VSL sklep Cst 30/2018

Jedro

Ločitvena pravica je pojem insolvenčnega prava, ki zajema različne pravice stvarnega in obligacijskega prava, ki dajejo upniku pravico do prednostnega plačila njegovih terjatev iz določenega dolžnikovega premoženja pred drugimi upniki. V praksi se kot ločitvena pravica največkrat pojavlja zastavna pravica.

Zastavna pravica je pravica in ne dolžnost, upnik je torej ni dolžan izkoristiti.

Zamuda je stanje, ki nastane, če dolžnik v obligacijskem razmerju ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, to je v trenutku njene zapadlosti. Predpostavki dolžnikove zamude sta zapadlost obveznosti in neizpolnitev s strani dolžnika. Z nastopom zamude dolžnikova obveznost izpolnitve ne preneha, upnik lahko še naprej od dolžnika zahteva izpolnitev. Obenem z izpolnitvenim zahtevkom pa lahko upnik začne uresničevati prednostne poplačilne pravice iz naslova zavarovanja.

ZFPPIPP ne ureja vsebine poplačilnega upravičenja (tako da bi določal posebna pravila o uveljavitvi tega upravičenja), zato se za uveljavitev ločitvene pravice (poplačilnega upravičenja, ki ga vključuje) uporabljajo splošna pravila, ki urejajo uveljavitev ločitvene pravice ustrezne vrste. Zato moramo pri uporabi (razlagi) posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatve, zavarovane z zastavno pravico, ustrezno upoštevati splošna pravila SPZ in OZ, ki urejajo uveljavitev zastavne pravice (poplačilnega upravičenja kot materialnopravnega upravičenja, ki ga vključuje zastavna pravica).

Prisilna poravnava je proces, ki traja vse do izteka časa, za katerega je odloženo plačilo nezavarovanih terjatev.

Po izvedbi ukrepov finančnega prestrukturiranja oz. izteku rokov za odlog plačila, določenih v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, ni več razloga za uporabo posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatev, zavarovano ločitveno pravico. Povedano drugače, uporabiti je treba splošna pravila SPZ in OZ o poplačilnem upravičenju, ki ga vključuje zastavna pravica.

Po poteku obdobja, za katerega je bilo odloženo plačilo nezavarovanih terjatev oz. po izvedbi ukrepov iz potrjene prisilne poravnave lahko ločitveni upnik pravovarstveni zahtevek za prisilno uveljavitev svoje terjatve uveljavlja iz kateregakoli premoženja dolžnika in ne le iz predmeta zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (PD 17) v zvezi s popravnim sklepom (PD 19) predlog upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrnilo. Obenem je odločilo, da je predlagatelj dolžan povrniti dolžniku stroške v znesku 5.140,60 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni (v njegovo korist) ali ga razveljavi in po potrebi vrne v nov postopek ter naloži dolžniku plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik je v predlogu za začetek stečajnega postopka in nadaljnjih vlogah navajal, da ima na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. In 238/2014 z dne 21. 10. 2014, ki je bil izdan na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov notarke A. A. iz Kranja opr. št. SV 001/2009 z dne 9. 11. 2009, opr. št. SV 002/2009 z dne 9. 11. 2009, opr. št. SV 003/2010 z dne 2. 11. 2010 in opr. št. SV 004/2011 z dne 14. 12. 2011 terjatev zoper dolžnika iz obligacijskega (garancijskega) razmerja z banko v skupnem znesku 265.045,10 EUR, od tega 200.000,00 EUR glavnice, 58.738,17 EUR zakonskih zamudnih obresti in 6.306,93 EUR stroškov, ki je zapadla v plačilo dne 19. 9. 2014 in je zavarovana z ločitveno pravico na nepremičninah z ID znakom: 0000-76 (76.E), 0000-243 (243.E). Upnik trdi, da ni prejel celotnega plačila, torej dolžnik zamuja s plačilom terjatve za več kot dva meseca. Dolžnik je insolventen na podlagi 14. člena ZFPPIPP. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom opr. št. St 000/2012 z dne 8. 1. 2013 začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, v katerem je upnik prijavil terjatev iz naslova garancijske pogodbe in ločitveno pravico na nepremičninah z ID znakom 0000-76 in 0000-243. Terjatev je bila v postopku prisilne poravnave v celoti priznana kot zavarovana terjatev. Nanjo pravnomočno potrjena prisilna poravnava ne vpliva, zato jo mora dolžnik poplačati v skladu s pogodbenimi določili garancijske pogodbe. Nadalje iz načrta finančnega prestrukturiranja (NFP), ki je bil podlaga za potrditev prisilne poravnave, izhaja, da bo dolžnik poplačal ločitvene upnike s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic, v letu 2016. Dolžnik tega premoženja ni prodal niti ni na kakšen drug način poplačal upnika.

