VSL Sodba II Cp 1499/2018

Jedro

Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Pri tem ni pomembno, kdo škodo odpravlja ter toženi stranki ne more iti v korist, če tožnici pomaga zakonec in ne tretja oseba.

V sodni praksi je že izoblikovano stališče, da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda, da odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo in bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in da se zato o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano iz perspektive trenutka škodnega dogodka, zaradi česar se glede nastanka škode in njene višine ne zahteva dokaznega standarda gotovosti, pač pa objektivne verjetnosti oz. mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. Že s takšno stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobival določen zaslužek, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba:

- v izpodbijanem zavrnilnem delu glede odmere odškodnine in denarne rente za tujo pomoč (IV. točka izreka) spremeni tako, da se skupni dosojeni znesek odškodnine zviša za 4.400,00 EUR (I. točka izreka), znesek denarne rente pa za 120,00 EUR (II. in III. točka izreka),

- v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 5.819,73 EUR (VI. točka izreka).

II. Pritožba toženke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti znesek 1.124,63 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožnici na račun odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka in tuje pomoči dolžna plačati znesek 34.661,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 dalje ter denarno rento v višini 120,00 EUR mesečno, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka tožnici dolžna plačati 4.878,19 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, ki se nanaša na odškodnino za tujo nego in pomoč ter rento, in posledično v stroškovnem delu, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, da potrebuje tujo nego in pomoč v trajanju dve uri dnevno in da takšna pomoč, ki jo nudi zakonec, presega običajno pomoč družinskega člana. Zmoten pa je zaključek, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi ugotovljene pomoči moža pri gospodinjskih opravilih v zmanjšanjem obsegu, ker naj bi tudi sam od tega imel določeno korist. Gre za nejasen in nerazumljiv zaključek, ki ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Morebitna korist moža tožnice od opravljenih gospodinjskih opravil ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do polne odškodnine in sprejeta odločitev sodišča nima opore v materialnem pravu in v sodni praksi.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, in sicer v celoti glede prisojene odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v višini 30.221,06 EUR ter glede prisojene mesečne denarne rente. Graja ugotovitev sodišča, da bi tožnica po rednem teku dogodkov nadaljevala z delom pri družbi A. d.o.o., do upokojitve 15. 7. 2013, zaradi česar je utrpela izgubo na plači. Tožnica bi morala to dejstvo dokazati s stopnjo gotovosti, tako da noben razumen človek ne bi podvomil v njegovo resničnost. Sodišče je dokazno oceno oprlo na izpovedbi tožnice in priče M. T., ki jima je nekritično sledilo, pri tem pa ni upoštevalo, da takšnega poteka dogodkov listinski dokazi ne potrjujejo. Tožnica ni sama dala odpovedi, temveč ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Neobičajno je, da bi tri leta pred izpolnitvijo pogojev za starostno upokojitev menjavala službo, še posebej pa, da bi tožnica in družba A. šele po izteku odpovednega roka pri starem delodajalcu sklenili pogodbo o zaposlitvi in da o zatrjevanem dogovoru glede sklenitve pogodbe za nedoločen čas ni nobenega pisnega dokazila. Napačen je zaključek, da je družba A. potrebovala prav delavca tožničinega profila, saj je priča T. kot direktor družbe izpovedal, da po izteku tožničine pogodbe na tem delovnem mestu niso zaposlili nikogar drugega. Sodišče je glede mesečne rente nekritično sledilo izpovedi tožnice in njenega moža J. I. ter izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stoke. Iz izpovedi tožnice izhaja, da za svojo osebno higieno lahko poskrbi sama, z izjemo striženja nohtov na nogah, včasih pa ji mož pomaga pri umivanju glave. Tudi pri pripravi hrane in kuhanju lahko delno sodeluje. Izvedenec je bil pri oceni, da tožnica lahko dela skupaj le pol ure dnevno, nekonsistenten, saj je nezmožnost za ta dela pripisal pojavu pekoče bolečine po celem telesu, za katero je sprva navedel, da se pojavi že po nekaj urah, nato pa je zmanjšal ta čas na pol ure dnevno. Po oceni pritožnice tožnica z izjemo težkega fizičnega dela, kot je kidanje snega, še vedno lahko sama skrbi za vse svoje eksistenčne potrebe, tako v gospodinjstvu kot v zvezi z osebno higieno, zato potrebuje pomoč največ dve do tri ure tedensko.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženka ni utemeljena.

