VSL Sklep IV Cp 1916/2018

Jedro

Katero osnovno šolo naj obiskuje otrok, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, ne pa vprašanje otrokovega dnevnega življenja (drugi odstavek 113. člena ZZZDR). Razumljivo je, da je pri odločanju o tem, ali se dovoli prešolanje otroka, ena izmed odločilnih okoliščin tudi, komu od staršev je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Ob tem, da še ni pravnomočno razsojeno, komu od udeležencev bo njun otrok "dodeljen", izbrana šola pa je praviloma dolgoročno povezana s krajem otrokovega bivanja, bi bilo v tem trenutku preuranjeno presojati, da bi bilo prešolanje otroka na OŠ B. v njegovo največjo korist.

Izrek

I. Pritožbi zoper III. točko sklepa sodišča prve stopnje se delno ugodi in se III. točka sklepa spremeni tako, da se znesek 504,07 EUR nadomesti z zneskom 376,98 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj je dolžan povrniti nasprotni udeleženki stroške pritožbenega postopka v znesku 205,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka sklepa). Zavrnilo je tudi predlog za prepis mladoletnega otroka udeležencev iz Osnovne šole A. na Osnovno šolo B. (II. točka sklepa). Predlagatelju je naložilo plačilo stroškov postopka nasprotne udeleženke v znesku 504,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj, ki posebej vlaga pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in zoper sklep o zavrnitvi predloga za prepis otroka na drugo šolo ter stroškovno odločitev. V pritožbi zoper I. točko sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. V bistvenem navaja, da je vprašanje šolanja otroka vprašanje dnevnega organiziranja, ki je v domeni tistega, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, tega pa sodišče ni upoštevalo. Polje je otrokovo domače okolje. Tam ima vse svoje prijatelje. Ni razloga, da bi otrok izgubljal čas z vožnjo v šolo, če lahko pešači v šolo največ pet minut. Izguba časa z vožnjo ima bistven vpliv tudi na otroka. Sodišče je ignoriralo otrokovo voljo. Ni mogoče pričakovati, da bi na škodo otroka dodatno podaljševali njegovo šolanje v drugem kraju. Otrok s prešolanjem ne bo utrpel nobenih negativnih posledic. Nasprotna udeleženka je na zaslišanju sama povedala, da bo očitno še naprej ravnala v otrokovo škodo. Napačna je ugotovitev sodišča, da ima nasprotna udeleženka stike z otrokom polovico časa in da bi glede prevozov bila v enakem položaju, kot je sedaj predlagatelj. Ker je jasno, da bo otrok tudi v nadaljevanju v varstvu in vzgoji pri očetu, je odveč bojazen o morebitnemu vplivanju sodišča v nepravdnem postopku na odločitev v matičnem postopku.

3. V pritožbi zoper II. in III. točko sklepa predlagatelj prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Glede stroškov še predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev tako, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka, podrejeno pa, da odločitev o stroških postopka razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. V bistvenem navaja, da predlog za prešolanje ni bil podan iz razloga, ker bi bil otrok v sedanjem okolju "ogrožen", ampak, ker je v njegovo korist, da se šola tam, kjer živi in kjer si sam želi. Nobene realne podlage ni za sklep sodišča, da bi morebitno prešolanje lahko povzročilo stres pri otroku. Otrok je v šoli uspešen in tudi na drugi šoli ne bi imel nobenih težav. Od februarja 2018 je otrok v varstvu in vzgoji pri očetu. Nejasno je stališče sodišča, da nadaljevanje šolanja otroka na OŠ A. vsaj do pravnomočnosti matičnega razveznega postopka ne bi pomenilo nepopravljive škode ali da bi bil zaradi tega ogrožen njegov razvoj. Za otroka je koristneje, da se šola v domačem okolju, kjer ima svojo socialno mrežo in prijatelje. Otrokovo okolje, v katerem živi od rojstva dalje, je B. Nasprotna udeleženka je otroka v letu 2015 samovoljno prepisala na OŠ. V otrokovo največjo korist je, da se šola tam, kjer prebiva in kjer si sam želi obiskovati osnovno šolo. Sklep je tudi v nasprotju z 48. členom Zakona o osnovni šoli. Sodišče je kršilo določbo četrtega odstavka 113. člena ZZZDR. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da ima nasprotna udeleženka polovico časa stike z otrokom. Vožnja zjutraj in popoldan v največji konici ni zgolj oddaljenost 10 kilometrov, ampak predstavlja vožnjo v trajanju 45 minut. V primeru prešolanja bi otroku namesto dolgotrajne vožnje ostalo več časa za počitek, šolsko igro ali delo. Vprašanje izbire, katero od javnih šol bo otrok obiskoval, je vprašanje dnevnega življenja otroka. Prvo sodišče je napačno presodilo mnenje CSD X. Graja tudi odločitev o stroških postopka.