6. Dolžnik je predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarjal, da upnik ni upravičeni predlagatelj stečajnega postopka nad dolžnikom, ker ne izpolnjuje pogojev iz 231. člena ZFPPIPP, saj ni uspel izkazati, da dolžnik zamuja s plačilom njegove terjatve več kot dva meseca. Nad dolžnikom je bila z dnem 17. 8. 2013 pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ki je predvidevala sledeči način poravnavanja terjatev: delež plačila terjatev upnikov: 52 %, rok za plačilo terjatev upnikov: najkasneje v štirih letih po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave (to je najkasneje 17. 8. 2017), terjatve upnikov se v obdobju do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. Iz navedenega po dolžnikovem mnenju sledi, da pred 17. 8. 2017 upnik ni upravičen do uveljavljanja svoje terjatve na premoženju, ki ni predmet njegove ločitvene pravice.¹ Iz dopolnjenega seznama preizkušenih terjatev v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom St 000/2012 Okrožnega sodišča v Kranju izhaja, da je bila upniku v zavarovanje terjatve v višini 200.000,00 EUR priznana ločitvena pravica na nepremičninah z ID znakom: 0000-671-76 (76.E), 0000-671-243 (243.E). Kot navadna terjatev je bil upniku priznan še znesek 1.090,82 EUR, ki pa je bil že v celoti poplačan. Dolžnik tako priznava obstoj terjatve, ne pa tudi njene višine, predvsem pa meni, da zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave s plačilom zavarovane terjatve ne zamuja. Potrjena prisilna poravnava namreč ne učinkuje na zavarovane terjatve. Tako ima po dolžnikovem mnenju upnik kot imetnik ločitvene pravice prednostno poplačilno upravičenje za poplačilo te terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Če ločitveni upnik na ta način ne doseže plačila celotne terjatve, ki je zavarovana s to pravico, na neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava. V konkretnem primeru upnik že uveljavlja svojo ločitveno pravico v okviru izvršilnega postopka opr. št. In 238/2014. Zato ni (še ni) upravičen do plačila iz drugega premoženja dolžnika in dolžnik ne zamuja s plačilom upnikove terjatve za več kot dva meseca. Zato po dolžnikovem mnenju ni podana upnikova aktivna legitimacija za vodenje stečajnega postopka.

7. V nadaljevanju dolžnik navaja, da po posebnem pravilu, določenem v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve. Pri presoji pomena tega pravila je po mnenju dolžnika treba upoštevati, da ZFPPIPP izraz zavarovana terjatev uporablja za terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico (prim. tretji odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev je zavarovana z ločitveno pravico v pomenu, da ima upnik (kot imetnik ločitvene pravice) pravico (prednostno poplačilno upravičenje) doseči poplačilo te terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, pred poplačilom drugih terjatev (drugih upnikov) iz tega premoženja. To pomeni, da za pravovarstveni zahtevek za prisilno uveljavitev prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v ločitveni pravici, ne nastane splošna pravna posledica iz prvega odstavka 214. čelna ZFPPIPP. Posebno pravilo, določeno v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, izključuje uporabo splošnega pravila o učinkih potrjene prisilne poravnave, določenega v prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, samo glede sodne (prisilne) uveljavitve poplačila (zavarovane) terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice. To pomeni, da lahko upnik zahteva (sodno uveljavlja) plačilo zavarovane terjatve iz (drugega) premoženja, ki ni predmet ločitvene pravice, samo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave. To prednostno poplačilno upravičenje pa seveda lahko uveljavi samo na premoženju, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice in ne tudi na drugem premoženju.²

8. Dolžnik poudarja, da predlagatelj z zavarovanim delom svoje terjatve ni bil udeležen v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom in prisilna poravnava na zavarovani del njegove terjatve ne učinkuje. Iz navedenega dolžnik zaključuje, da ne zamuja za več kot dva meseca s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, saj se domneva insolventnosti iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP uporablja zgolj za terjatve, za katere pravnomočno potrjena prisilna poravnava učinkuje. Predmet izpolnjevanja obveznosti po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi so namreč lahko samo obveznosti, na katere prisilna poravnava učinkuje. Skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve. Nasprotno pa iz določila 221.n člena ZFPPIPP (četrti odstavek, 2. točka) izhaja, da v primeru prestrukturiranja zavarovanih terjatev potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi za zavarovane terjatve. Zavarovane terjatve so lahko predmet finančnega prestrukturiranja šele po uveljavitvi novele ZFPPIPP-F ³ in v teh primerih je treba kakršnokoli zamudo z izpolnitvijo obravnavati na enak način, kot to velja za druge obveznosti iz prisilne poravnave. Če te zavarovane terjatve niso predmet finančnega prestrukturiranja, potem je treba pri njih upoštevati načelo enake obravnave upnikov in se domneva lahko uporabi le glede neizpolnitve tistega dela terjatve zavarovanega upnika, ki je ostal nepoplačan iz ločitvene pravice, saj za ta del terjatve nastopi učinek prisilnega prestrukturiranja terjatve, kot to določa tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP. Ker v konkretnem primeru zavarovani del terjatve ni bil predmet prisilne poravnave, le-ta nanj v tem delu ne more učinkovati, zaradi česar je potrebno zaključiti, da dolžnik ne zamuja za več kot dva meseca s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave.

