VSL Sklep II Kp 48034/2013

Jedro

Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ki se izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 in mu izreče kazen deset mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi tokrat razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljevalo izrek oprostilne sodbe, niso prepričljivi.

5. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo zagovor obtoženca, ki je očitano kaznivo dejanje zanikal, ter z gotovostjo zaključilo, da je obtoženec dne 7. 9. 2013 v romskem naselju X. z neugotovljenim strelnim orožjem ustrelil proti hiši oškodovanca, ki je v tistem trenutku stal pred hišo. Tem zaključkom pritožbeno sodišče sledi in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v točkah 6 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Državna tožilka tudi tokrat utemeljeno napada nadaljnjo oceno prvostopenjskega sodišča, da v konkretni zadevi ni z gotovostjo dokazano, da je obtoženec z najmanj enim strelom, ki ga je oddal v smeri stanovanjske hiše oškodovanca, ko je ta stal pred hišo, povzročil konkretno in neposredno nevarnost za življenje ljudi, torej oškodovanca in ostalih članov njegove družine, oškodovančevega brata B. B., ki se je nahajal pred svojo stanovanjsko hišo ter drugih prebivalcev romskega naselja, ki so zunaj spremljali obtoženčevo razgrajanje, kar je obtožbeni očitek. Pri tej oceni sodišče prve stopnje izhaja iz zmotnega stališča, da za izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 mora biti podana, tako kot pri temeljnem kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, konkretna nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno, tokrat morda bolj nazorno, pojasnjuje da predmetno kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1, ob upoštevanju predpisane kazni zapora od enega do osmih let, predstavlja kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1, za katerega pa je predpisana kazen zapora do petih let. Hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega. Ta namen storilec izvrši z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom, kaznivi pa so že samo načrtovanje kot pripravljalno dejanje, poskus dejanja in sama izvedba nevarnega dejanja. Posebej motivirano nevarno ravnanje se torej lahko izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja. Slednji zaključek temelji na jezikovni razlagi navedenega zakonskega določila, ki določa, da je navedeno kaznivo dejanje podano, če storilec izvede nevarno dejanje, pri katerem bi bila (lahko) ogrožena varnost ljudi. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v odnosu do temeljne oblike tega kaznivega dejanja, pomeni širjenje kriminalne cone, ki pa je upravičeno, saj gre za storilca, ki s posebnim motivom uporabi posebej nevarno sredstvo oziroma izvede nevarno ravnanje oziroma dejanje. Tudi teleološka razlaga kot razlaga po namenu navedenega zakonskega določila torej podpira zaključek sodišča, da pri posebej motiviranem storilčevem ravnanju, ob uporabi nevarnega sredstva, oziroma pri posebej motiviranem nevarnem storilčevem ravnanju kot prepovedana posledica zadostuje že abstraktna nevarnost za nastanek ogroženosti več oseb. Ratio legis navedene zakonske določbe je kaznovati storilce, ki s posebej nevarnimi dejanji oziroma sredstvi ogrožajo varnost ljudi, ne glede na stopnjo ogroženosti. Takšno stališče pritožbenega sodišča pa ne predstavlja odmika od veljavno sprejete in uveljavljene sodne teorije in prakse, kot to navaja izpodbijana sodba, saj je navedeno stališče, pri čemer je potrebno še enkrat poudariti, da gre za stališče glede očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1, izraženo v večih judikatih kot na primer sodbi Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 39453/2014 z dne 12. 1. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 39453/2014 z dne 28. 9. 2016 ter sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 52779/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 52779/2014 z dne 29. 6. 2016 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Kp 52779/2014 z dne 23. 9. 2015. Sodišče prve stopnje se je sicer glede argumentacije, da navedeno razlogovanje pritožbenega sodišča v predmetni zadevi predstavlja odmik od veljavno sprejete in uveljavljene sodne teorije in prakse, sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 23741/2014 z dne 30. 6. 2016, v kateri pa je pritožbeno sodišče dejansko potrdilo ustaljeno sodno prakso, da je posledica kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1, torej pri temeljni obliki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, dejansko povzročitev le konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Le to pa ni primerljivo s konkretno zadevo, v kateri sodišče obravnava kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja in sicer po drugem odstavku 314. člena KZ-1.

