VSL Sklep VII Kp 48273/2016

Jedro

Obdolženec v obravnavani zadevi ni nastopal v vlogi izvedenca v smislu 284. člena KZ-1, saj kot sodni izvedenec ni bil postavljen s strani sodišča in zato v pravdnem postopku ni deloval kot sodnikov pomočnik, temveč kot pomočnik stranke. Pritožba navaja, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju vpisan v imenik sodnih izvedencev, kar nima nobene teže, saj je tudi tedaj veljavni Zakon o sodiščih sodne izvedence opredeljeval kot osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede določenih strokovnih vprašanj (84. člen ZS). Za odločitev je poleg tega ključno, da obdolženec svojega mnenja ni podal pred sodiščem, kot to prikazuje pritožba, temveč ga je izdelal na zahtevo stranke še pred začetkom sodnega postopka.

Izrek

1. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca, pravne osebe B. d.o.o., se zavrne kot neutemeljena.

2. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, pravne osebe B. d.o.o., ki je obdolženemu A. A. očital storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženega.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in "zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po mnenju pritožnikov podana zaradi nasprotja med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo. Pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na razloge izpodbijanega sklepa obtožni predlog eventuelno zavreči iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, je zmotno, saj je v dejstvenem opisu dejanja zatrjevano, da je obdolženec kot izvedenec pred sodiščem dal lažno pisno mnenje, s čimer so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe iz prvega odstavka 284. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je lahko šele po preučitvi spisovnega gradiva ugotovilo, da obdolženec v pravdnem postopku ni bil angažiran kot sodni izvedenec s strani sodišča, temveč je podal svoje mnenje kot pomočnik tožeče stranke pred začetkom pravde, zato je zavrženje obtožnega predloga iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s 437. členom ZKP pravilno, vsebina izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa pa nista notranje neskladni.

5. Brezuspešna so pritožbena izvajanja, da je zavrženje obtožnega predloga skrajna odločitev sodišča, in da bi bili lahko razlogi izpodbijanega sklepa kvečjemu predmet presoje na glavni obravnavi. V skrajšanem postopku je namreč sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da obtožni akt vsebuje vse formalne sestavine, na podlagi 437. člena ZKP zavezano opraviti tudi materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta, ki obsega preizkus, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka iz 277. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo, da tak razlog obstaja, je postopalo procesno pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog zavrglo še pred razpisom glavne obravnave.

6. Pritožniki skušajo na podlagi jezikovne analize zakonskega besedila prvega odstavka 284. člena KZ-1 utemeljiti, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in da je v tej smeri podan tudi utemeljen sum, vendar pravilnosti prvostopenjske odločitve ne omajejo. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogovanju izpodbijanega sklepa, da obdolženec v obravnavani zadevi ni nastopal v vlogi izvedenca v smislu 284. člena KZ-1, saj kot sodni izvedenec ni bil postavljen s strani sodišča in zato v pravdnem postopku ni deloval kot sodnikov pomočnik, temveč kot pomočnik stranke. Pritožba navaja, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju vpisan v imenik sodnih izvedencev, kar nima nobene teže, saj je tudi tedaj veljavni Zakon o sodiščih (ZS) sodne izvedence opredeljeval kot osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede določenih strokovnih vprašanj (84. člen ZS). Za odločitev je poleg tega ključno, da obdolženec svojega mnenja ni podal pred sodiščem, kot to prikazuje pritožba, temveč ga je izdelal na zahtevo stranke še pred začetkom sodnega postopka. Tudi s procesnega vidika njegovo mnenje ni predstavljalo izvedenskega mnenja, saj je šlo za strokovno ekspertizo, ki jo je sodišču naknadno predložila tožeča stranka in se je lahko upoštevala le kot del njenih trditev, zato je povsem pravilen prvostopenjski zaključek, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 ni podan.

7. Pritožniki poudarjajo namen instituta sodnega izvedenstva in smoter kazenskopravne inkriminacije iz 284. člena KZ-1, ki naj bi bil po njihovem mnenju ne le v vzpostavitvi zaupanja v sodstvo in kazenski postopek, temveč tudi v vzpostavitvi zaupanja v podpis in žig osebe, ki je sodni izvedenec. S tosmernimi pritožbenimi izvajanji prekomerno širijo domet obravnavane inkriminacije, saj se kaznivo dejanje krive izpovedbe iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 ne nanaša na katerikoli pisni izdelek, ki ga da oseba, ki je vpisana v imenik sodnih izvedencev, temveč zajema le podajo lažnega mnenja izvedenca pred sodiščem oziroma v drugih postopkih, naštetih v navedeni določbi. Pritožba tako tudi s tega vidika ni utemeljena.

8. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca, pravne osebe B. d.o.o., zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločitev o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP. Ker pooblaščenci s pritožbo niso uspeli, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

18.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep VII Kp 11395/2020
• VSM Sklep IV Kp 58485/2018
• VSC Sklep II Kp 12323/2022