VSL Vmesna sodba in sklep II Cp 25/2018

Jedro

Nedovoljeno ravnanje je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja obdolženca (osumljenca) ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, glede višine odškodnine in pravdnih stroškov pa se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 49.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2016 dalje do plačila ter (II) toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.999,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil pripor zoper tožnika odrejen neutemeljeno, saj priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP dejansko ni obstajal, kar je potrdilo kazensko sodišče z oprostilno sodbo. Odločitev sodišča, da je vezano na vsebino in razloge pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, je zmotna in pomeni kršitev zakonskih in ustavno varovanih pravic tožnika. Sodišče je spregledalo, da za domnevne predhodne grožnje M. Š., kar je štelo kot nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP, zoper tožnika nikoli ni bil uveden noben kazenski postopek. V tem delu bi tako moralo sodišče ugotoviti odgovornost toženke in tožniku priznati odškodnino na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. Da dejanski razlog za odreditev pripora niso bile domnevne predhodne grožnje, kaže tudi okoliščina, da če ne bi prišlo do dogodka, v zvezi s katerim je bil tožnik pravnomočno oproščen, zgolj zaradi teh groženj pripor zoper tožnika ne bi bil odrejen, saj ne predstavljajo pripornega razloga. Razlogi sodbe so tudi protislovni, saj je sodišče najprej navedlo, da ne bo naredilo dokazne ocene v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih je bil pripor odrejen zoper tožnika, iz nadalje obrazložitve (21. do 24. točka) pa izhaja, da se ni oprlo le na vsebino sklepa o odreditvi pripora, temveč tudi na drugo listinsko dokumentacijo. Dokazna ocena v tem delu sicer ni narejena v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da iz uradnih zaznamkov izhaja tudi, da grožnje niso bile vzete resno. Prav tako ni upoštevalo, da morajo biti nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana. Storitev domnevnih groženj pa tožniku nikakor ni bila dokazana. Zgolj dejstvo pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora ne more pomeniti, da je pripor tudi dejansko utemeljen, saj se utemeljenost očitanega dejanja in posredno tudi pripora ugotavlja šele v kazenskem postopku. S tem, ko sodišče dokazov tožnika ni izvedlo, do predloženih listin tožnika pa se ni opredelilo, je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem ter poseglo v njegovo pravico do ustreznega sodnega varstva. Gre za kršitev iz prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča, da naj bi tožnik že dopoldne kritičnega dne z bejzbolsko palico grozil in napadel M. Š., je v nasprotju s predloženim zapisnikom o zaslišanju priče N. P., do katerega se sodišče ni opredelilo. Predkaznovanost tožnika in domnevno nošenje strelnega orožja dejansko nista bila razlog za odreditev pripora. Od storitve dejanj, za katere je bil tožnik predhodno kaznovan, do trenutka odreditve pripora je poteklo že več kot deset let, ravnanja niso bila povezana s konkretnim kazenskim postopkom, zanje je bil tožnik že obsojen in je kazen odslužil, zaradi česar predkaznovanost sama po sebi ni mogla biti razlog za odreditev pripora. Enako velja glede strelnega orožja, v zvezi s katerim je tožnik pojasnil, da ni bilo njegovo ter da ga je uporabil v svojo obrambo. Zoper tožnika ni bil sprožen noben postopek zaradi nošenja orožja. Sodba v tem delu ne vsebuje ustreznih razlogov. Ker sodišče ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, je kršilo 22. člen Ustave RS. Sodišče se prav tako ni opredelilo do navedb tožnika, da ponovitvena nevarnost ni obstajala, saj je bil tožnik v dogodku huje poškodovan in nemudoma po dogodku hospitaliziran. Sodišče v tej zvezi neutemeljeno ni izvedlo dokaza za zaslišanje priče S. P. Resničnost domnevnih nedovoljenih ravnanj ni bila dokazana, zaradi česar je obrazložitev sodišča, da je tožnik ogrožal oziroma posegel v pravico do miru in življenja drugega, zaradi česar je država morala ukrepati, pavšalna in arbitrarna. Sodišče je odvetniške stroške odmerilo v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT), saj bi bilo treba zastopanje na dveh obravnavah presojati izključno po 3., nikakor pa ne po 1. in 2. točki tar. št. 20 OT. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino zaradi neutemeljenega pripora po 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP, v skladu s katero ima tisti, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena, pravico do odškodnine. Odgovornost države je objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. ZKP v tretjem odstavku 542. člena pravico do odškodnine izključuje, če je do odvzema prostosti prišlo zaradi nedovoljenega ravnanja obdolženca. V skladu s stališčem sodne prakse je lahko nedovoljeno ravnanje samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja obdolženca (osumljenca) ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.¹

