VSL Sodba in sklep VII Kp 25902/2012

Jedro

Zakonski znak "otrok" iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, ki je veljal do 15. 5. 2012 je potrebno razlagati skladno s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic ter s precedenčnim primerom (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 12291/2012).

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obdolženca razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zagovornikov obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi B. B. je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolžene B. B., C. C. in A. A. spoznalo za krive kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ-1. Obdolženemu C. C. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo po drugem odstavku 287. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolženima B. B. in A. A. pa je sklicujoč se na določbo 47. člena KZ-1 ter drugega odstavka 287. člena KZ-1 izreklo denarni kazni, obdolženemu B. B. 30-dnevnih zneskov po 73,33 EUR, skupno 2.200,00 EUR, obdolženemu A. A. pa 35-dnevnih zneskov po 56,66 EUR, skupno 1.983,10 EUR. Obdolženca sta navedeni kazni dolžna plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še o nadomestni izvršitvi denarnih kazni, v primeru, da ju ne bo mogoče niti prisilno izterjati, da bo sodišče denarni kazni izvršilo tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Obdolžena B. B. in A. A. sta na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Prvo sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

2. Zoper sodbo so zagovorniki obdolženih B. B. in A. A. vložili pritožbi:

- zagovorniki obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter "zmotne uporabe materialnega prava". Pritožniki so predlagali, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa so predlagali razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred popolnoma "spremenjenim sodiščem";

- zagovorniki obdolženega A. A. so v pritožbi uveljavljali pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona glede vprašanja iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Pritožniki so predlagali spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, podrejeno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in da pritožbeno sodišče ob takšni odločitvi odredi skladno s četrtim odstavkom 392. člena ZKP, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

3. Pritožba zagovornikov obdolženega B. B. je neutemeljena, utemeljena pa je pritožba zagovornikov obdolženega A. A.

K pritožbenim navedbam zagovornikov obdolženega B. B.

4. Uvodoma pritožbena obrazložitev graja prvostopenjsko presojo glede vprašanja ali je dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe kaznivo dejanje (prva točka 372. člena ZKP). Pritožniki ugotavljajo, da je bila oškodovanka Č. Č. v časovnem okviru izvršitve kaznivega dejanja stara 15 oziroma 16 let. Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (31. 1. 2009 do 24. 12. 2009) pa je z drugim odstavkom 287. člena KZ-1 kazenskopravno varoval otroka. Šele kasnejša novelizacija navedene določbe, ki je začela veljati 15. 5. 2015 (KZ-1B, Ur. l. RS, št. 91/2011), pa je kazenskopravno varovala mladoletno osebo. Po stališču pritožnikov je v zvezi s tem kaznivim dejanjem vsebinska razlika med otrokom (KZ-1) in mladoletno osebo (KZ-1B). Skratka pritožba zamejuje starost otroka do dopolnjenega 14 leta, mladoletno osebo pa kot tisto, ki je stara več kot 15 let. Še drugače povedano, oškodovanka Č. Č., ki je bila rojena ... 7. 1993 je bila v času storitve kaznivega dejanja stara 15 let (trije fakti v alinejah 1 do 3 dejstvenega opisa kaznivega dejanja), od ... 7. 2009 pa je bila stara 16 let (preostali del dejstvenega opisa kaznivega dejanja).

5. Pritožniki se ne strinjajo z argumentacijo sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, ki je bilo izpostavljeno že v prvostopenjskem sojenju (točka 2 in 3 obrazložitve prve sodbe), ker da je takšno razlogovanje v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (pobliže se s tem vprašanjem pritožniki v pritožbeni obrazložitvi ne ukvarjajo).

