VSL Sodba V Cpg 808/2018

Jedro

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 861,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožbene zahtevke posameznih tožnic zoper vsako izmed dveh toženk v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 2.400,83 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnice so kot proizvajalke fonogramov vtoževale nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Tožbeni zahtevek se je nanašal na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015. Tožnice so opredelile toženki kot zavezanki za plačilo vtoževanega nadomestila na podlagi 38. člena ZASP. To določilo med drugim kot zavezance določa proizvajalce naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalce praznih nosilcev zvoka ali slike ter uvoznike naprav in nosilcev.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo med drugim na podlagi stališča, da tožnice niso ustrezno opredelile razmerja delitve nadomestil, ki jima pripada.

I. Pravica do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje avtorskega ali avtorskemu sorodnega dela, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (50. člen ZASP)

7. Privatno in drugo lastno reproduciranje že objavljenih del je pod pogoji 50. člena ZASP prosto, če je plačano nadomestilo iz 37. člena ZASP. Dolžnost plačila nadomestila za tonsko in vizualno snemanje dela določa prvi odstavek 37. člena ZASP. Tako nadomestilo se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike (drugi odstavek 37. člena ZASP). Zavezance za plačilo nadomestila določa 38. člen ZASP. Mednje med drugim uvršča proizvajalce in uvoznike naprav in nosilcev zvoka ali slike.

8. ZASP načeloma predpisuje obvezno kolektivno upravljanje obravnavanih pravic in s tem tudi kolektivno zbiranje nadomestil od zavezancev s strani kolektivne organizacije (3. točka 147. člena ZASP). V prehodnih in končnih določbah pa ZASP dopušča tudi individualno uveljavljanje teh pravic in določa pogoje za to. Pravice, ki se po tem zakonu uveljavljajo samo kolektivno, se lahko uveljavljajo individualno, dokler urad (to je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, v nadaljevanju: URSIL) ne izda dovoljenja za njihovo kolektivno uveljavljanje ali dokler ni sklenjena ustrezna kolektivna avtorska pogodba (četrti odstavek 189. člena ZASP).

9. URSIL je takšno dovoljenje že izdal Zavodu IPF. Dovoljenje je bilo začasno in je prenehalo veljati 31. 12. 2009. V vtoževanem obdobju od leta 2010 do leta 2015 ni bilo podeljeno niti stalno niti začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravice do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega pritožnice ne izpodbijajo.

10. Posamezni upravičenec lahko nadomestila od zavezanca uveljavlja na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Upravičenec je v takem primeru prikrajšan za znesek neplačanega nadomestila, zavezanec za njegovo plačilo pa obogaten. V konkretnem primeru so upravičenke tožnice, saj so proizvajalke fonogramov, zavezanki pa toženki kot uvoznici praznih nosilcev zvoka in slike.

11. Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji iz 50. člena ZASP, so avtorji (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalci (123. člen ZASP), proizvajalci fonogramov (131. člen ZASP) in filmski producenti (135. člen ZASP). Delitev sredstev med omenjene deležnike v osnovi določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30% (prvi odstavek 154. člena ZASP). Citirana zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.¹

12. Ker je zakonska ureditev zgolj okvirna oziroma sega le do določenega nivoja, mora biti nadaljnja razdelitev še opravljena. Najprej mora biti razdeljen delež 30 % med proizvajalce fonogramov in filmske producente. Delež, ki pripade proizvajalcem fonogramov, je treba dalje razdeliti še med vse proizvajalce fonogramov. Šele na ta način se določi delež posameznega proizvajalca fonogramov kot upravičenca do nadomestila. Nadomestilo mora biti pravično tako z vidika upravičenca (prvi odstavek 37. člena ZASP) kot tudi z vidika zavezanca (prvi odstavek 38. člena ZASP).²

II. Glede delilnega razmerja med filmskimi producenti in proizvajalci fonogramov v okviru 30 % zakonskega deleža (prvi odstavek 154. člena ZSP)

13. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da bi tožnice s svojimi zahtevki lahko uspele le, če bi dokazale obstoj pisnega dogovora med vsemi upravičenci iz naslova nadomestil za privatno ali drugo lastno reproduciranje, v katerem bi bila pravila delitve jasna in določena tako, da bi bilo za vsakega od upravičencev jasno, kolikšen je njegov računski delež v celotni masi nadomestil. To stališče je pravno zmotno. ZPP namreč ne določa obveznih dokaznih sredstev. Zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da v pravdnem postopku ni mogoče zahtevka utemeljiti, če ne obstajajo pisna reparticijska pravila.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna, med drugim tudi iz podredno navedenih razlogov v izpodbijani sodbi (12. in nasl. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Do participacije na zakonsko določenem 30 % deležu zbranih nadomestil so po prvem odstavku 154. člena ZASP upravičeni proizvajalci fonogramov. Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov (prvi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo (drugi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet) na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti.³ Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov.

