VSL Sodba II Cp 2072/2018

Jedro

Drži očitek, da je bila tožnica zaradi nove škode znova in za dalj časa praktično iztrgana iz svojega socialnega okolja in to v času, ko bi se morala spet (začeti) pobirati po predhodnem zdravljenju. To je dodatno oteževalno in očitno kvarno vplivalo na njeno psihično stanje, ustvarjanje poklicne kariere, postavljanje temeljev za družinsko življenje in to prav v času, ko je bila tožnica v svojih zgodnjih tridesetih letih, ko je za tovrstno rast (najbolj) plodno obdobje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se:

- znesek 16.142,00 EUR v I. točki izreka nadomesti z zneskom 27.142,00 EUR;

- znesek 17.858,00 EUR v II. točki izreka nadomesti z zneskom 6.858,00 EUR;

- znesek 2.042,07 EUR V III. točki izreka nadomesti z zneskom 3.478,96 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 684,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 16.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 do plačila in znesek zamudnih obresti v višini 174,52 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 do plačila, pri čemer je obrestni izračun sestavni del sodbe (I. točka izreka sodbe). V presežku, to je za znesek 17.858,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.042,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo zviša še za znesek 12.000,00 EUR (prav 13.000,00 EUR); to pa naj upošteva pri stroškovni posledici. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine pri dveh postavkah, in sicer pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede telesnih bolečin je sodišče natančno povzelo potek zdravljenja in svojo oceno oprlo na izvedensko mnenje. Ugotovilo je, da je tožnica trpela 4 do 5 mesecev hude bolečine, 6 mesecev srednje hude bolečine in 1 leto lahke bolečine. Pri tem je sodišče, ne da bi za to imelo podalo v izvedenskem mnenju, ocenilo, da so stalne lahke telesne bolečine trajale pol leta, pol leta pa občasne, kar je drugače, kot je v svojem mnenju napisala izvedenka (str. 7 mnenja). Razlog je v tem, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da je bila tožnici že s sodbo P 329/2015 priznana odškodnina tudi za bodoče občasne lahke telesne bolečine. Pri tem pa ni upoštevalo, da je šlo za posledico trpljenja tožnice pri vsakem poskusu večje fizične aktivnosti v predelu desne stegnenice, kolka, kolena in stopala, medtem ko je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je lahke telesne bolečine trpela tudi zaradi izvedenih operacij ter pri začetnem obremenjevanju desne noge (torej po terapiji v komori in trakciji kostnega segmenta z navijanjem fiksatorja). Tega pa ni mogoče enačiti z intenzivnostjo in obsegom lahkih telesnih bolečin, za katere je bila odmerjena odškodnina leta 2005. Pri tem je treba upoštevati tudi psihične težave, ki so bile povezane z lahkimi telesnimi bolečinami, kar leta 2005 tudi ni bilo zajeto, saj ni šlo za pričakovano bodočo škodo. Sodišče tudi ni ustrezno ovrednotilo hudih nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem, pri čemer je treba izpostaviti zahtevne operacije, zdravljenje v hiperbarični komori in sproščanje kostnega segmenta z navijanjem fiksatorja. Sodišče z odškodnino v višini 33.000,00 EUR ni v zadostni meri upoštevalo trajanja telesnih bolečin, kot tudi ne intenzivnosti. Tožnica ocenjuje, da je pravična odškodnina 40.000,00 EUR, zato ji pripada še 7.000,00 EUR. Iz primerljive sodne prakse izhaja, da je bila glede časa trajanja in intenzivnosti bolečin dosojena bistveno višja odškodnina (VS002361 in VS002324). Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne predstavlja primernega zadoščenja. Sodišče je napačno izhajalo iz predpostavke, da je bila tožnici že priznana. Ni upoštevalo, da je prišlo v tem obdobju do dodatnega zmanjšanja oz. ta škoda ni bila zajeta v odmerjeni odškodnini leta 2005, ker ni bila niti pričakovana. Dejstvo je, da je bila tudi v obdobju med januarjem 2011 in marcem 2013 popolnoma iztrgana iz okolja in ni mogla uresničevati svojih ambicij (poklicna kariera, postavljanje družinskih temeljev itd.). Sodišče prve stopnje je pravilno in izčrpno ugotovilo obseg škode pri tej postavki, ni pa pravilno ovrednotilo škode. Gre za več kot dveletno trajanje, ki opravičuje odmero višje odškodnine. Tožnica ocenjuje, da pravična odškodnina ne bi smela biti nižja od 12.000,00 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena še do dodatnih 7.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 4.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej v skupnem znesku še do 11.000,00 EUR odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Okoliščine zadeve

6. Tožnica je bila poškodovana leta 1997, ko je v prometni nesreči z motorjem utrpela hudo poškodbo desne noge, pri čemer pravni temelj med strankama ni sporen. Tožnici je bila določena odškodnina že priznana in s strani toženke plačana v predhodnih postopkih, medtem ko v predmetni zadevi zahteva še odškodnino za škodo, nastalo v obdobju od januarja 2011 do marca 2013, ko se je zdravila za posledicami počene plošče na desni stegnenici ob nezaraščenem zlomu.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo priznalo 33.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4.000,00 EUR za sekundarni strah, zavrnilo pa njen zahtevek za odškodnino zaradi skaženosti.

