VSL Sodba II Cp 1195/2018

Jedro

Odvetnik mora pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih Odvetniške poklicne etike. Ta mu nalaga, da stranko o svojem delu in postopanju redno obvešča, ji omogoči vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih spisov. Samostojno mora oceniti ter po najboljši vesti odločiti, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera.

Zavarovanka tožene stranka bi morala v ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera kljub preklicu pooblastila poskrbeti za interese tožnice in vročeno sodbo (vsaj) vrniti sodišču z obvestilom o preklicanem pooblastilu. Ker zavarovanka tožene stranka ni ravnala tako, je s sprejemom tožbe za tožnico, ki je zaradi preklica pooblastila v postopku ni več zastopala, zanjo dejansko opravila posel, za katerega ni bila več upravičena oziroma pooblaščena. S tem je kršila svojo obveznost zastopanja tožnice samo v mejah upravičenj za zastopanje, ki jih je imela na podlagi notranjega razmerja s tožnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 46.019,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 in za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 3.667,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter za plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi. Glede protipravnosti ravnanja odvetnice A. A. in vzročne zveze navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da je tudi odvetnik B. kršil standard ravnanja dobrega strokovnjaka, saj vzročna zveza med njegovim ravnanjem ter nastankom škodnega dogodka ni podana. Protipravno je ravnala le odvetnica A. A. Njeno ravnanje oziroma opustitev je bilo edini vzrok, da je tožeča stranka neupravičeno izgubila pravico do pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 13/2006 z dne 4. 6. 2013. Sodišče je to prezrlo in ni v pravi meri upoštevalo drugega odstavka 137. člena ZPP.

Zagrešilo je relativne bistvene kršitve postopka 7. in 286. člena ZPP (glede ugotovitve, da je odvetnik B. nase prevzel obveznost in bi moral predložiti kopije preklicev pooblastil sodišču - o tem ni bilo trditvene podlage strank) ter 214. člena ZPP (ker ni upoštevalo domneve o priznanju zatrjevanih dejstev tožene stranke, ki je zatrjevala, da so tožnica, M. in B. L. ter odvetnik B. v postopku pred sodiščem v Mariboru na zadnjem naroku sodišče obvestili o preklicu pooblastila odvetnici A. A.). Navedene kršitve so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče posledično napačno ugotovilo, da je tudi odvetnik B. deloval protipravno oziroma prispeval k škodnemu ravnanju.

Po pritožbenem prepričanju je odgovornost za nastanek škodnega dogodka mogoče prepisati izključno opustitvenemu ravnanju odvetnice A. A. Nasprotni zaključki sodišča so materialno pravni zmotni in temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, češ da sta oba odvetnika enako prispevala k temu, da ni prišlo do vložitve pritožbe. Zmotna je tudi ugotovitev, da sodišče ni bilo seznanjeno s prenehanjem pooblastilnega razmerja.

Pri dokazovanju izpolnjenosti bistvene predpostavke odškodninske odgovornosti - da bi tožnica s pritožbo v gospodarskem sporu uspela - sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih in zatrjevanih dejstev s strani tožnice. Napačno je uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutne ter relativne bistvene kršitve pravil postopka. Možnost uspeha tožeče stranke je zmotno presojalo le upoštevaje navedbe, ki jih je odvetnik B. zapisal v pritožbi z dne 3. 1. 2014, ki je bila vložena hkrati s predlogom za postavitev v prejšnje stanje. Upoštevati bi moralo tudi vse navedbe, ki jih je v tem postopku navedla tožnica. Ni se opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke (da tožnica ni bila ne družbenica ne zastopnica družbe). Tožnica kot bivša zaposlena v družbi ne more odgovarjati za obveznosti družbe. Sodišče je o tem napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Ima enake pomanjkljivosti kot sodba Okrožnega sodišča v Mariboru. Zmotna je ugotovitev, da so člani družine L. izvršili vse znake kaznivega dejanja goljufije, ki tudi niso obrazloženi. Ni ugotovitve, kdaj naj bi člani družine L. sklenili, da družba K. d. o. o. ne bo poravnala vseh obveznosti. Ugotovitev na 16. strani sodbe ne zadošča za utemeljitev, da so bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Pogodba se po januarju 2003 ni več izvajala. Materialnopravno zmoten je zaključek obeh sodišč prve stopnje, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Na to kaže dejstvo, da je bil že v letu 2006 izveden stečajni postopek nad družbo, tožnica pa je že v aprilu 2004 odprla drugo podjetje. Sodišče ni ugotovilo, kdaj se je pogodba izvajala, (najdlje do januarja 2013). Zakonskih znakov kaznivega dejanja ni. Na tej podlagi ni mogoče graditi odškodninske odgovornosti tožeče stranke, kot je napačno storilo sodišče prve stopnje.

