VSL Sklep II Cp 2466/2018

Jedro

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo nujno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi dolžniku (v nadaljevanju: toženi stranki) naložilo, da v treh dneh od prejema sodbe umakne s svoje spletne strani prispevek z naslovom ...

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnica (v nadaljevanju: tožeča stranka), ki predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ali vsaj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče spregledalo ene bistvenih navedb tožeče stranke, tiste, zapisane pred naslovom „K predlogu za izdajo začasne odredbe“. V izogib ponavljanju se je tožeča stranka izrecno sklicevala na navedbe in dokaze v utemeljitev tožbenega zahtevka. Te v pritožbi delno prepiše. Meni, da meritorno sodno varstvo brez izdane začasne odredbe za tožečo stranko ne bo več imelo nobenega pomena, ker ji bo prej nastala težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda, saj bo lahko oškodovana pri prijavah na razpise. Tožena stranka je že do sedaj povzročila dovolj škode, trditve o tem so v tožbeni utemeljitvi višine odškodninskega zahtevka. Če se bo tožeče stranke prijel sloves sekte, se lahko njeno delo hitro konča brez možnosti ponovne vzpostavitve. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati tudi obstoj drugih predpostavk po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožena stranka z začasno odredbo ne bo utrpela nobenih posledic. Stališče, da pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne pride v poštev presoja iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ ocenjuje za napačno. Pri tem se sklicuje na odločbe VS II Ips 105/2008, VS LJ II Cp 540/2016, II Cp 914/2011, I Cpg 536/2010, I Cp 2881/2011, I Cp 2168/2015, VSC I Ip 762/2007 in VSK I Cp 895/2006 ter pravno teorijo. Izpostavlja nujo tehtanja položaja tožnika in toženca ter to, da je predlagana začasna odredba reverzibilna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.¹

5. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, sodna praksa priznava tudi začasne odredbe, s katerimi se doseže takojšnjo ureditev spornega razmerja, tako imenovane ureditvene začasne odredbe.² Terjatve oziroma pravice strank namreč lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. To pa je v primeru, da osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali bi ji grozila sila. Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.³ Drugače povedano: stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

6. Tožeča stranka z zavrnjenim predlogom predlaga začasno ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Predlog vsebine začasne odredbe je po vsebini enak tožbenemu predlogu (umik posnetka radijske oddaje s spletne strani), tako zelo, da celo rok za izpolnitev začasne odredbe veže na izdajo sodbe, ne sklepa (o začasni odredbi), kar pomeni, da bi začasna odredba veljala od poteka treh dni po prejemu meritorne sodbe do pravnomočnosti te. Že to kaže, da začasno varstvo ni neobhodno potrebno.

7. Trditve tožeče stranke o nastali in grozeči škodi pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča posplošene in ne utemeljujejo zaključka, da bi ji brez izdaje začasne odredbe lahko nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Tožeča stranka v pritožbi celo navede, da je tožena stranka že do sedaj povzročila dovolj škode, pa vendarle ne uspe pojasniti kakšna je doslej povzročena škoda. Sklicuje se še na tožbene trditve, ki utemeljujejo odškodninski zahtevek za plačilo 8.000 EUR, a tudi te niso nič bolj določne. Vse ostale navedbe o škodi so v sferi ugibanja... da bi tožeči stranki lahko nastala materialna škoda ob kandidiranju na razpisu. Zakaj bi bila ta škoda nenadomestljiva ali težko nadomestljiva, tožeča stranka, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni nikdar pojasnila (ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ne v tožbi⁴).

8. Regulacijske začasne odredbe so, kot je bilo poudarjeno, omejene le na izjemne in nujne primere. Že po naravi stvari takšna začasna odredba ne more biti izdana zgolj ob izkazani verjetnosti terjatve ter izpolnjevanju pogoja iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, torej če tožnik sicer ne izkaže, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, a izkaže, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.⁵ To je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, nasprotne pritožbene trditve pa so neutemeljene. Sodna praksa o tem vprašanju res ni povsem enotna. V odločbah VSL II Cp 914/2011, I Cpg 536/2010, II Cp 2178/2012 in I Ip 762/2007 je dopuščena možnost, da bi sodišče izdalo začasno odredbo ob obstoju zgolj predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ⁶. Po prepričanju tega sodišča je takšno stališče napačno in nezdružljivo z odločbo US RS Up-275/97. Ustavno sodišče v tej odločbi resda terja tudi tehtanje interesa nasprotne stranke, a to tehtanje je drugačno - regulacijsko začasno odredbo, s katero je pred meritorno odločitvijo v celoti izpolnjen tožbeni zahtevek, je mogoče izdati ob zelo omejevalni razlagi pogojev nenadomestljiva (oz. težko nadomestljiva) škoda in ob dodatnem pogoju, da se tožencu ne sme naložiti nečesa, česar z razveljavitvijo začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Nekatere odločbe, ki jih v pritožbi citira pritožnik, to tehtanje umestijo v 3. alinejo 2. odstavka 272. člena ZIZ (prim. odločbo VSL I Cp 2168/2015). A rezultat zadnjega stališča je enak rezultatu stališča, ki ga zastopa sodišče prve stopnje (in to sodišče) ter ga povzema (ali nadgradi) odločba VSL II Cp 166/2018.⁷

9. To, da tožena stranka zaradi izdane začasne odredbe, ne bi utrpela nobenih posledic (kar je, kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, tudi zgrešeno) in to, da je začasna odredba „reverzibilna“ (kar lahko celo drži), za ugoditev predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se v celoti prekriva s tožbenim zahtevkom, ob neizkazani sili ali težko nadomestljivi škodi, ne zadošča.

10. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------
¹ Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ). Po 3. odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi 3. odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.
² Primerjaj odločbo US RS Up-275/97.
³ Primerjaj sklep VS II Ips 105/2008, sklep VSL II Cp 3469/2012 in številni drugi.
⁴ Pritožbena trditev, da se je v predlogu za začasno odredbo izrecno sklicevala na vse tožbene trditve, pa tudi ne ustreza resnici. Na tožbene trditve se je sklicevala zgolj v zvezi z vprašanjem verjetnosti terjatve.
⁵ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3034/2012 z dne 12. 12. 2012 in številne druge.
⁶ Nosilno pa je to stališče le v odločbi II Cp 914/2011.
⁷ „Temeljno vodilo 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ je tehtanje interesov obeh strank. Slednje je treba po stališču Ustavnega stališča v odločbi, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, upoštevati tudi pri izdaji regulacijskih začasnih odredb. Drži, da sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe ni enotna o tem, ali zanjo zadošča (poleg verjetnosti terjatve) zgolj še verjetnost, da dolžnik, če bi se v postopku izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez nje nastale upniku. Vendar je sodna praksa strožja in enotna, da morata biti izpolnjena oba pogoja iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ kumulativno v tistih primerih, ko se tožbeni zahtevek v celoti prekriva z zahtevkom za zavarovanje.“

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 437/2010
• VSC Sklep II Cpg 17/2020
• VSC sklep Cpg 3/2014