnega ugovora ni popolnoma opredelila že takoj. (Ne)popolnost pobotnega ugovora je treba umestiti tudi v tek postopka, ki se je sprva osredotočil na mnogotere druge očitke oz. ugovore, nato pa se je razmeroma postopoma, s strani tožene stranke kot le podredno, razvil še v smeri procesnega pobotnega ugovora.

19. Glede na doslej predstavljeno na zaključek ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka na nepopolnost ugovora predhodno opozarjala. Enako velja glede sodne prakse, na katero se sklicuje tožeča stranka (sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2010). Za razliko od citirane zadeve je tožena stranka v obravnavani zadevi podala izrecno pojasnilo o tem, zakaj brez svoje krivde ni uspela dodatno specificirati pobotnega ugovora, česar tožeča stranka tedaj tudi ni konkretizirano prerekala. Navsezadnje iz primerljive sodne prakse smiselno izhaja prav to, kar v obravnavani odločbi pojasnjuje sodišče druge stopnje - tj. da je ravnanje stranke, ki se ravna v skladu z dodeljenim rokom, sicer (lahko) dopustno. V primerljivi zadevi je bil napotek sodišča tudi presežen,⁸ medtem ko v obravnavani zadevi ni bil. V dometu že podanega ugovora ga je tožena stranka le še specificirala. To je razvidno že iz procesnega sklepa sodišča prve stopnje, da se „Toženi stranki (...) naloži, da v roku 15 dni oblikuje pobotni ugovor in v tej zvezi predlaga dokaze (...)“, in primerjave z nato izvedeno pisno dopolnitvijo oz. specifikacijo pobotnega ugovora. Kot je razvidno iz konteksta zadeve, se je dopolnitev pobotnega ugovora nanašala prav na tisto dopolnitev, zaradi katere je sodišče toženi stranki dodelilo dodatni rok. Pobotni ugovor tudi ni tožbeni zahtevek (tj. nasprotna tožba), temveč le obrambno sredstvo tožene stranke, zato napotka sodišča prve stopnje že zato ne gre razumeti v smislu le tehničnega oblikovanja tožbenega predloga.

20. Tožena stranka je pravočasno podala svoj dokazni predlog, naj tožeča stranka v skladu z edicijsko dolžnostjo predloži najemne pogodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka poprej ali potem še na (vse) druge načine dokazovati isto dejstvo (npr. prek FURS-a). V pravdnem postopku velja razpravno načelo, v skladu s katerim lahko vsaka stranka navaja svoje trditve o dejstvih, ki jih dokazuje s svojimi dokaznimi sredstvi. Pri tem ni vezana na nobena (obvezna) formalna dokazna pravila, kot velja enako za sodišče, ki takšno podlago nato ocenjuje v skladu z načelom proste presoje. Zahtevana aktivnost (dolžnost) pravdne stranke ne pomeni, da bi bila le-ta zato, ker ji nasprotna stranka odreka pridobitev ključne listine iz svoje posesti, obstoj relevantnega dejstva dolžna dokazovati še z vsemi drugimi možnimi (posrednimi) dokaznimi sredstvi.

21. Na zaključek tudi ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka nato sama vendarle (lahko) specificirala višino pobotnega ugovora, kot je razvidna iz njene dopolnitve. Ne gre namreč za to, da tožena stranka že prej ne bi mogla navesti (kakšnih) številk, temveč, da je želela navesti točne oz. prave številke, ki bi ustrezale realni višini zahtevane uporabnine, torej dejanskemu stanju, kot izhaja iz konkretnih pogodb, s katerimi pa tedaj, kot je pojasnila, ni razpolagala. Neutemeljeno je v pritožbi izraženo pričakovanje tožeče stranke, da bi morala tožena stranka namesto iz najemnih pogodb izhajati iz nekih drugih (v pritožbi tudi sicer nekonkretiziranih) navedb oz. cenilnega poročila ob uporabi cenitvenih metod, kot so bile podane v drugem, ločenem sodnem postopku. Ni razumljivo, zakaj bi morala tožena stranka uporabljati vse posredne dokazne obvode, da bi prišla do očitnega spornega neposrednega dejstva (tj. višina najemnin). Tožeča stranka, ki je imela najemne pogodbe, jih toženi stranki ni želela izročiti. Tožeča stranka tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi tožena stranka z najemnimi pogodbami že tedaj (kako drugače) sploh razpolagala. S tega vidika je ravnanje tožeče stranke protislovno; po eni strani toženi stranki očita nepopolnost prav tistih njenih (manjkajočih) navedb, katerih dopolnitev je s tem, ko ji ni izročila relevantnih najemnih pogodb, najprej sama otežila oz. preprečila.