9. Upnik je vztrajal pri svojem stališču, da zamude, ki predstavlja dejanski stan po 231. členu ZFPPIPP (ki opredeljuje procesno legitimacijo upnika), ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za zamudo pri izpolnitvi obveznosti, kot je določena v osnovnem obveznostnem razmerju med upnikom in dolžnikom. Terjatev pa je po osnovnem obveznostnem razmerju zapadla v plačilo 19. 9. 2014. Zato so po upnikovem mnenju izpolnjene vse predpostavke, ki jih za upravičenega predlagatelja stečajnega postopka zahteva 231. člen ZFPPIPP. Enako kot za procesno legitimacijo je upnik prepričan, da zamude, ki predstavlja dejanski stan po 2. alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (domneva insolventnosti,) ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za zamudo pri izpolnitvi obveznosti, kot je določena v osnovnem obveznostnem razmerju med upnikom in dolžnikom. Zato je po upnikovem mnenju v konkretnem primeru ta domneva izpolnjena.

10. Nasprotno je dolžnik navajal, da upnik v postopku prisilne poravnave podredno ni prijavil navadne pogojne terjatve za primer, da premoženje, na katerem obstoji ločitvena pravica, ne bi zadostovalo za poplačilo njegove terjatve. V tem delu tako upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom. Z vložitvijo izvršilnega predloga za izterjavo zneska v višini 226.454,68 EUR je po dolžnikovem mnenju upnik uveljavil svoje prednostno poplačilno upravičenje. Iz navedenega po dolžnikovem mnenju sledi, da dokler nepremično premoženje, na katerem ima upnik ločitveno pravico, ne bo prodano, ne bo znan obseg morebitnega neplačanega dela navadne terjatve, za katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, in do takrat upnik ni upravičen uveljavljati svojih poplačilnih upravičenj na ostalem premoženju dolžnika. Upnik, ki ima zavarovano terjatev, se lahko poplača le iz premoženja, na katerem je pridobil ločitveno pravico. Plačilo kot predmet izpolnitve pa lahko ločitveni upnik zahteva le za tisti del neplačane terjatve, ki ga ni uspel doseči z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti zastavljenega premoženja, in sicer pod pogoji prisilne poravnave. Ločitveni upnik nima prednostnega poplačilnega upravičenja iz katerihkoli sredstev dolžnika, pač pa le iz določenega, zavarovanega premoženja. Glede razlike, ki je to premoženje ne pokrije, pa ima položaj navadnega upnika, s posledicami, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP. Dolžnik se sklicuje na stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. Up-280/16-108 z dne 22. 3. 2017.⁴

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrnilo, ker je prišlo do zaključka, da upnik ni upravičeni predlagatelj iz četrtega odstavka 232. člena ZFPPIPP.⁵ Zavzelo je stališče, da se zavarovana terjatev ločitvenega upnika poplača prednostno iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, torej iz nepremičnin, na katerih v konkretnem primeru obstoji ločitvena pravica. Upnik ni upravičen do poplačila iz kateregakoli drugega premoženja. Tako po stališču prvostopenjskega sodišča upnik nima prav, da bi moral dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne samo iz vrednosti stvari, danih v zavarovanje. To po mnenju prvostopenjskega sodišča izhaja iz določbe tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP. Ker iz navedb upnika in dolžnika izhaja, da je bila upniku v postopku prisilne poravnave priznana navadna terjatev v višini 1.090,82 EUR, ki pa mu je bila v celoti poplačana, je predlagatelj izgubil status upnika v postopku. Upnik glede na navedeno nima pravice zahtevati oziroma sodno uveljavljati poplačila svoje terjatve iz drugega premoženja dolžnika. O zamudi ni mogoče govoriti, takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 280/16-108 z dne 22. 3. 2017. Ker pogoj dvomesečne zamude ni izpolnjen, upnik predloga za začetek stečajnega postopka ne more vložiti. Zato je sodišče prve stopnje predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo.

12. Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je predlagatelj dolžniku očital tudi, da zamuja z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja, kar naj bi kazalo na domnevo trajnejše nelikvidnosti iz četrte alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Vendar je dolžnik v svojem ugovoru navajal, da to ne drži, upnik pa na to ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato je po oceni prvostopenjskega sodišča predlog za začetek stečajnega postopka tudi po tej podlagi neutemeljen. Navedeni zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi z domnevo trajnejše nelikvidnosti iz četrte alineje (pravilno tretje alineje) 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP niso predmet pritožbenega izpodbijanja, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjajo.