7. V kolikor pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da obtožencu ni dokazano, da naj bi streljal proti oškodovancu z namenom maščevanja in zastraševanja, kar je torej kvalifikatorna okoliščina temeljnega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 in da bi tako lahko šlo eventuelno le za kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1, pa to iz razlogov izpodbijane sodbe jasno ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da bi lahko bil dogodek z dne 4. 9. 2013, v katerem je oškodovanec med prepirom s pištolo udaril po glavi obtoženca, predstavljal motiv, zaradi katerega je obtoženec tri dni kasneje oškodovancu najprej grozil, da ga bo ubil, nato pa proti njemu dejansko najmanj enkrat ustrelil iz pištole, ki so jo prebivalci romskega naselja, med njimi tudi C.-ji, videli v njegovi roki ter v točki 16 izpodbijane sodbe, da je obtožencu z gotovostjo dokazano le, da je s svojim ravnanjem močno prestrašil oškodovanca, ki se je brez dvoma resno ustrašil za svoje življenje, vznemiril in prestrašil pa je tudi ostale prebivalce romskega naselja X., zaradi česar so tudi klicali policijo.

8. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ponovno pritrjuje pritožbenim navedbam državne tožilke, da ravno okoliščina, da ni bilo mogoče ne z ugotovitvami policistov na samem kraju in ne z izpovedbami zaslišanih prič ugotoviti, kam je dejansko "potoval" naboj, ki ga je obtoženec iz razdalje približno 70 m izstrelil v smeri proti oškodovančevi hiši, kaže na to, da je obtoženec najmanj en naboj v strnjenem romskem naselju, kjer na majhnem področju živi veliko ljudi, izstrelil povsem nenadzorovano. Pravilna je tudi pritožničina ocena, da je bila varnost oškodovanca, ki se je v času streljanja nahajal pred svojo hišo, neposredno, konkretno ogrožena. Ta naboj pa je predstavljal vsaj abstraktno nevarnost tudi za oškodovančevo ženo in njune mladoletne otroke, ki so se v času streljanja skrivali v hišo in bi bilo povsem možno, da bi zaradi vpitja oziroma iz radovednosti kateri od otrok šel ven pogledat kaj se dogaja in bi se znašel na poti naboja. V prid navedenem govori tudi izpovedba priče D. C. z dne 19. 10. 2018, da se iz smeri obtoženčeve hiše proti oškodovančevi hiši vidijo na njegovi (oškodovančevi) hiši balkon, okno in vrata, kar dodatno kaže na to, da je zaradi obtoženčevega nenadzorovanega streljanja dejansko obstajala možnost, da bi izstrelek, upoštevajoč hitrost izstreljene krogle na razdalji približno 70 m in dejstvo, da obtoženec po lastnih besedah ni izkušen strelec, priletel tudi skozi okno oškodovančeve hiše in v notranjosti koga telesno poškodoval. Očitno pa so tudi ostali prebivalci romskega naselja predmetno dogajanje spremljali zunaj na prostem in bi jih lahko nenadzorovan izstrelek zadel ali priletel v notranjost skozi okno hiše, zato je več njih klicalo na OKC Policijske uprave Y. in prijavilo dogodek (E. C., D. C., F. C., B. B., G. G.) Tako je oškodovančev brat, priča B. B., ki stanuje v sosednji hiši od oškodovančeve, povedal, da se je iz previdnosti, ko je obtoženec streljal proti oškodovancu, umaknil v notranjost svoje hiše. Tudi priča D. C., ki je obtoženčev sosed in je bil v času streljanja pred hišo, je povedal, da je pograbil sina in ga odpeljal v notranjost hiše.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze, nato pa o pretehtanju vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj z upoštevanjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, o zadevi ponovno odločiti. Ker je sodnica v obravnavani zadevi že zavzela stališče do izvedenih dokazov, glede na dosedanje stanje stvari pa kaže, da novih dokazov ne bo potrebno izvajati, je sodišče druge stopnje odločilo, da se ponovno sojenje opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

Datum zadnje spremembe:

05.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 65080/2019
• VSC sodba Kp 350/2000
• VSRS Sodba I Ips 9687/2016