22. Ne držijo očitki tožeče stranke glede ti. podredne trditvene podlage. Nanje utemeljeno odgovarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo (str. 3 in 4). Vsaka stranka lahko v pravdi navaja, kar želi. O tem se lahko sama in prosto odloča. Je pa res, da lahko njene, morda med seboj protislovne trditve, sodišče nato enako prosto tudi ocenjuje; kar je razumljivo in pravilno storilo tudi v obravnavani zadevi. Tožena stranka je jasno povedala, da je njen primarni obrambni ugovor, da je izključna lastnica, zgolj podredno pa je za primer, če bi sodišče zaključilo drugače, torej sledilo tožeči stranki, uveljavljala, da je potemtakem - ob takem pravnem stališču - tudi sama upravičena do najemnin, ki sta si jih mimo nje pobirali in zadrževali prva in druga tožeča stranka. Z vidika primerjave njenih primarnih in podrednih trditev tako ni dvoma, da gre za dopustno obrambno držo, pritožbeni očitki pa dvomov ne vzbudijo.

c) Glede (ne)upoštevanja zastarane terjatve tožeče stranke

23. Tožeča stranka trdi, da bi moralo sodišče na podlagi 314. člena OZ pri pobotanju upoštevati tudi njene že zastarane terjatve. Iz 20. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da gre za zastarano uporabnino v delu, ko je do vložitve tožbe minilo že več kot pet let. Enako velja za zakonske zamudne obresti, in sicer za obdobje nad tremi leti pred vložitvijo tožbe (pred 5. 3. 2011).

24. OZ v 314. členu določa, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Ta določba pa se ne nanaša na primer, ko gre za že zastarano terjatev tožeče stranke. Zastaranje terjatve, ki se uveljavlja s tožbo (tudi nasprotno), se presoja na dan vložitve tožbe.⁹ Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke, zato je v njeni izključni, oblastveni sferi, s tem pa tudi izjema glede upoštevanja že zastaranih terjatev, ki je navedena v 314. členu OZ. Smisel takšne ureditve je, da se sicer (le) pasivnemu tožencu omogoči učinkovito pobotanje njegovega dolga tudi z njegovo že zastarano nasprotno terjatvijo, ki jo ima do tožeče stranke, pod pogojem, da terjatev ni bila zastarana tedaj, ko so se stekli pogoji za pobot in sta se, tj. ob zapadlosti poznejše terjatve, obe terjatvi srečali. To pomeni, da je (lahko) za subjekt, ki ne namerava tožiti (tj. biti aktiven), ugodneje, če (le) pasivno uveljavlja pobotni ugovor, ne pa npr. (nasprotne) tožbe. Pričakovanje tožeče stranke, da bi 314. člen OZ v primeru podanega pobotnega ugovora v tem obsegu za tožečo stranko izključil določbe OZ, ki se nanašajo na pravila glede zastaranja terjatev, ni utemeljen. Ker je bil s strani tožene stranke podan ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zastarani del terjatve tožeče stranke zavrnilo, posledično pa je pravilen tudi dajatveni del izpodbijane sodbe. Glede na navedeno na opisani zaključek tudi ne vpliva s strani tožeče stranke citirana sodna praksa.

č) Glede ugotovitve (ne)obstoja terjatve tožeče stranke

25. Posledica zastaranja je, da se zastarana terjatev spremeni v dolžnikovo naturalno obveznost, ki ji pravni sistem odreka možnost uveljavljanja sodnega varstva (iztožljivost). V primeru zastaranja se tožbeni zahtevek zavrne. Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, vključena v III. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe, da takšna (zastarana) terjatev „ne obstoji“. Terjatev (naturalno) obstoji, le zastarala je (tj. ni iztožljiva). Sodišče je zastarani del glavnice in zakonskih zamudnih obresti zmotno navedlo v t.i. ugotovitev o neobstoju terjatve tožeče stranke oz. ga ni umestilo v le zavrnilni del, kamor takšna terjatev sodi.

26. To hkrati ne pomeni, da bi se morala takšna terjatev ugotoviti v II. in IX. točki izreka izpodbijane sodbe. Terjatev, ki je zastarana, je materialnopravno neutemeljena, kot taka pa v zavrnilnem delu izreka (VII. in XIII. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka ni postavila ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev obstoja zastarane terjatve, kar bi bilo v določenem primeru (lahko) celo dopustno oz. mogoče, če bi za takšno ugotovitveno tožbo izpolnila pogoje iz 181. člena ZPP. Ni pa to vprašanje, tj. ali naj bo zastarana terjatev tožeče stranke vključena v neobstoječi del, nepomembno. Ugotovitev o neobstoju terjatve bi namreč predstavljala pravnomočno judikatno ugotovitev, da takšna terjatev ne obstoji. To pomeni, če bi se sedanja tožeča stranka v razmerju do sedanje tožene stranke kdaj branila s prav to, v tej pravdi zastarano terjatvijo, je tudi ob uporabi 314. člena OZ ne bi uspela materialnopravno pobotati.