6. Da je tožnik v priporu preživel 147 dni, v kazenskem postopku pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe (zaradi silobrana), v tej pravdi ni bilo sporno. Sporno pa je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku, ali je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je zoper tožnika kot obdolženca vodil kazenski postopek v zvezi s fizičnim obračunom, do katerega je prišlo 23. 10. 2013 okrog 13.30 ure med tožnikom ter M. Š., A. B. in M. T. Tožniku se je (na koncu) očitalo, da je M. Š. z orožjem (pištolo) povzročil lahko telesno poškodbo, A. B. pa je poskusil vzeti življenje na način, da ga je s pištolo dvakrat ustrelil, s pištolo pa ga je udarjal tudi po temenu glave, pri čemer dejanja uboja ni uspel dokončati, saj so mu ostali udeleženci obračuna pištolo zbili z rok. Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora, opr. št. III Kpd 51268/2013 z dne 30. 10. 2013 (priloga A2), ni temeljila na istem fizičnem obračunu, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek zoper tožnika oziroma na katerem je temeljila obtožba za kaznivo dejanje, temveč na tožnikovih večkratnih in resnih grožnjah M. Š. z ubojem in nošenju strelnega orožja pa tudi na tožnikovi predkaznovanosti.

8. Tožnik s pritožbo povzete ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, na čem je temeljil priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki so bile podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do vtoževane odškodnine, utemeljeno izpodbija. Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve sklepa o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013 (priloga A2), ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi (25. točka obrazložitve), je kazensko sodišče na podlagi zbranega gradiva zaključilo, da je tožnik nad M. Š. najprej začel izvajati psihični pritisk, ki ga je očitno stopnjeval tako, da je hotel uporabiti zoper njega tudi fizično silo, in sicer se ga je poskusil lotiti kritičnega dne najprej z bejzbolsko palico, ker pa pri tem ni bil uspešen, je tekom istega dne (v obravnavanem fizičnem obračunu, na katerem je temeljila obtožba) uporabil tudi strelno orožje zoper M. Š. in A. B. Glede na grožnje, ki jih je izrekel in njegovo vedenje, ko je uporabil tudi strelno orožje, je kazensko sodišče ocenilo, da je mogoče pričakovati, da bo tožnik poskušal grožnje, s katerim je grozil, tudi uresničiti oziroma dejanje, s katerim je grozil, dokončati. Ob upoštevanju navedenega je ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bo s tovrstnimi dejanji nadaljeval, v kolikor mu ne bo odrejen pripor.

9. Iz povzetega je moč zaključiti, da je priporni razlog ponovitve nevarnosti temeljil na opisu dejanj (fizičnem obračunu), ki so istovetna dejanjem, zaradi katerih je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek, kasneje pa je bil tožnik ob ugotovitvi, da je šlo za silobran, oproščen obtožbe, kar tožnik pravilno opozarja v pritožbi. V sklepu o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013 so bila sicer ugotovljena tudi dodatna tožnikova ravnanja in grožnje ter okoliščine, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, vendar te same po sebi glede na povzeto obrazložitev sklepa o odreditvi pripora niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi z dejstvom, da je tožnik uporabil strelno orožje v fizičnem obračunu, v zvezi s katerim je tekel kazenski postopek. Nenazadnje, kot pravilno navaja pritožba, zoper tožnika zaradi (domnevnih) predhodnih groženj in nošenja orožja tudi ni bil uveden (noben) kazenski postopek.

10. Ker se je kasneje izkazalo, da obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je tudi temeljil priporni razlog, nimajo znakov kaznivega dejanja, saj je šlo za silobran, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno,² v konkretnem primeru ni moč šteti, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Obstoj negativne predpostavke po tretjem odstavku 542. člena ZKP tako ni izkazan, kar pomeni, da je tožnik v skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP upravičen do povrnitve škode zaradi neutemeljenega pripora. Pritožbeno sodišče je pri tem tudi upoštevalo, da je treba zaradi domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) izjeme od pravila, da ima neupravičeno priprta oseba pravico do odškodnine, ki po 30. členu Ustave RS spada med temeljne človekove pravice in svoboščine, razlagati restriktivno in ne v škodo prizadetega.³

11. Tožbeni zahtevek je torej po podlagi utemeljen, drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na zmotni presoji sklepa o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013, pa napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka (2. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da tožnik ni upravičen do odškodnine, dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, toženka pa je vtoževani višini ugovarjala, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v sojenje o višini odškodnine in pravdnih stroških (355. člen ZPP).

Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen in četrti odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------

¹ Primerjaj Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22. 6. 1993, sodbo VS RS II Ips 395/2011 z dne 20. 3. 2002 (iz navedene sodbe izhaja, da je citirano pravno mnenje uporabljivo tako v primeru, ko je bil kazenski postopek ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, kot tudi v primeru, ko je bila priprta oseba oproščena obtožbe, ker ni šlo za kaznivo dejanje, za kar gre v konkretnem primeru), sodbo in sklep VS RS 63/2005 z dne 5. 10. 2006 ter sklep VSL II Cp 3015/2013 z dne 12. 2. 2014.

² Primerjaj že omenjeno pravno mnenje občne seje VS RS.

³ Primerjaj odločbi VS RS II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001 in II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2113/2019
• VSL sodba II Cp 2730/2015
• VSK sklep Kp 70/92