VSL Sodba in sklep II Kp 7115/2014

Jedro

V 19. členu ZKP je urejeno obtožbeno načelo ali načelo akuzatornosti. Funkcijo pregona lahko opravlja le upravičeni tožilec. Od uveljavitve Novele KZ-1C je v obravnavanem primeru upravičeni tožilec le zasebni tožilec, ne pa več državni tožilec. Iz razlage sprememb, ki jih je prinesla Novela KZ-1C in so objavljene v Poročevalcu Državnega zbora dne 21. 5. 2015, izhaja, da je bila sprememba drugega odstavka 168. člena KZ-1 predlagana zato, da bodo politični funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji samoupravnih lokalnih skupnosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pregon lahko izvrševali le še preko zasebne kazenske tožbe in ne več na podlagi njihovega predloga. Sprememba se nanaša na uradne osebe - funkcionarje iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (poslance Državnega zbora, člane Državnega sveta in občinske svetnike), na funkcionarje Vlade Republike Slovenije (predsednika vlade, ministre, državne sekretarje) in na funkcionarje samoupravnih lokalnih skupnosti, to je na župane in podžupane. Na ta način pa se sorazmerno okrepi varstvo svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), tako da bodo kazensko pravni (represivni) posegi države (način pregona) nekoliko bolj omejeni znotraj sistema ustavne demokracije Slovenije (1. člen Ustave), kar je tudi v skladu z načelom "ultima ratio".

V času izdaje izpodbijane sodbe državni tožilec ni bil upravičeni tožilec, zato je sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo (393. člen ZKP), obtožnico državnega tožilca pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah se ugodi pritožbi obtoženčeve zagovornice in se izpodbijana sodba:

1. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 1 spremeni tako, da se

obtoženi A. A. po 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

oprosti obtožbe,

da je februarja 2013 v časniku naročil in objavil oglas „Razmah sumov korupcije“, v katerem je o B. B., vodji oddelka za okolje in infrastrukturo in regionalno razvojne projekte občine trdil: „še bolj zaskrbljujoče je dejanje omenjenega javnega uslužbenca, ki je z zlorabo notranjih informacij in dela, ki ga opravlja na občinski upravi, pred časom od občana poceni kupil kmetijske parcele, kasneje pa v postopku to področje v občinskem prostorskem planu predvidel kot gradbeno …, danes te parcele v njegovem imenu prodaja X, s.p.“,

pri tem pa je A. A. z objavo oglasa navedenega pod točko 1 škodoval časti in dobremu imenu B. B., ki je uradna oseba občine;

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1.

2. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 razveljavi in se

po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP

obtožnica državnega tožilstva

zoper obtoženega A. A.,

da je aprila 2013 v časniku naročil in objavil odziv »Deset pojasnil županovih laži na prispevek v ..., posamezne sklope besedila razmejil s podnaslovi »Laž št. 1-10« in navedel:

- »trditev župana, da pri oddaji organizacije te prireditve ni prišlo do kršitve šest alineje 48. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in da ta člen nima alinej, je laž... S tem je omogočil, da je bil izbran najdražji ponudnik... ter s tem sklepom posredno povzročil oškodovanje občinskega proračuna«

- »župan trdi, da ne držijo navedbe, ki sem jih zapisal v primeru gasilske olimpijade, kar je laž...«

- »v odzivu je župan zapisal laž, da je javna uslužbenka...«

- »navedbe župana, da pri nakupu nepremičnin ni prišlo do nikakršnih zlorab notranjih informacij, so laži...«

- »... to je velika laž in zavajanje javnosti...«

- »... župan trdi, da so moje navedbe o domnevno političnem kadrovanju in zaposlovanju na občini, zavodih in s tem povezane nepravilnosti podtikanje. To je laž...«,

pri tem pa je A. A. z objavo odziva navedenega pod točko 2 škodoval časti in dobremu imenu C. C., ki je župan občine;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1

zavrže.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 določilo denarno kazen petdeset dnevnih zneskov po 140,00 EUR, kar znese 7.000,00 EUR, za kaznivo dejanje opisano pod točko 2 pa štirideset dnevnih zneskov po 140,00 EUR, kar znese 5.600,00 EUR. Nakar mu je določilo enotno denarno kazen devetdeset dnevnih zneskov, to je 12.600,00 EUR ter preizkusno dobo eno leto. Oškodovanca B. B. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da je obtoženec dolžan povrnit stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi:

- obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožba zavrne oziroma, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, še podrejeno pa, da se mu izreče milejša kazenska sankcija;

- državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu za vsako kaznivo dejanje določi denarna kazen, in sicer za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 petdeset dnevnih zneskov po 140,00 EUR, kar znese 7.000,00 EUR, za kaznivo dejanje opisano pod točko 2 denarna kazen štirideset dnevnih zneskov po 140,00 EUR, kar znese 5.600,00 EUR, zatem pa naj se mu izreče enotna denarna kazen devetdeset dnevnih zneskov, kar je 12.600,00 EUR, katere je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila obtoženčeva zagovornica s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4. Na pritožbeni seji sta bila prisotna obtoženec in zagovornik. Pristojni državni tožilec na sejo ni pristopil, kar pa ni bilo ovira, da senat seje ne bi opravil, saj je bil o njej pravilno obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožba obtoženčeve zagovornice je utemeljena.

Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 1 izpodbijane sodbe

6. Po preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisane izjave, glede na izvedene dokaze neprepričljiv in celo zmoten. Obtoženec je najprej objavil članek Razmah sumov korupcije ... in je, kot pravilno opozarja pritožnica, z uporabo besede sum že izrazil, da zapisanega ne more stoodstotno potrditi, da pa utemeljeno sumi, da kar je zapisal, drži. Iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je na občinski upravi večkrat zaprosil za pojasnila, pa jih ni dobil, zato je sestavil problematizirani članek. Č. Č., ki je bil v tistem času občinski svetnik, je zaslišan kot priča povedal, da zadeva z zemljišči ni bila „čisto speljana“. D. D., takrat vodja oddelka za pravne zadeve na občini, je povedal, da so zadevo obravnavali zaradi govoric, ker je bilo nenavadno, da je bil B. B. zaposlen na občini, poleg pa je imel še podjetniško dejavnost, ki se je ukvarjala z zemljišči. Obtoženčev članek z naslovom Razmah sumov korupcije ... se je nanašal na zaposlovanje, nezdružljivost in javna naročanja v občini. Istočasno so bila s člankom objavljena še tri anonimna pisma, v katerih so občani opozarjali na nepravilnosti predvsem pri zaposlovanju. Obtoženec je pred pisanjem članka pridobil informacije iz Supervizorja, ki ga je v članku kot vir tudi citiral. Vse te dokaze je sodišče prve stopnje sicer presojalo, vendar je na njihovi podlagi naredilo nepravilen zaključek, da obtoženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v to, kar je zapisal. Nasprotno pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da je obtoženec že na podlagi omenjenih informacij, to je podatkov Supervizorja, govoric, katere je obravnavala celo pravna služba, anonimnih pisem, ki se na zemljišča niso nanašala, so pa nakazovala druge nepravilnosti v občini ter ob dejstvu, da je B. B. parcele kupil v času, ko je kot študent že delal na občini in imel stike z županom ter drugimi zaposlenimi, kasneje pa je parcele prodajal po bistveno višji ceni, imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb. Glede na določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ker je obtoženec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in se v takih primerih ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju preizkušalo, ali niso v obtoženčevem ravnanju morda podani znaki kaznivega dejanja razžalitve (158. člen KZ-1) ali očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1). V obravnavani zadevi je prišel v poštev le preizkus glede kaznivega dejanja razžalitve, pri katerem pa je v tretjem odstavku 158. člena KZ-1 določeno, da se storilec ne kaznuje, če se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

7. Obtoženec je bil občinski svetnik in je članek napisal kot kritiko pri opravljanju politične dejavnosti. Pritožnica utemeljeno opozarja na konkretne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že večkrat poudarilo, da je namen zaničevanja potrebno ozko razlagati, še posebej kadar gre za žaljivo izražanje o posameznih politikih ali javnih osebnostih, ki so s svojimi ravnanji dali piscem povod za takšno pisanje. Zadeva glede nakupa in prodaje zemljišč je bila javnega pomena, B. B. kot uradna oseba in oseba, ki je bil županu očitno blizu, pa je lahko pričakoval, da bodo njegovi posli v zvezi z zemljišči za javnost, pa tudi za politično funkcionarje, ki županu niso bili naklonjeni, zanimivi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-226/95 zapisalo, da sta posameznikova zavest o lastni vrednosti in njegovo mnenje o samem sebi varovana le posredno in to toliko, kot mu tako vrednost priznavajo drugi. V odločbi Up-1128/12-17 pa je poudarilo, da je o namenu zaničevanja mogoče govoriti le, če je bila sporna izjava podana ne glede na predmet razprave in predhodno ravnanje oškodovanca ter bi bila usmerjena predvsem v osebno žalitev oziroma blatenje oškodovanca. V obravnavanem primeru pa so se z vprašanjem B. B. popoldanske dejavnosti ukvarjali že državni svetniki in tudi pravna služba. Tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je pri presoji, ali je bila izjava podana z namenom zaničevanja potrebno upoštevati v ustavno sodni praksi sprejeto stališče, da lahko protipravnost izključuje tudi uporabo ostrih izjav, ki jih bralec oziroma gledalec razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost oziroma osebne lastnostni druge osebe (I Ips 40/2010, I Ips 297/2010, I Ips 93/1997...). Nenazadnje mora biti namen zaničevanja kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) ugotovljen na podlagi dejstev in ne sme izhajati le iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel ali zasledoval. Namen zaničevanja, kot je bilo že poudarjeno, je potrebno presojati po najstrožjih kriterijih. K taki uporabi zakona so sodišča, kot pravilno opozarja pritožnica, zavezana tudi po določbi 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj se po drugem odstavku omenjenega člena te konvencije lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega „v ugled in pravice drugih ljudi“, omeji in kanuje le, če je to „nujno v demokratični družbi“. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da obtoženec inkriminiranih besed ni zapisal z namenom zaničevanja.

8. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede kaznivega opisanega pod točko 1 spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po drugi točki 358. člena ZKP, saj so glede na četrti odstavek 160. člena KZ-1 in tretji odstavek 158. člena KZ-1 podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost.

Glede kaznivega dejanje opisanega pod točko 2

9. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 izdalo v času, ko je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Novela Kazenskega zakonika imenovana Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju Novela KZ-1C - Uradni list RS, št. 54/15 z dne 20. 7. 2015) je v drugem odstavku 168. člena KZ-1 prinesel spremembo in sicer, da če so dejanja iz 158. do 162. in 166. člena storjena proti državnemu organu ali občinskemu ali pokrajinskemu organu ali proti vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se pregon začne na predlog, razen za uradne osebe iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, funkcionarja vlade Republike Slovenije in funkcionarje samoupravne lokalne skupnosti, kjer se pregon začne na zasebno tožbo. Res se je v obravnavani zadevi postopek začel na podlagi obtožnice državnega tožilstva, vendar v trenutku izdaje sodbe državni tožilec ni bil več upravičeni tožilec. Zakonodajalec običajno ob zakonodajnih spremembah, kot jih je prinesla Novela KZ-1C, v končnih in prehodnih določbah zakona predvidi prehodno obdobje in in natančno določi za katere postopke in kdaj se zakonodajna novost uporabi. V konkretnem primeru zakonodajalec tega ni uredil, zato skladno z načelom zakonitosti takšne praznine ni dopustno dopolniti v škodo obtoženca. Novela KZ-1C je prinesla podobno novost v zvezi z načinom pregona kaznivih dejanj izvršenih na škodo mladoletnih oseb (novi 15.a člen KZ-1) in v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje (135. člen KZ-1), pri čemer pa je zakonodajalec uredil prehodno obdobje ter določil, da se ti dve novi določbi o pregonu uporabita le za kazniva dejanja izvršena po začetku veljavnosti Novele KZ-1C. Ker je zakonodajalec molčal glede morebitnega prehodnega obdobja v zvezi s spremembami načina pregona kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime izvršenih na škodo voljenih predstavnikov in funkcionarjev državnih in lokalnih samoupravnih oblasti pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje potrebno zaključiti, da takšno prehodno obdobje za ta kazniva dejanja ni bilo predvideno in se nova določila o pregonu teh kaznivih dejanj uporabijo takoj.

10. V 19. členu ZKP je urejeno obtožbeno načelo ali načelo akuzatornosti. Funkcijo pregona lahko opravlja le upravičeni tožilec. Od uveljavitve Novele KZ-1C je v obravnavanem primeru upravičeni tožilec le zasebni tožilec, ne pa več državni tožilec. Iz razlage sprememb, ki jih je prinesla Novela KZ-1C in so objavljene v Poročevalcu Državnega zbora dne 21. 5. 2015, izhaja, da je bila sprememba drugega odstavka 168. člena KZ-1 predlagana zato, da bodo politični funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji samoupravnih lokalnih skupnosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pregon lahko izvrševali le še preko zasebne kazenske tožbe in ne več na podlagi njihovega predloga. Sprememba se nanaša na uradne osebe - funkcionarje iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (poslance Državnega zbora, člane Državnega sveta in občinske svetnike), na funkcionarje Vlade Republike Slovenije (predsednika vlade, ministre, državne sekretarje) in na funkcionarje samoupravnih lokalnih skupnosti, to je na župane in podžupane. Na ta način pa se sorazmerno okrepi varstvo svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), tako da bodo kazensko pravni (represivni) posegi države (način pregona) nekoliko bolj omejeni znotraj sistema ustavne demokracije Slovenije (1. člen Ustave), kar je tudi v skladu z načelom „ultima ratio“.

11. Sodišče druge stopnje se zato strinja s pritožnico, da je spremenjena določba drugega odstavka 168. člena KZ-1, ki prinaša spremembo tudi v procesnem pravu, za obtoženca milejša, saj je z njo breme dokazovanja s strani v „orožju“ superiornega državnega tožilca preložena na obtožencu prirejenega oškodovanca kot zasebnega tožilca.

12. Glede na navedeno v času izdaje izpodbijane sodbe državni tožilec ni bil upravičeni tožilec, zato je sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo (393. člen ZKP), obtožnica državnega tožilca pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo.

13. Pritožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato je odločanje o pritožbi državnega tožilca, ki je izpodbijal le odločbo o kazenski sankciji, postalo brezpredmetno in je ni bilo potrebno preizkušati.

14. Zaradi odločitve sodišča druge stopnje, ki izhaja iz izreka te odločbe, je sodišče druge stopnje oškodovanca B. B. s premoženjsko pravnim zahtevkom na pot pravde napotilo po tretjem odstavku 105. člena ZKP. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

PRAVNI POUK: Zoper to odločbo ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 9387/2012
• Sodba VSRS I Ips 15366/2011-44
• VSL sodba II Kp 45674/2011