Pritožnica je prepričana, da bi uspela s pritožbo zoper sodbo sodišča v Mariboru. Zgolj očitan namen neplačila po tem, ko se je pogodba že nehala izvajati ne zadošča. Elementov poslovne goljufije ni bilo, izdana bi morala biti zavrnilna sodba. Ključno je dejstvo, da zaključki v sodbi sodišča v Mariboru niso logični, pravno utemeljeni in nimajo podlage v izvedenem postopku. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna in neprepričljiva. Prezrlo je, da je sodišče v Mariboru dejansko upoštevalo, da je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje. Zapisalo je, da je kazensko sodišče v Celju tožnico dvakrat spoznalo za krivo, čeprav tožnica nikoli ni bila pravnomočno obsojena v konkretnih zadevah. S sklicevanjem na ugotovitve kazenskega sodišča je bilo kršeno temeljno načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena URS. Zato bi tožeča stranka s pravočasno pritožbo zagotovo uspela.

Podana je tudi vzročna zveza med kršitvijo odvetnice A. A. in obsegom vtoževane škode. Ker bi pritožnica s pritožbo zagotovo uspela, bi ji morala že iz tega razloga tožena stranka plačati znesek, ki ga je Okrožno sodišče v Mariboru neupravičeno dosodilo in ga je pritožnica plačala v izvršilnem postopku, v katerem je bila prodana njena hiša. Pritožba ponovno pojasnjuje višino vtoževane terjatve. Sodišču očita napačno presojo, da opustitev odvetnice A. A. ni bila pravno relevanten vzrok za izvedbo izvršilnega postopka. Prodaja nepremičnine se gotovo ne bi izvršila, če ne bi prišlo do napačne pravnomočne obsodilne sodbe, ki je tožnico obremenila za skoraj 30.000,00 EUR. Posledično je postala tožnica popolnoma nelikvidna in ni bila zmožna plačati naloženih obveznosti. Ker je bila v izvršilnem postopku njena hiša prodana pod ceno, ji je nastala nadaljnja škoda v višini 18.000,00 EUR in je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga v celoti utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa napačna in nezakonita.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane sodbe, opozarja na pritožbene novote, se sklicuje in ponavlja že podane svoje odgovore na vsebinsko enake tožbene navedbe, kot so ponovljene v pritožbi ter opozarja, da tožnica ne graja ugotovitev sodišča, da bi do prodaje stanovanja v izvršilnem postopku prišlo tudi zaradi terjatev drugih upnikov. Vzročna zveza med domnevno napačno ugotovitvijo Okrožnega sodišča v Mariboru in zatrjevanim neskrbnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke je bila tako v vsakem primeru pretrgana. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka z direktno tožbo (prvi odstavek 965. člena OZ²) od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imela odvetnica A. A. zavarovano svojo poklicno odgovornost, zahteva povračilo premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti navedene odvetnice pri zastopanju tožnice v pravdnem postopku II Pg 13/2006 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Trdila in dokazovala je, da odvetnica tožnici ni vročila sodbe z dne 4. 6. 2013, s katero je bila tožnica (in še dva druga toženca) obsojena na solidarno plačilo glavnice 12.309,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2005 ter pravdnih stroškov (1.661,26 EUR), niti je ni o njej obvestila in vložila pritožbe. Po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe je bilo v izvršilnem postopku pod ceno prodano stanovanje tožnice (za 58.000,00 EUR). Zaradi opustitve odvetnice je tožnica po tožbenih trditvah utrpela škodo v višini 46.019,19 EUR, kar skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vtožuje v tem postopku.

6. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ), določili ZOdv³ in pravilih o splošni poslovni odškodninski odgovornosti. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel (drugi odstavek 239. člena OZ). Za obstoj poslovne odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; nastanek škode drugi pogodbeni stranki; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Če niso izpolnjene vse navedene predpostavke, odškodninske odgovornosti ni. Po ustaljenih stališčih sodne prakse mora tožnik dokazati kršitev pogodbene obveznosti (239. in 240. člen OZ), obstoj škode in vzročne zveze med njima (131. člen OZ, ki se uporablja na podlagi 246. člena OZ). Glede vzročne zveze mora tožnica dokazati tudi, da bi spor dobila oziroma v obravnavanem primeru uspela s pritožbo v gospodarskem sporu, če ne bi bilo očitanega nedopustnega ravnanja odvetnice.

7. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz navedenih materialno pravnih izhodišč. Iz trditvene in dokazne podlage pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanka tožene stranke v gospodarskem sporu II Pg 13/2006 sprva sama zastopala vse tožence (prvotoženo gospodarsko družbo ter ostale tožence kot fizične osebe - tožnico ter M. in B. L.); da so ji toženci med postopkom preklicali pooblastilo in za zastopanje v postopku pooblastili drugega odvetnika; da pravdno sodišče o menjavi pooblaščencev ni bilo obveščeno in je štelo, da imajo vsi toženci dva pooblaščenca; da je sodbo vročalo le zavarovanki tožene stranke, ta pa je po prejemu ni vrnila sodišču prve stopnje niti ni o njej obvestila tožnice oziroma svojih bivših strank ali njihovega novega odvetnika.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožba, da navedena ugotovljena opustitev zavarovanke tožene stranke (ko prejete sodbe ni vrnila sodišču) predstavlja kršitev njene poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnosti. Odvetnik mora pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih Odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv). Ta mu nalaga, da stranko o svojem delu in postopanju redno obvešča, ji omogoči vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih spisov (drugi odstavek 44. člena Odvetniške poklicne etike). Samostojno mora oceniti ter po najboljši vesti odločiti, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse konkretne okoliščine posameznega primera (prvi odstavek 4. člena Odvetniške poklicne etike). Pri mandatni pogodbi so vodilo mandatarjevega delovanja naročiteljevi interesi. Odvetnik kot mandatar je profesionalna oseba. Merilo za presojo, ali je ravnal s potrebno poklicno skrbnostjo, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje tipično, normalno ravnanje dobrega pravnega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Poleg opravljanja posla, ki se ga je v okviru mandatne pogodbe zavezal opraviti za naročitelja (zastopanje stranke v sodnem postopku), ga zavezuje tudi obveščanje naročitelja o drugih okoliščinah, ki so pomembne za uresničitev naročiteljevih interesov, saj ima naročitelj položaj laika. Zato ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da bi morala zavarovanka tožene stranka v ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera kljub preklicu pooblastila poskrbeti za interese tožnice in vročeno s sodbo (vsaj) vrniti sodišču z obvestilom o preklicanem pooblastilu. Ker zavarovanka tožene stranka ni ravnala tako, je s sprejemom tožbe za tožnico, ki je zaradi preklica pooblastila v postopku ni več zastopala, zanjo dejansko opravila posel, za katerega ni bila več upravičena oziroma pooblaščena. S tem je kršila svojo obveznost zastopanja tožnice samo v mejah upravičenj za zastopanje, ki jih je imela na podlagi notranjega razmerja s tožnico (primerjaj drugi in tretji odstavek 78. člena OZ). Predpostavka kršitve mandatne pogodbe oziroma protipravnosti na strani zavarovanke tožene stranke je torej pravilno ugotovljena.

