VSL Sklep II Kp 19594/2016

Jedro

Čeprav si je obtoženec z dovoljenjem sina lastnika nepremičnin v sobi v prvem nadstropju stanovanjske hiše uredil začasni nezaklenjeni prostor za bivanje, ni mogoč zaključek, da je upravičeno pričakoval zasebnost pri uporabe sobe in da so bili zato v njej najdeni dokazi - droga pridobljeni nezakonito, ker policisti niso imeli njegovega dovoljenja, da bi v sobo vstopili. Obtoženec je namreč v navedeno sobo le občasno prihajal ter niti ni imel ključa vhodnih vrat stanovanjske hiše in bil tako ob svojih naključnih prihodih odvisen od prisotnosti dejanskih stanovalcev hiše, na tem naslovu pa ni bil niti stalno niti začasno prijavljen, poleg tega pa je v istem prostoru hranila svoje predmete tudi solastnica stanovanjske hiše. Obtoženec tako ni imel niti dejanskega niti pravnega statusa podnajemnika, ker ni plačeval niti uporabnine niti najemnine in glede na navedeno ni mogoče sklepati, da je v sobi upravičeno pričakoval popolno zasebnost s strani solastnika stanovanjske hiše. V sobi najdeni predmeti so bili torej kot dokaz pridobljeni na zakonit način, saj obtoženec s strani solastnika stanovanjske hiše ni mogel upravičeno pričakovati popolne zasebnosti ter zato zaznava policistov, ki je bila podlaga za izdajo odredbe za hišno preiskavo, ni bila posledica kršitve obtoženčevih ustavnih pravic, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje v izpodbijani oprostilni sodbi, zaradi česar je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke ter sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, med katerim bo moralo dokazno oceniti tudi vse nezakonito izločene dokaze in šele nato sprejeti odločitev o obtoženčevi krivdi.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka B. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje utemeljenim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 340. člena ZKP, ko je iz spisa izločilo predmete, zasežene ob hišni preiskavi po odredbi Okrožnega sodišča v Kranju I Kpr 19594/2016 z dne 19. 5. 2016 in posledično na njihovi podlagi pridobljene dokaze, kar je zanesljivo vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi v nasprotnem primeru izločeni dokazi najverjetneje utemeljevali zaključek, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Dejansko je ključno vprašanje v tej kazenski zadevi, ki ga izpostavlja tudi pritožnica, ali je obtoženi A. A. upravičeno pričakoval zasebnost pri uporabi sobe v prvem nadstropju stanovanja na ... v ..., ko in kadar je neprijavljen bival v navedeni stanovanjski hiši, ki je bila v lasti C. C.

5. Skladno s konceptom pričakovane zasebnosti (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003) sta namreč bistvena elementa pri presojanju, ali je oseba v določenem prostoru uživala zasebnost, pričakovani zasebnosti kot subjektivni element, ki se navzven kaže, denimo z ograditvijo vrta ali zaklepanjem vrat in upravičenost tega pričakovanja kot objektivni element, ki se presoja glede na navade v družbi.

6. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj skrbno presodilo, ali so zaprta vrata res izraz subjektivnega pričakovanja zasebnosti obtoženca, ter še pomembneje, ali je obtoženi v sobi v tuji hiši, v kateri je priložnostno prespal in v kateri so stvari hranile tudi druge osebe, ki so dejansko prebivale v tej hiši, res lahko upravičeno pričakoval popolno zasebnost. Pritožnica v zvezi s tem utemeljeno opozarja na dejstvo, da si je obtoženec z dovoljenjem lastnikovega sina v spornem prostoru uredil začasni prostor za bivanje, saj je imel v njej nekatere svoje stvari, poleg predmetov, ki jih je v isti sobi sicer hranila solastnica stanovanjske hiše. Obtoženec tudi ni imel ključa stanovanjske hiše in v kolikor ob katerem ob naključnih prihodov v hiši nikogar ni bilo, vanjo ni mogel vstopiti in posledično tudi ne prespati v sporni sobi. Na navedenem naslovu je torej bival le priložnostno in ni imel ne dejanskega, ne pravnega statusa podnajemnika, saj ni plačeval niti uporabnine, niti najemnine. Nobenega dvoma torej ni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi imel obtoženi nad sobo izključno oblast in da naj bi v njej upravičeno pričakoval popolno zasebnost s strani lastnika stanovanjske hiše C. C.

7. Čeprav obtoženec v dotični sobi ni užival zasebnosti, je seveda vseeno mogoče, da sta takšno zasebnost v prvem nadstropju uživala D. D. in E. E., glede na dogovor med E. E. in C. C. Pri tem sodišče druge stopnje opozarja, da 22., 23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije določajo, da ima pravico do sodnega varstva pravic tisti, čigar pravice so bile kršene, kar pomeni, da lahko obtoženi zahteva izločitev tistih dokazov, s katerih pridobitvijo je bilo njemu samemu poseženo v njegove lastne pravice. Sodišče mora sicer tudi po uradni dolžnosti paziti, da se sodba ne opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo pravic, vendar mora, kadar imetnik pravic ni obtoženi, upoštevati stopnjo kršitve, v skladu z načelom sorazmernosti in načelom iskanja materialne resnice, saj nekritična uporaba ekskluzije lahko vodi v nezaupanje v pravo in pravne institucije, kot je pojasnilo med drugim tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-3381/07-15 z dne 4. 3. 2010 zastopa stališče, da v primeru hišne preiskave nepremičnine, v katerih biva več sostanovalcev (zlasti, če gre za družinske člane) za zakonitost preiskave celotne nepremičnine zadošča navedba enega od stanovalcev na odredbi, ali privolitev ali prisotnost enega od stanovalcev, razen če so medsebojna razmerja urejena na način, da je uporaba prostorov ločena tako, da je izključen vstop drugih članov družine.

8. V obravnavanem primeru je C. C. kot lastnik hiše, ki še ni bila uradno razdeljena, policiste vodil po hiši, peljal jih je tudi na podstrešje, pri čemer so morali skozi prvo nadstropje, C. C. pa je med hojo po hodniku do vhoda na podstrešje odpiral vrata sob na hodniku, čeprav v sobe ni stopal. Tako so policisti skozi ena od priprtih vrat opazili PVC vrečke s posušenimi rastlinskimi deli ter zaradi suma, da gre za prepovedano drogo, po posvetu z državno tožilko takoj podali predlog za opravo hišne preiskave, na podlagi katerega je preiskovalna sodnica izdala tudi ustrezno (zakonito) odredbo. Pritožba tako utemeljeno navaja, da so tako policisti kot preiskovalna sodnica pri izdaji odredbe, vestno, korektno in v dobri veri opravili svoje delo, sodišče druge stopnje pa tudi ocenjuje, da ni prišlo do omembe vrednih posegov v pravice solastnice stanovanjske hiše.

9. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je policija pri zbiranju izločenih dokazov postopala pravilno in zakonito ter so bili v celoti izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo sodne odredbe I Kpr 19594/2016 z dne 19. 5. 2016, saj obtoženec s strani C. C. ni mogel upravičeno pričakovati popolne zasebnosti, vsled česar zaznava policistov, ki je bila podlaga za izdajo navedene odredbe, ni bila posledica kršitve obtoženčevih ustavnih pravic, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, med katerim bo moralo poleg ostalih, dokazno oceniti tudi vse nezakonito izločene dokaze ter šele nato sprejeti odločitev o obtoženčevi krivdi.

Datum zadnje spremembe:

16.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 13700/2013
• VSL Sklep V Kp 65682/2021
• VSC sklep III Kp 45435/2013