6. Sodišče prve stopnje se je pri presoji pomena besed otrok in mladoletna oseba v zvezi s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP) in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP) sklicevalo med drugim tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5335/2010 z dne 7. 2. 2013 (razlogi v 3. točki obrazložitve prve sodbe). Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem, s čimer se v celoti strinja z argumentacijo prvega sodišča še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 12291/2012 judiciralo vprašanje in odgovor, da sprememba drugega odstavka 287. člena KZ-1 uvedena z novelo KZ-1B (beseda otrok je bila nadomeščena z besedo mladoletna oseba), ne more biti razlog, da izraza otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja ne bi razlagali na način kot je splošno opredeljen v pravu, torej osebo, ki še ni dopolnila 18 let (jedro judicirane sodbe Vrhovnega sodišča). Vrhovno sodišče je argumentiralo sentenco svoje odločbe z navedbami, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (8. člen Ustave). Obe konvenciji, KOP in MEKUOP sta bili ratificirani in objavljeni. Prva je začela veljati 2. 9. 1990, druga pa je bila objavljena v Uradnem listu 86/99 z dne 22. 10. 1999, Mednarodne pogodbe. Še drugače povedano, obe konvenciji sta del pravnega reda, ki velja na območju Republike Slovenije. Temeljno sporočilo obeh mednarodnih aktov pa je, da je potrebno izraz otroka razlagati kot osebo, ki še ni stara 18 let. Še drugače povedano, v dejstvenem opisu kaznivega dejanja, ki ga pritožba kritizira, da ne vsebuje vseh znakov v času storitve, se pokaže, da so tovrstni pritožbeni pomisleki, nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, neutemeljeni. Pritožbeni senat je tako glede tega vprašanja sledil stališčem, ki so upoštevana pri ustavno sodni presoji in sodni praksi Vrhovnega sodišča, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Zato je pritožbeno sodišče poleg argumentacij, ki jih sprejema od prvega sodišča, dodatno utemeljevalo pravno naziranje še s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12291/2012 z dne 1. 2. 2018 (zlasti točka 8 in 9 sodbe), kar je nenazadnje tudi skladno z 22. členom Ustave v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Sklepno tako pritožbeni senat odgovarja pritožnikom, da zatrjevana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP (prav iz 4. točke 372. člena ZKP) ni podana.

7. V nadaljevanju (3. stran pritožbe) pritožniki opozarjajo, da Okrožno sodišče na Ptuju v zadevi I K 52/2009 oziroma I K 9556/2010 ni opozorilo, da je postopek zoper D. D. tajen. Nato so še zapisali, da iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča na Ptuju "ni ugotoviti, da so bili prisotni na glavni obravnavi opozorjeni skladno z določbami ZKP, da je postopek tajen oziroma, da ne smejo pisati o mladoletni domnevni oškodovanki". Samo v primeru, če bi bil novinar ustrezno opozorjen in poučen o varovanju podatkov kot tajnih, bi bil lahko po stališču pritožnikov storilec kaznivega dejanja, ki je predmet obravnavane zadeve.

8. Predmet dokazovanja v obravnavani zadevi je bila tudi seznanitev s kazenskim spisom Okrožnega sodišča na Ptuju, obdolženi D. D. zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ. V zapisniku o glavni obravnavi, ki je bila na Okrožnem sodišču na Ptuju (I K 52/2009, red. št. 395) je sodeči senat sprejel odločitev na podlagi člena 295 ZKP, da se javnost glavne obravnave izključi. V tem zapisniku ni navedbe, na katero nakazuje pritožbena obrazložitev, da naj bi bil obdolženi B. B. prisoten na naroku glavne obravnave, sploh pa ne kasneje, ko je sodišče obravnavalo in presojalo utemeljenost obtožnice zoper obdolženega D. D. In ker obdolženi B. B. ni bil na naroku glavne obravnave, ko so se izvajali dokazi, prav tako pa tudi ni bil navzoč pri branju obtožnice, je evidentno, da so tosmerne pritožbene navedbe o "ustreznem opozorilu obdolženca na kršitev tajnosti" povsem brezpredmetne.

9. V pritožbeni obrazložitvi je pritožnik polemičen glede ekskulpacije v primeru, če novinar objavi določene podatke o mladoletni osebi (otroku) in to na podlagi uradnega vira, ki ga je tako kot v zadevi I Ips 17413/2011 objavilo sodišče na svoji spletni strani. Odločilno je, po stališču pritožnika, da je objava določenih podatkov v korist opozorila, da se deviantna dejanja, v katerih je oškodovanec otrok, ne bi v prihodnosti ponovila. In ker so v obravnavani zadevi drugi mediji pred obdolženim B. B. objavili podatke iz kazenskega postopka Okrožnega sodišča na Ptuju (I K 52/2009), je pritožnik v nadaljevanju razlogoval, da tako že posredovani podatki javnosti ne morejo biti pod embargom tajnosti.