6. Tožnici so telesne poškodbe, ki jih je utrpela v prometni nezgodi 18. 6. 2010, pustile trajne posledice, saj se je pri njej bolečinski sindrom razvil postopoma v kronično nevropatsko bolečino. Zaradi slednje je ovirana v vsakodnevnih aktivnostih, ki se nanašajo na opravljanje nekaterih fizioloških potreb, izvajanje gospodinjskih del (kuhanje, pospravljanje, čiščenje stanovanja), vožnjo avtomobila, pri čemer za vse to potrebuje tujo pomoč. Potrebno število ur tuje pomoči dnevno je sodišče ocenilo upoštevajoč izpoved tožnice in njenega moža, kar je objektiviziralo z izvedeniškim mnenjem izvedenca, ki ga je tudi dodatno zaslišalo. Zgolj nestrinjanje toženke z ugotovitvami izvedenca in njena lastna ocena potrebnih ur tuje pomoči prepričljivosti dokazne ocene ne moreta izpodbiti. Izvedenec je svoje zaključke iz pisnega menja ob zaslišanju dodatno pojasnil in navedel, da že kratkotrajno opravljanje vsakodnevnih del (nad pol ure oz. 45 minut) in prisilna drža pri tožnici sprožijo intenzivne bolečine, ki se lahko pojavijo takoj ali čez nekaj ur, zaradi česar vsakodnevno potrebuje dve uri tuje pomoči. Tudi če tožnici uspe sodelovati pri posameznih opravilih, to njene potrebe, da slednje opravi kdo drug, ne zmanjšuje.

7. Kljub ugotovitvi, da tožnica dnevno potrebuje dve uri tuje pomoči, ji je sodišče prve stopnje odškodnino za to postavko dosodilo le v obsegu ene ure tuje pomoči dnevno, saj naj bi tudi tožničin mož moral prevzeti del gospodinjskih opravil, ki so v njegovo korist (19. točka sodba). Takemu naziranju pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Pri tem ni pomembno, kdo škodo odpravlja ter toženi stranki ne more iti v korist, če tožnici pomaga zakonec in ne tretja oseba. Stališče, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče, bi pomenilo, da je obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca.¹ Poleg vsega je sodišče ocenjevalo potrebo po tuji pomoči tožnice in ne njenega zakonca, ki bi si sicer življenje morda organiziral drugače. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je potreba po tuji pomoči tožnice manjša, ker ji jo nudi zakonec, ki ima od določenih gospodinjskih opravil tudi sam korist, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici dosodilo dodatnih 4.400,00 EUR odškodnine za strošek tuje pomoči za 37 mesecev (1 ura na dan x 4 ure x 30 dni x 37 mesecev) in dodatnih 120,00 EUR mesečne rente.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka sledilo tožnici, da bi v primeru, da do prometne nezgode ne bi prišlo, z družbo A. d.o.o., sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, ki bi trajalo do upokojitve. V sodni praksi je že izoblikovano stališče², da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda, da odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo in bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in da se zato o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano iz perspektive trenutka škodnega dogodka, zaradi česar se glede nastanka škode in njene višine ne zahteva dokaznega standarda gotovosti, pač pa objektivne verjetnosti oz. mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. Že s takšno stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobival določen zaslužek, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na lastne specifične izkušnje in potrebe družbe A. d.o.o., ter glede na dolgoletno poznanstvo med njo in direktorjem družbe izkazala, da bi v tej družbi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, opravljala delo v delovnem razmerju za nedoločen čas, ki bi trajalo vsaj do njene upokojitve 15. 7. 2013. Pri tem ni bistveno, ali je bilo tožnici delovno razmerje v družbi I., d.d., odpovedno iz poslovnih razlogov ali na njeno lastno željo, saj je očitno imela dogovor z drugo družbo, kjer je poskusila pričeti z delom, pa ji to zaradi njenega zdravstvenega stanja ni uspelo. Špekulacije toženke, da povprečen človek pred upokojitvijo ne menja službe, sploh pa ne brez predčasno sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred iztekom odpovednega roka, dokazne ocene sodišča, za katero zadošča že dokazni standard nadpolovične verjetnosti razvoja dogodkov po normalnem teku stvari, ne more izpodbiti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v celoti zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo ter ji poleg že dosojene odškodnine za tujo nego in pomoč dosodilo še dodatni znesek 4.400,00 EUR ter mesečno rento v višini 120,00 EUR mesečno (na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je po spremembi sodbe uspela s približno 70 % odškodninskega zahtevka in 70 % rentnega zahtevka, zato je njen skupni uspeh v postopku sodišče ocenilo na 70 %. Glede na odmerjene stroške tožnice, ki jim stranki v pritožbi ne nasprotujeta, v višini 8.644,33 EUR, ji je tožena stranka dolžna povrniti 6.051,03 EUR. Uspeh toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje je 30 %, zato ji je tožnica dolžna povrniti 231,30 EUR od skupaj odmerjenih 771,00 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je toženka tožnici dolžna povrniti 5.819,73 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (drugi odstavek 154. člena ZPP).

11. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo po priglasitvi v stroškovniku z 11. 4. 2018 in predstavljajo stroške pritožbenega postopka (od vrednosti spora 11.600,00 EUR), ki po tar. št. 3210 ZOdvT znašajo 545,60 EUR, povečani za DDV pa 665,63 EUR, in strošek sodne takse v višini 459,00 EUR. Skupaj je toženka tožnici dolžna povrniti 1.124,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. odločbo VSRS II Ips 251/2014.
2 Prim. odločbi VSRS II Ips 338/2014, II Ips 100/2011, II Ips 306/2016.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 306/2016
• VSRS Sklep II DoR 264/2020
• VSL sodba II Cp 329/2013