VSL Sodba I Cp 632/2018

Jedro

S tem, ko je tožnik kot porok poravnal terjatev upniku, je na podlagi 1018. člena OZ prešla terjatev na podlagi zakonite subrogacije nanj, z vsemi stranskimi pravicami. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo, je podana v 1028. členu OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 436,04 EUR, v roku petnajst dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 107303/2014 z dne 19. 8. 2014 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.335,95 EUR (II).

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s predodelitvijo zadeve drugemu sodniku. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in neustavna. Prvenstveno izpostavlja, da se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je namreč tekom pravdnega postopka izvedlo številne dokaze, predvsem z zaslišanjem pravdnih strank in prič A. A., B. B. in C. C., a je v celoti izostala dokazna ocena dokazov, ki jih je predložila in predlagala toženka. Sodišče ni dokazno ocenilo, niti se ni opredelilo do izpovedbe toženke in prič B. B. in C. C., s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je pri utemeljitvi sodbe sklicevalo na t. i. teorijo realizacije, češ da je pogodba veljavna, če porok upniku izpolni poroštveno obveznost, čeprav se tožnik na teorijo realizacije ni skliceval, zato je sodišče odločalo zunaj trditvene podlage pravdnih strank, s tem pa je prekršilo 7. člen ZPP. Tožnik tudi ni pojasnil pravne podlage tožbenega zahtevka, zaradi česar je tožba nesklepčna. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne pojasni, ali je v konkretnem primeru uporabilo pravila o poroštvu ali pravila o subrogaciji. Sodišče zaključuje, da naj bi iz elektronskega sporočila D. D. z dne 10. 11. 2013 izhajalo, da gre za odgovor na sporočilo toženke z dne 5. 11. 2013 in da bo treba denar vrniti, sicer ne D. (piscu sporočila), kot je v sporočilu napisal, pač pa tožniku. Toženki enostavno ni jasno, od kod sodišču takšni zaključki, saj kaj takega iz elektronskega sporočila D. D. z dne 10. 11. 2013 ne izhaja. Sprašuje se, če bi tožnik 8. 11. 2013 D. D. resnično plačal znesek 6.000,00 EUR, ki ga sedaj vtožuje, potem D. D. tega zneska dva dni zatem ne bi ponovno terjal od toženke in od nje zahteval, da ga plača njemu. Sodišče je elektronskemu sporočilu D. D. z dne 10. 11. 2013 pripisalo vsebino, ki jo nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zmotno meni, da je šlo pri projektu B1. zgolj za pogajanja. Toženka in tožnik sta se ustno dogovorila o skupnih vlaganjih, skupni gradnji, enakih vložkih in delitvi dobičkov na enake dele v Bosni (projekt B. 1). O skupnih projektih so se že leta 2011 začeli dogovarjati toženka, B. B.in tožnik, in sicer, da bodo skupaj sodelovali v prvem projektu (projekt B. 1), B. B. pa bi sodeloval v obeh državah. Tožnik zneska 6.000,00 EUR toženki ni posodil, niti zanjo tega zneska ni plačal. Tožnik je dejansko vodil celotno skupino, ki dela na tem projektu, jo usmerjal, članom skupine svetoval, skliceval sestanke in jih vodil, kar izhaja iz elektronskega sporočila z dne 1. 9. 2013. Zmotni in protispisni so tudi zaključki sodišča glede elektronskih sporočil z dne 2. 6. 2013 in 3. 6. 2013, ki se povsem jasno nanašata na projekt B. in ki jasno dokazujeta, da sta pravdni stranki med seboj poslovno sodelovali tudi v projektu B. D. D. je znesek 6.000,00 EUR po prigovarjanju tožnika plačal na transakcijski račun kolegice toženke kot vložek v skupni gradbeni projekt B. 1. Med toženko, tožnikom in D. D. ni obstajalo nobeno pravno poslovno razmerje, ki bi privedlo do vtoževane pravne posledice. Zmoten in protispisen je nadalje tudi zaključek sodišča, da je med tožnikom in D. D. obstajala poroštvena pogodba. Tožnik si je za potrebe tega postopka izmislil, da je 8. 11. 2013 D. D. plačal znesek 7.800,00 EUR, D. D. pa je to laž potrdil. Ne gre tudi spregledati dejstva, da je tožnik poskušal zlorabiti postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, da bi prišel do poplačila, čeprav ne razpolaga z nobeno verodostojno listino. Tožnik teka zamudnih obresti ni pojasnil, zato je tožba v tem delu nesklepčna.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Toženka v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje videnje zadeve in ugovore, ki jih je obrazloženo in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča niti ne terjajo.

6. Tožnik od toženke iz naslova poroštva k sklenjeni posojilni pogodbi med D. D. kot posojilodajalcem in toženko kot posojilojemalko zahteva vrnitev zneska 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2013 dalje.

7. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala z ugovorom, da je med pravdnima strankama obstajala družbena pogodba, zato je D. D. znesek 6.000,00 EUR na prigovarjanje tožnika vložil v projekt B. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama dogovor o skupnih vlaganjih v Bosni ni obstajal. Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in vanjo ne dvomi. Razlogi zanjo so jasni in prepričljivi ter brez logičnih protislovij. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri sprejemanju dokazne ocene ravnalo z vso potrebno skrbnostjo in vestnostjo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor o skupnih vlaganjih v Bosni, ne temelji le na prepričljivi izpovedi tožnika, temveč tudi na neprepričljivosti toženkine lastne izpovedbe. Toženka je namreč izpovedala, da naj bi šlo za večstranski dogovor o skupnih vlaganjih v projekt B. 1 in delitvi dobička na enakovredne dele, v katerem naj bi sodelovala še B. B. in A. A., vendar pa iz izpovedi omenjenih prič navedeno ne izhaja. Poleg tega je toženka o zatrjevanem dogovoru o skupnih vlaganjih v zvezi s projektom B1. izpovedovala le pavšalno, kar vse je sodišče obširno obrazložilo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Nenazadnje pa neobstoj dogovora o skupnih vlaganjih v Bosni potrjuje tudi zoper tožnika vložen toženkin odškodninski zahtevek z dne 6. 2. 2015, ki ga utemeljuje z odstopom od pogajanj za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih iz naslova gradnje stanovanjskih in poslovnih prostorov v Bosni – projekt B.

8. Pritožba zmotno meni, da za zaključek sodišča, da je bila med toženko in D. D. sklenjena posojilna pogodba, s katero je D. D. toženki posodil 6.000,00 EUR, toženka pa se je zavezala sposojeni znesek vrniti s 3% mesečnimi pogodbenimi obrestmi do 31.5.2013, ter da je tožnik kot porok 8.11.2013 poravnal toženkin dolg iz naslova posojilne pogodbe posojilodajalcu D. D., ni bilo podlage v izpovedbah prič, ki jih je sodišče štelo za verodostojne. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno, natančno in pregledno navedlo vsa odločilna dejstva ter dokaze, na podlagi katerih je utemeljilo svoje dejanske ugotovitve. Sicer pa se pritožbeno sodišče omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično in neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Ni res, da bi izostala dokazna ocena dokazov, ki jih je predložila in predlagala toženka. Sodišče se je namreč opredelilo tako do izpovedi toženke, kot tudi do izpovedb prič B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je izvedlo prepričljivo dokazno oceno tudi za ugotovitev, da je znesek 6.000,00 EUR z obrestmi tožnik plačal D. D. Navedeno ne izhaja le iz izjave D. D. (priloga A6), temveč tudi iz prepričljive izpovedbe priče A. A. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do e-mail sporočila D. D. toženki z dne 10. 11. 2013, ki ga je ocenilo v luči toženkinega predhodnega sporočila z dne 5. 11. 2013, ko D. D. denarja od tožnika še ni imel, in ga je očitno terjal od toženke. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je bilo sporočilo namenjeno obrambi oziroma odgovoru toženki na njeno zatrjevanje, da D. D. in njegova poslovna partnerja dolgujeta toženki in B. B., ne pa obratno, in očitku toženke, da D. D. ni plačal provizije za kontakte. Uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ne gre namreč za navedeno kršitev, če sodišče razume vsebino listine oziroma izpoved priče drugače kot stranka. Izpodbijana sodba v 23. točki obrazložitve vsebuje razloge glede teka zamudnih obresti od prisojene glavnice.

9. S tem, ko je tožnik kot porok poravnal terjatev upniku, je na podlagi 1018. člena Obligacijskega zakonika², prešla ta terjatev na podlagi zakonite subrogacije nanj, z vsemi stranskimi pravicami. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo, je podana v 1028. členu OZ.

10. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da skladno s tretjim odstavkom 180. člena ZPP pravna kvalifikacija ni nujna sestavina tožbe, zato tožba ni bila nesklepčna (pravilno nepopolna), kot to zmotno zatrjuje toženka. Sodišče prve stopnje tudi ni preseglo trditvene podlage, ko se je sklicevalo na teorijo realizacije, po kateri se šteje, da je pogodba kljub kršitvi predpisane obličnosti veljavna, ker je bila v celoti izpolnjena, saj je sodišče pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb (zgornja premisa v okviru sodniškega silogizma) avtonomno, torej lahko samo pravno ovrednoti dejstveni substrat.

11. Pritožba toženke glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 436,04 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju OZ.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 843/2010
• VSL Sodba I Cp 381/2019
• VSL Sodba I Cp 1206/2023