VSL Sodba in sklep VI Kp 17546/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je obtoženkino priznanje krivde sprejelo, čeprav pred tem ni opravilo celovite presoje, ali je priznanje dejansko podprto z drugimi dokazi v spisu, oziroma v okviru tega pogoja ni presojalo z izvedenskim mnenjem izkazanih okoliščin, ki bi vplivale na krivdo obtoženke.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtožene A. A. in delni ugoditvi pritožbi zagovornikov obtoženega B. B. se izpodbijana sodba:

I. glede obtožene A. A.

razveljavi

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

II. glede obtoženega B. B. v odločbi o kazenski sankciji

spremeni tako, da

se pogojna obsodba, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah II K 630/2013 z dne 16. 5. 2013, pravnomočno dne 30. 5. 2013, ne prekliče.

Obtoženemu B. B. se, ob nespremenjenih določenih kaznih 1 (eno) leto zapora za vsako kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja, pripora in hišnega pripora od 6.35 ure dne 20. 4. 2017 do 11.00 ure dne 26. 4. 2018.

III. V ostalem se pritožba zagovornikov obtoženega B. B. in pritožba državnega tožilca v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve desetih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, obtoženo A. A. pa še storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Na podlagi 46. člena, 50. člena in 51. člena KZ-1 je obtoženi A. A. za kazniva dejanja trgovine z ljudmi določilo kazni: za dejanja opisana pod točkami 1, 2, 3, 6, 7, 9 in 10 izreka sodbe za vsako eno leto zapora, za dejanji opisani pod točkama 4 in 5 izreka sodbe za vsako eno leto in dva meseca zapora, za dejanje opisano pod točko 8 izreka sodbe eno leto in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje spolnega nasilja pa ji je določilo kazen deset mesecev zapora, ter ji „po določbah 53. člena KZ-1“ izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Obtoženemu B. B. je za vsako kaznivo dejanje trgovine z ljudmi določilo kazen eno leto zapora ter preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah II K 630/2013 z dne 16. 5. 2013 in v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, ter mu, ob upoštevanju kazni določenih z obravnavano sodbo ter kazni določene v preklicani pogojni obsodbi, po določbah prvega odstavka 53. člena KZ-1 in tretjega odstavka 59. člena KZ-1, izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencema v izrečeni kazni vštelo čas pridržanja, pripora in hišnega pripora, in sicer vsakemu od 6.35 ure dne 20. 4. 2017 do 11.00 ure dne 26. 4. 2018. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

– zagovornik obtožene A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter obtoženko oprosti obtožbe;

– zagovorniki obtoženega B. B. zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo zaporno kazen, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne (zadevo) sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

– državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženi A. A. izreče enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, obtoženemu B. B. pa enotno kazen tri leta in dva meseca zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obtožene A. A. in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba zagovornika obtožene A. A. je utemeljena, pritožba zagovornikov obtoženega B. B. je delno utemeljena, pritožba državnega tožilca v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. pa ni utemeljena.

K pritožbi zagovornika obtožene A. A.:

5. Zagovornik v pritožbi povzema vsebino mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. C. C., ki je na podlagi pregleda obtoženke in pridobljene zdravstvene dokumentacije (ZPKZ X. in Univerzitetne psihiatrične klinike Y.) ugotovila, da ima obtoženka blago duševno manjrazvitost, disocialno osebnostno motnjo, blago obliko paranoidne shizofrenije ter panično motnjo. V zvezi z disocialno osebnostno motnjo je izpostavila, da je v primerjavi s kulturno sredino iz katere obtoženka izhaja, značilno bistveno odstopanje v mišljenju, čustvovanju in vedenju. Gre za trajne, težko spremenljive in nefleksibilne vzorce, ko posameznik za pridobitev moči, prevlade, dobrin, pozornosti, spolnih uslug ali drugih koristi nima moralnega kompasa. V Mednarodni kvalifikaciji bolezni – MKB 10 je disocialna osebnostna motnja opisana z naslednjimi značilnostmi: neupoštevanje družbenih obveznosti; popolna nezainteresiranost za čustva drugih; med vedenjem in družbenimi normami je veliko neskladje; neugodne izkušnje, vključno s kaznovanjem, vedenja zlahka ne preoblikujejo; toleranca za neuspehe je nizka, prav tako prag za sprostitev agresivnosti, vključno z nasiljem; obstaja tendenca h grajanju drugih in k verjetnim racionalizacijam vedenja, ki posameznika spravljajo v spore z okoljem. Vse naštete znake je izvedenka ugotovila tudi pri obtoženki, saj so za njene težave in agresivne izpade krivi drugi, zaradi njene preprostosti so racionalizacije manj pestre in izdelane, neobčutljivost za čustva in potrebe drugih pa se izkazuje tudi z odnosom do življenjskega sopotnika, otrok in najete delovne sile. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je pri obtoženki nasilje operacionalizirano kot način komunikacije med ljudmi ter da ni zmožna vzpostaviti odnosa, ki vključuje predvidevanje, razumevanje, spoštovanje in upoštevanje potreb, želja ter nagibov sebe in drugega. Namesto tega vzpostavi, tudi z uporabo fizične sile, odnos kontroliranja, podrejanja in razvrednotenja drugega, psihičnega nasilja, groženj, omejevanja stikov z zunanjim svetom ter ekonomskega nasilja; druga oseba v odnosu je stvar. Izvedenka je zaključila, da disocialna osebnostna motnja bistveno vpliva na obtoženkino pojmovanje in ravnanje, saj čuti, da se ji godi krivica in da ni nameravala narediti nič slabega. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo vseh odločilnih okoliščin, ki so nujno potrebne za izrek pravilne sodbe, saj zaradi mnenja izvedenke o bistvenem vplivu disocialne osebnostne motnje na obtoženkino pojmovanje in ravnanje, njenega priznanja krivde po obtožbi ne bi smelo sprejeti, temveč bi moralo, kar je obramba ves čas izpostavljala, v zvezi z vprašanjem njenega razumevanja pomena svojih dejanj odrediti dopolnitev izvedenskega mnenja, ali pa angažirati novega izvedenca.

6. Po pregledu podatkov spisa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja:

- da je zagovornik že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora zoper takrat osumljeno A. A. predlagal, da naj preiskovalna sodnica odredi izvedenstvo psihiatrične stroke glede vprašanja prištevnosti osumljenke v času storitve kaznivih dejanj in njene zmožnosti bivanja v priporu; k pritožbi je priložil psihiatrični izvid Univerzitetne psihiatrične klinike Y.;

- da je preiskovalna sodnica z odredbo X Kpr 17546/2017 z dne 8. 5. 2017 odredila izvedenstvo psihiatrične stroke o obdolženkinem trenutnem psihofizičnem stanju v povezavi z njeno zmožnostjo bivanja v priporu ter njenim trenutnim pojmovanjem in ravnanjem;

- da je izvedenka ugotovila, da ima obtoženka blago obliko paranoidne shizofrenije, panično motnjo, disocialno osebnostno motnjo in blago duševno manjrazvitost (izvedensko mnenje z dne 12. 5. 2017, dopolnjeno dne 16. 6. 2017);

- da obtoženka na predobravnavnem naroku dne 18. 10. 2017 krivde po obtožbi ni priznala ter da je njen zagovornik na naroku podal dokazni predlog za odreditev izvedenstva klinične psihologije glede vprašanja, ali se je obtoženka sploh zavedala protipravnosti svojega ravnanja, s katerim sta se strinjala tudi zagovornica soobtoženega B. B. in državni tožilec, ki je še predlagal, da naj izvedenec klinične psihologije izvedensko mnenje izdela s sodelovanjem z izvedencem psihiatrične stroke;

- da sta obtoženca na naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2018 krivdo po obtožbi priznala;

- da je sodnik posameznik okrožnega sodišča sprejel sklep, da se „obtoženčevo priznanje sprejme“, ta sklep razglasil in pojasnil, da priznanja krivde, ki ga je „predsednik senata“ sprejel, „obtoženec ne more preklicati“;

- da je bil v nadaljevanju opravljen narok za izrek kazenske sankcije za oba obtoženca, na katerem je sodnik prebral sklep sodišča o sprejemu „obtoženčevega priznanja krivde“, v dokaznem postopku pa sta bila prebrana izpiska iz kazenske evidence obeh obtožencev in dodatna listinska dokumentacija;

- da je bila dne 26. 4. 2018 obtožencema izrečena in razglašena izpodbijana sodba.

