VSL Sklep II Kp 38997/2014

Jedro

O spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora, odloči v skladu s šestim odstavkom 129.a člena ZKP predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen, s sodbo, ne s sklepom.

Izrek sodbe, s katero sodišče pretvori denarno kazen v zaporno, mora vsebovati znesek oziroma višino neplačane denarne kazni in pretvorbo (preostanka) neplačane denarne kazni v dneve zapora.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obsojenega A. A., se izpodbijani sklep (pravilno sodba) po uradni dolžnosti razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom (pravilno sodbo) odločilo, da se stranska denarna kazen, izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 38997/2014 z dne 28. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 38997/2014 z dne 15. 4. 2015, pravnomočno dne 22. 4. 2015 in izvršljivo dne 13. 5. 2015, izvrši tako, da se obsojenemu A. A. za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Če obsojenec plača denarno kazen, se izvrševanje kazni zapora ustavi.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil obsojenec in sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter mu določi delo v splošno korist brez nadomestila namesto plačila denarne kazni, podrejeno pa naj se mu dovoli obročno plačilo denarne kazni.

3. Sodišče druge stopnje je ob reševanju obsojenčeve pritožbe izpodbijani sklep (pravilno sodbo) po uradni dolžnosti razveljavilo.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na določbo šestega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v skladu s katero o spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora, odloči s sodbo predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen. Iz izreka, ki je predmet pritožbene presoje, izhaja nedvomna ugotovitev, da je po vsebini sodišče pravzaprav izreklo sodbo, ne pa sklepa, kot je svojo odločbo pomotoma naslovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko odločbo preizkusilo tudi na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 383. člena ZKP (preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti).

5. Pritožbeno sodišče po pregledu sodnega spisa ugotavlja, da je bil A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 38997/2014-233 z dne 26. 1. 2015 v zvezi s popravnim sklepom III K 38997/2014-234 z dne 28. 1. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Prvostopenjsko sodišče mu je izreklo enotno kazen dveh let in osmih mesecev zapora in stransko denarno kazen v znesku 3.000,00 EUR. Zoper to sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) so se pritožili obsojenčevi zagovorniki. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 38997/2014-308 z dne 15. 4. 2015 njihovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je A. A. izrečeno enotno kazen znižalo na dve leti in štiri mesece zapora. Sodba je postala pravnomočna dne 22. 4. 2015.

6. Obsojencu je bila torej pravnomočno izrečena samo enotna zaporna kazen, ne pa tudi stranska denarna kazen. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da upoštevajoč dejstvo, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve le enega kaznivega dejanja, izrek enotne kazni ni pravilen. Izrečena bi morala biti samo „kazen“, ne pa „enotna kazen“, a navedena nepravilnost ne vpliva na dejstvo, da mu je bila pravnomočno izrečena (enotna) zaporna kazen dveh let in štirih mesecev, ne pa tudi stranska denarna kazen.

7. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage od obsojenca zahtevati plačila stranske denarne kazni (saj mu ta ni bila pravnomočno izrečena) in mu spremeniti denarno kazen v zaporno, saj je s takšnim ravnanjem v škodo obsojenca odločalo o izvršitvi kazni (stranske denarne kazni), ki ni bila pravnomočno izrečena. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev razveljavilo po uradni dolžnosti. Gre namreč za kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP.

8. Vsled tej odločitvi, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb obsojenca. Vendar pa pritožbeno sodišče poleg zgoraj navedenega razloga, ki je sam po sebi terjal razveljavitev prvostopenjske odločitve, dodatno opozarja na dejstvo, da je izrek izpodbijanega sklepa (pravilno sodbe) neizvršljiv, ker ne vsebuje niti višine neplačane stranske denarne kazni, niti pretvorbe preostanka neplačane denarne kazni v dneve zapora, na kar sicer v pritožbi utemeljeno opozarja obsojenec.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 27668/2013
• VSC Sklep II Kp 56961/2011
• VSM Sodba IV Kp 5322/2015