9. Če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša (244. člen OZ). Drži, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da je k nastalemu položaju (pravnomočnost sodbe v gospodarskem sporu) enakovredno z zavarovanko tožene stranke prispeval tudi novi pooblaščenec toženih strank oziroma stranke same. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da tožnica v tej pravdi ni uspela dokazati ostalih predpostavk za odškodninsko obveznost tožene stranke (vzročne zveze med ravnanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevano škodo), pa je ugotovljeno protipravno ravnanje drugega odvetnika in s tem njegova (so) odgovornost za zatrjevano škodo za to pravdo pravno nerelevantna. Na pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno in materialnopravno presojo o obveznostih drugega odvetnika v predhodni pravdi ter na očitke o bistvenih kršitvah postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 286. in 214. členom ZPP ni treba odgovarjati. Pritožbeno sodišče le dodaja, da navedenih procesnih kršitev niti ne najde. Tudi te odločitve so namreč sprejete v okviru trditvene in dokazne podlage strank⁴, pri čemer neprerekanih dejstev na prvi stopnji, ki jih zatrjuje pritožnica, ni bilo⁵.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje in ne nasprotnih pritožbenih navedb, da tožnica kljub ustrezno skrbnemu ravnanju zavarovanke tožene stranke s pritožbo v predhodnem gopodarskem sporu ne bi bila uspešna. Predhodno vprašanje o tem je pravilno presojalo v okviru pritožbenih navedb, ki jih je tožeča stranka podala po svojem drugem odvetniku v pritožbi, vloženi zoper obravnavano sodbo hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka pri podajanju pritožbe (s katerim pritožnica v predhodnem postopku sicer ni bila uspešna). Pritožbeno zavzemanje za širitev pritožbene trditvene podlage (češ da v predhodnem postopku ni ugotovljen časovni element očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije - med izvajanjem gospodarske dejavnosti ali posla) je neutemeljeno. Pravilno ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri presoji morebitne utemeljenosti pritožbe v predhodnem postopku je v zadostni meri pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki bi utegnile vplivati na morebitno razveljavitev sodbe v predhodnem postopku in na tožničin uspeh v predhodni pravdi. Ugotovilo je, da je predhodna sodba sodišča prve stopnje temeljila na ugotovljeni nepogodbeni odškodninski odgovornosti tožnice zaradi njenega ugotovljenega protipravnega ravnanja (preslepitve upnice), ki je imelo znake kaznivega dejanja poslovne goljufije (228. člen KZ-1). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka v predhodni pravdi sodbe in pritožbe je presodilo, da tožnica sodbe v predhodnem postopku ne bi uspela omajati oziroma s pritožbo ne bi uspela. Pritožbeno izpostavljanje drugih podlag odškodninske obveznosti, ki v postopku pred sodiščem v Mariboru niso bile niti zatrjevane niti ugotovljene⁶, je zato nepotrebno in neutemeljeno.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 30 - 33 sodbe popolno in dovolj jasno odgovorilo na vse tožničine ugovore, ki jih ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče njegovim ugotovitvam in razlogom v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje, ker jih ni treba ponavljati. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne najde. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je sodišče v predhodnem postopku zaradi zavrnitve obtožbe in ustavljenega kazenskega postopka zoper tožnico (zaradi zastaranja) kot predhodno vprašanje v obravnavanem odškodninskem sporu samo ugotavljalo in ugotovilo vse elemente kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki je bilo v kazenskem postopku očitano (tudi) tožnici. Ker v kazenskem postopku ni prišlo do pravnomočne obsodilne obsodbe, je moralo elemente kaznivega dejanja ugotavljati pravdno sodišče samo. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem jih je pravilno ugotovilo in na tej podlagi opravilo presojo o zatrjevanem protipravnem ravnanju tožnice. Pravilna je dokazna ocena v izpodbijani sodbi in razlogi v točki 32, da je sodišče v predhodnem postopku pravilno opravilo dokazno oceno in presojo o tem pravno relevantnem dejstvu na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ki so sicer vključevali tudi dejanske podatke iz kazenskega spisa. Pritožbeni očitki o kršitvi ustavnega načela domneve nedolžnosti so neutemeljeni.

12. Razlogi in ugotovitve o relevantnih znakih kaznivega dejanja poslovne goljufije so v točki 30 in 31 sodbe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, jih je vsebovala tudi sodba iz predhodnega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožeča stranka niti v gospodarskem sporu niti v pritožbi zoper tam izdano obsodilno sodbo ni izpostavljala, da naj bi očitano dejanje ne bilo izvedeno med izvajanjem pogodbe ali med izvajanjem posla. Zato tudi s pritožbenimi navedbami v tej smeri, ki so prvič podane šele v tem pritožbenem postopku, pravilne ocene in ugotovitev obeh sodišč prve stopnje ne more omajati. Sprejeta odločitev v izpodbijani sodbi, da pritožba tožnice zoper prehodno sodbo v gospodarskem sporu ne bi bila uspešna, je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih pa so dovolj jasni, da omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve.

13. Pritožba končno neutemeljeno izpodbija še ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazal niti pravno relevantne vzročne zveze med opustitvijo dolžnega ravnanja zavarovanke tožene stranke in prodajo stanovanja v izvršilnem postopku. Tudi v tem delu podaja prepozne, neupravičene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), češ da je zaradi napačne pravnomočne obsodilne sodbe tožnica postala popolnoma nelikvidna in ni bila zmožna plačevati naloženih obveznosti. Z ničemer pa ne izpodbija ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvršilni postopek ni tekel le na podlagi obravnavane predhodne sodbe, pač pa tudi na podlagi izvršilnih postopkov drugih upnikov (ugotovitve in razlogi v točki 35 sodbe). Ker je tako in ker so navedene dejanske ugotovitve pravilno oprte na podatke spisa, je tudi pravna presoja o pomanjkanju vzročne zveze med očitanim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in vtoževano škodo pravilna. Ker med ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevano škodo sodišče ni ugotovilo vzročne zveze, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/1993 s spremembami.
⁴ O tem, kdo je bil dolžan obvestiti sodišče o preklicu pooblastila glej trditveno podlago tožene stranke na listovni št. 35 - 36 spisa.
⁵ Primerjaj izrecne navedbe tožene stranke o nepravilnem ravnanju toženih strank v predhodni pravdi na listovni št. 82 in 108 spisa.
⁶ Po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPL; Zakonu o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod; Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP; in prvem odstavku 147. člena OZ.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 877/2015
• VSL sodba II Cp 568/2015
• VSL sodba I Cp 188/2015