10. V zvezi z povzetimi očitki iz pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavanih zadev ne gre enačiti. V postopku na Okrožnem sodišču na Ptuju o katerem je poročal obdolženi B. B., je sodišče izrecno, kot je že navedeno v predhodni točki, odredilo izločitev javnosti iz glavne obravnave, kar je imelo za posledico, da so vsi podatki, ki se obravnavajo v kazenskem postopku po vloženi obtožnici tajni, kar pa velja enako glede na določbe ZKP za dejstva, ki se ugotavljajo v predkazenskem postopku in v kazenski preiskavi na okrožnem sodišču. Prav ima pritožba, ko navaja, da so nekateri drugi mediji objavili določene podatke iz problematiziranega kazenskega postopka na Ptuju, vendar takšna predhodna sporočanja v drugih medijih ne pomenijo, da so posledično podatki iz pričujočega procesa s Ptuja postali javno dostopni, in da bi se lahko dejansko stanje iz zadeve I Ips 17413/2011 prekrivalo z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi. Prav poročanje obdolženega novinarja B. B. od 7. 3. 2009 pa vse do 24. 12. 2009, ne samo z poimenovanjem storilca kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, ampak tudi z biografskimi podatki o njegovi družini, starosti oškodovanke, fotografijami osnovne šole, kjer se je šolala, so bili takšni identifikacijski podatki, da je bila oškodovanka najmanj v okolišu kjer je živela in se šolala prepoznana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi lahko obdolženi B. B. opozoril na storilca ali storilce tovrstnih kaznivih dejanj na drugačen način, da oškodovanka ne bi bila prepoznana, ne pa na inkriminiran način, ki ne zadosti objektivnemu obveščanju javnosti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. V zaključku pritožbene obrazložitve pritožnik ugotavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo oškodovanke iz kazenskega postopka Okrožnega sodišča na Ptuju. Z zaslišanjem bi prvo sodišče lahko preverilo domnevno izključitev protipravnosti tovrstnih informacij v časopisu X., če bi oškodovanka na novinarjeve zapise privolila.

12. Tudi v zvezi s tem vprašanjem se pritožba spogleduje s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 17413/2011, ki pa, kar je pritožbeno sodišče že ugotovilo, nima enake dejstvene podlage kot obravnavana zadeva zoper obdolženega B. B. Drugi mediji niso tisti viri, ki bi "uradno objavili podatke".¹ Nenazadnje pa je več kot prepoznano iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja, da je bil obdolženi novinar zelo intenziven pri ugotavljanju identitete oškodovanke v kazenskem postopku o katerem je poročal in na ta način vsebinsko in časovno presegel "uradno objavljene podatke".

13. Obdolženčev zagovornik posebej odločbe o kazenski sankciji ni izpodbijal. Ker pa je pritožba utemeljevala tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi člena 386 ZKP vsebuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazni, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus prvostopenjske odločitve še glede odločbe o izreku denarne kazni. K razlogom, ki jih je prvo sodišče zapisalo v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeni senat nima kaj dodati in tudi sam ocenjuje, da bo izrečena denarna kazen dosegla svoj namen tako glede povračila za storjeno kaznivo dejanje, zasleduje pa tudi cilj, da obdolženi novega kaznivega dejanja ne bo ponovil.

14. Zagovornik obdolženega B. B. s pritožbo ni uspel in ker je prvostopenjska sodba prestala preizkus po določbi prvega odstavka 383. čelna ZKP, je pritožbeni senat izpodbijano sodbo glede obdolženega B. B. potrdil. Posledično mora obdolženi plačati odmerjeno sodno takso, ki temelji na tar. št. 711 in 7132 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upošteva pa tudi čas trajanja, zamotanost pritožbene zadeve in premoženjske razmere obdolženca.

K pritožbi zagovornikov obdolženega A. A.

15. Glede vprašanj, ki jih je zapisala pritožbena obrazložitev o kršitvi kazenskega zakona (kazensko pravno varstvo otrok oziroma mladoletne osebe) in pravici do svobode izražanja ter trditvi, da ker so bili podatki že enkrat ali večkrat objavljeni in da zato niso več tajni, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na že povedano v zvezi z zavrnitvijo pritožbenih očitkov zagovornikov obdolženega B. B. Dodaja pa, da ni utemeljena pritožbena kritika glede vprašanja ali bi moralo sodišče presojati o "spornosti" vseh člankov, ki so navedeni v odločbi o krivdi sodbe sodišča prve stopnje. Tovrstno kritiko pritožbeno sodišče zavrača, ker je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 23 in naslednjih obrazložitve zapisalo okoliščine, ki omogočajo prepoznavo identitete mladoletne osebe. Z razlogi v izpodbijani sodbi pa se pritožnik sploh ne soočajo, zato na tako pavšalno pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje ni moglo odgovoriti.

