<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 8857/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:VII.KP.8857.2017
Evidenčna številka:VSL00019880
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Alijana Ravnik (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Alenka Gregorc Puš
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.

Izpovedbe zaslišanih prič ne potrjujejo prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec proti oškodovanki planil, temveč je proti njej hitreje stopil. Takšno ravnanje pa, brez vsakršnih dokazano izrečenih groženj in zgolj v kontekstu prepira na delovnem mestu, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil v smislu določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obdolženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je z namenom, da bi drugega ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje ali telo s tem,

da je 2. 12. 2016 ob 8.30 uri, na naslovu ... v poslovnih prostorih družbe X. d.o.o., B. B. zagrozil z besedami, "da sploh ne vedo s kom imajo opravka, da sploh ne vedo česa vse je sposoben", v podkrepitev svojih groženj pa je nenadoma planil proti njej in tako povzročil, da se je B. B. počutila ogroženo in prestrašeno,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta, ukrep varstvenega nadzorstva za čas sedmih mesecev in navodilo, da obiskuje Društvo za nenasilno komunikacijo. Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, še podrejeno pa naj obdolžencu izreče zgolj pogojno obsodbo, brez varstvenega nadzorstva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Za izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.1

5. Po preučitvi razlogov izpodbijane sodbe in relevantnega spisovnega gradiva sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da obdolženec oškodovanki ni izrekel resnih groženj, s čimer pritožniki smiselno utemeljeno uveljavljajo, da ravnanja obdolženca niso dosegala tolikšne resnosti, da bi bila v objektivnem smislu, glede na njihovo naravo in intenziteto, zmožna povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko oziroma telesno celovitost oškodovanke.

6. Prvenstveno je izpostaviti, da zatrjevanih groženj obdolženca, da "sploh ne vedo s kom imajo opravka, da sploh ne vedo česa vse je sposoben", z izjemo oškodovanke ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, v zvezi s čimer pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da bi si priče v primeru resnih groženj izrečene besede obdolženca nedvomno zapomnile. Iz razlogov izpodbijane sodbe in predloženega procesnega gradiva je razvidno, da so zaslišane priče v bistvenem skladno potrdile le, da je obdolženec oškodovanki rekel, da se nanj ne bo drla, saj ni njen pes, kar v zagovoru priznava tudi obdolženec. Inkriminiranih besed, ki jih zajema izrek sodbe, zaslišane priče C. C., D. D. in E. E. niso potrdile, v svoji prosti izpovedbi pa jih sprva ni omenjala niti oškodovanka B. B. sama, ki je izrečene besede obdolženca potrdila šele po več nadrobnejših vprašanjih državne tožilke. Na pritožbeni ravni se posledično pojavlja najmanj dvom, da so bile besede obdolženca iz dejstvenega opisa dejanja oškodovanki resnično izrečene, kar pritožniki utemeljeno grajajo z zatrjevanjem, da je izpodbijana sodba utemeljena na dvomljivih dejstvih.

7. Sodišče druge stopnje nadalje ne sprejema prvostopenjskega razlogovanja, da so zaslišane priče skladno izpovedale, da je obdolženec "planil" proti oškodovanki, saj je njihovemu opisovanju skupno predvsem obrazlaganje, kako je obdolženec proti oškodovanki naredil malo hitrejši korak oziroma premik, ne pa, da je proti njej dejansko napadalno planil. Oškodovanka B. B. je zaslišana sicer pojasnjevala, da je obdolženec nenadoma planil proti njej in vanjo potisnil aluminijasto mizico, vendar skrbna presoja izpovedb preostalih, ob dogodku navzočih prič, takšnega dogajanja ne razkriva. Nihče izmed zaslišanih očividcev ni potrdil, da bi obdolženec proti oškodovanki potisnil aluminijasto mizico, kar nenazadnje ni zajeto niti v opisu inkriminiranega dogodka, poleg tega pa je oškodovanka sama dopustila možnost, da je obdolženec mizico zadel s svojim telesom, kot to izpostavlja pritožba. Priča C. C. je opisal, da je obdolženec za tem, ko se je že napotil proti izhodnim vratom, naredil nazaj korak ali dva proti oškodovanki oziroma "hitreje stopil korak ali dva proti njej" ter ji izrekel besede, da se nanj ne bo drla, saj ni njen pes. Priča D. D. je izrecno pojasnila, da obdolženec ni skočil proti oškodovanki, ampak je "stopil korak naprej ali pa se je nagnil". Priča E. E. je nazadnje izpovedal, da je obdolženec "stopil" proti oškodovanki, ko je nato posredoval C. C. in dal med njiju roko. Izpovedbe zaslišanih prič, ki jih v izpodbijani sodbi v bistvenem povzema tudi sodišče prve stopnje, po obrazloženem torej ne potrjujejo prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec proti oškodovanki planil, temveč je proti njej le hitreje stopil. Takšno ravnanje pa, brez vsakršnih dokazano izrečenih groženj in zgolj v kontekstu prepira na delovnem mestu, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil v smislu določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1.

8. Nobenega dvoma ni, da je obdolženec s svojim ravnanjem prestopil mejo primernega vedenja do oškodovanke kot njegove nadrejene, vendar sodišče druge stopnje poudarja, da vsakršen hud konflikt za izpolnjenost zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja še ne zadošča. Pritožniki glede na navedeno utemeljeno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj izvedeni dokazi niso z gotovostjo potrdili, da bi obdolženec oškodovanki v objektivnem smislu resno zagrozil na način, kot mu je očitano v izreku izpodbijane sodbe. Ker v njegovem ravnanju ni prepoznati niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, je tako podan razlog za izdajo oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbi obdolženčevih zagovornikov ugodilo in, ker za pravilno presojo ni bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, temveč samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo petega odstavka 392. člena samo spremenilo tako, da je obdolženca A. A. po določbi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Do ostalih pritožbenih navedb se posledično ni posebej opredeljevalo.

10. Navedena sprememba je narekovala tudi spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o stroških kazenskega postopka, zato je sodišče druge stopnje upoštevaje prvi odstavek 96. člena ZKP odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------
1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 54545/2011-77 z dne 11. 12. 2014, I Ips 36357/2012 z dne 26. 10. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NjA2