VSL Sklep II Ip 2842/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje že plačanih izvršiteljevih stroškov upniku. Ker so bili vsi stroški postopka upniku z dolžnikove strani že prostovoljno plačani in je bil izvršilni postopek zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo že pravnomočno ustavljen, ni več nobene potrebe po priznanju izvršiteljevih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se upnikov predlog za povrnitev stroškov izvršitelja z dne 1. 6. 2018 zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se upniku priznajo stroški izvršitelja v višini 525,29 EUR.

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Pojasnjuje, da je dne 29. 5. 2018 od izvršitelja prejel nalog za rubljenje premičnin v skupni vrednosti 13.341,38 EUR. V izogib dodatnim zapletom je še isti dan poravnal celotno obveznost, vendar pa je nato po desetih dneh prejel sklep sodišča, da se navedene premičnine rubijo v ocenjeni vrednosti 350.000,00 EUR, če terjatev ne bo poravnana. Meni, da je rubežnik ravnal nezakonito, ker je s postopkom rubeža pričel pred obvestilom oziroma sklepom sodišča o rubežu. Zato zahteva vračilo stroškov izvršbe v vrednosti 525,29 EUR. Pritožbi prilaga obvestilo, ki ga je prejel od izvršitelja. Stroškov pritožbe ne priglaša.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbi petega in osmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ter z utemeljitvijo, da je upnik pravočasno zahteval povrnitev stroškov izvršitelja po obračunu št. 1 z dne 30. 5. 2018 v višini 525,29 EUR, ter da so bili ti stroški potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je iz dopisa izvršitelja z dne 20. 6. 2018 razvidno, da je dolžnik dne 29. 5. 2018 dokončno v celoti poravnal obračun št. 1 neposredno izvršitelju, zato dolžniku teh stroškov ni mogoče ponovno naložiti v plačilo.

5. Izpodbijana odločitev ni pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožnik.

6. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil sklep o izvršbi dne 23. 5. 2015 izdan na podlagi izvršilnega naslova in da je bila izvršba dovoljena le z rubežem dolžnikovih premičnih stvari. Izvršitelj je sklep o izvršbi prejel že naslednji dan (24. 5. 2015) in opravil rubež dolžnikovih premičnin (v skupni ocenjeni vrednosti 68.000,00 EUR) v dolžnikovem poslovnem prostoru in na deponiji peska dne 29. 5. 2018 med 8.00 in 8.45 uro (glej Rubežni in cenilni zapisnik na obrazcu, ki je priloga Poročila in obračuna plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja - 1 z dne 30. 5. 2018). Dolžnik je nato še istega dne na fiduciarni račun izvršitelja nakazal celotni znesek terjatve (13.341,38 EUR), s čimer je po oceni izvršitelja v celoti poravnal upnikovo terjatev (to je glavnico s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 12.646,89 EUR in stroške, naložene s sklepom o izvršbi, v znesku 169,24 EUR), pa tudi vse stroške izvršitelja po obračunu-1 v znesku 525,29 EUR (glej Poročilo in obračun plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja - 1 z dne 30. 5. 2018 s prilogami, pri tem zlasti ročni izračun terjatve na zadnji strani prilog). Dolžniku je bil sklep o izvršbi vročen šele 9. 6. 2018, upnik pa je stroške izvršitelja v znesku 525,29 EUR priglasil z vlogo z dne 1. 6. 2018. Sklep o izvršbi je zaradi odsotnosti dolžnikovega ugovora postal pravnomočen dne 19. 6. 2018 in naslednjega dne (20. 6. 2018) je izvršitelj plačano terjatev (zmanjšano za svoje stroške) nakazal upniku (glej dopis izvršitelja - plačilo terjatve v celoti z dne 20. 6. 2018). Dne 12. 7. 2018 je nato upnik umaknil predlog za izvršbo in sodišče prve stopnje je zaradi tega dne 24. 7. 2018 izdalo sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, ki je po podatkih spisa že pravnomočen, saj se zoper njega ni pritožila nobena od strank.

7. Podatki spisa ne potrjujejo pritožbene navedbe dolžnika, da je po desetih dneh od prejema "naloga za rubljenje premičnin" dne 29. 5. 2018 prejel sklep sodišča, da se premičnine rubijo v ocenjeni vrednosti 350.000,00 EUR, če terjatev ne bo poravnana, sicer pa ta pritožbena navedba niti ni pravno pomembna za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, saj se vsebina izpodbijanega sklepa ne nanaša na ugotavljanje nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (52. člen ZIZ), temveč na priznanje upnikovih stroškov. Poleg tega je bila v konkretnem primeru izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova in v tem primeru je mogoča oprava izvršbe še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, le upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi načeloma ni mogoče (glej določila 46. člena ZIZ). Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je izvršitelj ravnal nezakonito, ker je s postopkom rubeža pričel pred obvestilom oziroma sklepom sodišča o rubežu.

8. Ne glede na neutemeljenost pritožbenih navedb pa izpodbijana odločitev ni zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je višje sodišče ob reševanju pritožbe dolžno paziti v okviru preizkusa izpodbijane odločitve po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

9. Višje sodišče namreč meni, da v ZIZ ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. ZIZ takega, ugotovitvenega sklepa ne predvideva (glej peti do sedmi odstavek 38. člena ZIZ), smiselno ga tudi ni mogoče utemeljiti na 154. členu ZPP. Pa tudi sicer v primeru, ko so bili (vsi) stroški postopka upniku z dolžnikove strani že prostovoljno plačani, ni več nobene potrebe po priznanju teh upnikovih stroškov postopka. Upnikove stroške v zvezi z izvršilnim postopkom je dolžniku mogoče le naložiti v plačilo, ko jih dolžnik še ni (po)plačal (na peti do sedmi odstavek 38. člena ZIZ je višje sodišče opozorilo že zgoraj), iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, da so bili priznani stroški izvršitelja upniku že plačani. Poleg tega je bil v konkretnem primeru izvršilni postopek zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo s sklepom že pravnomočno ustavljen in dokončni obračun terjatve s strani izvršitelja (po 97. členu ZIZ) v tem postopku ne bo izdan. V tem se konkretni primer razlikuje od primerov v sodni praksi, iz katere izhaja drugačno stališče - da je kljub dolžnikovemu plačilu stroškov neposredno izvršitelju potrebna odmera teh že plačanih stroškov kot nadaljnjih izvršilnih stroškov (glej VSL sklep I Ip 300/2016 z dne 19. 2. 2016, VSL sklep III Ip 3614/2012 z dne 10. 10. 2012 in VSL sklep II Ip 1476/2018 z dne 8. 6. 2018). S tem višje sodišče v konkretni zadevi utemeljuje odstop od dosedanje sodne prakse.

10. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje že plačanih izvršiteljevih stroškov upniku, je višje sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upnikov predlog za povrnitev stroškov izvršitelja z dne 1. 6. 2018 zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

30.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 52/2021
• VSC Sklep I Ip 338/2021
• VSC Sklep II Ip 32/2022