VSL Sklep V Kp 1356/2016

Jedro

Stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo je potrebno upoštevati tudi pri odredbah, izdanih na podlagi določbe 156. člena ZKP.

Poseg v pravico do zasebnosti bančnih komitentov (35. člen Ustave RS) je potrebno ovrednotiti v luči načela sorazmernosti, saj ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih v omejenem in prilagojenem obsegu uživajo tudi pravne osebe, niso absolutne, temveč jih omejujejo temeljne pravice drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS).

Po presoji pritožbenega sodišča je oškodovana banka X. d.d. s podajo dopolnjene kazenske ovadbe zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju svoje zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje relevantne dokumentacije policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper osumljence, ki naj bi jo s kaznivimi dejanji oškodovali. Ravnanje oškodovane banke je bilo tudi sorazmerno v primerjavi s težo posega v pravico do zasebnosti njenih komitentov (osumljencev), saj je oškodovanka organom pregona posredovala le nujno potrebno pravnorelevantno dokumentacijo, v zvezi s katero se je pojavil sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer na drugačen način kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe sploh ne bi mogla podati. V okoliščinah obravnavane zadeve je potrebno torej v koliziji pravic do zasebnosti bančnih komitentov in pravice do zasebne lastnine oškodovane banke dati prednost slednji, saj oškodovana banka v nasprotnem primeru ne bi imela nobene možnosti za podajo dovolj konkretizirane kazenske ovadbe in bi jo pravna ureditev o zaupnosti bančnih podatkov pravzaprav silila, da sum storitve kaznivega dejanja, s katerim je bila sama oškodovana, enostavno spregleda.

Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile ali uničile dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost hišne preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost osumljenih.

Izrek

I. Pritožbi se v delu, ki se nanaša na predlog za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015, ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

K točki I. izreka:

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno graja prvostopenjsko odločitev o predlogu za izločitev dokazov, ki se nanaša na odredbo preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 156. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu na očitek zagovornika obtoženega A. A. o pomanjkljivih obrazložitvah sodnih odredb, ki so bile v konkretni zadevi izdane na podlagi 156. člena ZKP, odgovorilo z izhodiščno pravilnim naziranjem, da je potrebno stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo upoštevati tudi pri odredbah, izdanih na podlagi določbe 156. člena ZKP. Pri tem je na konkretni ravni ugotovilo, da je preiskovalna sodnica v vseh štirih odredbah določno navedla dokaze in povzela vsebino dokaznega gradiva ter obširno in argumentirano obrazložila, na podlagi česa ocenjuje, da so na strani osumljenih podani razlogi za sum storitve očitanih kaznivih dejanj, čemur vse je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pritrdilo in se na obrazložitve odredb v celoti sklicevalo.

6. Pregled spisovnega gradiva na pritožbeni ravni je pokazal, da se je preiskovalna sodnica v odredbi III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 glede dokazne podlage, ki utemeljuje obstoj razlogov za sum storitve očitanih kaznivih dejanj, zgolj posplošeno sklicevala na obrazložen predlog Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani in v jedru obrazložitve odredbe za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa povzela zgolj očitke osumljencem glede storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Pri tem ni določno navedla dokazov oziroma povzela vsebine dokaznega gradiva, niti ne obširno obrazložila, na kakšni podlagi utemeljuje obstoj zahtevanega dokaznega standarda za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, kot to v nasprotju s spisovnimi podatki ugotavlja sodišče prve stopnje, zato je izpodbijani sklep v tem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pritožnik vztraja, da mora preiskovalni sodnik v odredbi za odreditev ukrepa po 156. členu ZKP skladno z novejšo ustavnosodno prakso med drugim pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca. Presoja, ali je zahtevanemu standardu obrazloženosti v odredbi III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 zadoščeno, je v izpodbijanem sklepu izostala, saj je sodišče prve stopnje protispisno povzelo vsebino same odredbe, posledično pa ni presojalo, ali je preiskovalna sodnica v navedeni odredbi kritično in poglobljeno presodila ter obrazložila, ali k predlogu za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa predloženo dokazno gradivo upravičuje poseg v človekove pravice osumljenih, družbe Y., d.o.o. - v stečaju (matična številka ...) in tretje osebe F. F.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep v omenjenem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (I. točka izreka tega sklepa).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno proučiti ustreznost obrazložitve odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015 za pridobitev zaupnih bančnih podatkov po prvem odstavku 156. člena ZKP. Če bo ugotovilo, da je obrazložitev zahtevanih pogojev za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa pomanjkljiva, bo moralo ugotoviti, kateri zaupni bančni podatki so bili pridobljeni na tej podlagi in presoditi, ali so tako pridobljeni dokazi morebiti vplivali na pridobitev nadaljnjih dokazov, nato pa znova odločiti o predlogu zagovornika za izločitev dokazov v tem obsegu.