13. Pritožnik v pritožbi navaja, da sta predpostavki dolžnikove zamude v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) zapadlost obveznosti in neizpolnitev na strani dolžnika. Zamude, ki predstavlja dejanski stan po 231. členu ZFPPIPP, ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za zamudo pri izpolnitvi obveznosti, kot je določena v osnovnem obveznostnem razmerju med upnikom in dolžnikom. ZFPPIPP namreč ne vsebuje določb, ki bi zamudo opredeljevale na drugačen način, kot jo opredeljujejo navedena obligacijskopravna pravila. Stališče upnika je, da dolžnik, nad katerim je potrjena prisilna poravnava, pride v zamudo vedno, če ne izpolnjuje svojih obveznosti, kot so določene v osnovnem obveznostnem razmerju. Zamuda z izpolnitvijo obveznosti dolžnika zavarovanih terjatev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, ločitvenemu upniku nastane, če dolžnik terjatve ne plača več kot dva meseca od zapadlosti terjatve po osnovnem obveznostnem razmerju. Pritožnik je prepričan, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo zmotno materialnopravno izhodišče, da bi ločitveni upnik v primeru pravnomočno pritrjene prisilne poravnave moral (kljub v praksi pogostem oviranju dolžnika) uveljavljati ločitveno pravico (uspešno prodati nepremičnino in ne zgolj pričeti s postopkom unovčevanja zastavljenega premoženja) in se iz nje poplačati, preden bi lahko pridobil status upravičenega predlagatelja po 231. členu ZFPPIPP. Ob tem upnik izpostavlja, da je ločitvena pravica pravica in ne dolžnost upnika, dolžnost pa tudi ne more postati s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Ločitvenemu upniku mora biti v celoti prepuščeno, kako bo prišel do poplačila. Po prepričanju upnika potrjena prisilna poravnava ne more vplivati na položaj upnika in dolžnika tako, da spremeni osnovni pravni položaj zapadlosti terjatve, ki je nastal v osnovnem obligacijskem razmerju.

14. Dolžnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in opozorja na nekatero sodno prakso, npr. VSL sklep III Ip 958/2016 z dne 4. 5. 2016, VSL odločba I Cpg 1341/2013 z dne 12. 3. 2013, Ustavno sodišče RS odločba Up – 280/16-108 z dne 22. 3. 2017, VSC odločba II Ip 292/2013. Poudarja, da (zgolj) za pravovarstveni zahtevek za prisilno uveljavitev prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v ločitveni pravici, ne nastane splošna pravna posledica iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP. Za lastnost zavarovane terjatve v insolvenčnem pravu torej ni pomemben le obstoj ločitvene pravice, ampak tudi njen obseg oziroma možnost, da se z unovčenjem predmeta ločitvene pravice doseže poplačilo terjatve.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v tej zadevi bistvena ugotovitev, da ima upnik do dolžnika terjatev, ki izvira iz obligacijskega razmerja z upnikom (garancijska pogodba), ki je bila zavarovana z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini. Terjatev je po temeljnem obligacijskem razmerju zapadla v plačilo dne 19. 9. 2014. Terjatev ni bila v celoti poravnavana, torej še vedno obstoji. Dolžnik sicer delno oporeka njeni višini, vendar ne trdi, da upnikova terjatev ni nastala niti da je prenehala.

16. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom St 000/2012 z dne 8. 1. 2013 začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom. Upniku je bila v tem postopku priznana terjatev iz garancijske pogodbe in ločitvena pravica na nepremičninah, danih v zavarovanje, v višini 200.000,00 EUR. Dne 24. 7. 2013 je Okrožno sodišče v Kranju potrdilo prisilno poravnavo nad dolžnikom s sklepom St 000/2012, in sicer z vsebino: delež plačila terjatev upnikov: 52 %, rok za plačilo terjatev upnikov: najkasneje v štirih letih po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave, brez obresti do poteka roka za njihovo plačilo. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je pravnomočen od 17. 8. 2013, rok za plačilo terjatev je torej potekel 17. 8. 2017 (pred izdajo izpodbijanega sklepa). Iz neprerekanih upnikovih navedb izhaja, da je dolžnik v NFP predvidel, da bo poplačal ločitvene upnike s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic, v letu 2016. Vendar tega premoženja ni prodal niti ni na kakšen drug način (v celoti) poplačal upnika.

17. V skladu z 19. členom ZFPPIPP je ločitvena pravica pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Ločitveni upnik je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Po določilu 20. člena ZFPPIPP je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (prvi odstavek tega člena). Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico (tretji odstavek tega člena). Nezavarovana terjatev je terjatev upnika, ki ni zavarovana z ločitveno pravico (četrti odstavek tega člena). Kot nezavarovana terjatev se obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (peti odstavek tega člena). Ločitvena pravica je pojem insolvenčnega prava, ki zajema različne pravice stvarnega in obligacijskega prava, ki dajejo upniku pravico do prednostnega plačila njegovih terjatev iz določenega dolžnikovega premoženja pred drugimi upniki.⁶ V praksi se kot ločitvena pravica največkrat pojavlja zastavna pravica.

18. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega premoženja pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ). Zastavna pravica je pravica in ne dolžnost, upnik je torej ni dolžan izkoristiti.