16. Sodišče prve stopnje je kot razlog za neveljavnost Dogovora o zbiranju nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje z dne 4. 12. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor 2012) in Dogovora o zbiranju nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje z dne 1. 9. 2014 (v nadaljevanju: Dogovor 2014) navedlo dva razloga. Prvi je bil upoštevanje kolektivne organizacije SAZOR GIZ znotraj 30 % deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom. Drugi razlog pa je bil, da v teh dogovorih ni določen delež zbranih nadomestil, ki odpadejo upravičencem, ki še niso združeni v kolektivno organizacijo. Svojo odločitev je utemeljilo tudi s sklicevanjem na odločbo URSIL št. 31225-2/2012-71-102 z dne 28. 5. 2015. Odločba se neposredno ne nanaša na pravdni stranki, saj je URSIL odločal o vlogi kolektivne organizacije SAZOR GIZ za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (1. točka izreka citirane odločbe). URSIL je v prej navedeni odločbi ugotovil, da ni bil določen delež proizvajalcev fonogramov, na katerih so posneta pisana dela znotraj deleža, ki pripada vsem proizvajalcem fonogramov (str. 5, 7, 13 in 34 odločbe). Odločba je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 948/2015-21. Tudi upravno sodišče je presodilo, da Dogovor ni veljaven v delu, ki se nanaša na proizvajalce fonogramov in filmske producente, ker je bil nepravilno dogovorjen delilni ključ za delitev nadomestila znotraj 30 % deleža, ki ga imajo skupaj proizvajalci fonogramov in filmski producenti. Odločilo je, da morajo biti v delilnem ključu upoštevani tudi upravičenci, ki še niso organizirani v kolektivni organizaciji. Med take upravičence spadajo tudi izdajatelji zvočnih knjig. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 39. člena ZASP. Navedena upravna presoja se sicer nanaša le na Dogovor 2012. Vendar je sodišče prve stopnje argumente utemeljeno smiselno upoštevalo tudi glede vsebinsko enakega Dogovora 2014.

17. Tožnice niso zatrjevale deleža proizvajalcev zvočnih knjig. Posledično je nedoločljiv tudi delež vseh ostalih proizvajalcev fonogramov v okviru 30 % deleža nadomestil. Nedoločljiv je tako tudi delež tožnic, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Tožnice v pritožbi trdijo, da upravičencev, ki še niso ustanovili kolektivne organizacije in so bili torej "izpuščeni" iz sistema uveljavljanja pravic proizvajalcev fonogramov, sploh ne more biti. To naj bi med drugim izhajalo iz dejstva, da je URSIL podelil Zavodu dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic na vseh že objavljenih fonogramih. Zaradi monopolnega načina uveljavljanja pravic naj tako sploh ne bi bilo možno, da bi bila katera od kategorij izpuščena (pritožba na l. št. 163).

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravkar navedeni pritožbeni razlogi ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Sklicevanje na abstraktno zakonsko ureditev, ki naj "vrzeli" ne bi dopuščala, je v konkretnem primeru premalo. Toženca sta svojo obrambo gradila prav na neveljavnosti Dogovorov 2012 in 2014, tudi s sklicevanjem na odločbo URSIL in odločbe upravnega sodišča (gl. npr. njune trditve na l. št. 68 in nasl.). Navedene odločbe sta tudi predložila kot dokaz.

20. Postopanje tožencev bi od tožnic terjalo, da podata trditve in dokaze (212. člen ZPP), da je delilni ključ, na katerega so opirale svoje zahtevke, pravilen, ker upošteva vse deležnike - upravičence do nadomestila. Glede na konkretiziranost ugovorov tožencev sklicevanje na abstraktno zakonsko pravilo, češ da manevrskega prostora na pušča odprtega, ne zadošča. Svoje trditve bi morale tudi dokazati, saj nosijo tudi dokazno breme za utemeljitev zahtevka po temelju in višini.