16. Je pa utemeljena pritožbena kritika glede razlogov o obdolženčevi krivdi in se tosmerno pritožbeno sodišče strinja, da kazenska odgovornost odgovornega urednika, kar je bil obdolženi A. A. v času storitve kaznivega dejanja, ne pomeni hkrati tudi odgovornosti odgovornega urednika po določbah Zakona o medijih (ZMed). Skratka, da po navedeni zakonski določbi odgovorni urednik odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če ta zakon (ZMed) ne določa drugače. Evidentno je, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo ali je bil obdolženi A. A. tisti, ki je "požegnal" članke, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, ampak da o tem odloča dnevni urednik (str. 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 15. 12. 2017). Sodišče prve stopnje je v 48. točki obrazložitve ugotovilo, da je odgovorni urednik tisti, ki oblikuje uredniško politiko medija in da lahko zavrne objavo kateregakoli novinarskega prispevka. Le v primeru, da bi sodišče prve stopnje dokazalo obdolženemu A. A., da je vedel, kakšna bo konkretna vsebina v določeni številki X., bi lahko sklepalo tudi na krivdni odnos obdolženega A. A. do prepovedane posledice. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z opozorilom pritožnikov, da je pravzaprav dnevni urednik tisti, ki odloča o objavi. Tega segmenta dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje v postopku dokazovanja sploh ni raziskovalo. Prav tako je sodišče druge stopnje pritrdilo opozorilom pritožnikov, da je v razlogih izpodbijane sodbe mogoče izluščiti prvostopenjski sklep o obstoju eventuelnega naklepa, ne pa direktnega, ki ga je potem v zaključku 48. točke obrazložitve sintetično zapisalo prvo sodišče z navedbami, ki veljajo tudi za obdolženega A. A., da so se obdolženci ob "vsem vedenju" zato odločili in ga tudi hoteli storiti. Na povedan način pa sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje in je na ugotovljeni način tudi zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ali drugače povedano. Šele na podlagi popolnoma ugotovljenega dejanskega stanja ali je bil nedvomno obdolženi A. A. tisti, ki je za vsak konkretni članek obdolženega B. B., kakor tudi soobdolženega C. C. vedel, v kakšni vsebini bo priobčen v časopisu X., bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj naklepa (eventualnega ali direktnega) oziroma se do eventuelnih različic naklepa tudi opredelilo. Tako pa je edina dejstvena podlaga za presojo krivde obdolženega A. A. pravzaprav njegov zagovor. Skratka, da so se v X. na seji uredniškega odbora odločili, da spremljajo proces na Okrožnem sodišču na Ptuju in da so bila poročanja iz tega procesa pri posameznih številkah časopisa tudi nosilne teme. Pri tem pa je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo vlogo dnevnega (operativnega) urednika, za katerega je obdolženi navedel, da je "alfa in omega", preden se (je) pripravljeni novinarski članek objavi(-l) v časopisu X.

17. Glede na povedano je torej sodišče prve stopnje nepopolno, s tem pa tudi zmotno ugotovilo odločilna dejstva pri utemeljevanju subjektivnega znaka kaznivega dejanja. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek dokazovanja, ugotoviti zahtevani subjektivni odnos odgovornega urednika, tedaj obdolženega A. A. v času storitve kaznivega dejanja do vsakega članka posebej, ali pa da je bila od vsega začetka eventuelno uredniška politika časopisa X. usmerjena, da se postopoma razkrije identiteta mladoletne oškodovanke, ki je kazenskopravno varovana z inkriminacijo po drugem odstavku 287. člena KZ-1.

18. Zagovorniki so predlagali, da pritožbeno sodišče odredi, da se opravi sojenje pred drugim sodnikom, ker je sodnica izrazila vrednostno negativno oceno do časopisa X. kot "rumenega tiska". Pritožbeno sodišče se s tovrstno tezo ne strinja, saj tudi stroka, ki se ukvarja z mediji, upošteva tovrstno klasifikacijo. Pri čemer pa konec koncev pritožbeno sodišče ni zaznalo iz sodbene obrazložitve takšno kritiko do "rumenega tiska", ki bi izpričal negativni odnos sodeče sodnice do X. Sodeča sodnica bo po tako nakazanem postopku morala opraviti manjkajoča procesna dejanja in glede subjektivnega odnosa obdolženca do prepovedane posledice, ki se zatrjuje v obtožnem predlogu pretresti vprašanja, o svojih zaključkih pa navesti za to prepričljive razloge.

-------------------------------
¹ Sodišče Evropske unije se je v judiciranem primeru ukvarjalo z vprašanjem ekskulpacije, ker je sodišče na svoji speletni strani objavilo otrokove podatke.

Datum zadnje spremembe:

16.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Kp 48/2010
• VSM Sodba II Kp 25085/2013
• VSL Sklep II Kp 25889/2015