19. Vsaka obligacijska pravica (terjatev) je sestavljena iz dveh upravičenj: 1. materialnopravnega upravičenja, na podlagi katerega ima upnik v obligacijskem razmerju od dolžnika v tem razmerju pravico zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, (izpolnitveni zahtevek), in 2. pravovarstvenega zahtevka, na podlagi katerega lahko upnik, čigar obligacijska pravica je bila kršena, uveljavlja zahtevo po sodnem varstvu.

20. Terjatev je hkrati pravica upnika in obveznost dolžnika. Dospelost terjatve je tisti časovni trenutek, v katerem upnik pridobi upravičenje od dolžnika zahtevati izpolnitev. Če dolžnik do tega trenutka svoje obveznosti ne izpolni, pride v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ).

21. Zamuda je stanje, ki nastane, če dolžnik v obligacijskem razmerju ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, to je v trenutku njene zapadlosti. Predpostavki dolžnikove zamude sta zapadlost obveznosti in neizpolnitev s strani dolžnika. Z nastopom zamude dolžnikova obveznost izpolnitve ne preneha, upnik lahko še naprej od dolžnika zahteva izpolnitev. Obenem z izpolnitvenim zahtevkom pa lahko upnik začne uresničevati prednostne poplačilne pravice iz naslova zavarovanja. Pri uveljavitvi poplačilnega upravičenja, ki je vsebina zastavne pravice, se zastavljeno premoženje proda in iz denarnega zneska (kupnine), doseženega s prodajo, plača zavarovana terjatev. Zastavna pravica omogoča prednostno poplačilo zavarovane terjatve tako, da vključuje poplačilno upravičenje. To upravičenje daje njenemu upniku (zastavnemu upniku), pravno možnost doseči (prednostno) poplačilo zavarovane terjatve (ki ob zapadlosti ni bila plačana) iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice, pred poplačilom drugih terjatev (drugih zastaviteljevih upnikov).

22. Pri presoji učinkov zastavne pravice moramo upoštevati, da (glavni) dolžnik vedno odgovarja za svojo obveznost neomejeno (prim. prvi odstavek 239. člena OZ). Neomejena odgovornost pomeni, da odgovarja za izpolnitev celotne obveznosti (do višine celotnega zneska denarne obveznosti) in da za to izpolnitev odgovarja z vsemi svojim premoženjem, tako da lahko upnik pri prisilni izterjavi te obveznosti (svoje terjatve) poseže po kateremkoli dolžnikovem premoženju. Ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje obveznosti v ničemer ne vpliva na (neomejeno) odgovornost (glavnega) dolžnika za obveznost. To pomeni, da upnik pri prisilni izterjavi ni dolžan (prednostno) poseči po zastavljenem premoženju, temveč lahko (kljub zastavni pravici) izbere drugo premoženje glavnega dolžnika, in da lahko, če vrednost zastavnega premoženja ne zadošča za polno plačilo zavarovane terjatve, prisilno izterja razliko v breme (iz vrednosti) drugega premoženja glavnega dolžnika.⁷

23. ZFPPIPP ne ureja vsebine poplačilnega upravičenja (tako da bi določal posebna pravila o uveljavitvi tega upravičenja), zato se za uveljavitev ločitvene pravice (poplačilnega upravičenja, ki ga vključuje) uporabljajo splošna pravila, ki urejajo uveljavitev ločitvene pravice ustrezne vrste. Zato moramo pri uporabi (razlagi) posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatve, zavarovane z zastavno pravico, ustrezno upoštevati splošna pravila SPZ in OZ, ki urejajo uveljavitev zastavne pravice (poplačilnega upravičenja kot materialnopravnega upravičenja, ki ga vključuje zastavna pravica).⁸

24. Pravna teorija o tem, kakšen je pomen posebnih pravil ZFPPIPP za presojo pravnega položaja in pravnih možnosti ločitvenega upnika, ni enotna, sodna praksa pa ni ustaljena.⁹

25. Člen 212 ZFPPIPP v prvem odstavku določa, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali v tretjem odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno.

26. ZFPPIPP v prvem odstavku 213. člena določa, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (1. točka tega odstavka). Po določilu tretjega odstavka tega člena, če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona. Prvi odstavek 214. člena pa določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ: 1. zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona: v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter 2. obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Tretji odstavek tega člena določa, da če dolžnik prostovoljno plača terjatev v višjem znesku od zneska iz prvega ali drugega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

