VSL Sodba I Cp 1428/2018

Jedro

Glede na naravo postopka v predmetni zadevi (spor majhne vrednosti), upoštevajoč ugovorne navedbe toženke pred sodiščem prve stopnje, o katerih je mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov ter upoštevaje dejstvo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko ugotovljene kršitve odpravi sámo, brez izvedbe obravnave (prvi odstavek 347. člena in 358. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 25,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni, ter se pred besedilom „se tožbeni zahtevek zavrne“, doda besedilo „v preostalem delu“, in

- v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 112,00 EUR na znesek 257,15 EUR,

v preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18360/2017 z dne 7. 3. 2017 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati pravdne stroške v znesku 369,15 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi obstajalo očitno nasprotje med ugotovitvami sodišča o višini zaračunanega zneska z računom št. 152746370 z dne 31. 5. 2016 in vsebino računa. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi z obračunom št. 2 ni obrazložil temelja, niti specificiral vrste in višine stroškov po posameznih postavkah, saj je bil ta obračun z dobropisom št. 152780812 z dne 31. 5. 2016 storniran. Tožnik je o tem dal zadostne trditve, ko je v točki II. dopolnitve tožbe zapisal, da predstavlja račun št. 152746370 z dne 31. 5. 2016 obračun med zaračunano akontacijo in dejansko porabljeno električno energijo na merilnem mestu št. 6-92245 v obdobju od 18. 2. 2016 do 20. 4. 2016, kar je identično obdobju, ki je na računu 1527646370 z dne 31. 5. 2016 naveden v obračunu št. 1. Obdobje, ki je navedeno v obračunu št. 2, je drugačno in je identično obdobju iz dobropisa št. 152780812 z dne 31. 5. 2016, in sicer gre za obdobje med 18. 2. 2016 in 3. 5. 2016 (in ne med 16. 2. 2016 in 3. 5. 2016, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje). Tožnik je podal trditve o tem, koliko kWh elektrike je bilo porabljeno v obdobju od 18. 2. 2016 do 20. 4. 2016 ter prikazal, kako je zaračunal vtoževani znesek. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dokazne listine očitno preučilo premalo poglobljeno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da predstavlja predvidena letna količina zgolj okvirno oceno predvidene porabe električne energije, ni pa to zavezujoč podatek, ki bi odjemalca oprostil plačila obveznosti iz naslova porabe električne energije, ki bi presegala predvideno porabo v posameznem letu, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V računu št. 152746370 z dne 31. 5. 2016 je jasno zapisano, kolikšna je bila toženkina poraba elektrike na merilnem mestu 6-92245 v obdobju od 18. 2. do 20. 4. 2016, tožnik pa je v zvezi s tem podal tudi ustrezne trditve. Toženka¹ je torej razpolagala s podatki o dejanski porabi v obračunanem obdobju oziroma s podatki o stanju števca v tem obdobju, navedeni račun pa hkrati predstavlja izpisek dejanske porabe električne energije v tem obdobju. Sodišče je tudi v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja glede računa št. 152885976 z dne 15. 6. 2016. Z opisanimi kršitvami je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja dokaz z angažiranjem izvedenca elektro ali druge stroke informativni dokaz. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V svojih vlogah se je kot na del trditvene podlage skliceval tudi na vse predložene listine, kar sodna praksa v omejenem obsegu dovoljuje. Zgolj pavšalno prerekanje računov še ne more rezultirati v prenosu dokaznega bremena na tožnika. Toženka računov ni argumentirano prerekala. Za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, da ni podal trditev o tem, zakaj se obračuna v pretežnem obdobju prekrivata in kaj je bilo z dobropisom poračunano ter na kakšni podlagi dobropisa veljata, saj toženka ni nikdar oporekala dobropisom, če pa bi jim, bi to pomenilo, da bi tožniku dolgovala celo več, kot pa se od nje zahteva v tem postopku. Toženka je ugovor zoper sklep o izvršbi vložila osebno in ne po odvetniku, zato ni upravičena do nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik tožbeni zahtevek temelji na dveh računih št. 152746370 in št. 152885976, ki predstavljata obračun med zaračunano in dejansko porabljeno električno energijo na merilnih mestih 6-92245 in 6-121214. V primeru toženkinega ugovora o nejasnosti obračuna je dolžan tožnik pojasniti, na kakšen način je prišel do izračunanega zneska in kaj posamezne postavke v obračunu pomenijo. Šele nato lahko breme obrazloženega nasprotovanja glede višine vtoževane terjatve preide na toženko.