8. S strani tožnice je v pritožbi sporna višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja njene življenjske aktivnosti.

Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

9. Glede na obseg in intenzivnost telesnih bolečin oz. nevšečnosti med zdravljenjem, kot je razviden iz ugotovitev v 6. do 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ni dvoma, da je tožnica upravičena še do preostanka 7.000,00 EUR - od vtoževanih 40.000,00 EUR, kolikor jih je zahtevala na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pri tem ni upoštevalo v tej postavki vključenih okoliščin, ki sicer utemeljujejo zmanjšanje njene življenjske aktivnosti, saj jih je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, enotno upoštevalo v okviru te samostojne postavke nepremoženjske škode.

10. Sodišče druge stopnje primeroma povzema odločilne ugotovitve, ki utemeljujejo sprejeti zaključek in temeljijo na strokovnih ugotovitvah izvedenke medicinske stroke. Tožnica je trpela 4 do 5 mesecev hude telesne bolečine, 6 mesecev srednje hude telesne bolečine in 1 leto lahke telesne bolečine. Slednje je sicer sodišče prve stopnje razpolovilo, ker jih je v delu pripisalo že priznani odškodnini, kar pa je, kot utemeljeno opozarja pritožba, napačno, saj so bile le-te ugotovljene s strani izvedenke in vezane na posledice konkretne, nove škode. A to samo po sebi niti ni odločilno, glede na to, da so kvalitativno gledano v razmerju do izrazitih hudih in srednje hudih telesnih bolečin pravzaprav zanemarljive. Zakaj so bile tožničine bolečine tako intenzivne, je razvidno iz poteka zdravljenja. Tožnica je bila hospitalizirana slabih 7 mesecev (201 dan), 8 × je bila operirana, štirikrat v splošni anesteziji in štirikrat v lokalni anesteziji z injekcijo v spinalnem bloku, 40 × je bila podvržena terapiji v hiperbarični komori, 38 × slikana z rentgenom, opravila je CTA pljuč in dve scintigrafiji skeleta ter ultrazvok, obiskovala je travmatologa, psihiatra, fiziatra (dvakrat tudi v Soči), nosila je kisikovo masko, imela vstavljen urinski in venski kateter, doživela je hemoragični šok zaradi krvavitve, prejemala je antitrombotično zaščito in večkratno transfuzijo koncentriranih eritrocitov, prejemala infuzijo in vstavljanje intravenskih kanalov, doživela odstranjevanje zunanjega fiksatorja, šivov in drenažnih cevk ter brisov ran zaradi kroničnega vnetja kosti, srbela jo je koža, bila je podvržena mnogim prevezam ran in laboratorijskim preiskavam ter zgodnji fizioterapiji, pri čemer je morala ves čas uporabljati bergle, ko je bila odvisna od tuje pomoči in je morala jemati analgetike v obliki injekcij in tablet.

11. Tožnica se sicer sklicuje na sodno prakso v zadevah VS002324 in VS002361, kjer pa ne gre za enaka primera; tako glede lastnosti oškodovancev (starost itd.) kot tudi glede konkretnih posledic škodnih dogodkov, zato s tega vidika nista uporabljiva. Vendarle pa je lahko vsaj iz primerjave z zadevo VS002324 razvidno, da je bila oškodovanki priznana nekoliko višja odškodnina (vsaj okrog 33 povprečnih neto mesečnih plač, v obravnavani zadevi pa tožnici dobrih 30 plač)¹ za kvantitativno gledano precej manjši obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. S tega vidika pa je tudi ta praksa lahko relevantna, saj potrjuje pravilnost občutnega zvišanja predmetne odškodnine glede na njeno objektivno pogojenost.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

12. Glede na opisan obseg oz. intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ostaja opisani zaključek enak tudi v primeru, če se pri tej postavki nepremoženjske škode ne upoštevajo okoliščine, ki sicer smiselno utemeljujejo odškodnino za duševne bolečine zaradi (delno tudi začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za ugotovitve, da je bila tožnica iztrgana iz domačega okolja in je imela okrnjene socialne odnose z domačimi oz. s prijatelji, pri čemer so bili njeni stiki oteženi, saj je nosila kisikovo masko. Pri socialnih stikih je bila močno omejena in je bila v fizičnem smislu resno prizadeta pri splošnih opravilih ter skrbi zase.²

13. Sodišče prve stopnje je opisane okoliščine obravnavalo na dveh mestih; jih delno priznalo pri nevšečnostih med zdravljenjem in delno, zaradi njihove intenzitete, tudi pri zmanjšanju njene življenjske aktivnosti. Ob tako podani obrazložitvi, kot je razvidna iz izpodbijane sodbe, takšen pristop sicer ni a priori napačen, vendar pa ima pritožba prav, da bi morala biti, glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odškodnina še višja.

