VSL Sklep VII Kp 43977/2015

Jedro

V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke B. B. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zoper obdolženega A. A., iz razloga po 1. in 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog pooblaščenca oškodovanke kot tožilke B. B., ki mu očita storitev kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ-1. Odločilo je, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, drugemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pritožnik utemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Pritožniku gre pritrditi, da opis obdolžencu očitanega dejanja v obtožnem predlogu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zakonsko dikcijo navedenega kaznivega dejanja v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zmotno pa je zaključilo, da v opisu dejanja nista konkretizirana zakonska znaka oškodovanje upnika in odtujitev premoženja. Kot navaja pritožnik in kot to ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je v opisu dejanja med drugim navedeno, da je obdolženec s svojo hčerko sklenil notarski sporazum o preživljanju in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredoval več izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi, v posledici česar je ZPIZ rubil njegovo pokojnino v korist njegovih dveh hčera, namesto v korist oškodovanke, ki je bila zaradi tega oškodovana za vsaj 33.203,00 €, kolikor je bilo nakazano v korist hčera. V navedenem delu opisa dejanja je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnice, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila ta oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Tako ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da iz opisa dejanja ne izhaja, da bi bilo plačilo oškodovankine terjatve dejansko preprečeno, saj je v njem navedeno, da je ZPIZ rubil obdolženčevo pokojnino v korist njegovih hčera, namesto v korist oškodovanke, ki je bila zaradi tega oškodovana za vsaj 33.203,00 €, torej je obdolženec preprečil, da bi se oškodovankina terjatev poplačala v tej višini.

6. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem ali je oškodovanka po zgoraj opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje iz katerega bi se lahko poplačala, so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja. Navedbe sodišča prve stopnje v drugi in tretji tretjini točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v točki 6, se tako nanašajo na dejansko stanje in na ugotavljanje le tega, ne pa na sam opis dejanja, zaradi katerega je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev o zavrženju obtožnega predloga.

7. Sodišče prve stopnje je sicer podredno zaključilo tudi, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Pri ugotavljanju utemeljenega suma pa je potrebno oceniti ali do sedaj zbrani dokazi in podatki spisa nakazujejo večjo verjetnost, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita ali, da ga ni storil. Takšno oceno sodišča prve stopnje je sicer mogoče razbrati iz strani 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar je potrebno pritrditi pritožniku, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma prezrlo več relevantnih okoliščin in dejstev, ki izhajajo iz spisa. Pritožbene navedbe, da je obdolženec sklenil s svojo hčerko notarski sporazum o preživljanju le dva meseca pred prenehanjem njegove zakonske dolžnosti preživljanja otroka, da je znesek preživnine s tem sporazumom iz 105,00 € mesečno povišal na 430,00 € mesečno in, da je v nadaljevanju dvakrat, takoj ko je oškodovanka spet pričela prejemati njegova denarna sredstva v poplačilo svoje terjatve, s svojo izjavo podano na ZPIZ povišal znesek preživnine za svoji hčerki ravno za toliko, da je preprečil nakazovanje denarja oškodovanki, iz česar vsega izhaja, da njegov namen ni bilo plačilo resničnih preživninskih obveznosti do svojih hčera, temveč odtujitev svojega premoženja in preprečitev poplačila oškodovankine terjatve po prisilni izvršbi, se nakazujejo kot resnične. Izpodbijani sklep pa o teh dejstvih in okoliščinah nima razlogov oziroma se prvostopenjsko sodišče do njih ni opredelilo, kar mu pritožnik utemeljeno očita.

8. Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Ni pa sledilo predlogu pritožnika, da zadevo vrne drugemu sodniku, saj sodnica v izpodbijanem sklepu ni zavzela nobenih takih dokončnih vsebinskih stališč, zaradi katerih bi bilo to potrebno. Zavrženje obtožnega akta na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razlogov po 277. členu ZKP je formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v fazi tako imenovanega predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 37856/2017
• VSL Sklep VII Kp 48730/2016
• VSL sklep II Kp 3878/2015