VSL Sklep I Cpg 897/2018

Jedro

Vprašanje je predhodno le, kadar utegne vplivati na glavno stvar, o kateri teče postopek. Tako je v odškodninskih sporih vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, ko je od odločitve v kazenskem postopku odvisno, ali bo moralo pravdno sodišče uporabiti daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki ureja odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Če pa je odškodninska tožba vložena v rokih iz 352. člena OZ oziroma v rokih za odškodninske terjatve iz drugega materialnopravnega predpisa, ki to vprašanje ureja, se vprašanje morebitne daljše dolžine zastaralnega roka pravdnemu sodišču sploh ne zastavi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani II. točki izreka.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom znova začelo glavno obravnavo (I. točka izreka) in postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. X K 1356/2016 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija ga v delu, s katerim je bilo odločeno o prekinitvi postopka (II. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek ne prekine, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, naj se plačilo stroškov nerazdelno naloži tožencema.

3. Na pritožbo sta odgovorila oba toženca, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

Odločitev o pritožbi¹

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tega spora je odškodninska terjatev zoper nekdanja člana uprave tožničine pravne prednice. Tožnica od njiju zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker pri odobritvi kredita družbi B. d. o. o. nista ravnala s skrbnostjo dobrih bančnih strokovnjakov. V tožbi, vloženi 17. 10. 2014 pravi, da sta toženca sporni sklep o odobritvi kredita sprejela 29. 9. 2010.

6. Zoper oba toženca je bil iz naslova istega dogodka sprožen kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja po drugem odstavku 244. člena KZ-1 in zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1.

7. Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo na podlagi ugotovitve, da predstavlja izid kazenskega postopka predhodno vprašanje za odločitev v tem pravdnem postopku. V izpodbijanem sklepu se s tem, ali je bila tožba vložena v zastaralnem roku iz 352. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ, ali ne, ni ukvarjalo. Razlog za prekinitev je videlo v tem, da bi ugotovljen obstoj kaznivega dejanja privedel do uporabe daljšega zastaralnega roka, kot sta roka iz 352. in 346. člena OZ. Kar sicer za pogoj odvisnosti (odločbe pravdnega sodišča od rešitve predhodnega vprašanja), ki je pri predhodnem vprašanju, kot bo še pojasnjeno, bistvenega pomena, ni dovolj. Vendarle pa je iz izpodbijanega sklepa mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče prve stopnje sklenilo tako, kot je. Da izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dal preizkusiti, je razvidno tudi iz pritožbenega preizkusa. Zato pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti zaradi umanjkanja razlogov o zastaralnem roku, ki bi ga bilo treba uporabiti za vtoževano terjatev in o začetku njegovega teka, ne more biti utemeljen.

8. Pač pa pritožnica utemeljeno dvomi o pravilnosti zaključka izpodbijanega sklepa, da predstavlja izid kazenskega postopka predhodno vprašanje za odločitev v tem pravdnem postopku.

9. ZPP v določbah 206. člena omogoča prekinitev postopka, če so za to izpolnjeni predvideni razlogi. Med drugim lahko sodišče odredi prekinitev, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, torej vprašanja o tem, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje od rešitve katerega je odvisna odločba sodišča (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP).

10. Vprašanje je predhodno le, kadar utegne vplivati na glavno stvar, o kateri teče postopek. Tako je v odškodninskih sporih vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, ko je od odločitve v kazenskem postopku odvisno, ali bo moralo pravdno sodišče uporabiti daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki ureja odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Če pa je odškodninska tožba vložena v rokih iz 352. člena OZ (oziroma v rokih za odškodninske terjatve iz drugega materialnopravnega predpisa, ki to vprašanje ureja), se vprašanje morebitne daljše dolžine zastaralnega roka pravdnemu sodišču sploh ne zastavi.

11. Pritožnica ima prav, da v tej zadevi odločitev o ugovoru zastaranja ni odvisna od ugotovitve, ali sta toženca storila očitana jima kazniva dejanja, ali ne. Tožnica namreč uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, od tu ZGD – 1. Od nekdanjih članov uprave zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker toženca pri odobritvi kredita nista ravnala s skrbnostjo dobrih bančnih strokovnjakov. Čeprav ZGD - 1 pred novelo ZGD - 1I (veljavno od 8. 8. 2015 in zato v tej zadevi neuporabno) ni določno opredeljeval zastaralnega roka za odškodninske zahtevke družbe zoper člane organov vodenja in nadzora, se je tako v pravni teoriji,² kot v sodni praksi³ uveljavilo stališče, da ima odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči z nepravilnim vodenjem poslov, značilnost poslovne odškodninske odgovornosti, ki na podlagi določbe tretjega odstavka 352. člena v zvezi s 346. členom OZ zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Ta rok začne teči od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode (prvi odstavek 336. člena OZ). To, da se je tožnica v postopku na prvi stopnji sama sklicevala na neposlovno naravo svoje odškodninske terjatve, na kar v odgovorih na pritožbo opozarjata toženki, je za pravilno opredelitev pravne narave tožbene terjatve brez pomena, saj na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti (Iura novit curia).

12. Do kršitev, ki jih tožnica v tem sporu očita tožencema, je prišlo s sklepom o odobritvi kredita dne 29. 9. 2010. Zato je bila vložitev tožbe 17. 10. 2014, upoštevajoč petletni zastaralni rok (drugače kot v zadevi I Cpg 184/2017 z 12. 7. 2018, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, v kateri je splošni petletni zastaralni rok do vložitve tožbe že potekel), v vsakem primeru pravočasna.⁴ V tej zadevi torej vprašanje, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za odločitev o utemeljenosti ugovora zastaranja sploh ni pomembno. Čim je tako, je jasno tudi, da to vprašanje za ta pravdni postopek ni predhodno v smislu 13. člena ZPP, zaradi katerega bi ga sodišče smelo prekiniti.

13. Zaradi zmotne presoje o obstoju razloga za prekinitev postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker je bilo že zaradi tega treba pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih očitkov.

14. Pravica do povračila stroškov v zvezi z odločitvijo sodišča o prekinitvi postopka je odvisna v konkretnem primeru od uspeha o glavni stvari. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pridrži odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). Končna odločba namreč še ni bila izdana.
² Na primer Plavšak, v: Uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV založba, Ljubljana, 2008, stran 60, pa tudi Neffat in Hočevar (in tam citirani avtorji), v: Zastaranje odškodninskih zahtevkov zoper člane organov vodenja in nadzora po noveli ZGD-1l, Pravna praksa 2016, številka 35.
³ Na primer sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 14/2016 z 9. 12. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1181/2016 s 25. 4. 2018 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1402/2016 s 15. 2. 2018.
⁴ Tudi v pritožbi izpostavljena (domnevna) sprememba tožbe za odločitev o utemeljenosti ugovora zastaranja ne more biti odločilna. Že zato ne, ker prvostopenjsko sodišče te (domnevne) spremembe, ki ji je drugi toženec takoj nasprotoval, ni nikdar dopustilo. Tudi sicer pa bi jo, po drugem odstavku 353. člena OZ, zajeli ugodni učinki pretrganja zastaranja kazenskega pregona ne glede na prihodnji izid kazenskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 463/2018
• VSL sklep I Cpg 1436/2012
• VSL Sklep II Cp 70/2021