14. Ni dvoma, da je bila tožnici že priznana odškodnina iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato v tem obsegu njena že odškodovana bolečina zaradi zmanjšane aktivnosti ne sme biti podvojena v okviru tudi te odškodnine, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar je treba pri presoji odškodnine zaradi nove škode upoštevati, da je bila tožničina življenjska aktivnost še dodatno in intenzivno zmanjšana. Sodišče je popolnoma sledilo izpovedbi tožnice, pri strokovni oceni pa se je oprlo na dve izvedenski mnenji. Iz izvedenskega mnenja travmatologinje, dr. D. M. S., izhaja, da je bila v kritičnem obdobju njena življenjska aktivnost zmanjšana s stopnjo od zanemarljive (glede sporazumevanja) do zmerne in resne okvare oz. prizadetosti (npr. glede učenja in uporabe znanja, splošnih opravil, gibanja, skrbi zase, življenje doma, medsebojnih stikov in odnosov), vse do popolne prizadetosti (najpomembnejša področja življenja). Iz mnenja psihiatrinje, dr. Z. Č. T., med drugim izhaja, da so se psihične težave izrazito povečale po terapijah v hiperbarični komori, ko je postala jokava in jo je razjedal občutek nemoči. Tožnica se je zbujala ponoči in imela občutek, da ima na obrazu še vedno kisikovo masko. Tako je prišlo celo do dogodka, ko se je ponoči zbudila z občutkom, da ni natančno vedela, ali je na operaciji ali terapiji ali v hiperbarični komori ali doma. Fizično se ni mogla premakniti in so ji morali starši masirati noge. Po jemanju antidepresivov se je počutila nekoliko bolje, a ji je ostalo skakanje ustnice in očesa. Njene močne psihične težave je izvedenka strnila pod diagnozo prilagoditvene motnje, tožnica pa je doživljala tudi znake posttravmatske stresne motnje (prebliski iz preteklih situacij ter motnje percepcije telesne sheme), kot je razvidno iz 11. do 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Drži očitek, da je bila tožnica zaradi nove škode znova in za dalj časa praktično iztrgana iz svojega socialnega okolja in to v času, ko bi se morala spet (začeti) pobirati po predhodnem zdravljenju. To je dodatno oteževalno in očitno kvarno vplivalo na njeno psihično stanje, ustvarjanje njene poklicne kariere, postavljanje temeljev za družinsko življenje in to prav v času, ko je bila tožnica v svojih zgodnjih tridesetih letih, ko je za tovrstno rast (najbolj) plodno obdobje.

16. Ob enotni obravnavi tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tj. tako tiste, ki jo je sodišče umestilo k nevšečnostim med zdravljenjem, kot tudi tiste, ki jo je obravnavalo posebej, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožnica v skladu z načelom individualizacije višine odškodnine materialnopravno upravičena do višje satisfakcije, in sicer do dodatnih 4.000,00 EUR.

Glede pravdnih stroškov

17. Dodatno prisojeni znesek odškodnine utemeljuje tudi spremembo stroškovne odločitve, ki je vezana na pravdni uspeh. Kot je razvidno iz neprerekanih 20. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica sprva, poleg nesporno že prejete odškodnine, uveljavljala še znesek 34.000,00 EUR in uspela s 16.142,00 EUR, kar pomeni, da je po tej spremembi (povišanju za 11.000,00 EUR) skupaj uspela s 27.142,00 EUR, to pa predstavlja 79,83 % uspeh v postopku, kar ob neprerekanih in že odmerjenih pravdnih stroških v višini 4.361,75 EUR znese 3.481,99 EUR. Po pobotanju stroškov s priznanimi stroški tožene stranke (15 EUR, glede na 20,17 % uspeh pa 3,03 EUR) je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.478,96 EUR pravdnih stroškov.

Sklepno

18. Glede na navedeno je sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je spremenilo izpodbijani del sodbe in tožnici prisodilo še dodatnih 11.000,00 EUR (358. člen ZPP), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nespornega dne zamude (tj. 9. 5. 2013, 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in prilagojeno akcesorno stroškovno posledico (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19. V preostanku pritožbeni očitki niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu, ob dejstvu, da hkrati ni ugotovilo drugih procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

20. V pritožbi je tožnica uveljavljala še 13.000,00 EUR (7.000 EUR na račun odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 6.000,00 EUR na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Uspela je z 11.000,00 EUR, kar znaša 84,62 %. Sodišče druge stopnje je tožnici v skladu z Odvetniško tarifo za pritožbo priznalo 625 točk (tar. št. 21), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) znese 286,88 EUR, povečano za 22 % DDV pa 349,99 EUR (2. člen OT). Temu je treba prišteti še znesek plačane sodne takse v višini 459,00 EUR. Stroški tožnice tako znašajo 808,99 EUR, ob 84,62 % uspehu pa 684,57 EUR, kolikor je dolžna tožnici povrniti tožena stranka, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (154. člen, drugi odstavek 165. člena in 313. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Povprečna mesečna plača za maj 2018 je bila 1077,77 EUR (vir: Statistični urad RS).
² Ugotovitve iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2366/2015
• VSL Sodba II Cp 607/2018
• VSL sodba II Cp 3651/2010