27. Po dolžnikovem stališču lahko upnik, ki ima do dolžnika, nad katerim je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, zavarovano terjatev, prednostno poplačilno upravičenje uveljavi samo na premoženju, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice in ne tudi na drugem premoženju insolventnega dolžnika. Po navedenem stališču posebno pravilo, določeno v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, izključuje uporabo splošnega pravila o učinkih potrjene prisilne poravnave, določenega v prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP, samo glede sodne (prisilne) uveljavitve poplačila (zavarovane) terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice. Zato lahko upnik ne glede na pogoje potrjene prisilne poravnave (prisilno) uveljavi prednostno poplačilno upravičenje tako, da izvede (ali sodno uveljavi zahtevo za izvedbo) prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene (zastavne) pravice, in iz kupnine, dosežene s tako prodajo, doseže (prednostno) poplačilo (zavarovane) terjatve. Za uveljavitev poplačila te terjatve iz drugega premoženja insolventnega dolžnika, pa se po navedenem uporablja splošno pravilo, določeno v prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP. To bi pomenilo, da lahko upnik zahteva (sodno uveljavlja) plačilo zavarovane terjatve iz (drugega premoženja), ki ni predmet ločitvene pravice, samo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave. Dolžnik je mnenja, da dokler nepremično premoženje, na katerem je ločitveni upnik uveljavil svoje prednostno poplačilno upravičenje z vložitvijo izvršilnega predloga, ne bo unovčeno, ločitveni upnik ni upravičen uveljavljati svojih poplačilnih upravičenj na ostalem premoženju dolžnika. Po oceni pritožbenega sodišča je navedeno dolžnikovo stališče v okoliščinah konkretnega primera zgrešeno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

28. Predmetna zadeva se razlikuje v več odločilnih okoliščinah od zadeve, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče pod opr. št. Up-280/16-108, na katero se prvenstveno sklicuje dolžnik. V zadevi Up-280/16-108 je zatrjevana kršitev ustavnih pravic pri odločanju o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, nad katerim je bila pred tem pravnomočno potrjena prisilna poravnava, o predlogu za začetek stečajnega postopka pa je bilo odločeno tekom časa, za katerega je bilo odloženo plačilo nezavarovanih terjatev. V konkretni zadevi pa je obdobje odloga zapadlosti po pogojih potrjene prisilne poravnave že poteklo pred izdajo prvostopenjske odločbe. Razlika je tudi v tem, da je šlo v zadevi pred Ustavnim sodiščem za podzavarovano terjatev, medtem ko v konkretnem postopku tega nobena stranka ne zatrjuje.

29. Dejstvo, da je proces prisilne poravnave v konkretnem primeru povsem zaključen v tem smislu, da so se iztekli roki za odlog plačila oz. izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja, se v tej zadevi v luči razlogov odločbe Up-280/16-108 pokaže za odločilno.

30. Iz pravne teorije izhaja, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave stopijo v veljavo vsi za dolžnikovo plačilno sposobnost ključni ukrepi, ki so predvideni v NFP: začasno, do izteka časa, za katerega je odloženo plačilo navadnih terjatev, je dolžnik rešen vseh obveznosti do navadnih upnikov, nastalih do začetka postopka prisilne poravnave, ob izteku odloga pa bo moral plačati samo dogovorjeni del njihovih terjatev; terjatve upnikov so pretvorjene v deleže v dolžnikovem osnovnem kapitalu; osnovni kapital je povečan. Redno mora plačevati obveznosti iz tekočega poslovanja in zapadle obveznosti do ločitvenih upnikov (pri tem je zapadlost odvisna od tega, ali so ostale nespremenjene ali pa sta jih upnik in dolžnik prostovoljno prestrukturirala (o tem sicer obstajajo v pravni teoriji in sodni praksi različna stališča, op. pritožbenega sodišča)). Ob tem pa mora izvajati vse ostale predvidene ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki bodo privedli do tega, da bo njegova plačilna sposobnost trajna, da bo ločitvenim upnikom ob (prostovoljno odloženi) dospelosti sposoben plačati njihove terjatve v celoti in da bo v obdobju odloga zapadlosti nezavarovanih terjatev ustvaril toliko dobička, da jih bo od odloženi dospelosti lahko plačal v deležu, dogovorjenem s prisilno poravnavo. Samo v tem pomenu je prisilna poravnava proces, ki traja vse do izteka časa, za katerega je odloženo plačilo nezavarovanih terjatev.¹⁰

31. Ustavno sodišče je v odločbi Up-280/16-108 zavzelo stališče, da gre pri drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa izpodbojno domnevo insolventnosti pri dolžniku, nad katerim je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, za primere, ki se nanašajo na več kot dvomesečno zamudo z izvrševanjem ukrepov finančnega prestrukturiranja iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Stališče, da gre pri zamudi s plačilom zavarovanih terjatev za zamudo na podlagi temeljnega obligacijsko pravnega razmerja, je po mnenju Ustavnega sodišča v nasprotju z 19. in 20. členom ter tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP, kakor tudi namenom in pomenom pravnomočno sklenjene prisilne poravnave (136. člen ZFPPIPP), posledično pa je napačno tudi stališče sodišč o obstoju aktivne legitimacije ločitvenega upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka (v smislu druge alineje 3. točke 231. člena ZFPPIPP). Po stališču Ustavnega sodišča, zavzetem v zadevi Up-280/16-108, je zakonska domneva insolventnosti iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP vezana na zamudo dolžnika pri izvajanju ukrepov iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave, zavarovana terjatev pa se lahko prednostno in v celoti poplača samo iz premoženja, danega v zavarovanje, ne pa tudi iz drugega premoženja. Drugačno stališče o aktivni legitimaciji ločitvenega upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka pomeni izvotlitev instituta pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ki je nesmiselna, če lahko ločitveni upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka kadarkoli ustavi izvajanje prisilne poravnave, čeprav se ukrepi finančnega prestrukturiranja izvajajo v skladu z njo. Po stališču Ustavnega sodišča zato domneva iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja le za zavarovane terjatve, ki so bile predmet prisilnega prestrukturiranja. Ker pa je zamuda iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP tudi zamuda iz druge alineje 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ki jo mora ločitveni upnik med drugim verjetno izkazati ob vložitvi predloga za stečajni postopek zaradi insolventnosti po prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, ni podana aktivna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

32. Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-280/16-108 temelji na pojmih insolvenčnega prava. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo v izogib izvotlitvi instituta pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ki je nesmiselna, če lahko ločitveni upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka kadarkoli ustavi izvajanje prisilne poravnave, čeprav se ukrepi izvajajo v skladu z njo. Stališče Ustavnega sodišča je torej, da če se ukrepi finančnega prestrukturiranja izvajajo skladno s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, dolžnik ni v zamudi s plačilom zavarovane terjatve v smislu 2. točke drugega odstavka 14. člena in 2. alineje 3. točke 231. člena ZFPPIPP, ne glede na zapadlost iz temeljnega obligacijskopravnega razmerja. Ustavno sodišče je odločitev v zadevi Up-280/16-108 sprejelo s ciljem preprečiti poseg v upravičena pričakovanja na podlagi imetništva poslovnih deležev glede izvrševanja premoženjskih in upravljalskih pravic in poseg v pridobljeno pravico do poplačila upnikov pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je tak poseg neutemeljen, dokler se ukrepi finančnega prestrukturiranja izvršujejo v skladu s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. A contrario, po izvedbi ukrepov finančnega prestrukturiranja oz. izteku rokov za odlog plačila, določenih v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, ni več razloga za uporabo posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatev, zavarovano ločitveno pravico. Povedano drugače, uporabiti je treba splošna pravila SPZ in OZ o poplačilnem upravičenju, ki ga vključuje zastavna pravica.

33. Ker je Ustavno sodišče zavzelo zgoraj povzeto stališče v kontekstu pravil ZFPPIPP, ki lahko vplivajo na pravni položaj ločitvenih upnikov za čas, ko se izvajajo ukrepi finančnega prestrukturiranja in dokler roki za poplačilo prestrukturiranih terjatev še niso potekli, po poteku teh rokov ni več mogoče najti logičnega pojasnila za to, da bi ta še naprej učinkovala na pravni položaj ločitvenih upnikov oz. da ločitveni upnik ne bi mogel vložiti pravovarstvenega zahtevka za prisilno uveljavitev poplačilnega upravičenja, vključenega v zastavno pravico, iz kateregakoli premoženja dolžnika.

34. Ustavno sodišče v odločbi Up-218/16-108 sicer ne navede nikjer določno, kdaj lahko nastopi zamuda upnika zavarovane terjatve, ki ni bila prestrukturirana s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zanje ne velja dospelost, kot izhaja iz temeljnega obligacijskopravnega razmerja. Obravnavan pa je primer, v katerem roki za poplačilo terjatev, določeni v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, še niso potekli, izvajajo pa se ukrepi finančnega prestrukturiranja. Zato sodišče druge stopnje sklepa, da se zavzeto stališče Ustavnega sodišča nanaša na tovrstne situacije. V konkretnem primeru pa je odlog plačila po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi že potekel. Zato je utemeljeno sklepati, da je potekel tudi čas, predviden za izvajanje ukrepov finančnega prestrukturiranja. Po presoji pritožbenega sodišča je zato v tej situaciji treba uporabiti splošne določb OZ in SPZ o odgovornosti zastavitelja za zavarovano terjatev. Pravne posledice pravnomočno potrjene prisilne poravnave za prisilno uveljavitev terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami, so prenehale, če ne prej (glede na cit. ustavno odločbo), pa z zaključkom celotnega procesa prisilne poravnave. Dolžnik se zato procesni legitimaciji upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ne more več upirati s sklicevanjem na pravne posledice pravnomočno potrjene prisilne poravnave, katere proces je v celoti zaključen.

35. Stališče o uveljavitvi ločitvene pravice, podano v odločbi Up-218/16-108, ki temelji na posebnih pravilih ZFPPIPP, predstavlja izjemo od splošnih značilnosti zastavne pravice, izjeme pa je treba vedno tolmačiti ozko. Zato po stališču pritožbenega sodišča ni razlogov za to, da bi na tak način razlagali tudi pravne možnosti ločitvenega upnika po tem, ko so se roki za odlog plačila oz. izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi že iztekli.

36. Po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi¹¹ je bil določen rok za poplačilo zmanjšanih terjatev štiri leta, ki je potekel 17. 8. 2017, torej pred zadnjim narokom za začetek stečajnega postopka, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 22. 11. 2017. Če ne prej (glede na cit. ustavno odločbo), je po izteku odloga po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi po presoji pritožbenega sodišča verjetno izkazana zapadlost terjatve ločitvenega upnika napram dolžniku, katere obstoj niti ni sporen.