K točki II. izreka:

Glede preostalih odredb, izdanih na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP

10. Sodišče prve stopnje je glede preostalih odredb, ki so bile izdane na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP, pravilno upoštevalo novejša izhodišča ustavnosodne prakse glede obrazloženosti sodnih odredb za odreditev preiskovalnih dejanj in se na straneh 4 do 7 izpodbijanega sklepa določno opredelilo do obrazložitve zahtevanega dokaznega standarda ter pogoja potrebnosti odreditve ukrepa po 156. členu ZKP. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov glede pogoja nujnosti oziroma sorazmernosti ukrepa, saj prav obširna navedba razlogov za potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov, povzeta iz obrazložitev sodnih odredb,¹ utemeljuje zahtevano nujnost posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča o potrebnosti pridobitve zaupnih podatkov po odredbi III Kpd 8546/2015 z dne 12. 3. 2015 za obdobje od 1. 1. 2007 dalje. Iz obrazložitve sodne odredbe, ki jo povzema izpodbijani sklep, je jasno razvidno, da je bil namen pridobitve izpisa prometa na transakcijskih računih družb C. d.o.o. in D. d.o.o. ugotoviti, kakšen je bil dejanski namen odobritve kredita družbi C. d.o.o., kar nedvomno utemeljuje daljši časovni okvir pridobitve zaupnih bančnih podatkov, ki ga pritožba izpodbija brez uspeha. Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa, da se je v obrazložitvi sodne odredbe z dne 12. 3. 2015 tudi že izpostavilo določene sume v zvezi s tedaj še neznanim kreditom 5391, saj so bile kot morebiten dokaz v postopku opredeljene medsebojne finančne transakcije med družbo C. d.o.o. in D. d.o.o., konkretno pa je bilo izpostavljeno tudi elektronsko sporočilo E. E. o kreditni izpostavljenosti družbe D. d.o.o. do banke A. d.d. iz naslova kreditne pogodbe 5391. Pritožnik ima sicer prav, da je bila sodna odredba izdana na podlagi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje v zvezi s kreditom št. 7206/10 z dne 30. 9. 2010, vendar pa je bilo obenem utemeljeno sklepati tudi, da je bila družba D. d.o.o. udeležena v finančnih transakcijah s kreditojemalcem C. d.o.o., zato je bilo skladno z določbo prvega odstavka 156. člena ZKP potrebno pridobiti izpiske prometa obeh družb za celotno zahtevano časovno obdobje.

Glede elektronskega sporočila E. E. z dne 22. 9. 2010

12. Pritožnik v zvezi z načinom pridobitve elektronskega sporočila E. E. graja postopanje policije, ker ob izvedbi dejanj po drugem odstavku 148. člena ZKP ni napravila zapisnika oziroma uradnega zaznamka, temveč je okoliščine pridobljenega dokaza naknadno pisno pojasnil vodja preiskave pri NPU. S takšnimi navedbami pritožbe in ekskluzijskega zahtevka ne more utemeljiti, saj procesni zakon ne določa, da se sodba ne bi smela opirati na dokaze, pridobljene ob odsotnosti pisnega zapisnika oziroma uradnega zaznamka o opravljenem dejanju ter zaseženih predmetih po drugem odstavku 148. člena ZKP, v pritožbi pa tudi ni zatrjevano, da bi bila z ravnanjem policije kršena katera izmed ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP v zvezi s 83. členom ZKP).

Glede dokazov, pridobljenih na podlagi zaprosila NPU

13. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev dokazov, ki jih je oškodovana banka X. d.d. posredovala preiskovalcem NPU z elektronskim sporočilom z dne 25. 5. 2015 in dopisoma z dne 11. 2. 2015 in 13. 3. 2015, zavrnilo s sklicevanjem na 145. člen ZKP in četrti odstavek 126. člena Zakona o bančništvu (ZBan-2), ki izključuje dolžnost varovanja zaupnih podatkov banke. Pri tem je izpostavilo, da se je v konkretnem primeru postopek pričel na podlagi kazenske ovadbe oškodovane banke A. d.d. z dne 27. 10. 2014, kateri je bila priložena bančna dokumentacija v zvezi s kreditom, odobrenim družbi C. d.o.o., zato je banka kot oškodovanec policiji lahko razkrila podatke brez predhodnega predloga državnega tožilca in brez odredbe sodišča po 156. členu ZKP. Pritožnik prvostopenjsko odločitev izpodbija z zatrjevanjem, da se četrti odstavek 126. člena ZBan-2 nanaša na situacijo, ko banka posreduje podatke z namenom naznanitve suma kaznivega dejanja, ne pa, ko dokumentacijo posreduje na podlagi zaprosila NPU. Dokazi, ki jih je banka X. d.d. posredovala NPU po njihovem zaprosilu, so bili po prepričanju pritožbe pridobljeni v nasprotju z določbo 156. člena ZKP in s kršitvijo 35. ter 38. člena Ustave RS, zato so nezakoniti in jih je potrebno iz spisa izločiti.