6. Glede računa št. 152746370 z dne 31. 5. 2016 je tožnik navedel, da je bil izdan v višini 1.077,75 EUR, nato delno storniran z dobropisem št. 152780812 z dne 31. 5. 2016 za znesek 569,27 EUR in z dobropisom št. 152970207 z dne 30. 6. 2016 za znesek 29,43 EUR. Pojasnil je, da ta račun predstavlja obračun med zaračunano akontacijo in dejansko porabljeno električno energijo na merilnem mestu 6-92245 v obdobju od 18. 2. 2016 do 20. 4. 2016, iz odmere porabe števca za to obdobje pa je razvidno, da je bilo na tem merilnem mestu porabljenih 2960 kWh elektrike v VT in 1066 kWh elektrike v MT, kar glede na ceno elektrike znaša 248,47 EUR za porabljen energent, 166,65 EUR za omrežnino in dodatke, 121,69 EUR za dajatve in prispevke, kar skupaj znese 536,82 EUR. Od zneska po dejanski porabi je treba nato odšteti še 14,69 EUR akontacije, zato je bilo za to merilno mesto dodatno zaračunano 522,22 EUR. Ob upoštevanju navedenih dobropisov tako neporavnani dolg iz tega naslova znaša 479,04 EUR.

7. Glede na podane navedbe je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da vsebina dobropisov v predmetni zadevi ni pravno pomembna in da trditev o tem, kaj je bilo poračunano z dobropisoma ni bil dolžan podati. Že zgoraj je višje sodišče pojasnilo, da mora biti toženki dana možnost, da argumentirano prereka obračun, ki ga pripravi tožnik. Ta predpostavka je izpolnjena le v primeru, ko je jasno, kaj posamezne postavke v obračunu pomenijo. Sodna praksa v določenih primerih dopušča, da se tožnik sklicuje na predložene dokaze kot na del svoje trditvene podlage. Vendar ne v primerih kot je konkretni, ko je toženka tožnika izrecno pozvala, da pojasni izdane dobropise. Poleg tega pa je tudi tožnik pripisal izdanima dobropisoma različno vsebino. Tako tožnik v dopolnitvi tožbe navaja, da je z izdanima dobropisoma storniral račun št. 152746370, ki predstavlja obračun med zaračunano in dejansko porabljeno električno energijo. Ko pa pojasni obračun z vidika dejanske porabe, dobropisa odšteva od končno izračunanega zneska, pri čemer ne pojasni, zakaj ju je odštel zgolj delno in ne v celoti, kar bi navsezadnje pomenilo, da mu toženka na podlagi tega računa ne dolguje ničesar več. Tožnik sedaj v pritožbi prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP) pojasnjuje naravo dobropisov, pri čemer želi krivdo za napačno interpretacijo oziroma za neinterpretacijo predloženih računov naprtiti sodišču prve stopnje, ki naj bi „očitno premalo preučilo dokazne listine in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP“. Vendar pa bi z zahtevanim ravnanjem, ob zgoraj že pojasnjenih okoliščinah, sodišče prve stopnje nedopustno prevzelo vlogo stranke in samo oblikovalo dejansko podlago spora, s tem pa bi tudi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih. Zatrjevana kršitev tako ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo na razkorak med navedbami o višini izdanega računa št. 152746370 z dne 31. 5. 2016 in zneskom, ki izhaja iz predloženega računa. Pri tem ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz predloženega računa (priloga A6) izhaja, da je bilo z njim toženki naloženo v plačilo 1.063,77 EUR. Pritožnik v pritožbi sicer pojasni razliko med obračunanim zneskom in zneskom izdanega računa, kar pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na merilno mesto 6-92245 zavrnilo, ker glede na podane navedbe ni moglo preizkusiti predloženega obračuna, le kot dodatni argument pa je izpostavilo višino zaračunane dejanske porabe, ki znatno odstopa od predvidene. Pri tem že sam izraz „predvidena“ pomeni, da ta ne predstavlja zavezujočega podatka za obračun obveznosti kupca električne energije in ga sodišče prve stopnje tudi ni razlagalo tako, zato se sodišču prve stopnje o navedbah tožnika v tej smeri ni bilo treba izrecno izjaviti. Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da je primerjava med predvideno in dejansko porabo električne energije lahko ena izmed okoliščin, ki kaže na napačen izračun/odmero dejansko porabljene električne energije, ne glede na namen, kateremu služi ocena predvidene porabe.

10. Pritrditi pa je pritožniku, da predlagan dokaz z izvedencem elektro oziroma druge ustrezne stroke v obravnavanem primeru ne predstavlja informativnega dokaza. Tožnik utemeljeno opozarja, da je podal trditve o dejanski porabi električne energije na merilnem mestu 6-92245, katere bi lahko dokazoval s predlaganim dokazom. Vendar pa se ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah pokaže, da je izvedba dokaza z izvedencem elektro stroke v tem delu nepotrebna. Tudi če bi tožnik izkazal, kakšna je bila dejanska poraba električne energije na merilnem mestu 6-92245, bi ostalo odprto vprašanje, kaj predstavljajo in kako se obračunajo izdani dobropisi.