4. Nasprotna udeleženka v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

5. Predlagateljeva dopolnitev pritožb z dne 29. 8. 2018 je prepozna, vložena po poteku pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Iz tega razloga tudi ni upoštevalo odgovora nasprotne udeleženke na dopolnitev pritožbe.

6. Pritožba zoper sklep o glavni stvari je delno utemeljena. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Glede glavne stvari

7. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, med temi razlogi pa ni nasprotij. Zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prvo sodišče je popolno in pravilno ugotovilo vsa ključna dejstva za odločitev. Razlogi izpodbijanega sklepa so celoviti, skladni in prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane odločitve, saj predlagatelj v bistvenem zgolj ponavlja svoja stališča, zakaj naj bi bilo potrebno že v tem trenutku prešolati otroka, pri tem pa ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili pomisleke o pravilnosti sklepa o glavni stvari. Pritožbeno sodišče zato dodaja le naslednje.

8. Med udeležencema postopka vzporedno teče tudi pravda zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in ureditve stikov, ki na dan naroka v tej zadevi 3. 7. 2018 še ni bila končana niti na prvi stopnji. Katero osnovno šolo naj obiskuje otrok, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, ne pa vprašanje otrokovega dnevnega življenja (drugi odstavek 113. člena ZZZDR). Razumljivo je, da je pri odločanju o tem, ali se dovoli prešolanje otroka, ena izmed odločilnih okoliščin tudi, komu od staršev je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Ob tem, da še ni pravnomočno razsojeno, komu od udeležencev bo njun otrok "dodeljen", izbrana šola pa je praviloma dolgoročno povezana s krajem otrokovega bivanja, bi bilo v tem trenutku preuranjeno presojati, da bi bilo prešolanje otroka na OŠ B. v njegovo največjo korist.

9. Zgolj to, da je bil otrok na podlagi začasne odredbe v razveznem postopku začasno zaupan predlagatelju v februarju 2018 in da tudi otrok izraža željo, da bi v bodoče obiskoval OŠ B. ne more imeti odločilnega pomena. Še zlasti zato, ker otrok obiskuje sedanjo OŠ A. od prvega razreda dalje, v njej pa se zelo dobro počuti in ima v svojem socialnem okolju na tej šoli odlične odnose z vrstniki in učitelji, kot je razvidno iz poročila OŠ A. z dne 30. 5. 2018. Z nasprotno udeleženko ima otrok pogoste stike, kar pomeni, da vpliv voženj na relaciji med bivališčema udeležencev ne bi bil izničen tudi, če bi bil otrok na podlagi pravnomočne sodbe zaupan predlagatelju v varstvo in vzgojo in bi nadaljeval šolanje na OŠ B. Ker je razdalja med OŠ A. in OŠ B. sorazmerno kratka, tudi vožnje v konicah v teh okoliščinah ne predstavljajo takšne izgube časa, da bi bilo treba otroka zaradi varstva njegove koristi nemudoma prešolati.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo zoper II. točko sklepa kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep prvega sodišča (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Glede zavarovanja

11. Ker je prvo sodišče zavrnilo predlog za prepis otroka na drugo šolo, takšno odločitev pa je pritožbeno sodišče potrdilo kot pravilno, je pravilna tudi odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, saj ni izkazan že prvi pogoj za njeno izdajo. Ne glede na to je pravilna tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni bil podan drugi pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe. Njena izdaja je možna le v izjemnih primerih, ko so koristi otroka tako ogrožene, da ni mogoče čakati na pravnomočen zaključek postopka in je nujno izdati regulacijsko začasno odredbo, da se prepreči težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Takšnih okoliščin predlagatelj ni izkazal. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da otrok v ničemer ni ogrožen.

12. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo zoper I. točko sklepa in v tem delu potrdilo sklep prvega sodišča (353. člen in II. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov postopka pred prvim sodiščem

13. Odločitev o obveznosti predlagatelja, da nasprotni udeleženki povrne stroške, je po temelju pravilna, vendar pa iz drugih materialnopravnih razlogov, kot je odločilo prvo sodišče. Določbe tretjega odstavka 35. člena ZNP ni mogoče uporabiti, saj je šlo tudi v tem postopku za vprašanje, kakšna odločitev bi bila v največjo korist otroka udeležencev. Tudi v tem sporu je treba pri stroškovni odločitvi upoštevati 413. člen ZPP. To pa ne pomeni, da v takšnih sporih udeleženci vedno krijejo svoje stroške postopka. Glede na to, da se otrok v sedanjem šolskem okolju dobro počuti, da v ničemer ni ogrožen in da o vprašanju zaupanja otroka enemu od staršev v matičnem postopku še ni bilo določeno, ni bilo nobene potrebe, da je predlagatelj sprožil ta spor, saj to v obstoječi situaciji ni bilo v otrokovo korist. S takšnim ravnanjem je predlagatelj povzročil nasprotni udeleženki nepotrebne stroške postopka. Ker s predlogom ni uspel, je nasprotni udeleženki dolžan povrniti njene stroške, saj določba 413. člena ZPP omogoča, da se pri stroškovni odločitvi lahko upošteva tudi uspeh udeležencev v postopku.

14. Pritožba utemeljeno graja odločitev o višini priznanih stroškov. Nasprotni udeleženki gresta nagrada za odgovor na predlog v višini 200 točk (1. točka tar. št. 23 OT) ter nagrada za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v višini 80 točk (smiselna uporaba 2. točke tar. št. 27 v zvezi s 6. alinejo 2. točke tar. št. 18 OT). Nepomembno je, če sta bila oba odgovora združena v eni vlogi, saj je bistveno to, da sta bili obe storitvi opravljeni. Za narok 3. 7. 2018, na katerem sta se obravnavala oba predloga, pripadata nasprotni udeleženki nagrada 200 točk (1. alineja 2. točke tar. št. 23 OT) in nagrada 80 točk (8. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar. št. 20 in 6. alinejo 2. točke tar. št. 18 OT). Iz naslova urnine (narok je trajal dve uri) nasprotni udeleženki pripada nagrada 100 točk (prvi odstavek 6. člena OT - 2x 50 točk). Skupaj z materialnimi stroški 2 % in DDV 22 % znašajo stroški, ki jih je predlagatelj dolžan povrniti nasprotni udeleženki, 376,98 EUR, ne pa 504,07 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi zoper stroškovni del odločitve prvega sodišča in III. točko izpodbijanega sklepa spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (358. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

16. Predlagatelj je s pritožbama uspel le v neznatnem delu (deloma zgolj glede odločitve o stroških postopka), z njegovim obravnavanjem pa niso nastali posebni stroški, zato je dolžan povrniti nasprotni udeleženki celotne stroške pritožbenega postopka (413. člen v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za odgovor na pritožbo v glavni stvari v višini 200 točk (1. alineja 3. točke tar. št. 23 OT), nagrada za odgovor na pritožbo glede zavarovanja v višini 160 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 6. alinejo 2. točke tar. št. 18 OT), materialni stroški 2 % in DDV 22 %, skupaj 205,62 EUR. V primeru zamude je predlagatelj dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1740/2018
• VSL Sklep IV Cp 147/2020
• VSL Sklep IV Cp 1651/2017