27. Smiselno enako je treba postopati tudi v razmerju do preostanka terjatve tožeče stranke, za katero je bilo ugotovljeno, da ne obstoji. V delu, v katerem je ugotovljeno, da terjatev tožeče stranke ne obstoji (III. in IX. točka izreka), ne gre za posebno, ločeno točko izreka, saj je vsebina teh točk že zajeta v zavrnilnem delu izreka (VII. in XIII. točka izreka). Če sodišče ugotovi, da del tožbenega zahtevka (terjatve tožeče stranke) ni utemeljen, ne izreče, da ta del terjatve tožeče stranke ne obstoji, temveč ga v tem obsegu le zavrne. Obratno pa je, ko gre za terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora, lahko le-ta delno (ne)obstoječa tudi na način, da sta v izreku zajeta tako obstoječi kot tudi neobstoječi del, ki lahko z neobstoječim delom celo presega tudi samo višino tožbenega zahtevka (V. in XI. točka izreka). Ker je iz obrazložitve jasno razvidno, da je v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da terjatev tožeče stranke ne obstoji, njen zahtevek zavrnilo, ni dvoma, da je ugotovitveni del napačno podvojen.¹⁰

28. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje s sklepom v celoti razveljavilo III. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe, kar pomeni, da je lahko napako sámo saniralo in o tem novo sojenje ni potrebno (358. člen ZPP). Vsebinsko gledano to tudi ne vpliva na dajatveni oz. zavrnilni del izpodbijane sodbe, izrek izpodbijane sodbe pa tudi po tej razveljavitvi ostaja jasen, enako razumljiv in ga je mogoče preizkusiti.

d) Glede pravdnih stroškov

29. Tožeča stranka ima prav, da je treba o stroških postopka odločiti v skladu z načelom uspeha v pravdi. Prva in druga tožeča stranka sta vsaka zahtevali 13.844,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov do plačila. Kljub pobotanju v obsegu 7.514,75 EUR, sta na koncu obe uspeli z 10.306,42 EUR glavnice in zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska. Uspeh vsake tožeče stranke je tako približno 75 %. Pri tem je sodišče druge stopnje namenoma zanemarilo obresti, na račun katerih je v pretežni meri prišlo do pobotanja, saj so le-te v razmerju do glavnice akcesorne, kot take pa ne spreminjajo končnega uspeha pravdnih strank.

30. Sodišče druge stopnje je pravdne stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah. Vrednost spornega predmeta je bila po dopuščeni razširitvi tožbe 2 × 13.844,21 EUR, kar skupaj znese 27.688,42 EUR. Ob količniku 1,0 je tako višina nagrade 493,00 EUR. Prva in druga tožeča stranka sta imeli isto odvetniško družbo, njuna zahtevka sta se obravnavala hkrati in se opirata na isto pravno in dejansko podlago. ZOdvT v 8. členu določa, da prejme odvetnik, ki opravlja v isti zadevi storitve za več strank, nagrado in povrnitev izdatkov le enkrat. Za zastopanje več oseb ZOdvT določa povišanje po tarifni številki 1200 na način, da se nagrada za postopek ali posel za vsako dodatno stranko v isti zadevi zviša za količnik 0,3.

31. Glede na priglašene stroške se tožeči stranki prizna nagrada za postopek (tar. št. 3100, kol. 1,6) in nagrada za narok (tar. št. 3102, kol. 1,2), kar znese 788,8 EUR oz. 591,6 EUR. Poleg tega tudi pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, priglašena kilometrina za zastopanje za naroke na relaciji G. - L. - G. v znesku 60,8 EUR, kar povečano za 22 % DDV in 1.026,00 EUR plačanih sodnih taks skupaj znese 2.808,66 EUR.¹¹ Glede na uspeh (75 %) znašajo njeni stroški 2.106,5 EUR.

32. Toženi stranki se prizna nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 640,9 EUR (kol. 1,3), nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 591,6 EUR (kol. 1,2) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter strošek fotokopiranja na podlagi tar. št. 6000 v višini 48,5 EUR (50 kopij × 0,15 EUR in 410 kopij × 0,1 EUR na kopijo), kar povečano za 22 % DDV znese 1.587,22 EUR. Glede na uspeh (25 % uspeh) znašajo njeni stroški 396,81 EUR.