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena izvajanja v izhodišču neutemeljeno razločujejo med podatki, ki jih je oškodovana banka posredovala policiji sama z namenom naznanitve suma kaznivega dejanja, in podatki, ki jih je posredovala NPU v nadaljevanju predkazenskega postopka na podlagi njihovega zaprosila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu kot bistveno pravilno izpostavilo okoliščino, da se je predkazenski postopek v obravnavani zadevi začel na iniciativo oškodovane banke A. d.d., kar pomeni, da je potrebno tudi naknadno posredovano dokumentacijo s strani oškodovanke obravnavati v smislu dopolnitve kazenske ovadbe, saj je bil izključni namen posredovanega gradiva omogočiti kvalitetno preiskovanje sumov, ki so se pojavili tekom obravnavanja naznanjenega kaznivega dejanja.

15. Čeravno je prvostopenjska odločitev v izpostavljenem oziru pravilna, je v izpodbijanem sklepu ostalo prezrto, da določila ZBan-2, na katera svoje razlogovanje opira sodišče prve stopnje, v času podaje kazenske ovadbe in njenih dopolnitev z dne 11. 2. 2015 in 13. 3. 2015 še niso veljala. Relevantna za presojo v navedenem časovnem okviru so zato lahko edinole določila prej veljavnega ZBan-1, ki je izjeme od dolžnosti varovanja zaupnih podatkov določal v drugem odstavku 215. člena. Med drugim je zakon dolžnost varovanja zaupnih podatkov izključeval, če je stranka izrecno pisno pristala, da se sporočijo posamezni zaupni podatki (1. točka drugega odstavka 215. člena ZBan-1), oziroma če je banka podatke posredovala sodišču, državnemu tožilstvu ali policiji v primeru obstoja razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, razen v primerih, ko je za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določal odredbo preiskovalnega sodnika (4.a točka drugega odstavka 215. člena ZBan-1).

16. Specializirano državno tožilstvo je v odgovoru na predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov v povezavi s posredovanimi zaupnimi podatki o kreditu družbe C. d.o.o. utemeljeno izpostavilo zadnjo alinejo 7. člena kreditne pogodbe št. 7206/10, v skladu s katero je kreditojemalec izrecno pristal in dovolil banki X. d.d. posredovanje zaupnih podatkov državnim organom, če je to dolžna storiti v skladu z veljavnimi predpisi ali na podlagi odločbe pristojnega organa. Obveznost izredne uprave oškodovane banke, da na ustrezen način naznani vsak sum storitve kaznivega dejanja za zavarovanje svojih interesov, izhaja tako iz tretjega odstavka 260. člena ZBan-1, kot tudi iz odločbe Banke Slovenije o izredni upravi z dne ... (A993) in navodila Banke Slovenije z dne ... (A998), zato je lahko oškodovanka na podlagi določb tedaj veljavnega ZBan-1 zaupne podatke v zvezi z družbo C. d.o.o. organom pregona posredovala brez predhodne odredbe preiskovalnega sodnika in so torej na ta način pridobljeni dokazi zakoniti.