37. Vsi zaključki prvostopenjskega sodišča temeljijo na dejanskem stanju, ko odlog plačila terjatev iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave še ni potekel. V času odločanja prvostopenjskega sodišča pa je ta rok že potekel. V skladu s pravili ZPP sodišče pri odločitvi upošteva dejansko stanje, ki je obstajalo v času zadnjega naroka oz. na dan izdaje sodne odločbe.¹² Po oceni pritožbenega sodišča gre za odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Po poteku obdobja, za katerega je bilo odloženo plačilo nezavarovanih terjatev oz. po izvedbi ukrepov iz potrjene prisilne poravnave lahko ločitveni upnik pravovarstveni zahtevek za prisilno uveljavitev svoje terjatve uveljavlja iz kateregakoli premoženja dolžnika in ne le iz predmeta zavarovanja.

38. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo o odločilnih dejstvih glede procesne legitimacije upnika in insolventnosti dolžnika. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter v izogib prekomernemu posegu v pravico do pravnega sredstva je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj to ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Obenem je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi akcesorno odločitev o stroških postopka. O teh stroških in o stroških pritožbenega postopka bo odločeno v ponovljenem postopku s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) .

-------------------------------

¹ Prim. zadnji odstavek na strani 4 ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka.

² Dolžnik se pri svojih izvajanjih opira na stališče, zavzeto v članku dr. Nine Plavšak, Položaj in pravne možnosti ločitvenih upnikov v postopku prisilne poravnave, Podjetje in delo, 2013, št. 6-7, stran 1213

³ Po noveli ZFPPIPP-F se člen uporablja za postopke, ki se začnejo po 7. decembru 2013

⁴ Iz nosilnih razlogov odločbe Up-280/16-108 izhaja, da je verjetno izkazana več kot dvomesečna zamuda s plačilom terjatev eden od pogojev za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka v obeh primerih, tako pri zakonski domnevi insolventnosti iz 2. alineje 2. točke 14. člena ZFPPIPP kot tudi pri uveljavljanju razloga iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP (trajnejša nelikvidnost), (obenem pa utemeljuje tudi aktivno legitimacijo upnika po 3. točki 231. člena in je vsebina upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka po četrtem odstavku 232. člena ZFPPIPP). Če ta pogoj ni izpolnjen, upnik predloga za začetek stečajnega postopka ne more vložiti (torej nima aktivne legitimacije). Zavarovana terjatev ločitvenega upnika se poplača prednostno iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, in ne iz kateregakoli drugega premoženja dolžnika. To jasno izhaja tudi iz tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, ki določa, da za tisti del terjatve, ki ni poplačan iz vrednosti premoženja, s katerim je terjatev zavarovana, učinkuje prisilne poravnava. To pomeni, da se v tem delu terjatev poplača pod pogoji prisilne poravnave tako kot druge navadne terjatve (prim. tudi peti odstavek 20. člena ZFPPIPP). Upnik glede na navedeno nima pravice zahtevati oziroma sodno uveljavljati poplačila svoje terjatve iz drugega premoženja dolžnika, torej tudi ne iz tekočih prilivov na transakcijski račun. Glede na navedeno v tem primeru o zamudi ni mogoče govoriti.

⁵ Četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP določa, da mora predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga vloži upnik, vsebovati tudi opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. 231. člen ZFPPIPP v 3. točki določa, da je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže: svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

⁶ Prim. Vladimir Balažic, Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Priloga Pravne prakse št. 10 z dne 15.3.2018, stran II

⁷ Prim. dr. Nina Plavšak, prav tam, stran 7.

⁸ Prim. dr. Nina Plavšak, prav tam, stran 1 in 2.

⁹ Prim. dr. Nina Plavšak, prav tam, Vladimir Balažic, prav tam. Dolžnik se sklicuje na nekatere sodne odločbe, ki naj bi potrjevale njegovo stališče. Vendar je bila odločba VSL opr. št. I Cpg 1341/2013 razveljavljena z odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 124/2014. Da je treba razumeti določbe ZFPPIPP tako, da je določen vrstni red izterjave tako izhaja iz odločbe VSL opr. št. III Ip 958/2016, pri čemer posamezna odločba ne more predstavljati ustaljene sodne prakse, na katero bi bila vezana sodišča v drugih primerih. Enako velja za odločbo VSC opr. št. 292/2013. Obenem pa so v sodni praksi zavzeta tudi obratna stališča, npr. v zadevi VSL opr. št. II Ip 2948/2017. Zato ni mogoče šteti, da bi bila sodna praksa glede navedenega vprašanja ustaljena.

¹⁰ Prim. Vladimir Balažic, prav tam, stran V.

¹¹ Sklep o potrditvi prisilne poravnave je pravnomočen 17.8.2013.

¹² Prim. L. Ude v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, 3. knjiga, stran 193 in 194, odločba Cst 374/2017 in druge.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 469/2018
• VSL sklep Cst 279/2015
• VSL sklep Cst 254/2011