21. Tožnice v pritožbi ne navajajo, da bi konkretizirane trditve v tej smeri podale, čeprav je bilo glede na konkretiziranost ugovorov tožencev jasno, da bi jih morale. Tako pomanjkanje trditev tožnic (212. člen ZPP) kot tudi spoznavna kriza zaradi pomanjkanja dokazov (215. člen ZPP) pripelje, glede na to, da je bilo dokazno breme glede zahtevka iz naslova nadomestil za tonsko in vizualno snemanje na tožnicah, do enakega rezultata - zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker tožnice v pritožbi ne navajajo, da se sodišče prve stopnje do katerih trditev ali dokazov, ki bi bili za to potrebni, ni opredelilo, je pritožba neutemeljena, saj sodišče na tovrstne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

III. Glede utemeljitve vtoževanega nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje (50. člen v zvezi s 131. členom ZASP) na podlagi delitvenega ključa za nadomestilo iz naslova javne priobčitve fonogramov (130. člen ZASP)

22. Tožnice so zatrjevale, do kakšnih deležev bi bile upravičene v delilni masi zbranih nadomestil iz naslova sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov (tožba na l. št. 3-4). Trditve so oprle na podatke Zavoda, na kar se sklicujejo tudi v pritožbi. V prvostopenjskem postopku so pojasnile tudi, na kakšen način so bili določeni deleži posameznega proizvajalca fonogramov. Trdile so, da so pri izračunu pravičnega nadomestila izhajale "iz podatkov Zavoda glede udeležbe posamezne tožeče stranke v delilni masi za posamezno leto delitve nadomestil iz naslova javne priobčitve fonogramov." (1. pripravljalna vloga na l. št. 37).

23. Toženca sta pravilnosti takih trditev in posledično utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotovala. Navedla sta, da delilno razmerje nadomestil pri javni priobičitvi (130. člen ZASP) ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo (131. člen ZASP). Poenostavljenemu prenašanju deležev med različnimi pravicami sta konkretizirano nasprotovala (2. pripravljalna vloga na l. št. 69-71).

24. Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali. Med fonograme se uvršča na primer tudi recitacije del klasične književnosti, nastope komikov in humoristov, javne politične govore, fonograme, namenjene za samopomoč ali osebno izpopolnjevanje in fonograme s posnetki drugih zvokov.⁴ Za nekatere fonograme je tako očitno, da primarno niso namenjeni javnemu predvajanju, čeprav se lahko tudi to zgodi. Zato utemeljitev tožbenega zahtevka z deležem javno predvajanih fonogramov ni pravilna.

25. Vendar to ni edini razlog, zaradi katerega so nepravilni s strani tožeče stranke predlagani deleži. 86. členu ZMed namreč določa najmanjši delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Določba je nastala sploh zato, da se doseže vsaj zakonsko določen delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Delež je predpisan le za predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah. Na vseh drugih področjih takšnega deleža ni. Tako se lahko na primer glasbeni fonogrami prodajajo in reproducirajo povsem prosto (50. člen ZASP). Predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah torej ne odraža niti tega, kakšna je priljubljenost glasbenih fonogramov v resnici, niti posredno, kakšna je njihova proizvodnja. Ta se bo pač ravnala po priljubljenosti fonogramov na vseh področjih, in ne le na področju javnega predvajanja.⁵

IV. Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

26. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da so merila, na podlagi katerih so tožnice oblikovale svoje tožbene zahtevke, nepravilna. Tožbeni zahtevek je tako neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Pritožbeno sodišče se na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi navedbami, ker ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve.

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 861,04 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 177). To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------
¹ VSL sodba V Cpg 452/2018.
² Citirana sodna praksa v 10. točki izpodbijane sodbe; enako VSL sodba V Cpg 452/2018.
³ A. Zupančič v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 309.
⁴ Gl. A. Zupančič v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 309-310.
⁵ VSL sodba V Cpg 452/2018.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 458/2018
• VSL Sodba V Cpg 802/2018
• VSL Sodba V Cpg 744/2018