33. Ker je po pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.709,69 EUR pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje v tem delu spremenilo XIV. točko izreka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke

34. Ni res, da bi sodišče v delu, ki se nanaša na pobot terjatve, prekršilo določbe pravdnega postopka. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je pravilno ugotovilo, v kolikšnem delu obstoji terjatev tožeče stranke (17.821,17 EUR; II. in VIII. točka izreka), v kolikšnem delu obstoji terjatev tožene stranke (7.514,75 EUR; IV. in X. točka izreka), nato pa je oba zneska na dan izdaje sodbe med seboj pobotalo (za znesek 7.514,75 EUR) in toženi stranki naložilo v plačilo še preostanek (10.306,42 EUR), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je razvidno iz priloge je sodišče na strani tožeče stranke pobotalo del glavnice (vsote uporabnin) v višini 12.981,14 EUR in del do tedaj nateklih in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 4.840,02 EUR.

35. Takšen pobot je pravilen, razen glede začetka teka zamudnih obresti. Pritožba ima prav, da bi lahko zakonske zamudne obresti začele teči šele s prvim dnem zamude, to pa je bil prvi naslednji dan po pobotanju - 16. 11. 2016. Posledično je pritožbeno sodišče v tem obsegu spremenilo VI. in XII. točko izreka izpodbijane sodbe. Ne drži očitek tožene stranke, da je sodišče oblikovalo novo glavnico. V dajatvenem delu gre le še za preostali, neplačani in že zapadli del ugotovljene terjatve tožeče stranke, ki ga je tožena stranka dolžna plačati. Razumljivo je, da zakonske zamudne obresti ne tečejo tudi od terjatve tožene stranke, saj je njena terjatev s pobotanjem prenehala. Od kapitaliziranih, zapadlih in neplačanih obresti (4.840,02 EUR) pa pravilno tečejo tudi procesne obresti, ki predstavljajo izjemo od prepovedanega obrestovanja obresti (375. in 381. člen OZ). Glede na navedeno na zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva izračunavanje tožene stranke, ki predstavlja zgolj (ne)pravilen način izvršitve dajatvenega dela izpodbijane sodbe in dvomov v sprejete zaključke sodišča ne vzbudi.

Sklepno

36. Sodišče druge stopnje je tako izpodbijano sodbo deloma razveljavilo in deloma spremenilo, kot je razvidno iz izreka in pojasnjeno v obrazložitvi. V preostanku je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov

37. Sodišče druge stopnje zaključuje, da sta pravdni stranki dolžni kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Obe sta sicer uspeli, a v razmerju do izpodbijanega dela v zanemarljivem obsegu in kar se tiče tožeče stranke, brez neposrednih učinkov na končni dajatveni del iz izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je sicer uspela tudi z odločbo o stroških, ki pa je v razmerju do glavne stvari akcesorna (drugi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Hkrati poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tudi nepravdni postopek N 228/2004, katerega cilj je delitev predmetne solastnine.
² Kot je razvidno iz zapisnika, je tožeča stranka grajala zgolj kršitev pravil postopka, ki je podana s tem, da je sodišče sprejelo sklep, da se prvi narok ne zaključi oz. se preloži.
³ Primerjaj z Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar A. Galiča k 286. členu ZPP, str. 603.
⁴ Primerjaj s člankom Tomaža Pavčnika: Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi, Odvetniška šola 2012, str. 20 - 31 oz. tam navedeno sodno prakso, npr. v zadevi VSL II Cp 4214/2010: „Kadar je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera dolžno opraviti materialnopravdno vodstvo ter se stranka nanj odzove z navedbo manjkajočih dejstev, je sankcija prekluzije ne sme prizadeti.“
⁵ Točki 4 in 6 v odgovoru na tožbo.
⁶ Str. 19 pripravljalne vloge tožene stranke z dne 29. 1. 2016.
⁷ Str. 13 pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29. 2. 2016 (točka XII).
⁸ Šlo je za uveljavljanje dveh novih terjatev, ki v prvotnem pobotnem ugovoru nista bili vsebovani. Razširitev pobotnega ugovora je bila podana izven okvira, ki ga je z dodelitvijo dodatnega roka določilo prvostopenjsko sodišče. Dodaten rok je bil strankama dan za pripravo stališč v zvezi s terjatvijo, ki jo je tožena stranka že uveljavljala v pobot, ne pa tudi za naknadno (prepozno) razširitev pobotnega ugovora.
⁹ Primerjaj s člankom avtorice Petrič, B.: Pobot skozi pravdni postopek, priloga Pravne prakse, št. 34, 2011, str. VII.
¹⁰ Več o naravi in procesnih možnostih uveljavljanja pobotnega ugovora v članku Tadeje Zime Jenull: Materialnopravni in procesni vidiki pobota, Pravosodni bilten, letnik 38, št. 2/2017, str. 117-139 (oddelek - Najpogostejši primeri izrekov).
¹¹ Tožeči stranki se ne priznajo po napačni tarifi priglašeni stroški za odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 550/2014.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 379/2015
• VSL sodba in sklep I Cpg 322/2013
• VSL sodba I Cp 311/2011