VSL Sodba in sklep I Cp 1360/2018

Jedro

Do subrogacije po 275. členu OZ lahko pride samo, če ima tisti, ki izpolni obveznost namesto dolžnika, za to pravni interes. Pravni interes za izpolnitev lahko izhaja iz pogodbene (ali druge) pravne podlage.

Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, da lahko bančno garancijo izda samo banka, je preseženo. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot npr. zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Taka institucija je tudi SPS.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 256.846,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v istem znesku (točki I in II izreka), zato je v točki III izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134289/2014-2 z dne 9. 10. 2014 za znesek 256.846,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila in za 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi dalje do plačila. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi nadaljnje stroške postopka v znesku 5.148,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa naj jo samo spremeni. Sporno je vprašanje, kakšno je pravno razmerje med SPS in tožencem, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo kot zakonito cesijo po 275. členu Obligacijskega zakonika (OZ). O zakoniti cesiji je mogoče govoriti takrat, ko tretji izpolni obveznost namesto dolžnika. Takrat upnik proti tretjemu nima neposrednega zahtevka. V konkretnem primeru pa ni tako, saj ima tožeča stranka proti SPS neposreden zahtevek iz naslova izdanih garancij. Iz tretjega odstavka 19. člena Pogodb o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju mikro, malih in srednje velikih podjetij jasno izhaja, da ima SPS regresno terjatev do kreditojemalca oziroma dolžnika, to pa je v konkretnem primeru D. d. d.. Ta določba tako ne predstavlja pogodbene podlage za vzpostavitev pravnega razmerja med SPS (izdajatelj garancij) in tožencem. Iz sodbe ni mogoče razbrati, ali naj bi bil temelj terjatve tožeče stranke toženčevo poroštvo ali regres, ni jasno na osnovi česa naj bi bilo med SPS in tožencem vzpostavljeno poroštveno oziroma regresno razmerje. Regresno razmerje obstaja samo med SPS in glavnim dolžnikom. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na neporavnane poroštvene obveznosti je zmotno, saj sta pravdni stranki glede teh obveznosti sklenili sodno poravnavo, zato niso več predmet tega postopka. Zaključek, da je toženec, ker ni poravnal svojih obveznosti iz naslova poroštva, dolžan te obveznosti izpolniti tožeči stranki, na katero je pogodbeno prešla terjatev SPS, je sam s seboj v nasprotju. Toženec se je kot porok zavezal samo v razmerju do tožeče stranke, zato je napačen zaključek, da naj bi SPS na podlagi toženčevega poroštva bil upravičen svojo regresno terjatev do kreditojemalca uveljavljati tudi zoper toženca. Za tak zaključek ni ne pogodbe ne zakonske pravne podlage. Zmotna so tudi stališča, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor, da bi bilo treba za razmerje med SPS in njim kot porokom uporabiti določbo 1033. člena OZ. Takšno razmerje temelji na samem zakonu. Namen sredstev zavarovanja ni pravno relevanten za presojo narave medsebojnega pravnega razmerja med obema vrstama zavarovanj, bistvena je vrsta oziroma vsebina zavarovanja. Ta pa je v primeru garancije in v primeru poroštva plačilo zneskov, ki jih ni plačal glavni dolžnik. Ker gre za bistveno istovrstni in enakovredni zavarovanji, se njuno medsebojno razmerje ravna po 1033. členu OZ. Solidarnost porokov je določena s 1020. členom OZ in v konkretnem primeru glede tega ni bilo nič drugače urejeno. V zvezi z argumentom izpodbijane sodbe, da bančna garancija ne predstavlja poroštva, poudarja, da lahko skladno s sodno prakso bančno garancijo izda samo banka. V 8. členu obeh garancij je določeno, da se smiselno uporabljajo določila OZ, ki urejajo poroštvo. To sodba povzema, zato iz nje ni mogoče razbrati, zakaj naj ne bi bilo mogoče uporabiti pravil o poroštvu. V tem delu je sodba nerazumljiva. Iz drugega odstavka 40. člena ZJS in drugega odstavka 34. člena ZJS-1 jasno izhaja, da je dejavnost SPS izplačevanje kreditov in dajanje poroštev, torej ne garancij. Če pa imata obe izdani garanciji SPS pravno naravo bančne garancije, pa sploh ni nobene pravne podlage za uveljavljanje regresnega zahtevka SPS do toženca iz naslova izplačanih garancij, saj zakonske določbe, ki urejajo institut bančne garancije, ne dajejo nobene pravne podlage za zahtevek izdajatelja garancije proti drugemu izdajatelju garancije ali proti poroku ali proti izdajatelju kakšnega drugega zavarovanja.