7. ZKP v določbi prvega odstavka 285.c člena določa, da mora predsednik senata, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, presoditi: 1. ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, 2. ali je bilo priznanje dano prostovoljno, 3. ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Pogoj podprtosti priznanja krivde z drugimi dokazi v spisu je izpolnjen, če je sodišče na podlagi dokaznega gradiva prepričano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe in da ni okoliščin, ki bi izključevale ali odločilno vplivale na njegovo krivdo.

8. Sodišče prve stopnje je po podanih priznanjih krivde obeh obtožencev presodilo, da so pogoji določeni v prvem odstavku 285.c člena ZKP, do katerih se je določno opredelilo v točkah od 5 do 10 razlogov sodbe, izpolnjeni, zato je njuni priznanji krivde po obtožbi sprejelo. Glede izpolnjenosti pogoja dokazne podprtosti priznanj je v točki 10 obrazložitve sodbe izpostavilo, da zbrano gradivo, ki je bilo na voljo sodišču pred odločitvijo o sprejemu priznanja krivde (predvsem izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, izpovedbe oškodovank v preiskavi, izjave oškodovank varnostnim organom Republike Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, kot tudi priloge kazenske ovadbe Policijske uprave ... z dne 21. 4. 2017) „kaže na to“, da je priznanje podprto z dokazi v spisu. Takšna obrazložitev navedenega pogoja pa izkazuje, da je sodišče prve stopnje presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, medtem ko, kljub mnenju izvedenke psihiatrične stroke, da disocialna osebnostna motnja bistveno vpliva na pojmovanje in ravnanje obtoženke, njenega subjektivnega odnosa do storitve kaznivih dejanj ni ocenjevalo. Sodišče prve stopnje je torej obtoženkino priznanje krivde sprejelo, čeprav pred tem ni opravilo celovite presoje, ali je priznanje dejansko podprto z drugimi dokazi v spisu, oziroma v okviru tega pogoja ni presojalo z izvedenskim mnenjem izkazanih okoliščin, ki bi lahko vplivale na krivdo obtoženke. Z nepravilno uporabo določbe 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP in posledično neutemeljenim ali vsaj preuranjenim sprejemom priznanja krivde obtoženke pa je, kot utemeljeno zatrjuje pritožnik, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je lahko vplivala na pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje se namreč strinja s pritožbenimi navedbami, da imajo ugotovitve izvedenke (čeprav je izvedensko mnenje izdelala v zvezi z obtoženkino psihofizično zmožnostjo za prestajanje pripora ter njenim takratnim pojmovanjem in ravnanjem) o bistvenem vplivu disocialne osebnostne motnje na obtoženkino pojmovanje in ravnanje takšno težo, da v zvezi z vprašanjem obtoženkinega subjektivnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj in posledično njene krivde, narekujejo izvedbo predlaganih dokazov z dopolnitvijo obstoječega izvedenskega mnenja in odreditvijo izvedenstva s področja klinične psihologije.

9. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je pri preizkusu izpodbijane sodbe in pregledu podatkov spisa ugotovilo neskladnosti v zapisnikih o glavni obravnavi in o naroku za izrek kazenske sankcije z dne 24. 4. 2018. Kot je bilo že povzeto v točki 6 te odločbe, je sodišče prve stopnje potem, ko sta obtoženca izjavila, da krivdo po obtožbi priznavata, na zapisnik o glavni obravnavi navedlo, da se "obtoženčevo priznanje sprejme"..."da priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati", na naroku za izrek kazenske sankcije pa je sodnik posameznik prebral sklep sodišča "o sprejemu obtoženčevega priznanja krivde". Tako oblikovana vsebina sklepa o sprejemu priznanja krivde ter nadaljnje navedbe v zapisnikih izkazujejo, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo zgolj priznanje krivde obtoženega B. B. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je sodišče prve stopnje sprejelo priznanji krivde obeh obtožencev, saj je v nadaljevanju za oba opravilo narok za izrek kazenske sankcije in jima izreklo obsodilno sodbo, zato navedeno neskladje v obravnavani zadevi šteje za očitno pomoto v zapisnikih, v drugačnih okoliščinah pa bi takšna nepravilnost lahko pomenila tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Sodišče druge stopnje je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo glede obtožene A. A. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K pritožbi zagovornikov obtoženega B. B.:

11. KZ-1 v določbi prvega odstavka 62. člena določa, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi; če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.

12. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da so v času izreka sodbe (26. 4. 2018) sicer še obstajali pogoji za preklic pogojne obsodbe, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah II K 630/2013 z dne 16. 5. 2013, pravnomočno dne 30. 5. 2013 in v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let (ki je tekla od 30. 5. 2013 do 30. 5. 2017), vendar pa je enoletni rok po poteku preizkusne dobe, v katerem je bilo pogojno obsodbo še mogoče preklicati (30. 5. 2018) potekel pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in sicer že v času vložitve pritožbe (26. 6. 2018) oziroma še pred predložitvijo zadeve v pritožbeno odločanje sodišču druge stopnje (13. 7. 2018). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se obtožencu pogojna obsodba ne prekliče ter mu, ob nespremenjenih določenih kazni eno leto zapora za vsako posamično kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, na novo izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Pri odmeri enotne zaporne kazni je upoštevalo enake obteževalne (teža, narava in število kaznivih dejanj, predkaznovanost) in olajševalne (vloga pri storitvi kaznivih dejanj, konstruktivno priznanje, očetovstvo) okoliščine, kot jih je v točki 23 obrazložitve sodbe z določnimi razlogi izpostavilo ter pravilno ovrednotilo že sodišče prve stopnje. V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas pridržanja, pripora in hišnega pripora od 6.35 ure dne 20. 4. 2017 do 11.00 ure dne 26. 4. 2018.

13. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da bi moralo sodišče prve stopnje v večji meri upoštevati, da obtoženčev naklep ni obsegal storitve kaznivih dejanj na škodo tako velikega števila oškodovank oziroma množičnega novačenja žensk iz ..., temveč so nove oškodovanke prihajale, ko je družino zapustila "prejšnja varuška" in so bile torej njegove aktivnosti usmerjene zgolj v to, da bi pridobil gospodinjsko pomočnico, ki bi v družini ostala. Glede na število oškodovank namreč to dejstvo teže obtoženčevega ravnanja v ničemer ne zmanjšuje in ga posledično tudi ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi lahko tehtno vplivala na višino izrečene zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino v povsem zadostni meri upoštevalo obtoženčevo očetovstvo treh mladoletnih otrok, pritožbeno izpostavljanje, da je bila zaporna kazen izrečena tudi njihovi materi, pa je z razveljavitvijo sodbe za obtoženo A. A. postalo brezpredmetno.

K pritožbi državnega tožilca (v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B.):

14. Pritožbeno stališče, da je državni tožilec maksimalno upošteval omilitvene okoliščine že pri predlaganih določenih kaznih za vsako posamezno kaznivo dejanje, zato „ni primerno“, da bi jih sodišče prve stopnje vrednotilo tudi pri uporabi inštituta enotne kazni, ni le neutemeljeno, ampak tudi napačno.

15. KZ-1 v prvem odstavku 53. člena določa, da v primeru, če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, sodišče določi najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. V 3. točki drugega odstavka istega člena je določeno, da če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči trideset let zapora. Uporaba t. i. pravila o asperaciji je torej omejena le s spodnjo in zgornjo mejo enotne kazni, kar pomeni, da izrek enotne kazni ni zgolj računska operacija oziroma tehnično opravilo, temveč mora sodišče, ob upoštevanju zakonsko določenih omejitev, tudi pri odmeri enotne zaporne kazni (in ne le pri odmeri določenih kazni za posamezna kazniva dejanja, kot zatrjuje pritožba), presojati in ovrednotiti vse (obteževalne in olajševalne) okoliščine, ki lahko vplivajo na njeno višino.

16. Ker pritožnik drugih konkretnih okoliščin v zvezi z odmero enotne zaporne kazni obtožencu ne navaja, je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, do dela pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji izrečeni obtoženi A. A. pa se, ker je izpodbijano sodbo glede obtoženke razveljavilo, ni opredelilo.

17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede dejanj očitanih obtoženi A. A. ponovno razpisati glavno obravnavo ter pred odločitvijo o sprejemu obtoženkinega priznanja krivde po obtožbi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja psihiatrične stroke in z odreditvijo izvedenstva kliničnopsihološke stroke ugotoviti, ali so na strani obtoženke izkazane okoliščine, ki bi lahko vplivale na njeno krivdo.

Datum zadnje spremembe:

16.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Kp 5619/2014
• VSK Sklep IV Kp 38432/2017
• VSL Sklep VI Kp 25709/2019