11. Drugače pa velja glede računa št. 152885976 z dne 15. 6. 2016. V tem primeru se izdani račun ujema z izračunom, ki ga je tožnik podal glede na dejansko porabljeno električno energijo in že plačano akontacijo, prav tako je izračunani znesek znižan za celotni priznani dobropis. Tožnik je tudi navedel, kolikšna je bila poraba električne energije v relevantnem obdobju v VT in MT ter kot dokaz predlagal izvedenca elektro stroke. Iz predloženega računa je razvidno začetno in končno stanje števca, ločeno za VT in MT (priloga A9). Pritrditi je tako pritožniku, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel pojasniti, kaj mu toženka dolguje, zmotno. Upoštevajoč podane navedbe o dejanski porabi električne energije na tem merilnem mestu, pa predlagan dokaz z izvedencem elektro stroke tudi ne predstavlja informativnega dokaza. Zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP za merilno mesto 6-121214 je tako podana.

12. Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, le če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Glede na naravo postopka v predmetni zadevi (spor majhne vrednosti), upoštevajoč ugovorne navedbe toženke pred sodiščem prve stopnje, o katerih je mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov ter upoštevaje dejstvo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko ugotovljene kršitve odpravi sámo, brez izvedbe obravnave (prvi odstavek 347. člena in 358. člen ZPP).

14. Dobava električne energije se je za merilno mesto št. 6-121214 (št. MM E. 309627) vršila na podlagi pogodbe o dobavi električne energije za gospodinjske kupce za vrsto dobave S. št. 656450/2610764 z dne 22. 1. 2016 (priloga A10, v nadaljevanju pogodba). S to pogodbo se je toženka kot kupka zavezala, da bo plačala dobavljeno električno energijo (6. člen pogodbe). Kdo je bil dejanski odjemalec električne energije in njen porabnik, v predmetni zadevi ni pravno pomembno.

15. 9. člen Splošnih pogojev E., d. o. o. za dobavo električne energije gospodinjskim kupcem za vrsto dobave S. dvotarifni, letni obračun (priloga A11), ki so v skladu s 1. členom pogodbe njen sestavni del, določa, da bo prodajalec vso pošto v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti kupcu pošiljal z redno pošto na naslov, ki je naveden v pogodbi. Kot naslov kupke je v pogodbi naveden naslov Z. Iz predloženih dokazov izhaja, da je toženka v vlogi z dne 19. 7. 2017 (priloga B11) tožniku sporočila nov naslov, v predhodnih stikih s tožnikom pa kot svoj naslov tudi sama navajala Z. (priloge B3, B5, B8). Predloženi računi, ki izkazujejo drugega naslovnika/drugačen naslov toženke (priloga B12 do B19), se nanašajo na merilno mesto E. 287690, torej na merilno mesto številka 6-92245, in ne na merilno mesto 6-121214. Glede na navedeno toženka ni izkazala, da je bil račun št. 152885976 naslovljen na napačen naslov oziroma poslan napačnemu naslovniku.

16. Ker toženka same višine izdanega računa št. 152885976 ni substancirano prerekala in je kot kupka dolžna izpolniti svojo obveznost iz pogodbe (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter toženki naložilo v plačilo 25,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016, saj iz predloženega računa izhaja rok plačila 30. 6. 2016 (prvi odstavek 299. člena OZ). Ni pa tožniku priznalo zakonskih zamudnih obresti v višini 0,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, saj iz trditev tožnika ni jasno, na katero glavnico se nanašajo.

17. Delna sprememba izpodbijane sodbe v I. točki izreka sama po sebi ni narekovala spremembe odločitve v stroškovnem delu izpodbijane sodbe, vključno z izvršilnimi stroški, saj je tožnik uspel le v sorazmerno majhnem delu (5%, drugi odstavek 154. člena ZPP). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je toženka ugovor zoper sklep o izvršbi vložila sama in ne po odvetniku, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženki, znižalo za 112,00 EUR².

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V preostalem delu pa je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pri odločitvi o uspehu v postopku se upošteva le vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je s pritožbo zoper glavni del zahtevka uspel zgolj v sorazmerno majhnem delu, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).

20. Stroške odgovora na pritožbo nosi toženka sama, saj za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ V pritožbi je v tem delu očitna pisna pomota.
² 200 točk nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi ter 22 % DDV.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 89/2023
• VSM Sodba I Cp 955/2022
• VSL Sodba I Cp 2802/2017