3. Dan po vložitvi pritožbe je toženec vložil še "dopolnitev zahteve za povrnitev stroškov", sodišče prve stopnje je vlogo obravnavalo kot dopolnitev pritožbe in jo s sklepom z dne 26. 2. 2018, po ugotovitvi, da je bila vložena po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka, kot prepozno zavrglo.

4. Toženec se je pritožil tudi zoper ta sklep. Navaja, da uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in predlaga, naj višje sodišče sklep razveljavi. Postopek se je začel pred uporabo ZPP-E, sodba pa je bila izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato je rok za pritožbo 30 dni. Dopolnitev pritožbe je vložena znotraj tega roka.

5. Tožeča stranka je odgovorila na toženčevo pritožbo zoper sodbo. Ponavlja navedbe, ki jih je podala tekom postopka, pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sklep.

O pritožbi zoper sodbo

7. Za razsojo o še spornem delu tožbenega zahtevka¹ relevantna dejstva niso sporna. Toženec je podpisal poroštvene izjave, s katerimi je prevzel solidarno jamstvo za vračilo kreditov, ki jih je tožeča stranka dala družbi D. d. o. o. (v nadaljevanju dolžnik). Dva kredita sta bila zavarovana tudi z garancijami SPS (Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo). Ker dolžnik kreditnih obveznosti ni poravnaval, je tožeča stranka odstopila od kreditnih pogodb in SPS je tožeči stranki skladno z danima garancijama izplačal 115.101,86 EUR in 141.744,97 EUR; to je 80 % zneskov, ki jih je dolžnik dolgoval tožeči stranki po odstopu od kreditnih pogodb. Tekom postopka sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero se je toženec iz naslova poroštva zavezal tožeči stranki plačati 20 % zneska, ki ga dolžnik dolguje tožeči stranki. V 19. členu Pogodb o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij, ki sta jih za posamezna leta sklenila tožeča stranka in SPS (prilogi A34 in A35), je garant SPS na tožečo stranko prenesel svojo regresno pravico do dolžnika, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo kot komisionar v svojem imenu in za račun SPS uveljavljala regresne terjatve do dolžnika v izvršilnem ali pravdnem postopku. Da je na podlagi tega pogodbenega določila aktivno legitimirana tožeča stranka, v pritožbenem postopku ni več sporno.

8. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je z vnovčitvijo garancij prišlo do zakonite subrogacije po 275. členu OZ, zmotno pa razlogovanje pritožbe, zakaj da v konkretnem primeru uporaba tega člena ne pride v poštev. Prav ima pritožba, da do subrogacije po 275. členu OZ lahko pride samo, če ima tisti, ki izpolni obveznost namesto dolžnika, za to pravni interes. Pravni interes za izpolnitev lahko izhaja iz pogodbene (ali druge) pravne podlage². Pravni interes SPS-ju za izpolnitev dolžnikovih obveznosti po kreditnih pogodbah dajeta garanciji št. 001 (priloga A36) in št. 002 (priloga A37). Tožeča stranka neposrednega zahtevka zoper SPS nima več, saj je SPS že plačal svojo obveznost po dani garanciji. Ker je s tem izpolnil dolžnikove obveznosti po kreditnih pogodbah, je vstopil v pravni položaj upnika in so nanj skladno z 275. členom OZ prešle tudi vse stranke pravice. Zavarovanje terjatve s poroštvom je stranska pravica, zato se je z izplačilom garancije preneslo na SPS, ki je svojo regresno pravico s pogodbo (19. člen Pogodb o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju malih in srednje velikih podjetij in izdajanju garancij) prenesel na tožečo stranko. Z zakonito cesijo se je torej vzpostavilo pravno razmerje med SPS in tožencem kot dolžnikovim porokom.