17. Za presojo dopustnosti preostalih zaupnih bančnih podatkov, ki jih je banka X. d.d. posredovala organom pregona brez odredbe preiskovalnega sodnika, je upoštevaje določbo drugega odstavka 18. člena ZKP ne glede na določila področne zakonodaje ključnega pomena, da je banka relevantno dokumentacijo NPU posredovala kot oškodovanka storjenih kaznivih dejanj, torej z izključnim namenom zavarovati svoje interese, ki so bili zaradi storitve kaznivih dejanj prizadeti. Poseg v pravico do zasebnosti bančnih komitentov (35. člen Ustave RS) je zato potrebno ovrednotiti v luči načela sorazmernosti, saj ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih v omejenem in prilagojenem obsegu uživajo tudi pravne osebe (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013), niso absolutne, temveč jih omejujejo temeljne pravice drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Po presoji pritožbenega sodišča je oškodovana banka X. d.d. s podajo dopolnjene kazenske ovadbe zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju svoje zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje relevantne dokumentacije policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper osumljence, ki naj bi jo s kaznivimi dejanji oškodovali. Ravnanje oškodovane banke je bilo tudi sorazmerno v primerjavi s težo posega v pravico do zasebnosti njenih komitentov (osumljencev), saj je oškodovanka organom pregona posredovala le nujno potrebno pravnorelevantno dokumentacijo, v zvezi s katero se je pojavil sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer na drugačen način kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe sploh ne bi mogla podati. V okoliščinah obravnavane zadeve je potrebno torej v koliziji pravic do zasebnosti bančnih komitentov in pravice do zasebne lastnine oškodovane banke dati prednost slednji, saj oškodovana banka v nasprotnem primeru ne bi imela nobene možnosti za podajo dovolj konkretizirane kazenske ovadbe in bi jo pravna ureditev o zaupnosti bančnih podatkov pravzaprav silila, da sum storitve kaznivega dejanja, s katerim je bila sama oškodovana, enostavno spregleda.

18. Oškodovani banka X. d.d. po obrazloženem ni mogoče očitati kršitve ustavnih pravic svojih bančnih komitentov, saj je zaupne bančne podatke policiji posredovala zaradi neogibno potrebnega varovanja lastnih ustavnih interesov. Kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa ni mogoče očitati niti policiji, saj je ta zaprosila zgolj za dopolnitev kazenske ovadbe, ki jo je oškodovanka podala na lastno pobudo in v skladu z zahtevami tretjega odstavka 260. člena ZBan-1. Pritožbeno zavzemanje za drugačno odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov po navedenem ni utemeljeno, saj razlogov za ekskluzijo po drugem odstavku 18. člena ZKP v zvezi s 83. členom ZKP ni najti.

Glede odredb za hišne preiskave

19. Prvi del očitkov obrambe v zvezi z odredbami za hišne preiskave pri osumljencih se nanaša na obrazložitev pogoja verjetnosti, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Pritožba odredbam preiskovalnega sodnika očita nekonkretizirano utemeljitev tega zakonskega pogoja s pavšalno navedbo, da je "splošno znano dejstvo, da storilci tovrstnih kaznivih dejanj predmete in dokumentacijo hranijo doma", izpodbijanemu sklepu pa vsebinsko prazno zavrnitev tosmernega ugovora obrambe v predlogu za izločitev dokazov.

20. Sodišče druge stopnje pritožbenim izvajanjem ne more pritrditi. Pritožba pomanjkljivosti v obrazložitvah odredb za hišno preiskavo zaman išče v (nekoliko nerodnem) sklicevanju preiskovalnega sodnika na splošno znana dejstva, saj pri tem spregleda, je bilo v odredbah obširno in argumentirano pojasnjeno, na kateri podlagi je mogoče na ravni utemeljenih razlogov za sum sklepati, da so osumljenci storilci očitanih kaznivih dejanj zlorabe položaja; da se obrazložitve odredb sklicujejo na listinsko dokumentacijo, ki je v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji in ki naj bi jo podpisali osumljenci; ter da so bile v odredbah določno in konkretizirano izpostavljene listine in drugi predmeti, ki naj se v hišnih preiskavah iščejo, pri čemer je šlo glede na kazenskopravne očitke nedvomno za predmete, pomembne za kazenski postopek. Prav z okoliščino, da so bili osumljenci v odredbah na ravni ustreznega dokaznega standarda opredeljeni kot storilci očitanih kaznivih dejanj, je potrebno povezati nadaljnji sklep preiskovalnega sodnika o verjetnosti, da bo pri njih najdena dokumentacija, pomembna za kazenski postopek, saj, kot utemeljeno navaja preiskovalni sodnik, storilci tovrstnih kaznivih dejanj predmete in dokumentacijo hranijo tudi doma oziroma v prevoznih sredstvih, ki jih uporabljajo. Navedeno pomeni, da je bilo za osumljence očitanih kaznivih dejanj glede na njihovo zatrjevano vlogo pri dejanjih bolj verjetno, da bodo pri njih najdeni za kazenski postopek pomembni predmeti, kot da ne bodo najdeni, prav to pa je stopnja verjetnosti, ki zadostuje za odreditev hišne preiskave in ki izhaja tudi iz obrazložitev obravnavanih sodnih odredb. Pritožba sodnim odredbam neutemeljeno očita nepreverljivost in posplošenost, saj se vse tri odredbe nanašajo na določno opredeljene osumljence in na verjetnost, da bodo za kazenski postopek pomembni predmeti najdeni pri njih. Četudi je preiskovalni sodnik pri razlogovanju uporabil termin "splošno znana dejstva", pa je torej glede na kontekst obrazložitve vsake posamezne odredbe pogoj verjetnosti najdbe predmetov, pomembnih za kazenski postopek, konkretiziran na dovolj določen način, da je bilo zahtevi po obrazloženi sodni odredbi zadoščeno, kar v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

21. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje v točkah 27. in 28. izpodbijanega sklepa povzelo vse bistvene dele obrazložitev sodnih odredb in glede njihove ustreznosti zavzelo jasno stališče. Pritožbeni očitki o navidezni obrazložitvi predstavljajo zato zgolj nestrinjanje s sprejeto prvostopenjsko presojo, ki zatrjevanih procesnih kršitev ne more utemeljiti.

22. Pritožnik ima prav, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu verjetnosti hrambe predmetov pri osumljencih ne bi smelo utemeljevati z navajanjem, da se je omenjena okoliščina po opravljenih hišnih preiskavah izkazala za potrjeno, saj mora biti pogojem za poseg v prostorski vidik zasebnosti posameznika zadoščeno že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Ker pa je argumentacija sodišča prve stopnje v tem delu le podporna in se izpodbijani sklep sicer opira na okoliščine, ki so bile znane v času izdaje odredb za hišno preiskavo, zmotna obrazložitev sklepa v tem delu na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva.

23. Drugi del očitkov pritožnika v zvezi z odredbami za hišne preiskave se nanaša na pogoj nujnosti oziroma neogibne potrebnosti, ki mora biti podan ob vsakem posegu v prostorsko in komunikacijsko zasebnost posameznika. Obramba se ne strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da določbe ZKP in odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/2013 ne zahtevajo obrazložitve pogoja nujnosti v odredbi za hišno preiskavo, pri čemer se pritožba opira na ustavnosodno prakso in pravno teorijo, iz katere naj bi izhajala obveza po izrecni predhodni obrazložitvi navedenega pogoja v sodni odredbi.

24. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da mora biti v skladu s splošnim načelom sorazmernosti pri vsakem posegu v ustavno varovane človekove pravice posameznikov izkazana (tudi) nujnost ukrepa. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da izpostavljena zahteva v obravnavanih odredbah za hišne preiskave ni bila ustrezno obrazložena, saj je, kot ugotavlja izpodbijani sklep, preiskovalni sodnik izrecno utemeljil, da bi bilo s preiskavo nevarno odlašati, saj gre za dokazovanje kaznivega dejanja in zbiranje predmetov, ki jih je mogoče skriti ali uničiti, kar je narekovalo odreditev preiskave kot nujno preiskovalno dejanje. Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile ali uničile dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost osumljenih. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da odredbe za hišno preiskavo niso bile (v zadostni meri) obrazložene, saj vse tri vsebinsko v celoti ustrezajo zahtevam Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016, ki v 14. točki konkretno izpostavlja posamezne elemente obrazložitve odredbe za hišno preiskavo, zato pritožbenim očitkom o pomanjkljivih razlogih sodnih odredb ni moč pritrditi.

25. Pritožbeno sklicevanje na posebej stroga stališča iz odločbe U-I-115/14-28, Up-218/14-45 z dne 21. 1. 2016 ne more biti uspešno, saj je Ustavno sodišče RS v navedeni zadevi odločalo o posegih v odvetniško zasebnost, ki jih je zaradi narave odvetnikovega poklica opredelilo kot posebej hude in zato zahtevalo posebno strogost pri oceni njihove nujnosti (zlasti točka 43. v povezavi s točkami 26. do 31. odločbe). V obravnavani zadevi za tak primer ne gre, zato izpostavljena ustavnosodna praksa za odločitev ni relevantna. Iz enakega razloga je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep VSL II Kp 21940/2016 z dne 16. 6. 2016, ki se prav tako nanaša na preiskavo odvetniških pisarn.

26. Sodišče druge stopnje po navedenem ugotavlja, da je izpodbijani sklep v ostalem pravilen in zakonit, zato je v II. točki izreka tega sklepa pritožbo zagovornika obtoženega A. A. v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ V obrazložitvah odredb III Kpd 8546/2015 z dne 12. 3. 2015 in III Kpd 11060/2015 z dne 7. 4. 2015 je v tej zvezi celo izrecno uporabljen termin "nujne potrebnosti" pridobitve zaupnih bančnih podatkov, kar izpodbijani sklep povzema v točkah 15. in 16. obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 18120/2015
• VSL Sklep V Kp 7165/2014
• VSC Sklep III Kp 3021/2013