9. Z garancijo SPS ni bila zavarovana celotna terjatev tožeče stranke do dolžnika, pač pa le 80 % te terjatve, za kolikor sta tudi bili vnovčeni garanciji. Z garancijo sta bili torej upnikovi terjatvi do dolžnika le delno izpolnjeni. Prehod stranskih pravic v primeru delne izpolnitve upnikove terjatve ureja 276. člen OZ. Stranske pravice, s katerimi je zavarovana izpolnitev terjatve, preidejo na izpolnitelja le toliko, kolikor niso potrebne za izpolnitev ostanka (prvi odstavek 276. člena OZ). To pomeni, da je SPS oziroma na podlagi 19. člena Pogodb o medsebojnem sodelovanju za njegov račun tožeča stranka, upravičena na podlagi zakonite subrogacije od toženca kot poroka terjati 80 % dolga glavnega dolžnika. Do poplačila preostanka dolga, torej 20 % dolžnikove obveznosti iz obeh kreditnih pogodb, to je dela vtoževane terjatve, glede katerega je bila sklenjena sodna poravnava, pa tožeča stranka ni upravičena iz naslova vnovčene garancije, pač pa je pravna podlaga za ta del terjatve solidarno poroštvo toženca za obe kreditni pogodbi (tretji odstavek 1019. člena OZ).

10. Materialnopravno zmotno je tudi toženčevo sklicevanje na 1033. člen OZ, ki uzakonja regresno pravico tistega izmed več porokov, ki plača zapadlo terjatev, do ostalih porokov. Garancija in poroštvo sta dve različni sredstvi zavarovanja.³ Glede garancije SPS-ja se uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o bančni garanciji. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, da lahko bančno garancijo izda samo banka, je preseženo.⁴ Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot npr. zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Taka institucija je tudi SPS. Zakon o podpornem okolju za podjetništvo v 16. in 17. členu izrecno navaja, da lahko izdaja garancije, pa tudi Zakon o javnih skladih (ZSJ-1) predvideva, da javni skladi dajejo garancije (tretji odstavek 23. člena, prvi odstavek 30. člena). Z (bančno) garancijo prevzema garant obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnal obveznost, katere tretja oseba od zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena ZOR). Pogoji vnovčitve garancije ter pravice in obveznosti garanta in upravičenca se uredijo v pogodbi o garanciji, le če pogodba česa ne ureja, se lahko smiselno uporabljajo določbe OZ o poroštvu.⁵ Pravice in obveznosti iz poroštvenega razmerja (1012. člen OZ), vključno s pravico do regresa poroka, ki plača dolžnikovo obveznost do soporokov (1033. člen OZ), pa ureja zakon in ne poroštvena pogodba kot v primeru (bančne) garancije. Gre sicer za podobni ne pa enaki zavarovanji in je napačno stališče toženca, da je pravna narava zavarovanj SPS poroštvo.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (o samih dejstvih ni spora) je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna in dovolj obrazložena, da je sodbo mogoče preizkusiti. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

12. Izpodbijana sodba je bila izdana po uveljavitvi ZPP-E⁶, zato se skladno s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E v pritožbenem postopku uporabljajo določbe ZPP-E. Pritožbeni rok po prvem odstavku 333. člena ZPP-E je 30 dni, torej je bila dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena 16. dan pritožbenega roka, vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče je zato sklep o zavrženju dopolnitve pritožbe razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. Toženec pa nosi sam svoje stroške pritožbe zoper sodbo, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). V pritožbi zoper sklep pa tudi toženec stroškov postopka ni določno priglasil (163. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbe zoper sklep ni odločilo (2. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glede dela tožbenega zahtevka sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo.
² Gl. komentar M. Juharta k 275. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003, stran 307 in 308.
³ Prim. A. Vlahek, M. Damjan: Novi obliki zavarovanja obveznosti v našem prostoru: nebančna garancija in poroštvo na prvi poziv, Podjetje in delo – 2015, št. 8, stran 1463; M. Vesenjak: Neodvisna bančna garancija in primerljiva zavarovanja, Podjetje in delo – 2017, št. 3 – 4, stran 479.
⁴ Gl. M. Vesenjak: Obveznosti ob izdaji bančne garancije, Podjetje in delo – 2018, št. 3 – 4, stran 514; sodba VS RS II Ips 249/2016.
⁵ Sodba VS RS II Ips 249/2016 z dne 21. 6. 2018.
⁶ Ur. list RS, št. 10/17; ZPP-E se je začel uporabljati 14. 9. 2017.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 157/2016
• VSL sodba I Cpg 997/2010
• VSL sodba II Cp 3364/2015